Kako vam pomagajo?

[Coraline]

Zivjo

Nisem vedela kako zaceti in kam pravzaprav postaviti uprasanje. Saltam od teme do teme in vsaka se mi zdi primerna, se posebej ker se debata lahko razvije v vse mozne smeri. Ceprav bi najbolj pasala v rubriko psihiatri, terapevti in ostalo.

Se zavedam da tablete niso vse, le 50%, ostalih 50% so torej pogovori, ustrezne psihoterapije ipd. To tudi vedno in povsod zasledim. In zdaj mene zanima: kako pravzaprav, na kaksen nacin vam pomagajo te terapije, vasi osebni psihologi, psihiatri.. Sama sem obiskala kar nekaj razlicnih psihologov in psihiatrov in priznam da se nikoli nisem z nobenim "ujela". Zacutim kadar me nekdo razume in tocno ve o cem govorim, kako se pocutim in cutim tudi kadar moj sogovornik nima blage veze o cem govorim. Da me ne bo kdo narobe zastopil, sem prepricana in ne dvomim da zelo dobro vejo vsako podrobnost vsake bolezni, kaj je, kako nastane, kako se zdravi ipd. Se vedno pa ne vejo kako se dejansko pocutim/o, se vedno ne vejo kako bolec in naporen je samo en napad panike, kako je lahko anksioznost utrujajoca. Ne razumejo in jim ne zamerim, saj ne morejo razumeti nekaj cesar niso obcutili na lastni kozi.

Moj namen ni, da bi koga odvracala od tovrstne pomoci, niti najmanj. Sama se vedno obiskujem, tokrat psihijatra, in ne gubim upanja da bom nekoc naletela na pravo osebo. Zato pa je vprasanje: kako pa vama pomagajo ti pogovori? Kako vas obravnavajo in na kaksen nacin s pogovorom zdravijo vase tezave?

Razumem da velikokrat pomeni ze sam pogovor, torej da spravis ven kar te muci, da se nekako "spraznis". Je se kaj, ali je to pac cel smisel psihoterapije? Nocem biti cinicna, malce zagrenjena ker vedno naletim na nesposobneze, katerim je cilj bahati se s svojo diplomo, znanjem in mi solit pamet z definicijami katere znam ze sama na pamet in jih za razliko od njih vsakodnevno dozivljam na lastni kozi. Da bi pa vsaj poskusili razumet, se postavit v kozo sogovornika, to pa je umetnost. S tem se ne rodi vsak, sole in knjige zal niso dovolj.

Brez zamere , ker verjamem da so izjeme, samo najti jih je treba

lp

[Aslan]

Da bi pa vsaj poskusili razumet, se postavit v kozo sogovornika, to pa je umetnost. S tem se ne rodi vsak, sole in knjige zal niso dovolj.

Brez zamere , ker verjamem da so izjeme, samo najti jih je treba

lp

Ker psihoterapija kot poklic pri nas ni uradno priznan je na tem področju veliko zmede.
Psihaiter zdravnik in psiholog namreč nista isto kot psihoterapevt.
Tudi sama psihoterapija ima nato mnogo različnih pristopov, različna orodja...načini s katerimi te terapevt vodi skozi tvoj lasten proces zprenja, spoznavanja sebe.

In res je...psihoterapija je umetnost odnosa..začutit človeka...ga znat vodit in mu osvetljevat dano situacijo na način, da sam uvidi kaj je zanj dobro...da sam začuti željo po spremembah, da najde v sebi moč, voljo, pogum...Včasih je terapiija tudi to, da samo poslušaš...odvisno od klienta...če je to nekdo ki se še nikoli ni nikomur odprl je to zanj izjemen korak v varnem terapevtskem okolju...za nekoga drugega je to brez koristi...saj lahko stisko zaupa večim ljudem...ne zna pa naprimer sebe umestiti v to dogajanje in uvidet realne situacije...in mu na tej točki pomaga terapevtovo sodelovnaje...vsak odnos terapevt/klient je unikaten proces.

Če ne začutiš stika, išči dalje....
Predpogoj za uspešno terapijo je "zaupen odnos in razumevanje med klientom/terapevtom"....
V določenih primerih velikih čustvenih primanjkljajev z otroštva..zdravi dobesedno že samo "ta odnos"...

Sama sem z Klemnom Reboljem, ki je psihiater in psihoterapevt zelo zadovoljna.

[trzinka]

Pozdravljena!


Sama sem se prvič prijavila na psihoterapijo, ki jo bom obiskala jutri. Pa ne pri psihologu, psihiatru, ampak pri psihoterapevtu. Baje je velika razlika med vsemi temi medicinsko izobraženimi strokovnjaki.
Pri psihiatru sem dobila občutek, da me posluša, vendar to je bilo tudi vse. Malo sočutja, majhen nasvet....
Pri psihoterapevtu pa delata podrobno o vsem, o otroštvu, o preteklosti, o dogodkih, kako vse doživljamo, kako odreagiramo....Naučiti se moramo naše reakcije prepoznati, pravilno odreagirati, spremeniti način življenja in miselnosti.
Bom poročala, ko bom dala nekaj ur mimo in ko pridem z dopusta.

Nekaj od mene na kratko

[Orhideja1]

Mogoče pa imaš previsoka pričakovanja. Odvisno je kaj pričakuješ od terapevta. On nima čarobne palice, ki bo razblinila vse tvoje težave. Včasih gredo ljudje s prevelikimi pričakovanji k terapevtu, potem pa so razočarani.

Terapevtski odnos temelji na medsebojnem zaupanju in spoštovanju. To dvoje je predpogoj za dobro terapijo. V kolikšni meri ti bo terapija pomagala, pa je odvisno le od tebe same.

[Betka]

Se vedno pa ne vejo kako se dejansko pocutim/o, se vedno ne vejo kako bolec in naporen je samo en napad panike, kako je lahko anksioznost utrujajoca. Ne razumejo in jim ne zamerim, saj ne morejo razumeti nekaj cesar niso obcutili na lastni kozi.

To je to. Mislim, da si si že odgovorila. Težko je v nulo razumeti nekaj, česar sam nisi doživel. Tudi jaz osebno kljub svojim težavam ne morem točno vedeti, kako se počuti nekdo, ki ga je strah npr. vožnje z dvigalom, ker sama tega strahu nimam.

Pozdravček

[Coraline]

Hvala vsem za odgovore.

In res je...psihoterapija je umetnost odnosa..začutit človeka...ga znat vodit in mu osvetljevat dano situacijo na način, da sam uvidi kaj je zanj dobro...da sam začuti željo po spremembah, da najde v sebi moč, voljo, pogum...Včasih je terapiija tudi to, da samo poslušaš...odvisno od klienta...če je to nekdo ki se še nikoli ni nikomur odprl je to zanj izjemen korak v varnem terapevtskem okolju...za nekoga drugega je to brez koristi...saj lahko stisko zaupa večim ljudem...ne zna pa naprimer sebe umestiti v to dogajanje in uvidet realne situacije...in mu na tej točki pomaga terapevtovo sodelovnaje...vsak odnos terapevt/klient je unikaten proces.

Res lepo napisano.


Lp