Kdaj človek lahko obupa?

[trina]

Da je realnost tisto, kar človek sam priznava za realnost, je popoln nesmisel. Ekspresna pot na zaprti oddelek. Realnost je, kar priznavam za realnost skupaj s svojo okolico.

She_, tebi lahko spet sam čestitam. S pravim užitkom te berem, nadaljuj, prosim.
Araya, tole z vrtom je super. Če boš potreboval pomoč, javi!

[ton]

Ampak prvič, verjetno tega nikoli ne bo doživel, kar prinese razočaranje v sanje.
Drugič,  ne bo se sprijaznil na manj od tega, kar mu prinaša bolečino + razočaranje nad ljudmi.
Tretjič, najtežje je vprašanje - zakaj je idealizem pri določenem človeku potreben ?
Verjetno zato, ker je bil človek v življenju zelo razočaran (bolečina), ker sam nima vrednosti, in jo išče pri drugih (kompenzacija)... Se pravi je ta tako visoko in lepo opevani idealizem zgolj obrambni mehanizem. Strah pred soočenjem s samim sabo in svetom. Kar pokaže, da idealizem niti ni tako super in nekaj posebnega, kot mu pripisujemo.

She_, žal mi je, da sem dvojico realizem/idealizem očitno postavil kot nasprotje - če pomislim, ne gledam tako na svet. Nasprotno pravzaprav.
Ravno iz tega ti bom skušal razložiti vsoj pogled na potrebo idealizma.
Po mojem ne gre za rešitev ob razočaranju nad rezultati soočenja svojih idealov z resničnostjo. Po mojem idealizem ni posledica, pač pa prvotno stanje. Otrok je tisti, ki bi imel vse, ki bi dosegel vse, ki ne razume meja in omejitev. In stvar odraščanja je, da se ideali srečujejo z omejitvami (limone so rumene)... in se idealizem počasi topi in preoblikuje. Tudi od bolečine, kvapa.
Moja (in otrokova) osnovna premisa je ta, da so ljudje v osnovi dobri. Da ima življenje med njimi - da se vrnem na začetek - smisel in je vredno v nekem procesu krmariti med mojimi in njihovimi ideali in omejitvami. V tem seveda ni nikake bolečine niti suspenza idealizma.
Na, takole sam barvam svoj svet. Kaj meniš, She? In ja, del bolečine z veseljem sprejmem in recikliram.

Araya, TOMIDELI! Že Voltaire je v Kandidu jasno zapovedal, kako pomembna je obdelava lastnega vrtička.
glede bučk mislim, da gre za sajenje semen odrasle buče. Lahko vprašam tasta, če rabiš.

[Amelie]

Araya ! Bravo! In ja - boš v redu!! (Le spremljaj razpise v državni upravi, smer izobrazbe za delo tam ni ključna.)

[matheu__]

Da je realnost tisto, kar človek sam priznava za realnost, je popoln nesmisel. Ekspresna pot na zaprti oddelek. Realnost je, kar priznavam za realnost skupaj s svojo okolico.

Trdim, da je limona rumena. Ustrežem konvenciji. Ampak. Ali je moja "rumena" identična tvoji "rumeni". A limono enako doživljava skozi rumenost? nebi rekel. A sem zaradi svojega samoniklega doživljanja rumene zrel za zaprti oddelek? Potem smo vsi do zadnjega nori.
Vse kar človeka ultimativno druži s sočlovekom je jezik. In ena izmed pomembnih funkcij jezika je da nase lima predstave, čustva in ostalo "subjektivno" kramo, kot recim un rumen muholovni trak k ga ma naša nona v štali  In pri tem je zanimivo glih to, da nam bo svet sočloveka (ajde partnerja) vedno povsem nespoznaten; pa čeprav si radi predstavljamo da nekoga poznamo. Vsi uporabljamo isto muholovko; muhe, ki se na trak ulovijo so naš material. In čim ulovljeno tolmačimo, spet tolmačimo v jeziku. Vprašanje je; kako z nečim tako univerzalnim (kot je jezik) izrazit nekaj tako edinstvenega kot sem jaz? Nemogoče.






 

[trina]

Le razpredaj, če ti paše - jaz bom še naprej vsak dan znova porabila kar lep čas za prepričevanje ene svojih sozemljank, da je limona limona in ne alien, ki ji je ukazal, naj si naredi to in ono in tisto. Če boš to namesto mene počel ti z Lacanom in Adornom, izvoli - ampak hudo dvomim, da boš imel kaj uspeha. In potem nastopijo samo še haldol, prazine, leponex in še par atipičnih. Vsi naenkrat.

Realnost je tu, kjer smo vsi skupaj. Vsak dan znova jo lovim - skozi jezik, ja.

[trina]

Dodajam: nikar zdaj, ko sem dala tak ultimativen post, ne zaključite s temo, bi bilo preveč škoda; tisto zgoraj je bil samo en tak... šus realnosti med oči.

In ga brez težav navežem na iztočnico: nikoli. Človek naj nikoli ne obupa. Nikoli ne moreš zatrdno vedeti, da čez bogvedi koliko časa - lahko že v naslednjem trenutku! - ne boš ugledal lučke na koncu predora. Ki ne bo nasproti vozeči vlak!

[himiko]

To Araya 
Krasno je blo prebrat tvoj post!
Odlocitev glede izpita, pa se mi zdi ful dobra ideja.

Lp

Himiko

PS Z Adornom si bo pa Matheu res bolj tezko pomagu. In jz se tud ne spomnim (lahko se motim), de bi Sapir in Whorf  tezo o jeziku  delala na psihozi. In valjda, pretrganje oznecevalne verige pri psihozi (prav Lacan) je prav gotovo pokazatelj, de teza, da je realnost zgolj subjektivna, ne  zdrzi. Sicer pa bi najbrz vec o tem mela za povedat Berger in Luckmann v Druzbeni konstrukciji realnosti... Zato ja, se strinjam s Trino, da je realnost tu, kjer smo vsi skupaj... In jo vedno znova lovimo prav skozi jezik...  Ce pa ostanem se malo na ravni "common sensa", zavoljo prepleta univerzalnega in posamicnega oziroma zaradi univerzalnega izraznega transferja se proizvaja sume in prav ta karakteristika v nekem oziru omogoca razlicnost -  art?

Pss

In ga brez težav navežem na iztočnico: nikoli. Človek naj nikoli ne obupa. Nikoli ne moreš zatrdno vedeti, da čez bogvedi koliko časa - lahko že v naslednjem trenutku! - ne boš ugledal lučke na koncu predora. Ki ne bo nasproti vozeči vlak!

Tocn tk, zato ker gre vseskozi za razlicne dinamike...

[She_]

Araya, super ideja 

Trina, provuciraš

Ostalo je tukaj -> http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1935.msg92741.html#new
ker se mi zdi prav, da se debata preseli v drugo temo, ker ne spada v temo, kjer nekdo prosi za pomoč.

[trina]

She_, saj razumem, da misliš, da provociram. Ampak verjemi mi, da sem smrtno resna s tisto zgornjo izjavo. Nič ne pretiravam, kvečjemu obratno. Psihoza je trpljenje, ki se ga ne da opisat. In tako silno trpljenje je ravno zato, ker je pretrgan stik z realnostjo.

In kljub temu se ne sme izgubljat upanja, tudi s to izjavo sem do konca resna.

[Arwen]

Nikoli ne moreš zatrdno vedeti, da čez bogvedi koliko časa - lahko že v naslednjem trenutku! - ne boš ugledal lučke na koncu predora. Ki ne bo nasproti vozeči vlak!

tega nisem verjela mnogo let ... dokler nisem (tudi s pomočjo mnogih) ugledala ne samo luči ampak pravo pravcato sonce v vsej svoji sijoči veličini ... je pa trajalo, ja, to pa res.

[She_]

Trina, moja pripomba je letela zgolj na pozivanje, naj ne nehamo
Sicer sem te jemala resno, ni nič narobe s tem, kar pišeš (theres more, se strinjam s tabo).

Vseeno pozivam (kogarkoli), da če ima kdo željo odgovoriti v zvezi z "našo" načeto temo
naj piše v temo, ki sem jo dala na link. Ker mi res ne paše sem. (moj občutek krivde, da zažiram nekomu prostor, ki se trudi, da bi našel svoj smisel, priznam). Sem edina, ki se m zdi, da je tema namenjena Arayi ? Prosim.  

Še enkrat : http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1935.msg92741.html#new

[trina]

Lahko se prestavimo, ampak meni se ne zdi, da tole ne paše sem. Araya je načel temo z opisom brezizhodnega trenutka in po mojem so vsi ti naši vpisi odzivi na to.

[She_]

Se mi je zdelo, da to ne bo šlo.

Klinc, pa nič. Pišite kamor vam paše. 

[Anchi]

She_ ima prav, naj ta tema ostane namenjena Arayi. Splošne razprave o realizmu/idealizmu in smislu življenja mu mogoče pomagajo mogoče pa ne, vsekakor se mi zdi, da se govori nekako 'mimo' njega.

[Araya]

Tako, dan se je nagnil.

Zjutraj sem bil v arhivu, ker pripravljam nek članek za zbornik. Domov grede sem kupil nekaj sadik solate (tiste za rezat), sadike bučk, pora, ohrovta, peteršilja in drugih. Doma sem preštihal do konca, posejal koruzo za mejo, sadike pridejo v zemljo jutri, ker smo danes zvečer postavljali pri sosedu mlaje za šrango, ker se jutri poroči njegova najstarejša. Bilo je noro luštno... harmonika, napol vinjeni veseljaki, na čelu s predsednikom krajevne skupnosti. Pomagal sem pri celotnem "procesu".

Pri takšnih stvareh je res fino biti na vasi: imaš vrt, kosiš travo okrog hiše in postavljaš šrange. Roke imam ožuljene od lopate in orodja, a glava se zdi nekako spočita. Danes bom še malo skladal ... za moj zbor, za junijsko birmo.

Sicer se me je dvakrat hotela polastiti žalost... pa ji ni uspelo. Sicer alkohola ne pijem... danes pa sem v treh uricah pri šrangi stolkel eno pivo... nisem pijan.
Edino službo sem danes iskal bolj malo... bom jutri.

Še vedno nimam občutka, da se bom kdaj izvlekel. Nekako ni tega posebnega občutka, ki sem ga imel včasih v krizah... da bo vse dobro. Ne vem če bo.

Ne bom nocoj o tem. Dan je bil - glede na moje razmere - kar v redu.

[trina]

Še vedno nimam občutka, da se bom kdaj izvlekel. Nekako ni tega posebnega občutka, ki sem ga imel včasih v krizah... da bo vse dobro. Ne vem če bo.

A ni že zdaj bolje?

Kako si kaj danes, Araya?

[Araya]

Danes sem obupno.

Ne zaradi sebe, ampak zaradi sestre, ki je otipala otrdlino v prsih in gre v ponedeljek na pregled, da ugotovijo kaj bi to bilo. To mi je povedala danes, med prepirom ... očital sem ji, da se neprestano grdo drži in kako da me to moti. Potem je rekla, da ima morda še hujše težave kot jaz. Vprašal sem jo kaj naj to pomeni, na kar je odgovorila, da ne otipala "bulo" v prsih.
Čisto me je zmrazilo. Pred leti sva pokopala v enem letu oba starša zaradi raka in teh reči me je groza. Vse bi dal, da bi - če bi že koga od naju - stvar doletela mene. Ona je vse kar imam.

Sprašujem se, zakaj se mi to dogaja? Kaj mi Bog sporoča? V čem je smisel vsega tega?
Mar mi ni vzel že vsega: vse upe na lastno družino, vse upe na normalno partnersko življenje, starše, službo, socialno varnost ...? Saj se skregava včasih - sva brat in sestra, ne mož in žena  - a imam jo tako zelo rad... ne gre samo za strah, da bi ostal brez nje.

In sedaj ima "bulo". V naši družini to niti v enem samem primeru ni bilo kaj drugega kot rak. Sicer upam, da ni, a vseeno... tega sva dala že toliko skozi.
Če bo, ji bom skušal stati ob strani. A s čim - brez službe? Groza me je in svet se maje.
Samo še na to mislim. Ne morem se umiriti. Ona je na kavi s prijateljico. Je rekla, da naj se ne sekiram toliko in da pride pozno.
Nekako nimam več moči za te stvari. Če bom ostal popolnoma sam, moje življenje nima smisla.

[tomi_]

Araya preveč paničariš, relax. Če ma sestra eno bulo pa ni rečeno, da je zdej to kar rak. Ti se sam sprosti pa mal manj za vse skrbi pa bo. just relax. Pa ne misli naprej kaj bo in ne misli kaj je blo. je res da so se ti zgodile grozne stvari v pretklosti, sam zdej neki paničart da ma tvoja sestra kr raka ta je pa malo močna. zakaj nisi šel rajš s sestro na pivo ko pa da doma take neumnosti premlevaš? vse bo cool ti se sam sprosti.

[Araya]

Tomi,

ne veš kako rad bi to storil.
Ne morem se sprostit. Samo tuhtam o najbolj groznem scenariju in kaj bi to pomenilo. Res želim upati.

[trina]

Glej, Araya,
taka bula lahko pomeni tudi kar nekaj drugih, tudi povsem nedolžnih diagnoz, ne takoj raka. To je ena stvar; druga je ta: četudi bi se res izkazalo, da je rak, to danes nikakor ne pomeni več smrtne obsodbe. Raka na dojki se da ustavit in po njem se da normalno živet naprej.

Bolj črno vidiš, kot je v resnici.
Poskusi preusmerit misli. Brat ne moreš?

(Si danes posadil tiste včeraj napovedane sadike?)