Izoliranost

[Otok]

včasih se sprašujem, kako daleč lahko to še gre. osamljenosti ne občutim več, najbrž je pravi izraz za moje občutje izoliranost. ali se še kdo tako počuti? morda je kdo ob tebi, ki mu ni vseeno, ampak ne razume, nihče ne razume in ne more pomagati. zavedaš se, da si popolnoma sam.

pa občutek, da nikoli ne bo bolje. življenje, na splošno. vedno znova pristanem tu. spodaj. ne morem pisati, kakšne misli mi hodijo po glavi. v glavnem, depresivne. poleg njih pa je še ravno dovolj strahu in neodločnosti, da jih ne udejanjim.

[vesnav]

Hvala Bogu!.

Zato, ker veš, da je kljub temu še vedno nekje.. hm.. žarek upanja, ok, dnevi, ki so vredni in življenje, ki je neponovljivo.

Jaz te razumem. Mogoče celo preveč, z razliko, da nisem obupala.

Zaenkrat toliko, ker ni moj dan.
Kljub temu ti pošiljam del mojih optimističnih misli.

V.

[Otok]

hvala, vesna.

morda bi morala tako gledati na življenje - po dnevih. da je vredno zaradi tistih lepih dni... samo ko pomislim na vso to matranje ... najbrž sem razvajena.

morajo priti boljši dnevi. saj so že dostikrat.

naj bo večer bolj tvoj.

[sonny]

Tudi jaz te razumem, popolnoma. Počutiš se osamljeno in izolirano med ljudmi, ki živijo v tvojem okolju, ki pa predstavlja le zelo zelo majhen delček našega sveta. Kdor tega ne izkusi, ne razume, in lahko da takšnega med ljudmi, ki sestavljajo tvoj svet, ni. Če pa pogledaš malo širše, pa boš ugotovila, da nas je takšnih kar veliko - vsak v svojem majhnem delčku sveta. Zagotovo nisi sama in ne nerazumljena. Še en dan je minil, spet nobenega klica, nobenega sporočila, nihče me ne pogreša. Pa kaj, dokler sem rad v svoji družbi in si znam narediti kolikor tolikor lepo, to sploh ni problem. Kadar se pojavijo ti občutki nemoči in brezupja, ne smeš dopustiti, da te prevladajo - jaz jih presekam, najpogosteje tako, da si privoščim nekaj lepega, prijetnega, pa karkoli že to je in čeprav se moram k temu prisiliti. In potem je veliko bolje, tako kot mora biti. Ne samo lepi dnevi, že lepi trenutki so tisti, ki štejejo; dlje in bolj, kot človek hrepeni po njih, lepši so, ko pridejo.

[Otok]

lepo si to napisal, sonny.

imaš prav: za to gre, da se znaš imeti tudi sam lepo. saj se znam. in potem mi je tudi bolje z drugimi.

ampak zdaj me mučijo tudi nekatere druge stvari.

ugotavljam, da je težko takole javno pisati o sebi, ne da bi povedal preveč, pa vseeno dovolj, da je dovolj razumljivo. morda bom od zdaj naprej bolj brala, kot pa pisala . vsekakor ste zanimivi ljudje tule.

hvala obema!

[vesnav]

Otok,
če se ti bo zdelo, piši..
Meje si določaš sama.
Če kaj dobiš ali pa tudi ne, vidiš sproti.

Vsekakor pa je pri mučnih stvareh tako, da so zato, ali da jih odpravimo, lahko pa jih tudi ujčkamo... Če je slednje, se vprašaj, zakaj...
Meni gre počasi, ampak gre.
Drži se.

[Otok]

ne bi rekla, da ujčkam. enostavno ne vem kako naj to rešim. če bi alhko naredila načrt, bi se ga držala... stiska s stanovanjem. ne morem si predstavljati svoje prihodnosti. groza me je. kje bom?
ne vidim smisla življenja v tem, da me je ves čas strah, da bi morala še več delati, manj polno živeti, pa vprašanje, ali bi si s tem sploh lahko kdaj kaj zagotovila. v življenju, ki je en sam boj in matranje, ne vidim smisla. nočem življenja, ki je eno samo mučenje, potem pa konec. ja, smilim se sama sebi. milsim, da sem pomembnejša od drugih.

(pa v bistvu bi morala iti v "za nove na forumu".)

[Arwen]

včasih se sprašujem, kako daleč lahko to še gre. osamljenosti ne občutim več, najbrž je pravi izraz za moje občutje izoliranost. ali se še kdo tako počuti? morda je kdo ob tebi, ki mu ni vseeno, ampak ne razume, nihče ne razume in ne more pomagati. zavedaš se, da si popolnoma sam.

pa občutek, da nikoli ne bo bolje. življenje, na splošno. vedno znova pristanem tu. spodaj. ne morem pisati, kakšne misli mi hodijo po glavi. v glavnem, depresivne. poleg njih pa je še ravno dovolj strahu in neodločnosti, da jih ne udejanjim.

poznam, Otok, sem bila tam... vem, kako je, kako hudo, prazno, .... boli pa tako zelo... pa sem le splavala, ker je upanje bilo tam nekje, ker se je po dolgih mukah le začela kazati lučka na koncu tunela, ker je škoda kar tako nekje na sredini kabel iz vtičnice vzet... ker nikoli ne veš, kaj te še čaka in kaj lepega lahko zamudiš.

Objem 

[marika]

Otok pozdravljena,

kar piši in morda bomo skupaj prišli do kakšne zanimive ugotovitve.

Poznam in razumem občutek izoliranosti, ki je zelo neprijeten, moreč in tisti, ki tega ni doživel, ne more razumeti. Glede na to, da veš, da si depresivna, se moraš najprej zavedati, da tvoje misli niso povsem realne, da so pretirano negativno obarvane in zato se z njim ne smeš pretirano ukvarjati.

Vsekakor se strinjam, da je potrebno živeti vsak dan posebej in da ni dovoljeno kontinuirano razumeti slabega stanja in slabega počutja. Ne smeš si govoriti, da se to že pretirano vleče.

Dobro bodi, javi se nam in uživaj v soncu, ki se je danes izdatno pokazalo,

marika