Spet na tleh... zakaj ne morem živeti???

[trina]

Kako gre, Weathergirl, si šla v službo? Kakšno strategijo sta naredili s psihiatrinjo?

[Weathergirl]

Hej trina.

Šla sem v službo, strategija je bila takšna, da se zjutraj vstanem, najem in odpeljem, ko pridem do šihta, vzamem pol Lorama in delam.
Pa sem zgurala teden tako. Ampak z muko.
Najbolj me muči tesnoba in brezvoljnost, pa sem poskušala pozitivno razmišljat, pa nekak ko sem pod Loramom se ne ubadam s tem in se zamotim z nekim delom (nekje v mislih pač mam da bom nekak že), pol pa ko Loram popusti pa se mi kar vse začne podirat...

Čez vikend sedaj sem poskusla namesto pol Lorama vzet samo 1/4 in glej ga zlomka, četrtina več ne pomaga... Bla sem včeraj zvečer čist iz sebe, najraje bi letela k dežurnemu, naj mi nekaj da...

Danes sem pa še posebej imela težek dan... Že zjutraj sem se s tako ogromno tesnobo zbudila, da mi je bilo slabo vse dokler nisem na silo pojedla kosila (apetit brez Lorama nikakvi, wc še vedno 3-4x na dan, kljub nekim tabletam za želodec in prebavo, ki mi jih je predpisala osebna zdravnica...)

Načeloma sem se zamotila s prevajanjem - tako da sem cel dan prevajala, ampak sem po jutranji četrtinki mogla pol ob ene pol šestih spet vzet četrtinko, da sem uspela zaključit in sedaj že spet čutim to tesnobo in neko neustavljivo žalost (aja pa vsake toliko se kar razjokam in bi se najraje zaprla v neko črno lukno da me nihče ne bi našel... sam vem da to ni rešitev... Pa sedaj vztrajam pri tem Seroquelu in pol Lorama na dan, sam to ni dolgoročna rešitev...

Praktično nimam pravega interesa za nič, v večino stvari se dejasko prisilim, ker vem da moram, zraven pa mi ob hudih trenutkih gre kar na bruhanje ko pomislim, kaj bi morala delati... Pa niti energije prave nimam... Zdaj ko sem bla na šihtu sem samo dvakrat šla na pohorje, ker pridem domov tak crknjena ko konj... Pa navadno ko se vozim domov kar neustavljivo jokam do bloka, pol pa se nekak prisilim, da sem ok, ko stopim pred fanta...

Ne vem kaj se to dogaja z mano... Karkoli pomislim da bi počela v prihodnosti se mi zdi brezveze, ko pomislim na dopust, mi je brezveze - VSE se mi upira, jaz več tak ne bom dolgo zdržala...

Kaj je to depresija al je dejansko anksioznost al kaj pri hudiču me daje...

[Weathergirl]

Pozdravljeni!

Danes je praznik... hvala bogu ali pa tudi ne...
Včeraj ko sem prišla iz šihta, sem mogla it spat in sem spala kar tri ure... In potem sem se zvečer spravla spat okrog polnoči in sem spet spala do devetih - sicer sem se vmes (po ene šestih urah) konstantno zbujala s tako tesnobo in pekočim občutkom v predelu prsnega koša da bi lahko kar kričala, sem enostavno kar ležala in ležala in stiskala oči in poskušala pozitivno razmišljat, pa ni šlo... Na koncu sem se vdala in se vstala ob desetih, opravila jutranjo rutino - tabletka za želodec, seroquel, banana in seveda cigaret... 

Hotela sem do moje psihiatrinje ta teden, ampak je na dopustu... Sem včeraj sama pri sebi nekako sklenila da ne bom več jemala Lorama... ampak sem mogla vzet četrtinko na šihtu včeraj, ker sem bila prenapeta, odsotna, živčna, misli so mi kar uhajale... Pa je malo pomagalo, pa kar hitro popustilo - tako da sem pol ko sem prišla domov (kot sem že zgoraj napisala) raje šla spat...

Vsak dan razmišljam samo o tem kako se počutim slabo, da tega ne bom več dolgo zdržala... Ta tesnoba me ubija in tako odsotna sem... Življenje sploh več nima pomena zame... Imam občutek da vse kar počnem, počnem rutinsko, iz navade- da pač nekaj počnem... Zraven pa imam še obupne bolečine v predelu prsnega koša in sedaj po novem me še roke tako bolijo kot da bi cele dneve tovorila kamne, pa zraven še hrbtenica (da ne omenjam prebavnega trakta)...
Imam neizmerno željo po izboljšanju, ampak kaj ko ne morem brzdat svojih misli in tesobe... Pa poskušam dihanje, pa sproščanje, pa malo facebook, pa pogovor s prijateljicami pa s fantom, pa NIČ...

Aja - novost je, da sem dobila že možnost za novo službo jeseni... mi je en znanec malo pomagal pri tem in me je zadnjič klical ter mi povedal da sem noter od jeseni dalje... morebiti celo zazihrano za dve leti... Kaj pa jaz??? TAko sem nekako zaigrala vso veselje... v sebi pa skoraj umrla od občutka krivde in občutka da ne bom zmogla... in kaj bo sedaj - on se je potrudu in zastavil dobro besedo zame, jaz pa taka... da se komaj premikam iz dneva v dan in mi gre vse narobe v glavi... saj taka dejansko ne bom zmogla novega šihta...

Razmišljam, da bi šla na pregled v dežurno psihiatrično ambulanto tam v bolnišnici - ampak si mislim: kaj mi pa lahko pomaga? saj ne vem če mi je še sploh možno pomagati... se mi zdi da sem pregloboko zabredla v svoji glavi... (če se sprašujem o tem, kaj je sploh smisel življenja in imam odpor do taman vsega kar se dogaja okoli mene)...

Vem ja... samo gnjavim in ponavljam eno in isto tukaj na forumu... samo če pa ne vem več kaj naj... še na Pohorje sedaj nisem nič šla (ok blo je vreme slabo), ampak niti danes ko je malo lepše se mi ni... ampak se bom najbrž prisilila in šla...

Da ne omenjam vsakodnevnih opravil kot so kuhanje, pospravljanje, perilo... na živce mi gre vse - še to da si moram lase oprat in sebe poštimat, se oblečt, mi postaja vedno hujša muka...
Jok pa je nekam odšel... tu pa tam me spet obda ampak se mi zdi da je zdaj še to na silo...

[Arwen]

kaj naj rečem... ...  virtualni objem pošiljam 

[Weathergirl]

Pozdrav vsem.

Sem odšla v dežurno ambulanto v ponedeljek po službi, ker je vikend bil kar hud...
Sprejela me je zdravnica, ki me je zdravila tudi na oddelku ko sem bila po psihozi in ja takoj ko sem ji opisala počutje in tesnobo pa žalost in brezvoljnost rekla, da gre za depresijo, ki se je razvila in da bo napisala antidepresiv. Tako da imam sedaj Paroksat 20 mg, včeraj in danes sem vzela pol tablete zvečer, danes pa celo - poleg Seroquela 250 zvečer in 50 zjutraj ter Lorama 1/2 zjutraj in zvečer (ampak zvečer še nisem vzela, ker spanec še kar imam).
Zdi se mi ogromno tablet, ker imam poleg še za želodec zjutraj na tešče Nalpazo 40mg da mi ne sili na bruhanje in da pomiri želodčno sluznico; za prebavo (ki je še vedno zelo burna) pa moram iti v laboratorij na odvzem krvi in blata...
(btw: v soboto sem se znašla pri dežurnam splošnem, ker sem opazila kri na blatu...)

V bistvu sem kar malo prestrašena zaradi vse te kemije... Pa še tako ali tako imam želodec v slabem stanju...

Kolikor sem seznanjena, bi moral AD prijeti nekje v roku meseca dni, pa tako je tudi rekla zdravnica...

V službo sem rekla da bom hodila, ker mi zaenkrat ni v veliko breme - gre bolj za papirologijo... Ampak imam pa problem z druženjem in s pogovarjanjem z ljudmi... Zmeraj me je strah da se ne bom imela kaj pogovarjati, če kam grem... Ne želim pa se izolirati od sveta, ker vem da to ne bo nič pomagalo k izboljšanju...
Kaj bi mi še priporočali - za prosti čas (svojih prijateljic nimam prav veliko, da bi lahko preživljala prosti čas z njimi, tako da se bolj družim s fantom, kateremu pa ni všeč da me gleda tako nestanovitno in nihajočo in mi je še dodatno hudo da me mora gledati takšno.
Na Lent bom šla kaj (bila sem v pon na Kreslinu, pa je bilo kar ok), pa malo bi šla še na Smolarja in Predina, kar bom dejansko tudi šla...
V naravo na sprehod je bolj tak tak, saj je vreme katastrofa - na Pohorje sploh ne morem več it, saj konstantno ob popoldnevih dežuje,
Ali bi pomagalo če bi hodila na kak fitnes ali pa vsaj na sprehod, pa magari z marelo???

Strah me je da se ne bom pobrala... tega me je najbolj strah. Zato pa bi želel da mi nekdo da napotke kao in kaj točno, ker v teh mesecih od marca do sedaj sem poskusila skoraj vse, ampak sama tako težko počnem kaj - rabila bi morebiti nekoga ki bi me vodil...

Zanima me, ali ima kdo izkušnje z SPIRALO
www.spirala.org (društvo za boljše življenje oz. tam sem brala da ljudem pomagajo njihovi pristopi, gre za sproščanje in delo na sebi, ampak so plačljivi tretmani pa le v Celju in v Ljubljani imajo srečanja...)

Potem pa me zanima, ali je kdo že obiskal psihoterapevtko Vesno Jančar v Mariboru
http://psihoterapija-mb.si/OSNOVNA_STRAN.html


oz. ali vam je kaj poznan Inštitut oz. Center za psihoterapijo v Mariboru:
http://www.psihoterapija-institut.si/pomoc/cp-maribor.aspx

Nekaj moram ukreniti, ker samo sedeti in čakati ter upati ni dovolj... MOčno si želim, da bi bila spet ona stara oseba, polna življenja, energije, optimizma... Kaj se je to z mano zgodilo, ne morem verjet...

Prosim za pomoč oz. kako besedo o izkušnjah.

Hvala že vnaprej.

P.s. Pa hvala vsem za vzpodbudo

[pupika]

Jaz nimam izkušenj s psihoterapevti na Štajerskem.
Vem pa kako je imeti tesnobo, pa panične napade in za povrh še težave z želodcem in črevesjem. Takšne bolečine kot jih opisuješ sem doživljala sama ob napadih tesnobe in panike.
Meni osebno je pomagalo, ko sem začela bolj aktivno živeti (rekreacija) Z veliko muko sem se spravila v naravo na sprehod, včasih tudi sama. Vpisala sem se na tečaj joge in jo tudi doma vadila. Joga mi zelo pomaga pri sproščanju telesa in duha.
Ob vsem tem pa sem začela hodit tudi na psihoterapijo, enkrat tedensko. Res je drago, ampak če hodiš v službo boš že nekako zmogla. In ravno psihoterapija mi je največ pomagala, da sem odkrila vzroe zakaj tako trapasto reagiram in jih začela počasi spreminjati.
Želim ti, da najdeš pravo stvar zase in se ti začne življenje kazat v lepši podobi, kot sedaj 

[trina]

Draga Weathergirl,
pri okrevanju so pomembne te reči: dovolj spanja, strukturiran čas oziroma urnik, dovolj gibanja in socialna mreža. Spanje, praviš, je v redu, gibaš se tudi - predlagam pa ti, da si vsak dan določiš čas, kdaj boš kaj počela. Vstajanje in spanje ob isti uri, obroki ob približno isti uri, vmesni čas pa si strukturiraj z vnaprej načrtovanimi dejavnostmi, za katere ni nujno, da so vsak dan iste. Vsak dan pa naj bo med njimi taka ali drugačna oblika miganja (Pohorje je super varianta), tudi, če dežuje. Vsak dan naj bo na urniku tudi neka oblika druženja: če ni na pretek prijateljic za kofetkanje, poskusi s kako organizirano obliko - fitnes je super ideja, joga ravno tako. Od tega imaš dve koristi: redno telesno vadbo, ki dokazano deluje enako kot antidepresivi in se njen učinek začne že pri 15 minutah hoje dnevno, in socialne stike, ki so nujno potrebni za ohranjanje duševnega zdravja - vsakomur, ne samo nam z motnjami. Če se boš lotila neke organizirane oblike druženja, se ti bo krog znancev in prijateljev širil in s tem se ti bo utrjevala socialna mreža. Tukaj bi ti zelo prav prišla kaka podporna skupina oziroma skupina za samopomoč - če se ne motim, se tukajšnji mariborski uporabniki tudi kdaj dobijo, gotovo bi te bili veseli.
Strukturiran čas je pomemben zato, ker pomeni vsakdanjo rutino, se pravi, da te ne pušča v vmesnem praznem prostoru, ko ne veš, kaj bi; ko ne veš, kaj bi, pridejo tesnoba, žalost in brezvoljnost, ne? Poleg tega bi ti dvojno koristila kognitivno-vedenjska terapija, ki ni učinkovita samo pri depresiji, temveč tudi pri okrevanju po psihotičnih epizodah. In zdi se mi, da tudi neka oblika partnerske terapije nikakor ne bi bila odveč, ker tale tvoj fant ga pa kar precej lomi. Naj se čimprej nauči, kaj pomeni biti podporna oseba. Takole kot ga opisuješ, se mi, Weathergirl, zdi, da ti je prej cokla kot opora.

Še to: verjamem, da se ti zdi antipsihotik + antiderpesiv + pomirjevalo veliko tablet, ampak dejansko je to povsem običajna in pogosta kombinacija; tudi z dodatnimi tabletami za želodec še ne podiraš rekordov. Ne obremenjuj se s tem, ni nič posebej posebno. Usmeri se v to, kar lahko storiš sama poleg tablet - ravno toliko je pomembno kot tablete.

[himiko]

Cao Weathergirl, se pridruzujem Trininemu postu,

predvsem pa ne zahtevaj toliko od sebe na vseh podrocjih, ne se toliko razdajat... To je sicer zelo lepo lastnost, a zdaj je cas, de se posvetis samo sebi. Samo sebi! Ne fantu, ne sluzbam, ne dokazovanjem, ne k tendencam po popolnosti v medosebnih odnosih v sluzbi - svoje sposobnosti, voljo in pogum si namrec ze veckrat pokazala!!!

Vzemi si cas za pocitek. Izoblikuj si urnik, prisluhni si. Tvoj strah poznam, o se kako dobro... A s potrpezljivostjo, vztrajnostjo, pomocjo bliznjih, pa tudi tegale foruma sploh ne dvomim, da se ne bi pobrala!!!  A zal vsaka bolezen terja svoj cas ozdravitve, vendar pa ta cas prav vedno nastopi!

Glede psihoterapije v MB ti zal ne bi znala svetovat.

Glede druzenja - morda kaksne skupine - Kaj pa ce povprasas svojo psihiatrinjo, ce se le-te organizirajo?

Weathergirl, ce strnem: 1) natancno si oblikuj svoj dnevni urnik 2) poskusaj se cim vec gibati (fitness se mi zdi super ideja, pa mogoce se tud kaksno plavanje, k zlo blagodejno vpliva na dusevno zdravje npr) 3) vprasi za kaksno skupino 4) ce te bo delo zacelo prevec utrujat, si privosci oddih 5) predvsem pa se posveti samo sebi - brez obcutkov krivde, oki!!!!!!!!! Depra je bolezen in ce se ne motim, tudi v casu, recimo, ko si imela npr gripo, menda nisi zabavala fanta in sodelavcev?

Drzi se in oglasi se se!

 

Himiko

[Amelie]

Weathergirl, predhodnice so ti dale dobre nasvete, drži se jih. In naj te ne bo strah, da ne boš okrevala. Boš! To sploh ni vprašanje, potrebuješ le čas in potrpljenje sama s sabo. Vem, da bi najraje preskočila in bila spet stara ti - ampak žal se ne da. Lepo počasi, vse bo! Res. Sem dala sama to dvakrat skozi, dvakrat sem se dvignila iz hudega dreka in vem, kako ti je. Pa še kdo na forumu tudi.

Samo ne si naložit preveč stvari naenkrat, da ne boš preobremenjena in se potem počutila slabo, ker vsega ne boš zmogla. Lepo počasi. Ni ti treba divjat naokrog kot takrat, ko je bilo s tabo najboljše oz. ko si bila popolnoma zdrava. Vse te počaka. Bolj kot razne hokus pokus čudodelne organizacije in skupine, ti priporočam druženje 1 na 1, s kakšnimi starimi ali novimi prijateljicami, družino in pa KVT, ki je meni res pomagala. Pa ne sekiraj se, če nisi srce družbe, pomembno je, da si zraven, vključena, tudi, če le poslušaš in si tiho. Že pridejo dnevi, ko boš spet klepetala do onemoglosti. Zaupaj vase.

[pipi :D]

hojla  Weathergirl

Prebrala sem tvoje prispevke in dobila občutek da si se ujela v začaran krog. To sem tudi sama doživljala samo ne v tako hudi obliki in seveda brez psihoze.

Tesnoba je bila včasih tako huda, da sem mislila da bom kar umrla, bolečine v mišicah neznosne, neprestano me je zeblo. Jemala sem cipralex 10 mg in občasno helex.

Zamenjala sem psihiatra, obiskovala psihologinjo.Prebrala Grasslerjevo Teorijo izbire. In prišla do spoznanja da se počasi daleč pride, da slabi dnevi niso nobeno zlo, ampak opozorilo, da je treba delati na sebi.

Sedaj sem brez AD že tretji mesec. Počutim se dobro, čeprav sem v začetku junija na dopustu imela hud paničen napad in sem hotela drugi dan kar pobegniti domov. ampak je šlo in splačalo se je malo zobe stisniti.


Moj nasvet bi bil  začni z malimi koraki. Poskušaj se izogibati kemije sploh pomirjeval. negativna čustva zamenjaj s pozitivnimi. Sprejmi se takšno kot si, enkratno in neponovljivo bitje.

Zavedaj se da je ozdravitev popolnama realni cilj.

lep večer ti želim

pipi

[Amelie]

Pipi, v njenem primeru je kemija v tem obdobju nujna in neizogibna, predpisana zdravila seveda, ne govorim o pomirjevalih. Tako, da malo previdnosti pri takih počez izjavah ne bi bilo odveč.

[pipi :D]

Pipi, v njenem primeru je kemija v tem obdobju nujna in neizogibna, predpisana zdravila seveda, ne govorim o pomirjevalih. Tako, da malo previdnosti pri takih počez izjavah ne bi bilo odveč.

seveda sem mislila pomirjevala...




pipi

[Gigli]

Weathergirl...drži se!!

Brala sem tvojo zgodbo in tudi jaz se vidim notri...predvsem kar se tiče ponavljajočih misli glede fanta..vrm, kako ti je ker sem tudi jaz zelo trpela..več let sem se non-stop spraševala eno in isto, dvomi in se enkrat dvomi.
Vendar pri meni je bilo drugače, ker takrat nisem imela psihoterapije in nisem vedela, da je to motnja ter da se jo da omiliti. Dejansko se temu reče ROCD (relationship obssesive compulsive disorder), ogromno sem prebrala na ameriških ter angleških forumih, ker pri nas še ni tako razširjeno.
Nisem razumela zakaj se lahko cel dan ubadam z enimi in istimi vprašanji glede moje ljubezni do njega...enkrat sem ga imela nooro rada, drugo minuto ravno obratno...čustva sem imela popolnoma pomešana..,seveda temu je sledila huda anksia in depresija..pomagali so mi tudi ad-ji (Efectin ER), največ pa je dela na sebi! Da, vsak dan, vsako minuto! In je napredek, pa čeprav počasen..
Tudi tebi bo uspelo.
Predhodnice so mi pa vzele besede iz ust v smeri kako si pomagati!! se podpišem pod njih!

Lp,
gigli