Še jaz

[Podgana]

Sicer sem že kar nekaj časa tu, ampak danes sem dokaj na tleh in čutim, da moram nekomu povedati vsaj del.

Spet sem se znašla tam kot vsako leto. 10 izpitov do konca septembra? Je to sploh mogoče, če se niti učiti še nisem začela? Verjetno večina misli, da sem lena in razvajena (ja, prepričana sem, da vsi tako mislijo), ampak jaz se enostavno ne morem usesti. Vedno mislim le na propad in razočaranje, ki ga čutim in, ki ga bodo čutili tudi drugi, ko mi SPET (ne bi bilo prvič niti drugič) ne bo uspelo. Kaj mi potem sploh ostane? Praznina.
Pa to sploh ni edini problem. Sem v takem stanju že 4 leta, od konca srednje. Včasih je tako hudo z mojo psiho, da ne vstanem, ne jem, ne pijem, zaspim v solzah, zbudim se apatična. Nekje v istem času se mi je razvila še huda, huda migrena. Še danes me stisne vsaj 3x na mesec in to me še dodatno obremenjuje. Na srečo imam sedaj tablete, tako da ne spim in bruham po cele dneve.
Jaz nisem za ta svet odraslih in odgovornih, niti nočem biti. In kjerkoli se že znajdem, nikoli ne uživam in se ne sprostim. Vedno samo domov, domov med štiri stene, med fantazije, stran od pogledov. Zato sem dostikrat osamljena, saj sem večino časa sama v tišini, ker se mi zdi, da me ljudje ne spoštujejo.
Prihodnosti se ne veselim. Službe me je groza, vzgajanja otrok tudi, najbolj pa verjetno partnerstva in povezanosti z nekom na psihični in fizični ravni. Jaz trenutno s tem, kar sem dosegla, nisem sposobna sprejeti nekoga takega kakršen je in se mi zdi, da tudi drugi mene ne. En napačen gib, ena napačna beseda in lahko gojim zamero do konca življenja ter ji dovolim, da me v najbolj težkih trenutkih potegne še globlje. Misel, da nekdo stopa v tvoje misli, v tvoje telo, v vse, česar na sebi ne ljubim in ne sprejemam, se mi zdi neznosna in tega ne morem dati nikomur.
Ne, ne maram sebe in ne maram življenja. V bistvu se ga bojim. Ne vem kaj je to ŽIVETI. Nisem dovolj lepa, nisem dovolj pametna, nisem dovolj komunikativna. Pa kdo je sploh rekel, da moram biti, ane?! Ampak tako čutim... Da bi se morala odpreti zemlja in me pogoltniti.

Danes prvič javno priznam, da mi sami ne bo uspelo, ker me bodo preplavile črne misli, pesimizem, sovraštvo, zamere. Rabim pomoč in sedaj imam črno na belem nekaj, kar lahko pokažem zdravniku. Tu se mi seveda malo zatakne. Ne vem zakaj, ampak težko je stati pred nekom ''razgaljen'' in reči: Imam problem 

[Yang]

• sem lena in razvajena (ja, prepričana sem, da vsi tako mislijo)
• vedno mislim le na propad in razočaranje, ki ga čutim in, ki ga bodo čutili tudi drugi, ko mi SPET (ne bi bilo prvič niti drugič) ne bo uspelo.
• praznina
• že 4 leta... včasih je tako hudo z mojo psiho, da ne vstanem, ne jem, ne pijem, zaspim v solzah, zbudim se apatična
• se mi je razvila še huda, huda migrena - še danes me stisne vsaj 3x na mesec in to me še dodatno obremenjuje
• nisem za ta svet odraslih in odgovornih, niti nočem biti
• kjerkoli se že znajdem, nikoli ne uživam in se ne sprostim
• vedno samo domov, domov med štiri stene, med fantazije, stran od pogledov
• sem dostikrat osamljena, saj sem večino časa sama v tišini, ker se mi zdi, da me ljudje ne spoštujejo
• prihodnosti se ne veselim
• službe me je groza,
• vzgajanja otrok tudi,
• najbolj pa verjetno partnerstva in povezanosti z nekom na psihični in fizični ravni.
• nisem sposobna sprejeti nekoga takega kakršen je in se mi zdi, da tudi drugi mene ne. En napačen gib, ena napačna beseda in lahko gojim zamero do konca življenja ter ji dovolim, da me v najbolj težkih trenutkih potegne še globlje
• da nekdo stopa v tvoje misli, v tvoje telo, v vse, česar na sebi ne ljubim in ne sprejemam, se mi zdi neznosna in tega ne morem dati nikomur
• ne maram sebe in ne maram življenja. V bistvu se ga bojim. Ne vem kaj je to ŽIVETI.
• nisem dovolj lepa, nisem dovolj pametna, nisem dovolj komunikativna.
• tako čutim... da bi se morala odpreti zemlja in me pogoltniti.
• priznam, da mi sami ne bo uspelo, ker me bodo preplavile črne misli, pesimizem, sovraštvo, zamere

Hudo mi je, da ti je tako hudo.

Veliko trpljenja, bolečine, razočaranja, strahu, nemoči, obupa in hudih obsodb same sebe čutim iz tvoje pogumne, iskrene, a boleče izpovedi.

Žal mi je, da ti je tako hudo in želim ti, da ti bo bolje. Rekel bi da si že s tem, ko si zmogla to tule napisati in dati ven iz sebe, naredila korak proti temu, da ti bo bolje.

Želim ti čimveč ljubezni (tako sama do sebe, kot s strani bližnjih do tebe), odpuščanja sami sebi in sprejemanja takšne kot si, (namesto obsojanja in krivljenja same sebe) - drži se! - tukaj nisi sama in imaš podporo in razumevanje v teh tvojih težkih časih.

Sicer pa, ja, poišči si strokovno pomoči, psihoterapijo, tako si lahko najhitreje in najbolje pomagaš ven iz stiske, ter da boljše zaživiš.

[Arwen]

Včasih je tako hudo z mojo psiho, da ne vstanem, ne jem, ne pijem, zaspim v solzah, zbudim se apatična. Nekje v istem času se mi je razvila še huda, huda migrena. Še danes me stisne vsaj 3x na mesec in to me še dodatno obremenjuje...
 
Jaz nisem za ta svet odraslih in odgovornih, niti nočem biti. In kjerkoli se že znajdem, nikoli ne uživam in se ne sprostim. Vedno samo domov, domov med štiri stene, med fantazije, stran od pogledov. Zato sem dostikrat osamljena, saj sem večino časa sama v tišini, ker se mi zdi, da me ljudje ne spoštujejo.
Prihodnosti se ne veselim. Službe me je groza, vzgajanja otrok tudi, najbolj pa verjetno partnerstva in povezanosti z nekom na psihični in fizični ravni. Jaz trenutno s tem, kar sem dosegla, nisem sposobna sprejeti nekoga takega kakršen je in se mi zdi, da tudi drugi mene ne. En napačen gib, ena napačna beseda in lahko gojim zamero do konca življenja ter ji dovolim, da me v najbolj težkih trenutkih potegne še globlje. Misel, da nekdo stopa v tvoje misli, v tvoje telo, v vse, česar na sebi ne ljubim in ne sprejemam, se mi zdi neznosna in tega ne morem dati nikomur.
Ne, ne maram sebe in ne maram življenja. V bistvu se ga bojim. Ne vem kaj je to ŽIVETI. Nisem dovolj lepa, nisem dovolj pametna, nisem dovolj komunikativna. Pa kdo je sploh rekel, da moram biti, ane?! Ampak tako čutim... Da bi se morala odpreti zemlja in me pogoltniti.

kar precejšen del mene je tu not zajet  bolj ali manj tako sem bila jaz....

Ne vem zakaj, ampak težko je stati pred nekom ''razgaljen'' in reči: Imam problem 

težko je samo v začetku... ko pa pogovor steče.. in ko ugotoviš, da nas je takih in drugačnih malo morje .. (he, ena prvih stvari, ki mi jih je zdravnik povedal, ko sem le šla do njega, je bil podatek, koliko meni podobnih pacientov ima... in številka je bila kar visoka)

Kako že pravijo? za vsako bolezen travica raste  in tudi za depresijo obstojajo zdravila... in so strokovnjaki...in skupine za samopomoč... in razne terapije... Le odločiti se je treba in narediti korak v smer ozdravitve 

Objem 

[She_]

Ja, tudi jaz sem se zelo našla v tvojem zapisu.. Me špikne, še posebej tisto, da nisi za ta svet...
Welcome to my world. Tud js nisem.    Ampak, vseeno guramo, je treba...

Pohvala za javno priznanje, da ne zmoreš sama. Zdravnici lahko poveš s čisto takimi besedami kot si napisala. Js sem svoji kar direkt rekla, da me je ful sram in da sploh ne morem govoriti o tem in po dolgi tišini rekla, da bi pa napotnico za psihiatra. Pa je rekla "ja, za to vas pa res ni treba biti sram." 
Pri psihiatru sem si vnaprej napisala, kaj so moji problemi, da je bilo potem lažje govoriti o tem.
Tko da, go for it, ne bo nič hudega 

Kar se tiče ostalega rajš ne razlagam, da sem v istem zosu. Ravno na prvi štengci sprejemanja te (bedne, absurdne, hladne) realnosti. Nope, ni prijetno, me fejst fejst štihne vsake kvatre. Vseeno mislim, da je vredno, ker je to (vsaj zame) edini način, da nekaj naredim za svoje psihofizično zdravje. Sčasoma začneš vedno bolj prepoznavat misli, da nisi dovolj vreden, da si ne zaslužiš ljubezni, da te nihče nima rad itd... In tko počasi skopčaš, da marsikateri človek stoji ob tebi in da še marsikateri bo, samo mal je treba odpret oči, začutit in si dovolit, da nam drugi pomagajo (nas sprejemajo, imajo radi, ljubijo...) ...

Še vedno mislim, da se vsaka stvar začne z "jaz" - najti ljubezen do sebe, spoštovanje, vrednost in si dovoliti, da tud če komplet lajf zajebeš, si še vedno super.   

Kar pa zadnje dni ugotavljam, si je pa obvezno treba zraven poiskat ene trdne temelje, na katere skompenziraš varnost, ki jo v teh bolečih procesih izgubiš... Da imaš nekoga (nekaj), na kar se opreš. Če nimaš, si je potrebno to najt.  Magari če je to dober psihiater h kateremu redno hodiš in mu zaupaš, ali hobi ki ga res rada počneš in se najdeš v njem, najboljše je, če je to oseba, ki te sprejema in zna poslušat... Ampak en vir varnosti (veselja, pozitive) si je treba zagotovit...

Sem mal naložila, pa vseeno...

Drži se & držim pesti, da ti uspe 

[marika]

Pozdravljena,

ne misli na to, da imaš do septembra 10 izpitov. Reci si, da imaš enega in delaj kot da imaš enega. Skoncentriraj se le na ta izpit in videla boš, da bo šlo. Ko bo ta izpit narejen, bo šlo naprej. Začeti je treba, potem pa gre. Res, jaz sem veliko študirala in vedno sem imela le en izpit v glavi, drugače ne gre. Je vsega preveč.

Tvoja negativna občutja do sebe in sveta, ki te obdaja so posledica bolezni. Začeti boš morala s terapijami z zdravljenjem in obrnilo se bo na bolje.

Držim pesti,

marika

[Roza]

Hej punca.
Lahko ti svetujem samo glede izpitov.
10 je res veliko, ampak, kdo je pa rekel, da moraš letnike redno delat?
Če jih narediš 5 do konca leta je super....
Sem tudi jaz bolj počasi delala faks....lahko pa se sama s sabo zmeniš, da se pol leta učiš, pol leta delaš...
Boš malo kasneje faks končala, ampak ga boš....
Ne obupaj, zaradi faksa se ne splača sekirat.

[Betka]

Pozdravljna,
 
te zelo razumem. Naj ti rečem samo, da se iz tega da priti. Tudi če se počutiš popolnoma na dnu, vedi da se tudi ti zmoreš počutiti bolje in se sprejemati.

Srečno

[ringalori]

Zdravo,
ti bom še jaz dala svoj nasvet.
Glede faxa se ne sekiraj. Začni se pa čimporej učiti-tako, kot je rekla marika-po en izpit. Za junija si naredi plan za ene cca 4 izpite in se res uči snov. za jeseni pa probal par zahtevnejših, pa sem prepričana, da se boš lahko pogojno vpisala...
Jaz sem bila na istem lani, ko sem po dveh letih menjala fax... No, sedaj sem drugi letnik, sem pogjno vpisana... Se da!!
Glede ostalih težav, ti pa priporočam kakšnega psihoterapevta-najbrž boš sedaj dosti časa čakala (čakalne dobe, pa še dopusti), samo se splača...

LP

[vista66]

Ko bi ti vedela, kako srečna si lahko, da si že sedaj skapirala, da gre najverjetneje za depresijo in jo boš lahko uspešno zdravila. Ko še nisi imela otrok z napačnim? Ko še nisi vrgla stran 20 najbolj kvalitetnih let življenja, ker si ne bi priznala, da nisi vsemogočna, samozavestna, čisto normalna punca? Res..čestitke..glede faksa so ti že drugi napisali, da se ne obremenjuj, če nisi v stanju, se ne sili oz. lažje ti bo študirati, ko boš dobila svoj odmerek sreče v obliki tablet. Bodi milostna do sebe, na silo narediš več škode kot koristi.

Moja izkušnja z zdravniki: še ko sem padla na poden, me nihče ne bi spravil k zdravniku, poiskala sem anonimno skupino za samopomoč, pa še to daleč od doma, da me ja ne bi kdo poznal.  Bilo je krasno, pomirjujoče, občutek sem imela, da sem našla ljudi, ki so tudi v težavah in se tega niso sramovali. Po drugi strani pa je bilo to slabo, ker še vedno nisem šla k psihiatru. Sedaj grem prvič komaj po treh letih od mojega podna. In mi je bilo še vedno nerodno, ko sem šla po napotnico. Zunaj sem čutila drhtenje, nelagodje, a nisem imela kaj, depra je bila prehuda. Domnevam, da nimaš koga, ki bi mu zaupala in ki bi te pospremil vsaj do vrat ordinacije? Jaz nimam, je pa to ful dobro, občutek, da še nekdo ve za tvoje težave. Če se ti zdi grozno iti, lahko jemlješ nekaj dni prej persen, da se vsaj malo umiriš.

Želim ti veliko moči pri reševanju svojih težav!