prvič

[bina]

nešteto enih vprašanj imam.

kako dolgo je trajalo, da ste se odpravili k osebnem zdravniku?
in kako je zgledal ta pregled?
kaj ste mu povedali?

mislim da sem že šestič naročena. ni mi še uspelo it. mogoče bom šla. ampak ko pride tisti trenutek si vedno premislim.

sploh si ne predstavljam kako je ko nekomu poveš....

[Arwen]

od trenutka, ko sem se začela zavedat, kaj pravzaprav mi je, do dne odločitve, da grem k zdravniku, je minilo cca .....dober mesec dni? A ko sem se odločila, sem enostavno šla in brez dlake na jeziku govorila, govorila.... sploh pa naj bi bili zdravniki izkušeni in ponavadi vedo, kako in kaj....

Kako je, ko poveš? en kamen se zvali s srca...

[Aslan]

Bina pojdi do psihoterapevta..ali psihiatra raje kot do splošnega zdravnika.
Psihoterapveti še posebej so usposobljeni za pomoč človeku v stiski skozi pogovor.

Ne dogaja se ti nič ne-normalnega tega se zavedaj.
Vsak pride kdaj v stisko.
Psihiatri imajo tako dolge čakalne vrste da res ni....

Povedati o sebi, je odpreti se.
Biti to kar si in se ne skrivat za masko veselja, uspeha...
Vsi smo ranljivi....vsi kdaj jokamo..vse nas je kdaj strah...
V nas so vzorci, ki so jih nabirali skozi celo življenje, morda niso pravilni, zdravi...

Zrastemo telesno hitro..
Čustveno zorenje pa lahko traja skozi vse življenje.
Vzljubiti sebe, biti to kar si, zavedat se svoje moči odločat o sebi in za sebe.

Ko se podaš na pot raziskovanja SEBE odkrivaš smisel...vrednoste...ljubezen v sebi...

Objem,
Aslan

[ton]

Verjetno pa za psihologa ali psihiatra vendarle potrebuješ napotnico, kajne?
Vzemi obisk pri splošnem zdravniku za en nujen korak na poti - tudi ne bo težil/a, če boš jasno in nedvoumno povedala, da želiš pomoč za to in to. Saj govorimo o slabem duševnem počutju, ne? Osebni zdravniki imajo večinoma tudi kratek test, ki zajame nekaj osnovnih simptomov depresije.
Le pogumno.

[Aslan]

Verjetno pa za psihologa ali psihiatra vendarle potrebuješ napotnico, kajne?
Vzemi obisk pri splošnem zdravniku za en nujen korak na poti -

Tud tole je res..ja...

Če ne boš našla nič po redni poti,
je večina psihiatrov, ki si vzamejo uro časa zate, za izčrpen pogovor, žal res samoplačniška.
Prav tako psihoterapije...

Preberi si na našem portalu www.nebojse.si kaj o naših motnjah.
Da boš že sama bolj informirana o tem kaj se ti morda dogaja.
Lahko tudi nam zaupaš za kakšne težave gre:
depresija, strahovi, panični napadi...socialna fobija...

[bina]

Lahko tudi nam zaupaš za kakšne težave gre:

Nekaj podobnega se mi je dogajalo nekih cca 10 let nazaj. Takrat tega nisem vzela kot depresijo ampak sem samo bila pač stalno žalostna. Zelo veliko sem jokala, se tresla in se rezala po nogah in rokah. Iz tistega časa mi je najbolj ostalo to, da si nisem želela živet. Trajalo je več let. Odkrito danes ne vem več, kako sem prišla takrat ven iz tega.

Danes je podobno. Le režem se ne. Ker bi pač opazili. Imam pa željo, da bi se.
Ampak zdaj imam službo. Skrivam solzne oči in težko mi je. Ponoči se zbujam in ne morem spat. Imam grozne glavobole, ko se komaj premikam. Živet...moram...ker si to zaslužita.

Tako je. Traja že kakšno leto in pol. Včasih sem vesela, ker skrivam. Spet drugič popolnoma žalostna, ker ne opazijo.

[ton]

Živet...moram...ker si to zaslužita.

Oh ja, Bina. Živeti za druge je silno plemenito in se lepo vidi na filmu, sama pa vidiš in čutiš, kakšne so posledice. Begaš med željo po samoti in razkritju svoje muke... zakaj?
Psihologi so to pogruntali že pred desetletji: idealno je, da neke faze preživimo in jih pustimo za sabo, sicer se začnemo ko en pes na prekratki vrvi vrteti samo po zelo majhnem krogu. In, pazi, starši so na nek način dolžni, da nam pomagajo vrv najprej podaljševati, potem pa nas dokončno odpeti.
Ne vem, koliko sta tvoja starša zares odgovorna in koliko bremena si si naložila sama, ampak počutja, ki jih opisuješ, res kličejo po strokovni pomoči. Naredi korak, naroči se, vzemi napotnico, pozanimaj se naprej.

[Aslan]

Bina veš depresija je bolezen, ki nam vzame moč, voljo...
In ta bolezen je tako kot vsaka druga..pride...vzroki..sprožilci so različni.
Ko p ase jo zavemo, je dejstvo, d aje v naši odgovornosti to,
da če želimo zaživet spet polno in srečno,
se moramo odločiti za zdravljenje.

Kadar je depresija huda je potrebno zdravljenje z antidepresivi in seveda psihoterapija ob tem.
Počasno in zanesljivo spoznavanje sebe, kaj nas je pahnilo v to stanje,
prepoznat kaj lahko spremenimo,da bo življenje spet kazalo svojo sončno plat.

Pogumno stopi do zdravnika!!
Škoda je vsakega dne čakanja, večina tu nas pozna kako zgleda ko je življenje črno..in veliko nas tudi ve, da se s tega da priplezat nazaj na svetlobo. DA SE!!!

Vsaka pot se začne s prvim korakom. Naj bo to ta, da si se oglasila nam tukaj,
to je že znak da si želiš zmagat nad depresijo....iščeš pomoč, rešitev...
Mi smo s teboj, nisi sama!
le korakov namesto tebe ne moremo delat. Zato POGUMNO IN POJDI K ZDRAVNIKU!!!

[bina]

Ne vem, koliko sta tvoja starša zares odgovorna

Ne gre za starše ampak otroke.

Hvala vsem za odgovore. Je lepo prebrat....

[Aslan]

Najprej smo odgovorni sami do sebe.
Pol do drugih.
In verjemi mi, da ti bo strokovna pomoč kmalu pokazala pozitiven rezultat!!!

Vsi skupaj boste srečnejši, ti in otročki...Koliko sta stara?
Si morda za vse sama?

Vse te črne misli so konec koncev poleg ostalih vzrokov,
tudi posledica porušenega kemičnega ravnovesja v možganih.
In to je potrebno popravit!

Daj si priložnost, pusti življenju da te pozitivno preseneti.
Tukaj na forumu nas je mnogo res, ki nismo verjeli, da bo kdaj še sijalo sonce za nas!!!!

Pridruži se kakšni naši skupini za samopomoč.
Brezplačno, brez najave...samo prideš...
Drug drugega lahko dobro razumemo, smo si podpora...vir upanja...spodbude...

[trzinka]

  Stopiš do osebnega zdravnika, poveš kakšne težave imaš in ga prosiš za napotnico za psihiatrijo. To je vse kar moraš storiti.
  Sem izjokala vse iz sebe pri obeh zdravnikih, ko pa sem odšla iz ordinacije, se mi je odvalila skala od srca. Veliko lažje mi je bilo in odprle so se mi oči.
  Seveda brez terapij in zdravil ne gre, nekateri to zmorejo, nekateri pa ne.

 Svetujem ti, da čimprej narediš korak in narediš nekaj dobrega zase

[lila]

Tudi jaz sem mislila da zmorem sama, pa sem zapravila par mesecev in prišla do stopnje, da nisem mogla več iz stanovanja, šele ko sem bila čisto na tleh sem se zares odločila in poiskala psihiatra. Največja sreča je, da najdeš terapevta, ki mu zaupaš in mu lahko poveš vse kar čutiš in kar se ti dogaja in tako počasi dobiš vsaj toliko samozavesti da spet zmoreš in da te spet kakšna stvar zanima. Zato je treba it čimprej, ker je čakanje na čudež samo izguba časa in energije.

[bikica66]

Bina ne čakaj,škoda je vsakega dneva,ki ga zavržemo zaradi svojega strahu 

lp

[Arwen]

Bina, držim pesti 

objem 

[bina]

No takole. Sem šla. Moj zdravnik je odsoten in ga nadomešča zdravnica. Sem se tako bala, da bi bila kakšna mlada. No, pa je bila. Najbrž mojih let. In zdaj sem zadovoljna, da je bila ona.

Povedala sem ji. Skoraj vse. Nisem hotela, da se ulije iz mene. Sva se pogovorili. Napisala mi je lexaurine 3 mg in me v ponedeljek (ko spet ona dela) ponovno naročila. Rekla je tudi, da je povsem možno, da bo do ponedeljka prezgodaj, da bi kaj pomagalo. In če ne bo bolje, bo v ponedeljek napisala AD-je.

Tako. To je to. En kamen se je odvalil. Poleg tega sem včeraj nekomu povedala, da nisem ok. Sicer sem tudi povedala, da naj ne sprašuje in se nočem o tem pogovarjati. Ne še. Sem pa povedala.

Je težko, ker mi stalno vsi govorijo, da jaz sem pa res vedno dobre volje. V sebi pa kričim in trpim.

Tako. Korakec po korakec. Mislim, da bom v ponedeljek prosila za AD-je.

Še nekaj me zanima. Kaj menite glede KT? Je bolje, da jih opustim ali za to ni razloga? Sem nekajkrat prebrala, da lahko tudi vplivajo na vse to.

Drugače pa še enkrat hvala vsem za podporo. 

[Lost]

Bravo     Vsekakor pomirjevala so na zacetku ok, da se nam pocutje vsaj malo stabilizira.
Vsekakor tudi ADji ne bodo resili tvojega pocutja dolgorocno. Pomirjevala so obliz , ADji pa bergla,
rešitev pa PSIHOTERAPIJA. Ce imas moznost se ogalsi na kaksni skupini za samopomoc ali
drugem druzenju v okviru DAMa.

[Arwen]

Bina, super  me veseli zate  ; kar se KT tiče - jih jem in vem, da name nimajo prevelikega učinka, kar se depresije tiče - le-ta ima izvore drugod.

[efka]

Samo, da povem svojo izkušnjo glede KT-kakorkoli sem obračala in razmišljala, sem ugotovila, da je bila KT takratni sprožilec depre...Ker situacija je bila doma enaka, ko pa sem začela jemati KT, sem v roku 3 mes. začela padat v depro...prenehala sem z KT....je bilo malce bolje, vendar se mi je očitno kemizem v telesu porušil in od takrat (3 leta nazaj) nisem nikoli več čisto na zeleni veji.
No-sedaj itak ne.
Jaz sem depro definitivno povezala s KT.
lp efka

[ton]

Bravo, Bina, lep korak.
Glede KT mi pa dovolite, da nimam mnenja ne za ne proti.

[vesnav]

Jaz tudi ne.., vem pa, da vsako zdravilo učinkuje na posameznika rahlo drugače in nikjer ni rečeno, da bo tebi, Bina, škodovalo ali vplivalo...
Vem pa, da name vpliva, poleg tega pa je moj odpor tako močan, da mi že zaradi tega vpliva..
Pa pustmo mene.

Bina, super, da si šla, da počasi rešuješ tale svoj problem. O zdravilih, vseh, se v ponedeljek pogovori z zdravnico..
Držim pesti.