Še moja zgodba...

[mihmil]

Pozdravljeni!

Berem vas že nekaj časa, a sem se šele zdaj odločila, da tudi jaz napišem svojo zgodbo. Imam panično motnjo, ki se mi je izrazito pokazala pred približno 5 mesci (mravljinci v rokah, predvsem v levi, tiščanje pri srcu, hitro bitje srca, predvsem pa omotičnost oz. občutek, da to pa je zdaj konec,...). Naj še povem, da mi je pri 9-ih letih umrla mama, ki je naredila samomor. Tisto leto, ko se je zdravila ne bom nikoli pozabila (11 x poskus samomora). Tako smo ostali sami oče, jaz in mlajši brat. Oče še se dandanes ni pobral od smrti matere, pa če prav je že minilo 21 let, da o tem kako smo živeli naprej ne bi rajši niti govorila. No pa da preidem k bistvu. Pred pol leta je brat zapadel v globoko depresijo in začel groziti s samomorom. Prvi mesec sem praktično cele dneve po službi preživela v pogovorih z njim. Po mesecu dni sem se počutila totalno brez energije in v nenehnem strahu, da se bo v naši familiji še enkrat zgodila tragedija. Podoživlajti sem začela identične občutke strahu, kot sem jih v času maminega bolehanja. Začelo se je z občasnimi vrtoglavicami oz. omoticami, kar sem pripisovala nizkemu pritisku. Nato se je začelo špikanje pri srcu, težka sapa, bolečine v levi roki, mislila sem, da me bo pobralo. To se je začelo stopnjevati tako daleč, da nisem več mogla normalno funkcionirati, predvsem pa strah, kaj bo z mojim otrokom, če se meni kaj zgodi, in da bo isto trpel kot sem jaz v otroštvu brez mame. Zdravnica mi je po vseh pregledih 3x krvana slika, 2x EKG, predpisala cipralex, ki ga sedaj jemljem 4 tedne. Stanje se je nekoliko popravilo, a ni še tako kot bi moralo biti. Danes je spet dan, ko se počutim omotično in me je strah, da je z mojim zdravjem nekaj hudo narobe in da me bo zdaj zdaj pobralo. Upam, da se bo stanje čimprej stabiliziralo in se bom otresla strahu pred smrtjo.
Še vedno se namreč sprašujem, če v ozadju ni res kakšna težava s srcem, ali kje drugje...
Lep pozdrav

[trzinka]

Pozdravljena Mihmil!

Ne boj se, od paničnih napadov se ne umre. Sem na istem kot ti, od anksioznosti, depresije in paničnih napadov se tudi moje življenje nadaljuje z ADji. Bila sem večkrat na urgenci, zaradi strahu, da me je infarkt, pa je bil panični napad. Enaki simptomi kot jih imaš ti, so se mi pričeli pred tremi leti. Takrat nisem vedela kaj se z menoj dogaja, danes vem.
Poleg Adjev ti toplo priporočam, da si poiščeš psihoterapevta. Zdravila so samo opora, psihoterapija pa ti pomaga spremeniti način razmišljanja.
Sama sem pričela s terapijami pred dobrim mesecem, ne morem zatrditi, da so že vidne spremembe, ker je zdravljenje dolgotrajen proces. Vsekakor pa se bolje počutim in me ni več tako strah napadov. Ravno dva dni nazaj sem ga imela in sem zelo dobro odreagirala.
Vsekakor pa vztrajaj tudi z zdravili. Pričnejo delovati nekje med 4im in 8im tednom. Medtem imaš lahko stranske učinke. Ne obupaj, ti bodo minili in po tem bo počutje boljše.

Vsekakor moramo svoje misli zaposliti z veliko aktivnostmi in s sproščanjem.

Želim ti vse dobro

[zala]

Morda bi bilo bolje, da ti najprej posreduje odgovor kakšen "veterean".. pa vendar
Kar precej spominjaš na mojo zgodbo, le da je bilo pri meni smrti veliko več. Zelo dobro mi je poznano tudi stanje, ko skušaš nekoga izvleči iz depresije (kar seveda ne gre) in se zraven totalno izčrpaš in še sam zapadeš v neko čudno stanje in rabiš pomoč.
A dejstvo je, da v vsakem primeru moraš najprej pomisliti NASE. Ne moreš prevzeti odgovornosti za nikogar, niti za mamo niti za brata.. pa čeprav se zgodi karkoli. Vsekakor vedno bližnjim pomagaš po svoji moči, vendar nikakor ne smeš dovoliti, da se zraven zlomiš sama.
Će sem prav razumela imaš otroka..že zato si dolžna v taki meri poskrbeti najprej ZASE, da boš zmožna skrbeti za otroka. Sicer pa to tako veš...
Verjetno boš morala nekoliko spremeniti odnos do bližnjih (brata?), pomagati samo do te mere, ko te to ne obremenjuje. Saj si tudi brat SAM kroji svojo usodo in odločitve (grožnje o samomoru) so samo njegove. Mislim, da pri tem ti nimaš nič... preprosto NE SMEŠ imeti v toliki meri, da sebi uničiš duševni mir in zdravje!!
Zdravila ti bodo nekoliko omilila telesne simptome, ampak če ne boš spremenila odnosa do brata, samomorov, strahu...in verjetno še kaj, nisi naredila nič.
Skušaj živeti predvsem SVOJE življenje in ne vračaj se preveč v preteklost. Povem ti, da ta zna zelo ubijati. Sama se s tem ukvarjam že kar nekaj časa... in traja, traja..traja... GRE PA... zagotovo. In v takih trenutkih, ko preveč podoživljam si rečem: HEJ, PUNCA, HALOOOOOO za koga pa si pravzaprav ti odgovorna??? ZASE... samo ZASE... in za svoja dejanja! Včasih pomaga, drugič ne...treba je najti metodo preusmeritve misli, ki zaleže.
Povem ti, da včasih je tudi kak najbolj trapast film lahko ta preusmeritev...samo, da zaleže (govorim o trenutkih strahu, panike!!).
VSE BO DOBRO, boš vidla.. le, da zdaj verjetno v to še ne verjameš!

Vse dobro... oglasi se!

[Lost]

Dekleti sta ti ze odgovorili     z obema se strinjam.
Vsekakor se je v teh letih pcoasi nabirali, ocitno si bila takrat "mama" sebi in bratu.
Najvecja nevarnost je pa "ker ste pozabili" in niste govorili o tem. Podzavest pa ne
pozablja in vse shranjuje. In sedaj je cas da naredis nekaj ZASE. Bratu si stala ob
strani, ocetu tudi koliko je to dovoljeval, sedaj je prisel cas ZATE.
Vsekakor ADji bodo umirili vse simptome , potem pa je nujna psihoerapija in da
predelas dogodke od mamine smrti do danes, katere si potisnila globoko da jih
nihce ne najde. Vsekakor telo se bo kjub ADjem in terapiji se vedno odzivalo po
starih vzorcih , samo vedela bos kako se temu zoprstaviti in da imas TI moc nad
mislimi in ne one , kot se ti dogaja sedaj. 

[alexx]

Ni kaj veliko za dodati predhodnim mnenjem. Prva sta ti in tvoj otrok.
Ne pišeš pa ali imaš partnerja? živite skupaj z očetom in bratom?
Če živite skupaj, bi vam prav prišla družinska terapija. Nekdo ki bo nepristransko videl zadeve kot so, saj je v tvoji primarni družini veliko nepredelane žalosti.

Vso srečo!

[mihmil]

Hvala vam, da ste prebrali mojo zgodbo in se tako ažurno odzvali.

Sama pri sebi vem, da mora vsak zase poskrbeti in da moja pretirana skrb ga ne bo odvrnila od tega, če bo želel narediti samomor, saj tudi moje mame ni, pa sem jo ničkolikokrat prosila: Mami, ne delaj tega!
Včasih se prepričam v to, spet drugič me not potegne. Tudi zaradi tega se zavedam, da mi samo tablete ne bodo pomagale in da moram najti še ustreznega psihoterapevta, ki mi bo pomagal spremeniti moj način razmišljana oz. dojemanja situacij. Pri vsej tej stvari mi je v največjo oporo moj partner, brez njega tako ne vem kaj bi. Če se spomnim kakšna sem bila pred mesec dni, me je kar groza. Cel dan slabosti, zjutraj sem se že zbudila omotična, zgarana, srce mi je razbijalo kot noro, prva misel mi je bila, le kako bom preživela ta dan. No kot sem že omenila je stanje dosti boljše kot je bilo in upam, da bo še šlo na bolje, tako meni kot tudi vam...

Lahko in predvsem mirno noč