O meni

[Myxamatosis]

Lep pozdrav vsem skupaj.
Začela bom kar s stavkom, da trenutno doživljam eno izmed večjih (globjih) kriz oz. stanj, zato sem se odločila da nekako predstavim svoje težave na tem forumu.
Pravzaprav ne vem kje naj začnem z mojo zgodbo. Verjetno bi bilo dobro kar na začetku, a kaj ko se svojega zgodnjega otroštva le bežno spominjam, nekako v razdrobljenih delcih, imam samo par spominov. Mama pravi da sem bila srečen otrok, miren pa vendar zadovoljen. Sama pa, odkar pomnim, nisem občutila nikakršne pristne sreče in zadovoljstva, prav tako vem da nikoli nisem bila samozavestna, niti malo, vedno sem bila mirna, plašna, precej zaprta vase. Spomnim se, da me je bilo zelo pogosto sram, same sebe, mojih dejanj, izgleda,...večine stvari povezanih z mano. In da sem se vedno distancirala od ostalih ljudi, nisem znala in kasneje tudi nisem želela navezovati stikov z drugimi, predvsem novimi ljudmi. OŠ sem končala s prav dobrim uspehom, precej brez učenja. Nato sem se vpisala v gimnazijo in zaradi slabih učnih navad in neresnosti padla prvi letnik (takrat sem se ga napila do nezavesti in praznenja želodca). Nato sem se zresnila in lansko leto precej spodobno končala srednjo šolo in se vpisala na fax. Vmes sem spoznala in imela fanta res najboljšega in razumevajočega fanta kar jih obstaja, vendar sva po približno enem letu šla narazen, čeprav še zdaj nevem točno zakaj in vem da ga po dveh letih še nisem prebolela. Nažalost pa zadnje čase ugotavljam da ta fakulteta ni zame, ni mi všeč odnos določenih profesorjev in vse javne predstavitve in zagovori pred množico ljudi. Vendar je šola trenutno zame še najmanjši problem. Me pa zelo, vse bolj razžirajo od znotraj dejstva, da

-ne znam in ne morem navezovati stikov z drugimi ljudmi, tega me je strah
-da stikov, ki jih imam, ne ohranjam,
-mislim da mi moj sram tudi onemogoča v živo se pogovarjat z nedomačimi osebami, temu se na daleč izogibam če se le da
-da nikomur resnično ne zaupam in se ne morem odkrito pogovorit s čisto nobeno osebo,
-da imam fobijo pred klicanjem večine tudi domačih kaj šele tujih ljudi (preprosto ne gre, otrpnem, strah me je, ne vem kaj naj rečem, ne vem kaj si bo oseba na drugi strani mislila o meni...),
-zadnje čase se vse manj socializiram z okolico, na zabave že vsaj dve leti ne hodim, ker se tam ne počutim dobro, večino časa sem doma in ne delam nič koristnega
-moja samozavest je nižje kot "na psu", na primer ne nosim nič oprijetega ali česarkoli kar bi izpostavljalo moje telo, delno tudi zaradi vseh brazgotin, ki so posledice rezanja, ne gledam se v ogledalo
-sem totalno brez energije, spim 12 ali več ur na dan če je možno
-konstantno razmišljam kako bi se spremenila, vendar še vedno ne vem kako in v zvezi s tem tudi nič ne naredim
-da se večinoma zavedam vseh svojih težav, naštetih in ostalih, in da me to spravlja v obup, žalost in bes, hkrati pa občutim veliko bolečo praznino in otopelost, saj čustev ne znam izražati, vsaj ne z besedami, zato jih velikokrat prezrem in se delam tako kot sem večino časa
- ...

Najhuje pa mi je, ker me niti starši ne razumejo, saj sem z njimi še največ v stiku. Očeta sploh ne zanimam, pa tudi sam ni preveč vesel ali aktiven človek, mama pa po njenih besedah poskuša, je poskušala in probala čisto vse da bi mi "pomagala", vendar jaz njenih samogovorov, raznih pridig in verskih prepričanj ne dojemam kot pomoč. Najin odnos je zelo kompliciran, ne znam ga razložit, vendar meni nikoli ni bil blizu, če že, se moje počutje z njenim prihodom domov vsak dan poslabša (verjetno tudi zato ker je precej zahtevna, stroga, natančna in obsedena z delom in z "biti aktiven", sploh pa tudi zelo verna in vsiljiva, občasno maščevalna in zelo pogosto jezna, večinoma pa izraža razočaranje nad mano). Zato ne že dolgo časa ne iščem več podpore in razumevanja pri njima.

Če ima kdo kako idejo kaj se dogaja z mano in predvsem kako naj splezam iz tega, naj mi lepo prosim svetuje, saj se vse bolj pogrezam in oddaljujem in ne najdem izhoda iz težav. Resnično bi rada postala bolj "vse kar nikoli nisem bila". Normalna?

[trzinka]

Pozdravljena,

sama vidiš in opaziš, da se s teboj nekaj dogaja in bi rada to spremenila. Vsekakor ti svetujem obisk psihiatra in naprej psihoterapije. Samo tako boš zvedela kaj dejansko se prepleta v tvojih mislih.
Moraš narediti korak naprej, zase.
Verjamem, da ti je težko, vendar pusti specialistom, da ocenijo kaj potrebuješ in kako priti ven iz vseh težav, ki si jih naštela. Verjemi, da se boš potem počutila bolj "normalno".


Kar pogumno naprej, držim pesti zate

                                                                           Trzinka

[Myxamatosis]

Specialisti...hmm... mogoče, samo problem je pa kako do njih, sploh če bi to željo posredovala moji osebni zdravnici...imam namreč občutek da je zelo nehumana in mi sploh ni všeč, zato tudi mislim da mi ona nebi bila v nikakršno pomoč v smislu da bi mi pomagala poiskati specialista    Druge poti pa ne poznam.

[mina]

Za obisk psihiatra ne rabiš splošnga zdravnika. Napotnica ni potrebna.
Ti si oglej spisek psihiatrov v rubriki "Seznam terapevtov" in pojdi. Kolikor je razvidno iz tvojega opisovanja težav, te verjetno "daje" socialna fobija. Kar ni nič tako groooznega, da se ne bi dalo spremeniti. Seveda je pot dolga. Zato začni čimprej. Poznam par ljudi, ki so težavo uspešno premagali.
Kar korajžno, nihče te ne bo pojedel. 
 

[Arwen]

Mama pravi da sem bila srečen otrok, miren pa vendar zadovoljen.

zanimiva mama, sploh glede na tole (ko me je prešinilo, da mogoče pa imava isto mater  ) 

Sama pa, odkar pomnim, nisem občutila nikakršne pristne sreče in zadovoljstva, prav tako vem da nikoli nisem bila samozavestna, niti malo, vedno sem bila mirna, plašna, precej zaprta vase. Spomnim se, da me je bilo zelo pogosto sram, same sebe, mojih dejanj, izgleda,...večine stvari povezanih z mano. In da sem se vedno distancirala od ostalih ljudi, nisem znala in kasneje tudi nisem želela navezovati stikov z drugimi, predvsem novimi ljudmi.

hvala enako

-ne znam in ne morem navezovati stikov z drugimi ljudmi, tega me je strah
-da stikov, ki jih imam, ne ohranjam,
-mislim da mi moj sram tudi onemogoča v živo se pogovarjat z nedomačimi osebami, temu se na daleč izogibam če se le da
-da nikomur resnično ne zaupam in se ne morem odkrito pogovorit s čisto nobeno osebo,
-da imam fobijo pred klicanjem večine tudi domačih kaj šele tujih ljudi (preprosto ne gre, otrpnem, strah me je, ne vem kaj naj rečem, ne vem kaj si bo oseba na drugi strani mislila o meni...),
-zadnje čase se vse manj socializiram z okolico, na zabave že vsaj dve leti ne hodim, ker se tam ne počutim dobro, večino časa sem doma in ne delam nič koristnega
-moja samozavest je nižje kot "na psu", na primer ne nosim nič oprijetega ali česarkoli kar bi izpostavljalo moje telo, delno tudi zaradi vseh brazgotin, ki so posledice rezanja, ne gledam se v ogledalo
-sem totalno brez energije, spim 12 ali več ur na dan če je možno
-konstantno razmišljam kako bi se spremenila, vendar še vedno ne vem kako in v zvezi s tem tudi nič ne naredim

in še enkrat hvala enako

Najhuje pa mi je, ker me niti starši ne razumejo, saj sem z njimi še največ v stiku. Očeta sploh ne zanimam, pa tudi sam ni preveč vesel ali aktiven človek, mama pa po njenih besedah poskuša, je poskušala in probala čisto vse da bi mi "pomagala", vendar jaz njenih samogovorov, raznih pridig in verskih prepričanj ne dojemam kot pomoč. Najin odnos je zelo kompliciran, ne znam ga razložit, vendar meni nikoli ni bil blizu, če že, se moje počutje z njenim prihodom domov vsak dan poslabša (verjetno tudi zato ker je precej zahtevna, stroga, natančna in obsedena z delom in z "biti aktiven", sploh pa tudi zelo verna in vsiljiva, občasno maščevalna in zelo pogosto jezna, večinoma pa izraža razočaranje nad mano). Zato ne že dolgo časa ne iščem več podpore in razumevanja pri njima.

mi je poznano - sicer ne v tem stilu, so pa skupne točke

Če ima kdo kako idejo kaj se dogaja z mano in predvsem kako naj splezam iz tega, naj mi lepo prosim svetuje, saj se vse bolj pogrezam in oddaljujem in ne najdem izhoda iz težav. Resnično bi rada postala bolj "vse kar nikoli nisem bila". Normalna?

kaj se dogaja? - socialna fobija, kronično pomanjkanje samozavesti, slaba samopodoba, depresija (kolikšna je le-ta, pa oceni strokovna oseba)

kako splezati iz tega: obisk strokovne osebe, strokovni pogovor, redno obiskovanje skupine za samopomoč, pridruži se damovcem pri bowlingu,... sodelovanje / branje / na forumu, pisanje dnevnika, spreminjanje vzorcev, osebna rast in zorenje, pridobivanje samozavesti in zdrave samopodobe... predvsem pa - če imaš možnost, se odcepi od staršev, pojdi na svoje čimprej, ko je možno.

Objem 

[jan24]

-konstantno razmišljam kako bi se spremenila, vendar še vedno ne vem kako in v zvezi s tem tudi nič ne naredim

Ne rabiš se nič spreminjat verjetno potrebuješ samo prave ljudi okoli sebe. Kateri so pravi ljudje zate to boš morala pa sama odkrit jaz ti lahko samo povem da če je človek fajn in razumevajoč in najboljši še ni račeno da je to pravi človek zate.

[Arwen]

Ne rabiš se nič spreminjat

včasih je tudi to potrebno 

[jesenka79]

Tudi mene tarejo podobne težave, ki so bile včasih tudi razsežnosti kot jih opisuješ.

Zavedanje le - teh je že prvi korak k rešitvi.
Tu te lahko z besedami spodbudimo, pobožamo, sprejemamo, a nizka samopodoba z elementi socialne fobije, kot so napisali drugi, je zadeva, ki se zna vleči, zato bodo vsekakor potrebni nadaljnji koraki, o katerih so že drugi pisali.
Srečno pri iskanju primernega terapevta in skupine! Ključno je najti krog ljudi, ki te razumejo in sprejemajo, če te tvoja družina ne. Srečno!

[Pain]

Myxamatosis ti me pa res name spominjaš.

-ne znam in ne morem navezovati stikov z drugimi ljudmi, tega me je strah

Poskusi koga spoznati na internetu. Nimaš kaj zgubit. Meni recimo nikakor ne gre prvi korak kako koga ogovoriti, na internetu pa nimam s tem težav. Poskusi. Na internetu se lepo pripravi, potem bo pa to dober povod za kaj več.

-da stikov, ki jih imam, ne ohranjam,

Za ohranjanje stikov je nekaj pomembno. To, da sta oba, ki sestavljata odnos za to motivirana. Če nista, ali pa če samo en ni, odnos odpade. Če sta oba za, potem bolj ali manj vse  samo pride.

-mislim da mi moj sram tudi onemogoča v živo se pogovarjat z nedomačimi osebami, temu se na daleč izogibam če se le da

To se navezuje na prejšnje.

-da nikomur resnično ne zaupam in se ne morem odkrito pogovorit s čisto nobeno osebo,

Možno, ni pa nujno, da je porblem le v tem, da še nisi naletela oseb, ki so tega vredni. Takih je vedno manj. Egoizem je v sodobnih družbah razširjen. Mislim, da če je človek zaupanja vreden ti avtomatsko rata manj nerodno.

-da imam fobijo pred klicanjem večine tudi domačih kaj šele tujih ljudi (preprosto ne gre, otrpnem, strah me je, ne vem kaj naj rečem, ne vem kaj si bo oseba na drugi strani mislila o meni...),

Hm, enako. Tdsi sam se veliko sekiram kaj si bo drug mislil o meni. Jaz veliko razmišljam o tem kaj drug čuti do mene, kako me doživlja. Ampak, kot sem že rekel. Če si človeku všeč ti to nekako pokaže, potem vse samo pride.

-zadnje čase se vse manj socializiram z okolico, na zabave že vsaj dve leti ne hodim, ker se tam ne počutim dobro, večino časa sem doma in ne delam nič koristnega

Jebeš zabave. Tudi sam ne maram zabav. Kaj ti bodo?? Žuraš z 20 ljudmu, v pijanosti se objemaš z njimi, naslednje jutro jih že pozabiš, ali pa jih srečaš na ulici pa ti je nekam znan pa se ga ne spomniš. A je to kakšen odnos. Nikakav. Raje se skoncentriraj na tistih nekaj oseb, ki so ti blizu in individualno z njimi hodi na zabave. Ni važno koliko oseb poznaš, ampak v kakšnem odnosu si z njimi.

Glede zabijanja časa. Tudi isto se je meni dogajalo. No ta čas sem zapolnil čisto enostavno. Začel sem delati na vrtu. Nič posebnega, ampak meni je to naravnost super in v tem uživam. In pa pišem dnevnik.

-moja samozavest je nižje kot "na psu", na primer ne nosim nič oprijetega ali česarkoli kar bi izpostavljalo moje telo, delno tudi zaradi vseh brazgotin, ki so posledice rezanja, ne gledam se v ogledalo

Punca... a misliš, da je merilo tvoje osebnosti, to da se izpostavljaš s svojim telesom. Nikakor. Na žalost je veliko moških takih, ki na ženske gledajo v veliki meri zgolj s tega vidika, ampak to je čisti primitivizem. Svojo osebnost izkazuj s svojo duhovnostjo. Jaz prav ne morem videti takih, ki so ušmekane v nulo. Pa še to. Kje pa piše, da punce, ki nosijo oprijeto, da so kaj več od tebe. Še manj so. Za tisto "lepo" lupino se skriva marsikaj grdega.


-sem totalno brez energije, spim 12 ali več ur na dan če je možno

Enako. Povsem enako. Spim od 12 do dvanajstih in sem zaspan. Danes sem šel v lekarno kupil sem koencimQ10 proti utrujenosti. Upam, da bo kaj pomagalo, lahko pa ga še ti poskusiš. Drugače pa pij kavo.


-konstantno razmišljam kako bi se spremenila, vendar še vedno ne vem kako in v zvezi s tem tudi nič ne naredim

Tudi sam sem mislil, da moram marsikaj spremeniti na sebi, pa nisem vedel kaj. Potem mi pa psihiatrinja reče "z vašo osebnostjo ni nič narobe." In pomojem tudi s tvojo ni kaj dosti. Samo sramežljiva si kar pa za moje pojme nima kakšne negativne konotacije.

-da se večinoma zavedam vseh svojih težav, naštetih in ostalih, in da me to spravlja v obup, žalost in bes, hkrati pa občutim veliko bolečo praznino in otopelost, saj čustev ne znam izražati, vsaj ne z besedami, zato jih velikokrat prezrem in se delam tako kot sem večino časa

Mislim, da pri čustvih je tako, da se jih manj izraža z besedami. Slišal sem misli "Objem pove več, kot 1000 besed".