Fobija pred boleznijo

[Jagodka]

Malo obračam tole temo v svoji glavi, ker mi je zelo blizu.

Zakrčeni smo v svojem življenju, ne znamo živeti, ker smo stalno obrmenjeni s trpljenjem, smrtjo, koncem. Ker tega ne sprejemamo kot nek naraven proces.

V naši družbi je vse govorjenje okrog bolezni, trpljenja, bolečine, umiranja in smrti same, tabuizirano. Materializem nas veže na ta svet in nas je strah, ga zapustiti. Tudi naši odnosi so zmaterializirani.

Če se navežem na novodobno filozofijo "sedanjega trenutka" in "jaz sem prva in najpomembnejša", ki sta tako moderni, se mi zdi, da v njej ni prostora za kreativnost, kakovosten odnos; kaj šele za transcendenco ali pa odmik od sebe zaradi boljšega pregleda nad situacijo.

Prihodi in odhodi ljudi v življenju so pač nujnost. Se mi pa zdi, da ne izkoristimo vseh možnosti, da z ljudmi, ki nas v življenju nekaj časa spremljajo, navežemo pristen odnos. Potem nas pa peče vest in nažira strah.

[trzinka]

Punce, fajn se imejte, jaz odhajam za 14 dni na dopust. Pogumno, bodite pridne, ne obremenjujte se preveč.

Bom mislila na vas

[Slavka]

Ja uživaj trzinka  ! Jaz bom pa delavna, je dopust že za mano,pa šola se začne in bo treba malčke odpokat. Bom pa probala se ne preveč obremenjevat in preživet lepe dni, čeprav se mi vrti in meštra pred očmi, k da sem se ga napila na polno  . Sej mogoče kdo to misli, ampak sem se odločila,da naj drugi mislijo o meni kar hočjo, jaz in moja družina pa že ve kako in kaj! Zakaj bi se mogli dokazovat drugim? Kakorkoli že, rada se imam, spoštujem se takšno kot sem in tako je v tem trenutku prav! 
Uživaj še za nas, pa pridi kaj na forum, ko boš spočita in polna energije. 

[trzinka]

Hvala, hvala, bom uživala, pa tudi delala. Prvič grem brez otrok in moža . Za šolo sem jim vse že pripravila, vskočila bo moja mama. Malo sem živčna, kako bodo, ampak odločila sem se poskrbeti zase in začeti z novo stranjo v svojem življenju.
Prve korake že delam, tale dopust bo delo na samozavesti in telesni kondiciji, ki je nimam popolnoma nič, ker imam težave s preveliko težo.
Tako, da upam, da bom uspešna in bom vzdržala, kajti potem bom morala naprej vzdrževati isti način prehranjevanja in telesne aktivnosti.
S seboj imam pripravljene tudi knjige, tako poučne kot sprostitvene. Privoščila si bom......, že razmišljam, kar si bom seveda lahko. Najbolj pa masaže , komaj čakam.

Čauči

[evaN]

Kako smo kaj? Jaz sem že 2 dni pretirano nervozna in anksiozna in zopet prepričana, da me za vogalom čaka kakšna zelo huda bolezen ... Pa čeprav mi srce divje razbija in se v bistvu zavedam, da sem res na robu z živčki. Ni mi ravno jasno, zakaj se to dogaja - saj sem vendar na antidepresivih ... Mogoče mi ti pomagajo le kar se volje tiče in živčnost ostaja?!
Hvala in lep (UMIRJEN) DAN.

[evaN]

Jebela cesta! danes so pri sosednji mizi govorili o enemu fantu, ki je hudo zbolel za neko xy (nisem dobro slišala) nevrološko boleznijo in jaz sem spet padla v 'moj vrtinec' ... uf, kdaj bo to minilo?! (((
No, upam, da ste ostale boljše, ker mene tu in tam res še hudo prime panika ... pa se mi ZDI, da mi mravljinčijo roke in sem prepričana, da se mi samo zdi, vendar me vseeno spravlja ob živce. uf.

lep dan ... vsem

[trzinka]

O Eva, te čist razumem. Jaz sem prerojena prišla domov in ko sem zagledala mamo, kako je bleda me je spet zajel tisti strah. Panika, nič apetita, na srečo samo eno uro. Nekako sem se pogovarjala sama s seboj. Vedno iz prve "prešaltam" v peto. Pri meni ni vmesne poti.
Pa sem šla potem počasi in mi je uspelo, ampak še vedno se bojim tistega strahu...

[evaN]

Ja, točno to - bojim se strahu ...
Danes je bolje, veliko bolje - 
Kaj pa Slavka? Kako si kaj?

[Slavka]

Ojla punce! Moram povedat, da je za mano zelo zanimiv in naporen teden  . Moja osemletna hčerka namreč tekmuje v plesu in odšla je na svetovno prvenstvo na Poljsko. Jaz sem šla zraven kot spremljevalka, ker dajem vtis "organizirane in zaupanja vredne osebe"  . V ponedeljek smo šli z avtobusom na pot, ki je trajala 14 ur....! Me je melo, da bi v Ljubljani poklicala moža, da me pride iskat, ker me je začelo stiskat kako bom jaz to zmogla, kaj če se mi kaj nardi...norosti pač. Seveda sem se že pred potjo pogovorila z mojim psihiatrom, pa mi je rekel, da naj grem brez skrbi, ker se mi ne bo nič zgodilo, če me bo matralo, naj vzamem Helex, da pa ne smem izpustit takšne priložnosti iz rok in moram bit svoji hčerki v podporo in spodbudo. Uh, pa sem šla! No in tud nazaj prišla, danes ob 10. dopoldne. Res sem zmogla, ni mi blo panike ker se je toliko dogajalo, da nisem imela čas razmišljati, tako, da tudi Helex nisem rabila, čeprav sem ga skoz nosila s sabo. Sicer mi je pa zdaj, ko sem prišla domov začelo nabijat srce, pa mal se mi vrti, ker sem utrujena, tako fizično kot psihično. Ampak, če me na Poljskem ni zvilo, me pa tud doma ne bo  ! Drugač pa obiskujem psihoterapijo in ugotavljam kako se spremeniti in začeti razmišljati bolj pozitivno, se imeti rada in se postaviti zase. Napredek se bo pokazal skozi čas, zato tudi ne pričakujem nobenih hitrih sprememb. Pa z jogo bom začela v oktobru, da se malo razmigam in duševno umirim. Fajn bodite pa napišite kako je kaj z vami!

[trzinka]

Slavka, čestitam Po štirinajstih urah, te je pa verjetno bolj tazadnja bolela:sesmejem: