KP

[KP]

Ja, minila so leta, ko sem se službeno sprehajal po Idriji in ker nisem imel kaj početi, sem se sprehodil po hribčku navzgor in prišel do norišnice. Imel sem slab, tesnoben občutek. V bolnico nisem vstopil, ker sem se bal norcev.
Deset let kasneje me rešilec pripelje v BOLNIŠNICO ZA DUŠEVNE MOTNJE. Kakšna ironija.

[krasendan]

kako mi ni všeč izraz norec...v hecu ja...ne pa tkole...

iz tvojega posta sem razbrala samo to, da si se označil za norca (v pravem pomenu besede)...

si norec?

[vesnav]

Kako te razumem, KP...Hmm..

Tudi jaz sem pred leti končala v tem, česar sem se vedno bala. V bolnišnici za duševne bolezni. In, ja, bala sem se norcev. Takih in drugačnih. In se jih še vedno...

Prišlo je celo do takega absurda, da sem prvi dan med kosilom... izpod oči gledala ljudi naokoli in si mislila: A to si ti ljudje? A to so ONI?
Čeprav sem bila med njimi, sem še vedno čutila do teh ljudi nekakšen odklon, distanco.. Kot da ne sodim mednje.

No, že par dni kasneje sem se počasi tega občutka znebila, že en mesec kasneje sem med pavzo in čikom srečala na gradbišču pred bolnišnico.. frenda iz študenta, ki je bil vodja gradbišča... Najprej sem se hotela pogreznit v tla (sploh, ker sem bila v neki razvlečeni pidžami in jopico čez, on pa me je poznal v nekih drugih zgodbah), kmalu pa sva že klepetala, koga je srečal in kdo se je poročil..
Kako me je presenetil!

In kako dober občutek je, ker vem, da sem največ dobrih ljudi na kupu srečala ravno na php pred leti...

[KP]

Morda si razumela, da sem nalašč uporabil besedo Norec in Norišnica, saj je to bil sinonim za mreže na oknih, nabite bolničarje, elektrošok, pranje možgan.., ko pa sem se sam znašel notri, sem pa spremenil mišljenje. Ne vem koliko, toda po mojih ocenah je še preveč ljudi, ki imajo tako predstavo o NAS NORCIH.

[KP]

Ja, zagrabila me je depresija in sicer takšna, da besedo depresija z vsemi znaki lahko razume le tisti, ki jo je doživel in preživel. PREŽIVETI pravo depresijo je umetnost, pogum, zdravila, čas, jok, ležanje pod odejo s steklenico v roki in se basat s pomirjevali... premagati moraš sebe...vsem ne uspe. Mnogi omagajo sredi poti.

[samajka]

Mnogi omagajo sredi poti.

... ne bodi med "mnogimi" ...

[KP]

Spremenil sem se. Depresija je izginila, upam da se ni samo potuhnila v kot moje duše in čaka trenutek, da zopet pride na plan, kot fenix iz pepela.Depresivec sem.Kako je tako življenje sploh mogoče bo razumel le tisti, ki je to doživel, doživlja in bo preživel. Na kratko vam bom opisal moj boj z depresijo. Prišla je iznenada. Pripravljala se je kot dež pred nevihto. Na dan je prišla z vsemi kremplji, jokom, strahom,obupal sem. Nekega dne sem se zbudil v prostoru in se spraševal, le kje sem? Nato sem se spomnil, da se je spomin ustavil, ko sem se nažr preko 200 različnih tablet Spomnil sem se, da sem tistega večera poizkušal končati agonijo, ki sem jo doživljal. Lepša bi bila smrt, kot pa depresija ki sem jo doživljal. Takrat sem videl Angela, ki sta mi pokazala pravo pot - vrnitev v življenje, kot pa druga pot, ki je vodila v odhod s tega sveta. Boj je trajal 4 dni v komi. Preselili so me v PB Idrija. To je bilo prvič. 6 mesecev tablet, infuzij, stabilizatorjev, antidepresivi, antipsihotiki, pomirjevala ( vso to navlako - tbl.bom moral jemati celo življenje ) V zaporedju 10 let sem bil 4x hospitaliziran. Zavedal sem se, da moram iz okolja kjer živim pravočasno, da ne pride do najhujšega.
Pred tremi leti sem na internetu zasledil stran, kjer sem poizkušal še eno izmed nevemkoliko različnih terapevtov. Angeli. Angeli so me pozdravili.

[KP]

Moja diagnoza: huda ponavlajoča depresija brez psihotičnih motenj 33,2
Terapija: Seroxat; Lamictal; Rivotril; Zyprexa.
PREVEČ; DOSTI PREVEČ. Nekajkrat sem si po lastni odločitvi zmanjševal tablete, en teden je bilo vse v redu, nato pa...grozno. Takoj sem prešel na staro terapijo tako, da se mi je stanje po 10 dnevih stabiliziralo.Psihiater me je seznanil z dejstvom, da glede na moj potek bolezni sledi doživljensko jemanje terapije.

[zaskrbljen]

Všeč mi je stavek, ki sem ga slišal od psihologa v osnovni šoli in pravi : " V taki bolnišnici niso norci temveč duševni bolniki, norci so še vedno nekje zunaj na cesti."

[KP]

Ja, morda je že čas, da se predstavim sedaj, ko sem spoznal, da ta forum ni noben bav bav, da smo si podobni in nas druži edino bolezen, takšna ali drugačna z istim imenovalcem: tesnoba, strah, , ne bom našteval...Resnično sem vesel, da sem spoznal DAM, kjer smo drug drugemu v oporo
Sem 39 letni moškega spola, št. podplatov 44, dva mladička: 14 letno samičko in 8 letnim samčkom. Neporočen, vendar sem bil v 10 letnem razmerju z dekletom s katerim sva se razšla, velik vpliv je imela tudi moja bolezen, sem delam po 4ure v kemičnem obratu, višješolska izobrazba - računalniški tehnologSem kaj pozabil? mislim da je bilo kar dovolj. Zadnje tri leta sem na tabletah in z angeli, ki mi pomagajo prebroditi krizo. O tem malo več drugič.

[KP]

Moje počutje zelo niha. Nisem bipolarec a me daje enkrat je počutje super, ko pa mineta dan, dva ali trije pa me ponovno vrže. To se mi dogaja že tri leta. Ko sem OK, sem komunikativen, volja do življenja, ustvarjalen, z eno besedo-čudovito.
Nato pa se pričnejo zgrinjati nad mano črni oblaki, ki trajajo tudi par dni. Depresiven, brez volje, nikamor ne grem iz stanovanja, buljim v tv ekran. Še razmišljati ne morem. Hudo, vendar brez suicidalnih misli, ker vem da bo čez par dni dosti boljše. Psihiater mi ni znal pojasniti teh nihanj - kemija v možganih ima svoje reakcije. Potreben sem stabilizatorja razpoloženja. V ta namen sem jemal Litij, Tegretol... sedaj imam Lamictal, ki mi še najbolj pomaga. Ima kdo podobne težave?