emetofobija

[Sandrca]

Pozdravljeni!
Najprej se opravičujem če bo vse skupej napisano mal raztreseno... ura je pozna pač, oz. že skorej zgodnja 
Upam da mi boste znali pomagat... to je moja zgodbica al ko bi se temu reklo...
Vse se je začelo pri 13ih letih ko sm se ga prvič hotela namenoma napiti. Ok vse lepo in prav, nobenih posebnih občutkov, še danes vem za vsako stvar ki se je dogajala, skratka nič posebnega. Zjutraj sem pričakovala "mačka" in kaj je sledilo ... po vsej vrjetnosti prvi panični napad. Nevzdržna slabost, z bruhanjem pa nič. V grlo bi si potisnila wc školjko pa ni šlo nič iz mene je pa sledilo tresenje in pospešeno dihanje, čez kakšno urco pa ko prerojena.
potlej se mi je pa to vedno večkrat ponovilo, po kavi, travi, najmanjši količini alkohola,  skratka ni je bilo razvade ki mi nebi povzročala problemov, lahko pa je sledila nenadna slabost s tresenjem kar brez razloga. Bila sem tudi 2x hospitalizirana  v splošni bolnišnici ker niso ugotovili vzroka za moje slabosti s tresenjem, polno zavestjo in brez bruhanja. Se mi je pa v tem času pojavila fobija pred bruhanjem/emetofobija.
Ni mi hujše stvari kt da bi mogla bruhat. Če mi je slabo jem ruporute, žvečim čigumije skratka ni stvari ki bi me pripravila do bruhanja. Oseb ki jim je slabo ali so bruhale se izogibam, strah me je da bi se nalezla kakšnega rotavirusa, ko smo ga imeli doma sem z alkoholom razkuževala kljuke, uporabljala wc v drugem nadstropju itd.
Da bi bila pa stvar popolna so mi pa odkrili še laktozno intoleranco. In ravno danes sem se pregrešila in jedla nutello. Kaj je sledilo: slabost. in iz slabosti panični napad. Ubistvu ne vem če je to panični napad oz. če je res nutella la vzrok za slabost.
Nekako ne ločim več vzroka od posledic. Poleg tega je psihiatrinja ovrgla diagnozo da bi bila ta moja slabost in tresenje panični napad. Ampak to je bilo leta 2005.
Letos je vse slabše. Ne hodim več ven, na zabave, na mesta kjer obstaja možnost da bi kdo bruhal, na vsaki hrani ki jo zaužijem preverim rok uporabe, izogibam se otrok, če zvem da je kdo bruhal samo razmišljam koiko sem bila v stiku z njim da se bom kej nalezla, če sva pojedla kej skupnega skratka OBUP!
Mogoče bi blo lažje če bi vedela al meni rata slabo zaradi panike, al mi rata slabo pa potem ratam panična.
Pa prosila bi za kakšen nasvet za odpravo te fobije, ker je res hudo, k psihiatrinji pa nekak ne upam več, ker poročila ki jih pošilja splošni zdravnici slednja popolnoma napačno razume, in je tudi gnojna angina samo psihična  (ne upam it študirat, ker to pomeni življenje od doma z osebo ki lahko bruha )
Skratka, hvala vsem ki si vzeli čas pa to mojo zblodnjo prebrali. Veliko pomaga že da dam to končno ven iz sebe. Pa še to, zakon ste! Lepo je vedt da nisi edin, da nisi samo ti čuden, ampak da jih obstaja še mnoooogo 

[Yang]

Dobrodošla na forumu, pa nič se ni treba opravičevati, čisto nepotrebno, ker je vse super in OK, vsi smo na začetku imeli podobne pomisleke, sicer pa prav pohvalno, da si pogumno napisala kar te muči...

Emetofobija - strah pred bruhanjem...

...nimam izkušenj in sploh kaj dosti pojma o tem, samo če gledam kot psihološko težavo, bi rekel, da to kar se ti dogaja lahko paše v tiste "OKM" diagnoze; Obsesivno kompulzivna motnja - motnje, da te nekaj vztrajno, vislijivo (kompulzivno) "obseda" (ti srahovi)...

Najbolje do da si poiščeš (psihološko) strokovno pomoč; psihoterapijo in na ta način razrešuješ in odstraniš te tvoje strahove, ki ti onemogočajo, da bi polno in srečno živela.

[Tanjas]

dobrodošla Sandrca
kot bi gledala sebe strah pred bruhanjem vedno ko sem bruhala sem doživela panični napad in za piko na pristala na urgenci na infuziji GROZA te popolnoma razumem priporočam ti strokovno pomoč da boš šla lažje skozi to
držim pesti
Tanja

[Sandrca]

hvala vama 
eeem. kako pa je z napotnico za k psihiatru? če sm recimo z obiski pri njem prenehala leto pa pol nazaj, lahko še vedno pokličem in se naročim, al rabim novo napotnico?

pa še to.... znanec je naredil magisterij iz psihologije na teološki fakulteti in je pred kratkim odprl svojo orinacijo. mu lahko zaupam da mi bo znal tudi on pomagati, ali je za pričakovat kvečjemu besede vezane na dušo, vero itd. ?  da bi šla pa poskusit slepo srečo mi pa nekako ni, ker to stane, študentski žepi majo pa tko al tko že preveč lukenj 

pa lep dan vsem 

[moonica]

sem odpisala OS, sandrca

[Sandrca]

hvala moonica 

[knoflca6]

Jaz imam tudi strah pred bruhanjem že od malega.
Na srečo nisem bruhala že pribl. 12let
Tudi meni ni hujšega kot to, noge tresejo in se potem komaj umirim...
Trenutno mi je še hujše ker sem na začetku zdravljenja za panično motnjo in se še bolj vsak dan bojim da mi bo slabo ali pa da bom kaj takega pojedla

[katy00]

Pozdravljeni!
še ena taka s to motjo, ki milsim, da postaja vse hujša. Že v otroštvu sem se zelo bala bruhanja in ga nism prenesla. Ampak stavr se je zelo poslapšala z eno zelo neprijetno izkušnjo. Bila sem na morju v koloniji, ena je zbolela in spala ej zraven mene cele noči bruhala zraven v vrečko, pa tudi kaj mimo in podobno. U glavenm grozna izkušnja ej bila zame, ker sem že rped tem imela strah oz to fobijo samo v zelo blažji obliki. Prišla sem domow in tudi sama zbolela (verjetno kakšen rota virus) In ja po tistem sem eno leto imela hude težave s paničnimi napadi, torej tresenje in pdoobno pa tudi težave s prehranjevanjem. Vse kar sem pojedla mi je naredilo slabo. Bruhala pa nism več od takrat. Potem se je stavr počai umirla strah pa je še vedno ostal. Zdaj pa se nazaj zelo intenzivno pojavlja. Namreč semv teh letih ( srednja šola), ko se z bruhanjem praktično  srečaš na vsakem žuru, vsaki prireditvi, vsakem rpaznovanju ... Že tako ali tako ne maram piti preveč alkohola, ampak galvni razlog za kaj se ga v velikem loku izogibam je prav ta strah pred bruhanjem. To bi bilo še vse lepo in prav ampak na veliko se izogibam tudi vseh prireditev saj se vedno tam kdo napije in vsi vemo kaj sledi. Če se pa že odpravim (tudi če je to zaprt prostor, disco) Potem je v meni neprestano skrb, da bo kdo kje bruhal ali da ne bom mogla na wc ker bojo ti v sumljivem stanju... Uglavenm če pa že samo slišim ali samo vem, da je nekdo bruhal me obda grozen občutek tesnobnosti. Mislite, da je moj problem dovolj "zrel" za psihiatra? Ampak glede na to da sem še pri šolksi zdravnici me je grozno sram reči da bi rada napotnico za psihiatra, zato ker se bojim bruhanja. Ne vem počutla bi se čudno. ALi lahko še kje poiščem kakšno pomoč? prosim za nasvete
LP

[Janja]

Katy!

Mislim, da je bilo o tem kar nekaj napisanega že na starem forumu, vendar se mi na žalost zdi, da vse tiste punce, ki imajo emetofobijo, tega strahu niso premagale.

Tudi jaz sem o tem veliko iskala, ker se tudi sama ubadam s tem, in sicer praktično že od kar pomnim. Mislim, da sem na nekem forumu zasledila odgovor psihiatrinje Winklerjeve, da to niti ni tako moteča fobija, ker se s tem srečuješ bolj poredko v življenju. Bo že držalo, in sicer dokler je strah v mejah normale, ko pa je strah prehud (tako kot pri tebi), pa zadeva niti slučajno ni tako prijetna. Kot rešitev je navedla postopno soočanje s to obliko fobije. Jaz vem, da naj bi bila to rešitev, vendar si niti slučajno ne znam zamisliti, kako naj bi to izgledalo, saj jaz zbežim že izpred ekrana, če nekdo samo bruha v filmu, ko veš, da je vse samo zaigrano...

Če boš hotela razrešitev te fobije, je bolj primeren psihoterapevt kot psihiater, če se ne motim. Jaz ti vsekakor želim, da bi ti uspelo. Pa poročaj nam kaj, zelo me namreč zanima.

[knoflca6]

Punce jaz sem po 13 letih bruhala..
občutek po tistem fantastičen,pomirjen..
najhujša je tako slabost preden...
 
sam da sem se rešila ...

[Arwen]

aha, torej, če prav razumem, Knoflca, si premagala strah pred bruhanjem? torej so čestitke na mestu 

[knoflca6]

hja recimo.. ampak tiste slabosti me pa še vsejen strah.. vbistvu je ona hujša k bruhanje

[Gigli]

Knoflca in ostale

Ja maš prov ja, tut jst ne maram tiste slabosti tik preden.. . Sicer tudi sama nerada bruham, se matram dokler ne znorim in grem ampak vrjamem pa, da je tak strah lahko res problem.

lp,
gigli

[mira57]

Pozdravljene,

zasledila sem vaše prispevke o ematofobiji in ker imam sama enake težave, bom napisla nekaj svojih izkušenj. S to težavo se soočam že od otroštva in po mojih spominih tudi izvira iz kolonije, kjer so otroci bruhali in ko sem prišla domov, so se začele težave.
Za razliko od vas, sem jaz že starejša in imam dva otroka in že tudi dve vnukinji. Lahko si zamišljate, koliko strahu sem preživela ob bolanih otrocih, sedaj pa pri vnukinjah. In zato sem se odločila, da si poiščem pomoč. Pravi naslov za te težave je psiholog (ne psihiater) in vedenjsko kognitivna terapija. Do pred kratkim za psihologa ni bila potrebna napotnica, sedaj pa jo potrebujete. Na terapije hodim že približno eno leto in je stanje precej boljše, ni pa še v redu. Problem je v tem, da smo omejeni pri postopnem izpostavljanju, saj ljudje ne bruhajo na povelje, ko bi se mi želeli izpostaviti. Mogoče bi bilo možno z obiskovanjem lokalom v sobotnih nočeh ...
Kar se tiče napotnice, sem sedaj šla po njo in povedala svoji zdravnici, da prej nisem "upala" priti po njo, pa me je malo okregala. Njej se sploh ni zdelo nič posebnega in mi je celo čestitala, da sem se odločila za zdravljenje.
Nisem opisovala svojih občutkov in doživetij, ker so enake, kot so jih opisovale moje predhodnice samo s to razliko, da jaz nisem imela paničnih napadov, sicer pa nisem bruhala že 20 let, ko pa sem se soočala z osebami, ki so bruhale, pa sem pobegnila.
Za danes toliko, ker na tej strani že dolgo nihče ni kaj napisla tudi ne vem, če bo sploh kdro prebral, če pa katero zanima več mojih izkušenj z zdravljenjem, pa lahko še napišem.
Lp vsem in veliko uspeha pri premagovanju težav.

[Temnolaska]

Mogoče ne bi bilo slabo, da se vprašaš, zakaj te je tako strah pred bruhanjem in odpraviš vzrok.

[Janja]

Mira, pozdravljena!

Hvala, da si se oglasila v to temo.

Jaz sem vsekakor zainteresirana, da napišeš še kaj več. Mene bi izredno zanimalo. Sem namreč naletela na tvoje vprašanje v Vizita.si in očitno kar dobro napreduješ od takrat, zato me zanima predvsem na kakšen način sta se s psihologom lotila te problematike.

Zanima me, če je resnično potrebno, da prideš do vzroka svojih težav, če jih hočeš razrešiti? Kakšno je psihologovo mnenje?

Jaz namreč vzroka ne poznam za razliko od tebe, ki ga poznaš. Meni se je to začelo pojavljati že v najzgodnejšem otroštvu. To mi je kasneje pojasnila moja mama.

Po drugi strani pa poznam vzrok za nastanek mojega OKM-ja, pa mi to niti malo ne pomaga... Kvečjemu me pri zadevi še dodatno ovira.

To je zgolj moja izkušnja in dopuščam možnost, da drugim iskanje vzrokov pomaga.

Glede na to, da si napisala, da se ti stanje izboljšuje, me zanima, kako poteka tvoje zdravljenje? Ali gre izključno za izpostavljanje ali gre tudi za tehnike sproščanja, morda še kaj drugega? Zanima me tudi v kakšni meri čutiš izboljšanje? Ali se ti je intenziteta strahu zmanjšala in si mogoče že sposobna biti ob človeku, ki bruha?

Skratka, zanimajo me vse podrobnosti. In če ti ni odveč, bi bilo dobro, da bi to napisala na javni forum, ker imam občutek, da se s to problematiko ukvarja več ljudi kot si dejansko mislimo, le spregovoriti o tem nočejo.

Tudi jaz o tem ne govorim, ker dostikrat nisem bila razumljena, le redki ljudje so me resnično razumeli...

Hvala ti še enkrat in glasi se še kaj!

[mira57]

Pozdravljena Janja,
vesela sem, da je nekomu tema aktualna in lahko malo poklepetava o problemu. Tudi jaz mislim, da nas je več takšnih, vendar si ne upamo to povedati. Sama sem rabila zelo veliko let, da sem se ojunačila, začela iskati rešitev in poiskala pomoč.
Za rešitev težev ni potrebno, da prideš do vzroka, ker je včasih to nemogoče. Ravno zadnji dve terapiji sva s terapevtom namenila tudi temu. Težava lahko sega tako zgodaj v otroštvo, da se je tega nemogoče spomniti, ali pa je bila izkušnja tako huda, da se je razumsko ne moremo več spomniti. Tudi pri meni čutim, da je še nekaj v ozadju in je strah pred bruhanjem samo vrh. Vsekakor je v ozadju strah pred boleznijo ali smrtjo. Lahko je bilo tudi tisto bruhanje v koloniji samo povod, da sem se "spomnila" nekaj hujšega, kar se mi je zgodilo zgodaj v otroštvu. Staršev nikdar nisem mogla vprašati, kaj se je dogajalo z menoj v otroštvu, saj mi je mama umrla, ko sem bila stara 10 let, z očetom se o tem nisem pogovarjala, sicer pa nihče ni vedel za moje težave. Sicer so vedeli, da ne prenašam gledanja na bruhanje, kako hudo pa mi je pri tem, pa ne. O tem nista vedela tudi moja otroka, ki pa sem jima v času terapije to povedala.
Začetek zdravljenja poteka na tehniki sproščanja, vizualizacije in postopnega izpostavljanja. Izboljšanje čutim predvsem v zmanjšanju strahu. Včasih sem v vsaki situaciji pomislila na najslabše, kaj bo, če bo in že preventivno pobegnila. Sedaj zadeve sprejemam bolj razumsko, se vprašam, kaj je tisto najhujše, kar bi se lahko zgodilo in počakam, kaj bo. Ugotovila sem, da se ne bojim toliko  bruhanja oz. gledanja nekoga, ki bruha, ampak se bojimo strahu. Ko je vnukinja bruhala, sem v bistvu občutila olajšanje, najhujši je čas, ko ne vem, ali bo nekdo bruhal ali ne.
Kako si pomagati? Mogoče začni pri filmih. Tudi jaz sem včasih preklopila kanal, če je po televiziji kdo bruhal, nisem gledala filmov, za katere sem vedela, da bo prikazano bruhanje ... Terapevt mi je predlagal, da to gledam in se tako izpostavljam. Prednost pri tem je, da še vedno lahko preklopiš kanal, če je prehudo, včasih pa tudi gledaš, nisi pa toliko čustveno prizadeta, ker veš, da ni resnično. Te prizore lahko tudi vizualiziraš in se v času, ko ti je pretežko, misli preklopiš na lepše slike.

Toliko za danes, če komu pomaga, bom vesela, sicer pa lahko še izmenjamo izkušnje.

[Janja]

Mira!

Hvala ti za tako izčrpen odgovor.

Sedaj me pa zanima še nekaj podrobnosti in bi te prosila, če mi še na ta vprašanja odgovoriš.

* Ali hodiš k psihologu ali psihoterapevtu?
* Če hodiš k psihologu, potem se verjetno ukvarja tudi s KVT?
* Kako pogosto hodiš na terapije?
* Kakšna je cena ene terapije?

Če na katero vprašanje ne želiš javno odgovarjati, mi lahko pošlješ tudi ZS.

Hvala še enkrat in lepo se imej!

[mira57]

Janja, pozdravljena!

Na tvoja vprašanja lahko odgovorim, in sicer hodim h kliničnemu psihologu, ki se ukvarja s KVT terapijo. Našla sem ga na na spletni strani Društva za kognitivno vedenjsko terapijo (ali nekaj podobnega), kjer je pri društvu naveden seznam zdravnikov, ki to izvajajo. Od začetka sem hodila na terapije na 14 dni po eno uro, sedaj pa že nekaj časa hodim na tri tedne. Terapija je brezplačna, je pa od letošnjega septembra potrebna napotnica osebnega zdravnika, do takrat pa nisi potrebovala niti te. Seveda KVT izvajajo tudi ali največ zasebniki, kakšna pa je njihova cena ne vem, vem pa, da ni poceni.

Želim ti, da se ojunačiš in poiščeš strokovno pomoč, pri tem pa bodi potrpežljiva in vztrajna. Mogoče zdravljenje ne poteka tako hitro, kot si želimo ali pričakujemo, vendar se kljub vsemu splača. Jaz verjamem, da bom to premagala, če ne letos, pa naslednje leto.
Vse lepo ti želim.

[Janja]

Mira!

Hvala ti za vsa pojasnila.

Hvala ti tudi za opozorilo, da zdravljenje ne poteka tako hitro. Na žalost ali na srečo vem, ker to ni edina zadeva s katero se soočam, je sicer bolj za zdraven oz. v paketu.

Lepo se imej in še enkrat hvala, ker si se oglasila.