Desperado

[Araya]

Pozdravljeni,

sem nov tukaj gor.Sem na dnu. Že lep čas. Pred letom sem ostal brez službe in sedaj - v tej krizi - skoraj nimam upanja, da bi jo, kot humanist, kje dobil... čeprav tudi do sedaj skorajda nisem nikoli delal v poklicu. Čez leto imn pol bom star 30, živim sam... poročil se ne bom nikoli.

V zadnjem letu me je skoraj enako kot ta groza s službo prizadela nenadna ignoranca prijateljev oz. ljudi, ki sem jih imel za prijatelje. Ne pogovarjajo se z menoj, prenehali so govoriti z menoj, ne odgovarjajo na moje klice, če pride do neizogibnega srečanja, imam vtis, kot da sem tako strašno odveč. Sedaj to počne še moj najboljši prijatelj, kateremu sem bil vedno v oporo - kar je sam priznal - in za katerega bi dal življenje, če bi bilo treba. To tako zelo boli. Zlomili so mi srce in z grozo opažam, da nisem več isti kot sem bil... sedaj jih poznam, postajam zagrenjen in sam.

V edino uteho mi je glasba, ki jo ustvarjam in imam srečo, da jo dokaj pogosti tudi izvajajo.

Ne vem kaj naj. Vse je temno in brezizhodno.

Vsa moja bit se je skrčila na moj problem brezposelnosti, za katerega se zdi, da me v očeh "prijateljev" definira. Včasih sem bil nekdo, nekdo, ki so ga občudovali, se celo hvalili, da me poznajo... sedaj ni nikogar, nikjer. Nikogar ne zanima kje sem, kaj sem ...

Zakaj bi se boril? Edino toplo besedo slišim od sestre, s katero živiva skupaj in ki je včasih vsa iz sebe, ker ima občutek, da bi si kaj naredil... in včasih res razmišljam o tem. A tudi ona ima službo za določen čas in bo morda kmalu na istem. Moj Bog, ne vem kaj bo.

Kako se je to zgodilo? Bo kdaj drugače? Bom še kdaj "nekdo", ki ga bo vredno imenovati, mu vrniti klic, iti z njim na kavo?

Rad bi spet vstal iz tega pepela., a me je tako strah, ker vem, da so moje zmožnosti tako omejene. Kaj naj storim. Ne recite mi, če sem že pomislil, da bi delal kaj drugega ali karkoli... ker sem že in tdi sicer pograbim za vsako delo.

[natasha31367]

Araya, razumem tvojo stisko in vem, da ti ni lahko. Vem tudi, da si zdaj toliko zagrenjen, da dejansko skoraj ne moreš videti izhoda iz vsega tega. In vendar, verjemi, obstaja izhod, vedno in za vse! Vem, da zdaj težko verjameš tem besedam, tudi jaz bi enako na tvojem mestu. Zato ti predlagam, da se najprej zbereš, potem pa skušaš vse skupaj pogledati z malo drugačne perspektive. Tvoji znanci in prijatelji. Hm. Znanci in kolegi se ponavadi res umaknejo glih, ko ni treba. Vem, da to ni ravno najlepši občutek, vendar pa zdaj vsaj veš, kdo in kakšni so. Torej je to nekaj dobrega. Kar pa se tiče tvojega najboljšega prijatelja, bi te pa rada vprašala, če si poskušal direktno govorit z njim o tem. Včasih se nam namreč kakšne stvari samo dozdevajo, še posebno, ko smo v kakem bolj občutljivem obdobju, in potem znamo iz muhe narediti slona. Mogoče pa je trenutno samo tudi on malo bolj obremenjen pa nima časa ne zate ne zase. Mogoče pa čuti, da si se spremenil, pa se te tvoje spremembe preveč boji in se je zato oddaljil. Mogoče pa celo misli, da trenutno potrebuješ samoto. Hočem reči, dokler ne govoriš direktno z njim, boš težko vedel, kako in kaj. Torej je najbolje, da se z njim o vsem pogovoriš, se ti ne zdi? Kar pa se tiče službe, bi ti pa svetovala takole. V današnjih časih ni nobenemu lahko, sam veš. Po drugi strani pa bodo sončni in pozitivni ljudje vedno dobrodošli v katerokoli podjetje. Zato: sprejmi stanje tako kot je, dvigni ramena, vzravnaj se in se nasmehni. Potem gre vse lažje, veš. In ne pozabi: še po vsakemu dežju je posijalo sonce, tudi pri tebi ne bo nič drugače, samo verjemi v to, pa bo, aha. In še nekaj: ne ceni se po tem, kar si v službi, ampak po tem, kar si v srcu. Vrednost človeka ni namreč v tem, kar dela, ampak v tem, kar je. Tako si tudi ti vreden prav vsega, ne glede na službo. Drži se in srečno.

[vesnav]

Draga tale tvoja šolska lekcija, ampak učinkovita.

Vem, da te nisem potolažila, ampak jaz bi to poskusila vzeti vseeno za dobro. Vsaj veš, pri čem si!

In ogromno pozitivnih vidim: hvala Bogu za sestro, za končan študij, za glasbo, ki .. milijonkrat sem zapisala.... zdravi dušo...
Tle te vidim, nadaljuj, vmes še malo poglej naokoli za službo. Ne hiti, ne bo jutri, prepričana sem pa, da bo. Boš videl.
Tistega prijatelja bi jaz naravnost vprašala, kaj mu je.. POtem pa vidiš. Čisto mogoče, kot piše Nataša, da si tudi narobe vzel.. Ker v takih trenutkih radi malo paranoiziramo, zdi se nam, da sse je vse zarotilo proti nas, pa ni čisto tako....
Drži se,

V.

[Araya]

Hvala obema. Se z obema strinjam.

Vesta, jaz nikoli ne bom imel lastne družine ... moja sestra je edina bližnja sorodnica, ki jo imam. Nikoli ne bom oče in mož, vedno bom lahko le brat, prijatelj, morda stric. Zato se mi zdijo prijateljstva tako pomembna, saj predstavljajo neko socialno mrežo, s katero lahko preživim.
In sedaj je tako, kot da bi stavil na napačne konje. Dolgo sem se spraševal, če se mi samo zdi, ali da morda res ne napihujem zadeve. Vendar sem moral spoznati resnico. To je sicer res na nek način osvobojajoče, po drugi strani pa zame naravnost uničujoče.

Nikoli ne bodo vedeli kako zelo sem jih imel rad. Sam bi tega nikoli ne mogel storiti sočloveku in tudi nikoli nisem. Razumem, da so morda v zadregi, da imajo ljudje svoje težave in podobno, a vseeno: tega se ne dela. Grozno je, ker ne morem sovražiti.

Ne vem kaj naj.

[natasha31367]

Ne, Araya, to je ZELO dobro, ker ne moreš sovražiti. Sovraštvo je namreč zelo negativno čustvo, ki nam samo škoduje. Blagor tistim, ki ga nikoli ne občutijo. Bodi hvaležen za ta dar, resnično.
Kar se prijateljev tiče, vem, da zelo boli. Na svoji koži sem občutila nekaj podobnega in vem, da se ti je zdaj tako rekoč usul svet. In vendar gre življenje naprej in boš prebolel, verjemi. Še posebno, če boš tudi to sprejel kot dar. Kajti tudi to je dar. Dar spoznanja. Čeprav je pa možno, da so ti tudi oni obrnili hrbet samo zato, ker se ne znajdejo v tej tvoji novi situaciji. Ljudje smo namreč večkrat po naravi pravi slabiči. Mogoče pa se bodo sčasoma vrnili, nikoli ne veš.
Hm, družina. Zakaj si tako prepričan, da nikoli ne boš imel svoje lastne družine, Araya? Si še zelo mlad in življenje je polno presenečenj, takih in drugačnih. Nikoli ne veš, kakšno presenečenje ti je namenjeno. Mogoče pa tudi družina, kdo ve.

[Rob]

Zakaj bi se boril?

Zase.  Pri tridesetih se to še vedno izplača. Tudi pri dobrih štiridesetih...(za več pa še ne vem... )
Jaz sem sam odrinil vse znance od sebe...učinek je bil podoben tvojemu...tema.

Vendar...s tem sem naredil prostor za nove. Ljudje se srečujemo, spoznavamo na takooo neverjetne načine...poglej ta forum - pred mesecem mi ni bilo predstavljivo, da bi se na tak način s kom zbližal...danes...

Z razmišljanjem o sovraštvu se ne ukvarjaj. Sam zmorem sovražiti, a enkrat samkrat, ko bi to bilo res potrebno in upravičeno - nisem tega storil. Ni vredno.

Dvakrat si omenil, da ne boš imel družine...ni potrebno odgovoriti, a kako si tako prepričan v to?

  če si ti stavil na napačne konje, sem jaz stavil na napačno kobilo... ( al se da v vsaki stvari kaj dobrega najti)...pozdrav, Rob

[Otok]

sočustvujem s tabo in kar srce se mi trga. tudi jaz sem spoznala, da sem več ali manj sama. da imam le enega prijatelja, drugi so tu, ko mi gre dobro.
mislim, da imajo vsi sami s sabo toliko težav, da ne zmorejo biti še drugim v oporo... da je to nekakšen obrambni mehanizem, da bi preživeli... ne vem...
težko je brez službe. in v današnjih časih to, da iščeš službo eno leto, sploh ni dosti... veliko je takih. jih poznam. držim pesti zate in ti želim vse dobro.

[Arwen]

Bom še kdaj "nekdo", ki ga bo vredno imenovati

Pa saj to si že! SI nekdo, SI človek, s katerim bi mi bilo v veselje it na kavo! in ja - si zaslužiš najboljše! žal so trenutno časi malce težji, a glede na to, da si vajen dela, se boš nekako prebil skozi to obdobje in slej ko prej prišel do želene službe 

Objem
Arwen

[Araya]

Najboljšemu prijatelju sem poslal mejl. Spomnil sem ga, da se že dolgo nismo videli in ga vprašal, če je kaj narobe. Če ne bo odgovoril ali poklical bodo stvari na mojo žalost jasne.

Načeloma sem se odločil, da se ne bom boril za ohranitev prijateljstev, ki očitno samo meni nekaj pomenijo.

Zaradi vsega tega sem z živci čisto na koncu. Ta stvar res tako zelo boli. Boli tudi občutek, ko spoznaš, da ti nekdo pomeni tako veliko, ti pan njemu nič.

Sem popolnoma prazen. Obup je postal moja hrana, žalost moja spremljevalka. Na nek način je seveda dobro, da izvem kdo je moj prijatelj in kdo ne. Jaz očitno nimam nobenega. Kmalu bom 30 in nikogar, ki bi ga lahko kadarkoli poklical.

[vesnav]

Marsikdo je že ugotovil, da so najboljši prijatelji še vedno v ozkem krogu družine.
In ti imaš sestro.
In enkrat boš imel tudi družino.
Lej, Araya, to, da si prijatelju poslal mejl, je dobro. Naredil si vse.
Če je bil prijatelj, bo ostal.
Če je kar koli drugega, ti bo povedal.
Izpuhtel ne bo...
In za obup je vedno čas.
Še prej pa je čas za kaj bolj optimističnega.
Glasbo, na primer.
Povej kaj o tem...

[Araya]

Morda res. Boli vseeno. Vem, da bo minilo in vem tudi to, da bom takrat kljub vsemu bolj sam kot sem bil preden se je ta mora začela.

O glasbi?

No, glasba je resnično veselje mojega življenja.
Ko sem bil star 5 let so me starši vpisali v glasbeno šolo in začel sem se učiti violino, pri osmih še klavir. Pri 14  sem po sili razmer začel igrati orgle v cerkvi. Danes igram orgle v dveh cerkvah, v domači cerkvi pa vodim tudi mešani zbor, ki sem ga prevzel pri 18-tih in je pod mojim vodstvom - to lahko neskromno rečem - kar precej napredoval, z njim smo celo posneli dve pesmi. Ker pevci niso preveč glasbeno izobraženi, si štejem za največji uspeh to, da še vedno vztrajajo, redno hodijo na vaje... tudi od daleč, na katerih se veliko smejimo in tudi veliko naredimo... vse to pa kaže, da se dobro počutijo. Nikoli nisem nikogar zavrnil, ki bi hotel peti ... celo takšnega z izjemno dvomljivim posluhom ne. Takim povem zelo odkrito, da "se temu posluh ravno ne more reči", da bomo poskusili, sicer pa naj ne zamerijo, če jim bom pri kaki pesmi rekel, naj bodo kak del tiho. Zanimivo, nihče ni nikoli odnehal zaradi tega. Na revijah je zbor deležen naklonjenih kritik in tudi sicer je, v primerjavi z ostalimi, čisto soliden, čeprav ni zelo številčen.
Sicer sem član še enega komornega  zbora in ene male vokalne skupine, ki se ukvarja s koralom in renesančno polifonijo.

Poslušam bolj "resno" glasbo... trenutno se navdušujem nad Fufayjem, Palestrino, Moralesom, Lassom, Purcellom, Byrdom, Tallisom, J.S.Bachom, Buxtehudejem, Scheidemannom, R. Straussom, Korsakovom, Prokofjevim, Brahmsom, Ligetijem, Massienom, Faurejem,  Paertom ... všeč so mi tudi Radiohead, Metalica, Nirvana, Les fatals Picards itd.. Rad imam tudi etno glasbo, sicer pa največ poslušam sakralno, ki me res pomirja. Od domačih skladateljev so mi všeč božanski Gallus, Sattner, Lebič, Misson, Čopi, Vremšak - sploh priredbe ljudskih. Od domače zabavne glasbe imam rad popevke Marjane Držaj, Elde Viler, Irene Kohont... od narodno zabavnih pa prisegam samo na Avsenike, ki se mi zdijo po kvaliteti najboljši. Rad imam tudu raznovrstno etno glasbo, ne glede na to od kod je ... prav vsaka kultura je zanimiva.
Slabost me obide ob večini pojočih misic, pojočih voditeljic oddaj, Atomikharmonik in podobnih grozotah.
Za moj zbor tudi vsako leto sam napišem kaj uporabnega, običajno uglasbim kaj za cerkveno rabo .

[Arwen]

seveda boli, Araya, vem. Ampak kljub vsemu - življenje gre dalje in v naš krog prijateljstva prihajajo novi ljudje. Jaz osebno sem v dobrem letu sklenila precej novih znanstev in dobrih prijateljstev, pa sem tudi bila prepričana, da bom na veke vekomaj sama....

Saj veš.. čas celi rane... upanje pa je itaq večno 

[vesnav]

Araya,
glede na napisano, ... si ti čisti zaklad...
Mislim, sem kar brez besed.. Tako zanimivo se sliši tole z zborom.
Spomnim se, ko sem sama 12 let pela pri mešanem pevskem zboru, ko smo potovali, hodili naokoli, se družili..
Zbor je vendarle tudi druženje? Ni tako?

Araya, še nekaj sem zgruntala zdajle..
Tudi ljudje, ki nimajo družine v klasičnem smislu, so brez dvoma zelo pomembni za ta svet, morda na nek način še bolj! Le malo bolj prisluhni sebi in npr. glasbi, temu svojemu poslanstvu, kaj vse to pomeni ljudem, ki vas poslušajo.

[scorpion]

Sprašujem se Araya ali so tvoji prijatelji sploh vedeli , da ti toliko pomenijo...

[Betka]

Waw Araya,
to pa ni od muh. Vsekakor si zelo sposoben človek, zapomni si to.
Čestitam ti za tvoje glasbene uspehe. Tudi sama pojem v zboru in vem, kaj pomeni dober pevovodja za zbor. 

[Araya]

Hvala za naklonjene besede.

Ja, mislim, da so moji prijatelji vedeli koliko mi pomenijo. Tudi ne imenujem vsakogar prijatelj... Do nedavna sem mislil, da imam morda 3 prijatelje. Vsi ostali so mi morda zelo dobri znanci, vendar se z njimi nikoli nisem mogel pogovarjati o vsem.

Preprosto mi ne gre v glavo, kako lahko nekdo takole pusti na cedilu človeka, ki mu trenutno ne gre tako dobro. Tega nikoli nisem počel. To res neskončno boli.

[scorpion]

Zelo razumem tvojo bolečino, ker sem sam doživljal zelo podobno..ta občutek, da so te pustili na cedilu, te izdali in zapustili ko si jih ti najbolj potreboval..občutek zapuščenosti....

Ko so potrebovali oni tebe pa si ti bil tam za njih...hudo razočaranje..da to sploh niso bili prijatelji, čeprav si ti verjel vanje...

A čutiš nekaj takega Araja?

[Araya]

Ne gre to liko za to, da so me pustili na cedilu, čeprav jaz tega nisem storil njim, ko  se je njim dogajalo podobno. S tem se sploh nočem ukvarjati. Jasno je, da ljudje živijo svoje življenje in da življenje ni samo vračanje domnevnih uslug.

Boli odsotnost tistega, kar sem mislil, da vendarle imam: ljudi, ki me sprejemajo takšnega kot sem in ne takšnega, kot naj bi bil po njihovih predstavah.  Z obupom me navdaja dejstvo, da se preveč navežem na ljudi, za katere bi bilo očitno bolje, da se ne bi... da jih spustim tako blizu. To je namreč tudi moja odgovornost: tudi jaz odločam o tem koliko bom koga spustil blizu. Očitno tu - kot še na tolikih področjih - nisem uspešen. V bistvu sem očitno precej naiven, tako zelo žejen kakršnihkoli odnosov, da jim skorajda ne morem reči ne. Neprestano imam občutek, da nimam toliko ljudi okrog sebe, da bi jih lahko puščal za seboj... in na koncu se izkaže, da sem na dnu vednu vedno sam, z najbolj temnimi mislimi in bolečino, ki je ne morem nikomur izpovedati...

Če ne moreš nikomur zaupati, če imaš občutek, da so te zapustili skoraj vsi, ki so ti kaj pomenili in da ni razloga, da bi tega ne storili še kdaj... je sploh vredno živeti? Se temu lahko reče življenje?
Očitno si prijateljstvo predstavljamo drugače.

Poslal sem mu mejl. Istega, na oba njegova e-naslova. Danes bo drugi dan, odgovora nobenega... in to človek, ki je vseskozi za računalnikom. Koliko je verjetno, da ne gre nikoli pogledat svojega maila ... po drugi strani pa je opažen na drugih straneh? Preprosto ni.  Morda bi se želel pogovoriti osebno ... ima moj telefon. Včasih me je brez zadržkov poklical, celo ob najbolj čudnih urah. Tu ne govorimo o glagolu "moči" ampak "hoteti".
Jaz ne bom storil ničesar več. To bi bilo ponižujoče.  Oseba, ki jo moraš - po vsem kar smo preživeli - prositi, da je tvoj "prijatelj", tega preprosto ni vredna, pa naj bo kdorkoli. Raje imam, da me ubije resnična osamljenost, kot zlagano  prijateljstvo.

[She_]

Meni se pol leta dogaja podobna zgodba.

Imela sem kolegico, ki sem jo poznala več kot 10 let.
Kar naenkrat me ni več poklicala.
Pa sva bili celo poletje skupaj, šli na morje...
Skupaj z njo, je prekinila stike z mano cela družba v kateri smo bili skupaj.
Med njimi še 2 osebi, ki sta mi veliko pomenili.
Zakaj, nevem.

Čez dva meseca je enako naredila druga kolegica, ki jo poznam še z vrtca.
Brez razloga, opravičila. Enostavno se ni več javljala na telefon.
Od takrat je nisem več slišala, videla...

Ko je bilo to prvič, sem mislila, da je zgolj slučaj.
Ko se je zgodilo večkrat, mi je bilo jasno, da sem jaz tista, ki očitno delam nekaj narobe.

V istem času sem izgubila službo.
Nisem se zavedala, ampak vaje se mi to zelo pozna (so povedali drugi).
Postanem zagrenjena, cinična, pasivna. Bolj neprijetna za družbo.

Druga stvar je, da se nasploh ne cenim dovolj. 
Samoumevno mi je, da kolege pohvalim, če naredijo kaj dobrega.
Da jim dam vrednost, da jim pomagam, ko to potrebujejo...
Veliko naredim zanje. Ker sem tak tip človeka.
Ampak s tem naredim preveč. Ker se ljudje navadijo.
In ko mogoče jaz rabim pomoč, se umaknejo. Ker takrat pa nisem "več dobra" zanje.

Tudi jaz sem čutila točno to, kar pišeš - da me ne sprejemajo tako kot sem.
Jaz sem "potrpela" ob njihovih napakah, ker mi je bilo vredno.
Ker, čepoznam osebo pol življenja, ne bom kar šla, če ima slabše obdobje ?!
Oni pa ne morejo sprejet že tega, da mi je bilo pač težko, ker nimam službe... (Kaj šele, če bi zbolela, imela prometno nesrečo ali kaj "hujšega"... Bi šli kar stran od mene ?!)

To samo v razmislek.
Mogoče je pri tebi drugače. Nasveta ti ne znam dat, ker še sama rijem po istih problemih...
Meni je pomagalo, da sem začela pri sebi ugotavljat, kaj delam narobe.
In to, da sem si enostavno našla nove prijatelje.
Počasi gre na bolje... Upam, vsaj 

Drži se.

[Araya]

Ja res, to so resnično boleče reči. Kot da bi kdo umrl.

Prijateljstvo niso samo veseli trenutki. Pravi prijatelj bo imel tudi razumevanje in potrpljenje.