Pozdravljeni,
kot verjetno kopica drugih, sem tudi sam po naključju odkril tale portal in zamikalo me je, da vam napišem par besed o svojih težavah, ki jim ne pridem do dna že več kot desetletje. Čeprav nisem prepričan, da je tu pravo mesto za parkiranje mojih zločinov do samega sebe, bom vseeno nadaljeval, kajti ni nujno, da vedno zadanemo direkt v center - tudi krogi rahlo izven štejejo, kajneda?
O sebi lahko rečem, da sem tam nekje med koncem mladosti in na začetku srednjih let, po dveh-treh, odvisno od definicije, resnih zvezah še vedno tehnično samski, vendar zadnji 2 leti v resni zvezi, pač vsak v svojem stanovanju.
S preživljanjem sebe nimam in nikoli imel problemov, tudi za finančno plat sem vedno poskrbel, bolj ali manj uspešno in vedno sem bil pripravljen delat karkoli, znajdem se skorajda povsod. Živim sam, v lastnem stanovanju, imam dobro službo s precej odgovornosti in še popoldansko dejavnost zraven.
Poleg naštetega pa sedaj tisto glavno - imam probleme z neke vrste
samodestruktivnimi nagnjenji, ki mi grenijo moj vsakdan, rušijo plane, sesuvajo organizacijo in me vedno globje potabljajo v lastno blato, drek po domače.
Pa ne govorim o kakšnih samomorilskih nagnjenjih - kje pa! Kaj takšnega mi niti na kraj pameti ni nikoli prišlo.
Govorim o tisti pogonski energiji, ki človeka žene, da ko je lačen, si gre poiskat nekaj za jest, tisti spodbudi, ki te žene, da ko želiš nekaj doseči, se za to potrudiš. Govorim o občutku za odgovornost, ki te zjutraj ob zvoku budilke prisili, da vstaneš za v službo in da ne prebediš cele noči pred TV-jem. Govorim o instinktu, ki iztegne tvojo roko, ko mu nekdo ponudi 1000€ in reče: izvoli, samo stegni roko, pa so tvoji.
Tega vsega naštetega jaz nimam! Oz. izgubljam vse to in izgubljam tudi posledice teh dejanj.
Na primer:Imam popoldansko obrt in ni mi problem cele dneve in noči delati, garati, da naredim vse, kar posel od mene zahteva. To mi nikoli ni bil problem. Zatakne se pa pri izdaji računov - ne morem se prisiliti, da bi spisal račun in ga poslal! Zamislite si - delam 5 dni, garam, potem pa se ne vsedem za mizo, da bi v 5 minutah spisal račun!
Stranke me včasih pokličejo in mi rečejo, da za moje mesečne storitve niso že 2 leti prejeli računa, pa se še vedno ne morem spravit k pisanju! Neverjetno, kajneda?
Še en primer:Dobil sem službo pri mednarodni korporaciji. Začetna plača je bila 8-krat višja od moje takratne, delo mi je bilo na kožo pisano. Uspešno sem se prebil skozi vsa uvodna testiranja, psiho-teste itd,...Ko sem bil pa tisti ponedeljek vabljen ob 9:00 na finalni sestanek s podpisom pogodbe, sem pa zaspal!
Pa ne zaspal, kot zaspi normalen človek, ampak zaspal zato, ker sem celo noč visel na internetu in klikal bedarije! In vsaj 43-krat sem v tisti noči pomislil: "Madonca, spat moram, drugače zjutraj ne bom mogel vstati!"... PA sem kljub temu nadaljeval z buljenjem v ekran do 6 zjutraj, si rekel, grem za 1 uro spat in že ko sem se spravil v horizontalo, sem vedel, da lažem sam sebi - nikoli mi ne bo uspelo po 1 uri spanja vstati! Seveda sem zaspal in zamudil življenjsko priložnost.
Še en primer?Iz službe večkrat pridem utrujen, lačen, žejen. Ob 6 ali 7 zvečer. Vrti se mi od dehidriranosti, ker cel dan nisem spil niti kapljice vode. In kaj bi storil normalen človek? Natočil bi si kozarec vode, soka, vse imam doma.
Nak! Jaz se vsedem za računalnik, ohhh, kako sem žejen...in naprej tipkam po tipkovnici. Se prestavim pred TV, in spet, šit, kako sem žejen...ampak ne grem si pa iskat nič za pit!
Kaj hočem sam sebi naredit? A je v meni neka samouničujoča bomba, ki jo hočem sprožiti? Zakaj se vedem do sebe tako destruktivno, zakaj gojim tak negativizem in se na silo utapljam v zagrenjeni lenobi?Any idea?
