ne grem se več

[betkacvetka]

Stara sem 30 let. Moja težava je v tem, da imam čisto vsega dovolj. Imam tri otroke(8, 5, 1.5), ki so sedaj še na počitnicah. Sem brez službe, kar je še najhuje. Pred časom sem že imela težave z depresijo, pa se je vse skupaj nekako izboljšalo po letu dni jemanja anti-depresivov. Težave so se začele po drugem porodu. Imela sem pač tečnega otroka(tako je dejal zdravnik), ki je cele dni in noči jokal. Povrhu tega  mi je pamet solil še tast, češ saj ne znaš skrbeti za otroka. Moža sem prosila, da bi se odselili, pa še slišati ni hotel za to. Odločil se je, da si tu urediva svoje stanovanje. Seveda ni nič bolje, saj je vedno kdo na vratih, pa še potrkati ne znajo. Nimam tudi minute svojega miru. Večino časa sem doma, prijateljev nimam saj sem se preselila oni pa so ostali v kraju, kjer sem živela prej. Tako sedaj skrbim za gospodinjstvo, za otroke, zase pa nimam časa tudi pol ure na dan. Mož je zaposlen, poleg tega se še dodatno šola. Skoraj nikoli ga ni, ko pa je se ukvarja z otroki. Iščem službo, pa je to bolj podobno misiji NEMOGOČE, sploh ko povem, da imam tri otroke. Dovolj imam te hiše in svojega trapastega življenja. Za kaj sploh naj še živim? Mogoče bo najbolje, da pustim vse in se poberem v neznano. Saj se še pogovarjati nimam s kom, otroci pa me tudi spravljajo samo še ob živce. Kam naj grem, da bom imela vsaj malo miru?

[nedostopna!!]

To da se sprasujes zakaj sploh zivis,je nesmiselno. Moj oce je poskusal narediti samomor,na sreco neuspesno,vendar se ni zavedal,da imam samo njega. Cetudi te otroci jezijo,si njihova MAMA in to oni potrebujejo. Ne zapuscaj svojih otrok. Ce si videla,da psihicno z otroki ne mores zdrzati,zakaj si si zadala 3 otroke? Mogoce si prevec popustljiva mama. Vsak otrok je "tecen,jezi,igrivi". Nisi pa omenila,da te kdaj objamejo,ti kazejo ljubezen. Mogoce te jezijo zato,da bi bili v pozornosti? Mogoce nimas dovolj stroge vzgoje?

To,da pa ne znajo potrkat,ko pridejo. Kriza! Lepo in jasno jim povej,da te to moti,postavi se zase,je tudi tvoj dom!! Ce ne bo bolje,zacni zaklepati vrata! Ce moz ne bo za to,pa se pogovorita,naj mu bo jasno,da si skos doma,nimas casa zase,in da te moti,ce kdo vdira v tvojo zasebnost. Ce te ne razume,mu predpostavi,da se lahko tudi sama selis. To ni groznja. Ampak verjetno ti drugega ne bo preostalo,ce se bo res tako nadaljevalo.

Najprej pa seveda se moras postaviti zase in jasno in glasno povedati pravila v tvoji zasebnosti.

(moje mnjenje)

[Lost]

Betka cvetka pozdravljena !

Verjamem da se ne gres vec, na taksen nacin prav gotovo. Jeza, nemoc, obup.....se samo poglabljajo.
Jemala si ADje in naredila podobno napako kot 90% ljudi tukaj na forumu ( tudi jaz) .
Prva epizoda, ADji primejo, ODLICNO, pozabim na depro in misli vsiljivke, tesnobo......
Po nekaj mesecih preneham z ADji in vse se vrne....in.....spet sem na dnu.......ADji so uredili
kemijo, sam pa nisem nic spremenil da bi se mi misli in poctuje izboljsalo. Takoj ko sem zacel z psihoterapijo
so se zaceli videti prvi koraki, sicer ne po dnevih ampak tednih in mesecih. In pocasi sem zacel zmanjsevati ADje in se VEDNO hodil in hodim se sedaj na psihoerapijo. Tako da resitev iz te situcacije JE.
Koga pa si izberes za support....jaz sem imel DAM in FORUM,(terapevtko) ker pac nimam parterke oziroma prijalteji
so sli......TI imas upma da parterja.....ki je lahko ( ce zmore in zna) tvoja prva opora, druagace pa lahko
tudi PRVI izvor anske in tesnob. PReberi si malo forum, (tudi arhiviranegea) in bos videla kako
smo se borili in se se borimo in tudi ti se bos, verjamem......

[Spiderwoman]

Betka Cvetka,  takole razmišljam...enkrat boš morala priti z besedo na dan in rečt možu in njegovim staršem kar jim gre in da želiš, da se določene stvari spremenijo. Ker na dolgi rok ne boš morala prebavit vsega gneva ki ga držiš v sebi. Ali se da z njimi pogovarjat? Ali so razumni?

Aja, tisto kar ti je tast rekel glede otroka - ma koliko pa jih je on rodil, da je tako pameten?

Služba - vsaki deseti je v Sloveniji brez dela, in to ne zato ker ima 3 otroke, ali ker je kaj narobe z njim.. glej, kriza je huda, preprosto NI DELA. Saj tako ne bo vedno, boš videla, da boš našla službo, samo vztrajaj...

Drž se punca!

Lp, Urša

[trzinka]

Betkacvetka,
verjamem, da ti je hudo in si nekako v začaranem krogu brez volje in moči.
Veliko energije ti poberejo otroci, za povrh pa še tast, saj živite v isti hiši.
Te čisto razumem, saj sem imela podobne izkušnje kot ti. Na srečo smo se mi odselili na svoje.
Po eni strani razumem moža, da se ne želi odseliti, saj je takole živeti v isti hiši verjetno ceneje, kot če bi šli na svoje. Dela, uči se in skrbi za otroke, kot si napisala. Kot razumem nimata časa za sebe.
Približno takole se žrtvujemo za svojo družino , ja. Ampak tebi gre z zdravjem navzdol in primorana boš morala biti poskrbeti zase.
Ponovno obišči psihiatra in se posvetuj z njim, saj toneš v še globjo depresijo. To se izkazuje že s tem, da ti otroci parajo živce in jih ne obvladuješ več.
Živiš pa zase in za njih......
Kadar je ta starejši v šoli in ostala dva v vrtcu (upam, da jih imaš v vrtcu) si vzemi čas zase vsaj pol ure na dan. pa tudi če nista v vrtcu. Ko pride mož domov pojdi na sprehod.
Če ima tast pripombe o vzgoji, mu jih pusti za pol ure, naj se sam znajde z njimi. Ti se boš pa malce spočila. Po stanovanju pusti kdaj pa kdaj tudi razmetano in umazano.
Drugače pa ti svetujem, da se poskušaj umiriti, saj otroci točno vedo kdaj smo živčni in takrat so še bolj nemirni in kričavi. Spravijo nas ob pamet....
Na vrata pa obvezno novo ključavnico in se posvetuj z možem, da te moti non stop to sprehajanje po stanovanju.

Branje, poslušanje glasbe, telovadba, sprehodi,.....poskušaj s sproščanjem tako ali drugače. Magari zvečer, ko otroci zaspijo.

Drži se

[Arwen]

vrata imajo ključavnico, le ta pa ključ; obvezno pogovor z možem; pa najti čas zase, vsaj par minut vsak dan; seveda zelo pomaga tudi ustrezna psihoterapija. Za prvo silo pa, kot pravi Lost, za podporo  nas je tu gor kar nekaj in - kdo ve, sčasoma lahko pridobiš kako super prijateljico 

Objem 

[taja1]

Odločil se je, da si tu urediva svoje stanovanje. Seveda ni nič bolje, saj je vedno kdo na vratih, pa še potrkati ne znajo. Nimam tudi minute svojega miru. Večino časa sem doma, prijateljev nimam saj sem se preselila oni pa so ostali v kraju, kjer sem živela prej. Tako sedaj skrbim za gospodinjstvo, za otroke, zase pa nimam časa tudi pol ure na dan. Mož je zaposlen, poleg tega se še dodatno šola. Skoraj nikoli ga ni, ko pa je se ukvarja z otroki. Iščem službo, pa je to bolj podobno misiji NEMOGOČE, sploh ko povem, da imam tri otroke. Dovolj imam te hiše in svojega trapastega življenja. Za kaj sploh naj še živim? Mogoče bo najbolje, da pustim vse in se poberem v neznano. Saj se še pogovarjati nimam s kom, otroci pa me tudi spravljajo samo še ob živce. Kam naj grem, da bom imela vsaj malo miru?

Uf, zelo dobro razumem to. Težko je postavit meje in se "zamerit" njegovim staršem, še posebej, če se njemu ne zdi nič spornega, da nimata svoje zasebnosti, ker je tega od otroštva navajen... Sama sem v podobni situaciji, v tem smislu, da so njegovi blazno vsiljivi (bili) in da ne dopuščajo človeku miru, zasebnosti.

Partnerju sem tako morala večkrat pojasnit, da potrebujem vsaj uro na dan časa zase, za meditacijo, umiritev, brskanje po računalniku... njegovim staršem pa, da se ne bom udeležila vseh običajnih srečanj, praznovanj in vsega, kar se skoraj vsak teden spomnijo, zato, da bi se lahko družili, kontrolirali... seveda so zaradi tega pogosto razočarani, tečni in mislijo, da sem "high", ampak so me po nekem (dolgem času) začeli upoštevati, spoštovati... prenehali so s stalnim teženjem... razločno sem morala razložit, da je povabilo, zgolj možnost, da nekam pridem, imam pa tudi vso pravico reči ne- česar seveda dolgo časa niso razumeli, ampak bistvo: vse se začne pri partnerju. Njega je treba navajat, mu jasno povedat, on mora urediti s svojimi starši, ti jim seveda lahko poveš, da želiš, da se prej najavijo, ampak najlažje je, če on pojasni...

Na tvojem mestu bi partnerju povedala, da potrebujem vsaj eno ali dve uri na teden zase, se dogovorila za tremin, ko bo pazil na otroke... če so pa že njegovi starši tako vsiljivi kot praviš, jih pa veselo izrabi, daj otroke njim v varstvo... sama pa pojdi nekam, na pilates, meditacijo, kavico, sprehod, pleši, slikaj, karkoli... ali pa si najprej sploh najdi čas, da se spomniš, kdo si bila, kakešne sanje si imela in začni uresničevati delčke...

Vso srečo...

[morskival]

Hej!
Jaz te v določenih pogledih čist razumem. Sem in sem še vedno v podobni situaciji
Tašča in tast živita čez cesto. Ti povem - pogreb
Koliko energije za lepe odnose.
Mislim pa, da se stanje ne bo spremenilo. Imaš 3 otročke, ki te itak potrebujejo. Lahko bi pa tvoj mož poskrbel malo več za njih in seveda tudi zate
Mogoče se šola v neprimernem času, mislim zato, ker imata tako male otroke in bi ti potrebovala malo svojega miru.
Si pa kar dogovori z možem, da kadar je doma, da imaš ti malo prostega časa. Pojdi ven, na sprehod... mogoče boš spoznalo kakšno prijateljico...
Povej iz katerega konca Slovenije si, poišči kakšnega iz tega foruma in se dogovori za kavico.... Naklepetaj se !

[vpv]

betka cvetka te poplnoma razumem,vendar si za tvoje otroke cel svet.ti is njim največ v življenju.najhuje je ker si sama za vse nonstop,v teoriji je vse v redu,naj ga popazi mož,sam ko ga ni doma.za varuško ni denarja,in potem naredi nekaj zase se v praksi podre.tuid pri meni je tako,da sem več ali manj sama z otrokom,in ko je mož fraj rabi on čas zase,da se gre zluftat.
tudi jaz rabim čas zase,saj poleg službe skrbim še za gospodinjstvo,vendar so eni moški ,ki mislijo,da je materinstvo božji dar in zelo razveseljujoče,saj je vendar ko te prime kaka depra si res na tleh in možgani  na žalost vidijo po svoje na vse te lepe stvari.ampak sigurno je kaj kar te veseli in si lahko privoščiš.ko smo na tleh sicer ne vidimo nič lepega ,pa če nas obdaja "rajski vrt"
tako da boš morala spremenit pogled na vse skupaj.
mene je metalo prejšnji mesec,sem se vpisala na ta forum,lažje mi je ker vem,da nisem sama,začela sem se opazovat,da sploh vidim kaj se dogaja z mano,zakaj take reakcije,septembra se bom vpisla k psihiatru še raje če dobim kakega psihoterapevta,zdaj so vsi na dopustu.in potem bomo videli,rada bi splaval iz vsega tega in začela cenit vse kar imam in se veselit vsakega novega dne.
želom ti da boš čimprej videla bolje in lepše ena rožicazate.

[jesenka79]

Me zelo nagovarja tvoja zgodba. Tudi jaz jih bom 30, imam dva otroka, v službi se mi odpira, popolnoma me je prevzela osebnost sodelavca, tako da zdaj vse vidim v drugi luči. Tudi svoje življenje, svoj zakon, motive za poroko ... in nekoliko zmajujem z glavo ...

Tako je, ker sem se leta zanemarjala, čist sama sem si kriva, mož me je spodbujal, pol se je pa pač navadu, da sem na drugem mestu ali pa na četrtem (tj. še otroka prej).
Služba mi je za dušo, ko pa pridem domov, me čaka šiht, ni mi v veselje, do 22h dežurat z mularijo, pa čeprav je mož zraven.

Vzljubila sem sebe, sodelavec je nehote prebudil to v meni, nesluteno energijo ...

Sebe imej rada, sem si rekla, ko sem se gledala u špegu. Pa kje si bla do zdej, sem si govorila, pa kaj te briga mož, sodelavec, otroci al sosedje al žlahta, najprej si važna TI.

Privošči si razvajanje in čas zase BREZ OČUTKA KRIVDE. Pa pogovor, pogovor ... pisanje, izražanje čustev. DOVOLJENJE, IZRAZITI TUDI NEGATIVNA ČUSTVA, NE DA BI TE KDO OBSOJAL, NA ČELU S TABO.

KRIČANJE! (V varnem okolju).

Brez tega lahko vse sup vzame hudič, resno.

Pred sabo ne ubežiš, stara moja, pa čeprav greš daleč stran, z novim človekom (ki se mu spet začneš prilagajat in vse skup se ponovi, spet big happy family ).

Vzemi se v roke, punca, začni živet, pa čeprav pri 30.

 Jaz delam na tem.

[Bloom Angel]

Si v nezavidljivi situaciji, vendar naj ti rečem, kot je meni pred več kot 30 leti rekel nekdo na psihiatriji ''nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha''. Verjamem, da je hudo. Dobro poznam take situacije. Mož ima ''pomembno službo'' in še ''pomembnejšo šolo'', z otroki se ''krasno ukvarja'', kar pomeni, da z njimi konec tedna pol ure brca žogo na dvorišču. Vtis imam, da je mož odpovedal kot oče in mož,oz. očetovske vloge sploh ni prevzel - pomisli samo, kolikokrat je on ponoči skrbel za otroka, ki je jokal, domnevam, da ni prebedel niti ene noči - izgovor je imel spet v svojem pomembnem delu, ampak ti si podnevi morala skrbeti za družino, prati njegovo perilo med drugim, kuhati, pospravljati. Jaz bi se tu vprašala, kakšna je prihodnost te zveze. Normalno pa ga njegovi starši podpirajo - z vso pravico zavrneš njihovo vmešavanje in morebitno obtoževanje tebe. Ali si pomislila na to, da bi otroke lahko dala v vrtec ali varstvo, ti bi pa ta čas ali šla v šolo, kakšen tečaj (če imaš denar), ali pa poprijela za kakršnokoli delo npr. pospravljanje po domovih...ali pa delo v društvu kot prostovoljka pri Ozari, Altri, Šent, vsak center za socialno delo ima tudi razne programe, kamor vključijo prostovoljce. V tem primeru bi si ustvarila novo socialno mrežo, svet bi se ti začel drugače odpirati, spoznala bi nove prijateje. Samomor pa ni rešitev

[Bloom Angel]

Naj povem še, zakaj sem sploh šla na ta forum. Mislim, da sem v depresiji, nihče mi ne verjame. Prijateljica pride na obisk, pa ji ne odprem - tiho ždim, da me ne bi slišala, da sem doma. V službi bi morala na pogovor v drugi urad, pa me je groza, ne morem se zbrati za delo. Povabili so me na kosilo, a sem odklonila, ker sem prepričana, da bi jih zamorila. Stanovanje imam v razsulu. Nimam denarja za obnovo hiše, nimam moči, da bi dobila mojstra, ki bi povedal, kaj je najbolj nujno narediti pri hiši. Imam hišo, ki sem jo podedovala po starših, v njej pa živim s hčerkino družino - mladi me ne spustijo, da bi se odselila in jim prepustila hišo. Situacija je videti brezizhodna. Do smrti bom nekako preživotarila. Tudi jaz sem si že rekla : ne grem se več, a kaj naj. Verjamem v reinkarnacijo in sem prepričana, da moramo svoje življenje preživeti do konca.

[Bloom Angel]

Pozdravljeni,
vidite, to se mi vedno dogaja. res sem nemogoča. Kjerkoli se oglasim, je takoj konec debate - tako na kakšnem sestanku v živo, kot na forumu. Ne vem, kaj je narobe z mano. Nihče ne vidi mojih težav. Bom poiskala ustrezno rubriko in tam izlila svoje težave. Hvala vsem, ki ste to prebrali.

[Arwen]

Bloom Angel  mogoče eno opravičilo - kakšno stvar se pač spregleda, poleg tega je tu večina uporabnikov okupirana z lastnimi težavami...

Reci, katero strokovno osebo imaš? psihiatra, psihologa, psihoterapevta? AD-je imaš ali si brez njih?....

Bom poiskala ustrezno rubriko in tam izlila svoje težave. Hvala vsem, ki ste to prebrali.

Itaq; odpri svojo temo in piši