fobija pred pajki

[Atropina]

  jaz sem pa uganila katera je ta živalčka - spada med pajkovce... več pa tudi jaz ne povem.

[moonica]

sej nismo zdržali ... vsaj jaz, sem pisala takrat Anchi na OS in ugotovila, da imam jaz večkrat bližnje srečanje s to živalco ... ne, da bi se je bala, ampak mi ni prijetno, če frči mimo mene ... tistih hitrih gibov se ustrašim, zato dostikrat cviknem tud pri drugih živalcih, če prileze ali prileti na hitro ... pa tisti gibi ala rak itd. ... uglavnem, če me spomni na premikanje pajka mi ni prijetno

[Anchi]

Uf.. Sem šla takoj zapret okno v spalnico, zdaj ko sem znova prebrala to temo ...

[trzinka]

Ženske iz svoje kože ne moremo. Upam da se ne boste sesedle, če vam povem, da sem predlani držala, oziroma je šla na sprehod po moji roki tarantela . Ko sem videla kako otroci to pogumno delajo (Živ-Žav) sem si rekla, da to zmorem tudi jaz in sem šla probat. Občutek sploh ni bil tako slab.
Drugače pa tiste dolgonoge prekljaste suhce tudi jaz ne maram. Doma jih mož ali sin lovita, jaz se jih nebi dotaknila
No, ker sem že pajku dovolila, da je naredil en điro po moji koži sem šla prijet še kačo, Ameriškega goža. Na pogled je bil krem oranžne barve in sem takoj pomislila na kakšno lepo torbico . Ko sem se opoguljala in se mi je dobesedno gravžalo, sem požla knedelj v grlu in prijela. , sploh ne veste kakšen lep občutek. Zaprla sem oči in ...........kot da bi v rokah držala najmehkejšo svilo.
Ampak ta velikih kač se pa ne dotaknem, no way

No tole je bila moja izkušnja, za nekatere malce prismuknjena , za nekatere pa čist OK

[mieaid]

Pri meni pa kače niso ravno problem (vseeno je ne bi imela ravno doma), pajki so pa nagnusni, čeprav se mi zdi da je to pri meni že bolj ali ne minilo. ko sem bila majhna sem vedno kričala ko sem kakšnega našla, sčasoma pa se nihče ni več menil za moje krike in če nisem hotela pajka v sobi sem morala sama opraviti z njim...

Tukaj nihče ni omenil čebel, jaz imam pa fobijo ravno na čebele. odkar se mi je ena čebela zapletla v lase, ko sem bila še majhna, lahko še sedaj slišim njeno brenčanje od blizu...še toliko huje je, ker sem alegrična na čebele. ko me je pičila tik na očesom, sem imela skoraj cel mesec tako oteklino nad očesom, da sem koma videla...

[Tinč]

Moonica, čisto razumem tvoje doživljanje. Tudi sama se ZELO bojim pajkov. Panično. Tako zelo, da en upam ostajati dlje časa sama doma. Tudi ubijem jih ne (no, z leti sem se naučila ubijati tiste majhne primerke), ampak jih mora kdo drug (tudi jaz sem  ljubiteljica živali, imela sem že vse vrste ljubljenčkov, od mišk, želve, mačka, rib... trenutno imam doma dva morska prašička-pajki pa, kot pravi Moonica, meni niso živali, ker so tako neverjetno grdi). Sliši še čudaško, toda izgledajo mi blazno ZLOBNO. In občutek imam, da me opazujejo iz kota ali kjerkoli se pojavijo. In tisto njihovo visenje...kot bi lebdeli v zraku-GROZLJIVO!!!

Telesni simptomi so tudi pri meni enaki (še pol ure imam mehka kolena).

Zanima pa me, ali je kdo že slišal za kakšno zdravljenje ali ga preizkusil?

[*Lily*]

No, pa da še jaz povem kako je z mano glede živalic...

Pajkov se menda bojim že od prve ure, ko se prijokala na svet. Ko sem bila stara 7 let mi je mami zaupala ometanje pajčevin na spodnji strani stopnic v kleti. Med ometanjem sem zgleda naletela na enega malo večjega pajka in ga zmotila. Padel mi je na glavo in mi potem z glave zlezel preko obraza na prsi. Potem pa se ne spomnim ničesar več. Padla sm skupaj. Ko sem se zbudila nisem hotela povedati kaj je bilo. Mami me je peljala k zdravniku in tam so domnevali, da gre za epileptični napad. Šele potem sem zdravnici povedala kaj je bilo... Mami in zdravnica sta doživeli ogromno olajšanje, mene pa je še en teden skelel del obraza po katerem je lezel pajek...

In potem tiste velike, zelene kobile!!! Ravno, ko sem dobro začela s terapijo ad-jev se je neki večer ena pojavila v spalnici, direktno nad posteljo. Moj dragi pa je bil v nočni. Nekajkrat sem iz oddaljenosti petih metrov vrgla v kobilico metlo... Ampak zaradi tresenja rok je bila to misija nemogoče in ko je prišel moj dragi ob sedmih zjutraj domov sem še vedno sedela za računalnikom... Na našem starem forumu sem celo noč z nekom klepetala in vsakih nekaj minut šla pogledat, če je tista velika, zelena kobila še tam...

In potem še sršeni... Sem imela enkrat z njim bližnje srečanje, ki je bilo zelo boleče. Od takrat se jih bojim. Nekega poletnega večera sva z možem stala na balkonu, se naslanjala na ograjo in gledala konje, ki so se pasli na bližnjem pašniku. Pa prileti sršen in zmoti najin mir. Seveda v tisti paniki nisem mislila na nič drugega kot na beg in pri tem sem skoraj porinila svojega dragega čez ograjo...

Toliko o mojih živalskih paranojah, ki pa so se čudežno zmanjšale za 50%, ko so mi začeli delovati ad-ji. Situacija s pajki: suho južino sama odnesem ven, seveda mora biti zavita v milijon papirjev. Za vse večje primerke pa mirno pokličem moža. Situacija z velikimi, zelenimi kobilami: popolna ozdravitev. Situacija s sršeni: ne zapaničim več in ne začnem opletati z rokami in nogami. Se le kolikor morem hitro umaknem v stanovanje. Ena boleča izkušnja je bila dovolj.

Ja, tile strahovi znajo biti kar moteči. Vsaj pri meni se je stanje po jemanju ad-jev kar umirilo. Ne vam ali so za to zaslužni ravno ad-ji ali le placebo efekt, ampak sem vesela, da se je stanje kolikor toliko normaliziralo.

Objem in lep pozdrav vsem. Lily.