Joj, take besede so res krute. Včasih res rečemo kaj, kar v resnici ne mislimo. Mogoče je tudi on tako reagiral, mogoče je s temi besedami samo sam sebe hotel "potolažiti", če pa je res to mislil, potem pa te ni vreden.
Vem, da se trpi. Jaz sem bila v dolgoletni zvezi in nikoli, ko sem partnerja najbolj rabla, mi ni bil ob strani. Niti, ko sem mela močne panične napade in depresijo. Tudi če sem ga prosila, me je gladko preslišal. Potem pa, ko sem začela delati na sebi in analizirat situacije v katerih sem se znašla, sem ugotovila, da on ni oseba, s katero želim deliti svoje življenje in da sem vredna boljšega. In tako sem ga pustila. In on? Je bil totalno nesrečen, na vse možne načine me je skušal prepričat, da ostanem z njim, obljubljal mi je vse mogoče, ma jaz sem s sabo razčistila in nisem popustila. Saj je bilo hudo, ma mi ni bilo nikoli žal. Njega je takrat to totalno povozilo, mu spodneslo tla pod nogami, bil je hud šok za njegov ego (mogoče tudi za srce, ne vem) in je bruhal, se tresel, bil slab ... in takrat mi je rekel, da sedaj ve, kako mi je bilo in da je bil svinja, ker mi ni stal ob strani. Ma je bilo prepozno. In danes imam drugega partnerja, ki itak ni perfekten, ker ni nobeden od nas, ma je ljubeč, mi stoji ob strani in se dobro razumemo. In imava čudovitega 6-mesečnega sinčka in sem srečna. In sem tudi 2 leti že brez tablet. O, vsako tolko se kak paničen napad pojavi, ma v blagi obliki in ga znam kar hitro odpravit in odmislit. Ni še vse idealno, ma sem full napredovala. Če bi se pa slučajno ponovilo v hujši obliki, bom šla pa k psihiatrinji po tablete.
Tako da verjemi, da bo spet posijalo sončke tudi zate!
Če se pa zelo slabo počutiš, pojdi se pogovorit k zdravniku, mogoče ti bo kaj dal, da ti bo malo olajšal to ločitev.
Predvsem pa čimmanj misli na to, ko se ti vrinejo misli si reči "to niso moje misli" in začni mislit na kaj drugega ali pa se začni s čim ukvarjat. Pojdi ven, med prijatelje, družino in boš vidla, da bo boljše.
