Mogoče pa sploh ne spadam sem....

[Arwen]

kaj pa je narobe s coprnico  z mojim zaščitnim znakom  ....

[natasha31367]

Arwen...si še tukaj? Kar naenkrat nisi več nič napisala...Upam, da nisem rekla kaj narobe! Če je tako, se opravičujem, veš da ni bilo namerno.
Zdaj je končno prišel moj domov, tako da se slišiva kaj zvečer, ok?   Drži se, punca, in lep dan.

[natasha31367]

Ops, zdaj sem videla, da si mi odgovorila. Sem se prav pomirila, aha.
Saj ni nič narobe s Coprnico, no. Samo....jaz bi tebi prej rekla dobra vila, to je to.

[Arwen]

in, Natasha, kako kaj? 

[natasha31367]

  Hvala za rožco, Arwen Coprnica. In za prijazno sporočilo seveda. Tokrat sem pa res že mislila, da te ne bo nazaj, res. Si me prav lepo presenetila s tem, aha. No, danes je en tistih dni, ko bi se najrajši ulegla v posteljo in ostala v njej vsaj en mesec. Sem tečna in zoprna, da le kaj, uf. Hvala bogu, da bo jutri spet novi dan tukaj. Že vem, da bo lepši in prijaznejši (če ne on, pa vsaj jaz!).  Veš, z mojim sva prejšnjo soboto začela z 90-dnevno ločevalno dieto. Tako imava vsaj nekaj skupnega za počet: premlevat o njej. In delat načrte glede najinih sprehodov in prehrane. No, za začetek je kar dobro. Upam samo, da mene ne bo minilo. Ko me namreč zgrabi tistih mojih slabih pet minut, zna bit grozno. Zaenkrat pa se kar pridno držim in sem zelo ponosna nase, aha. Kako pa kaj ti? Si šla kaj ven te dneve, ko je bilo tako lepo sončno in toplo? Stanuješ v kakšnem lepem kraju polnem zelenja in čistega zraka, ja?

[Arwen]

z mojim sva prejšnjo soboto začela z 90-dnevno ločevalno dieto. Tako imava vsaj nekaj skupnega za počet: premlevat o njej. In delat načrte glede najinih sprehodov in prehrane. No, za začetek je kar dobro. Upam samo, da mene ne bo minilo. Ko me namreč zgrabi tistih mojih slabih pet minut, zna bit grozno. Zaenkrat pa se kar pridno držim in sem zelo ponosna nase, aha.

super  držim pesti za oba 

[natasha31367]

  moj je dosti bolj priden kot jaz, uh. Pravzaprav, si že kaj slišala o akupunkturi in o njenih učinkih na živčke? Imaš mogoče kaj konkretnih izkušenj z njo? Mogoče koga poznaš, ki bi imel kaj več povedati o njej? Rada bi namreč poskusila z eno serijo takih terapij. Mogoče bi pa le pomagale, hja.

[Arwen]

http://www.altermed.org/vsebina/rubrika.php?kat_id_parent=171

[natasha31367]

  Hvala, Arwen Coprnica, ampak teorijo poznam. Želela sem vedeti, če mogoče ti poznaš koga, ki je dal to skozi. Ne bi namreč šla na to terapijo zaradi debelosti, ker je pri meni sploh ni, ampak predvsem zaradi mojih živčkov in nihanj razpoloženj, ki vplivajo na ta moja obdobja prenajedanja. Rada bi vedela, če pomaga tudi na tem področju, veš.

[Arwen]

žal ne; jaz prisegam bolj na lastno voljo in trmo 

[natasha31367]

Tudi jaz, pa še kako! Če ne bi bila tako trmasta, vztrajna, pogumna in odločna, kot sem, verjetno me že zdavnaj ne bi bilo več na tem svetu. In vendar, čeprav samo za trenutek, čeprav samo občasno, se naenkrat v moje telo naseli žalost. In ko jo začutim v prav vsaki celici svojega telesa, ko sem polna solz, ko se mi vse skupaj zdi brez smisla, ko življenje naenkrat nima več nobenega pomena, ko se zasmilim sama sebi da le kaj, ko je vse črno, ko.... Takrat enostavno moram nekaj ukrenit, da vse to izgine. In začnem jesti. In potem jem in jem in jem, vse dokler vse te reči ne izginejo. To sicer potem traja ene tri dni, posledice so pa tukaj. V zadnjih 3 letih sem tako pridobila okoli 10kg. In vseh teh 10 na enak način. S 3-4 dnevnim prenajedanjem, v katerem sem vsakič pridobila po ene 2-3 kg, ki potem nikoli več niso odšli. Si predstavljaš, kam me bodo pripeljali naslednji 3 taki dnevi, pa še naslednji, pa še naslednji?! Temu enostavno moram narediti konec preden bo prepozno. Vse bolj se bližam menopavzi, ki je že itak rizična, kar se kg tiče. Torej moram nekaj storiti ZDAJ in za vedno. Ravno zato sem vprašala glede akupunkture. Sem pa danes slučajno staknila naslov enega privatnega podjetja, ki se s tem ukvarja, in ki deluje prav v mojem kraju. Bom poskusila potrkat na ta vrata, potem pa naj bo božja volja kako in kaj, ja. Ko imaš ti take dneve...kako si pomagaš? ....

[Tačka]

Bom res morala paziti, da ga z mojo preveliko energijo ne utrudim preveč, ja. Sicer pa, ta moja hrana in prenajedanje je povezana tudi s tem: s to mojo preveliko energijo namreč. Ko se namreč res dobro počutim, sem tako zelo polna energije, da bi takrat naredila vse mogoče.

Glej, malo sem prebirala vse te komentarje, razlage...in tile tvoji stavki so me malo "vrgli".. Aj, kot prvo, vsi normalni nekako spadamo sem.. 

Glej, zakaj pa se ne bi ti malo SAMA zabavala, malo SAMA sproščala odvečno energijo..? Kaj misliš, da je tista veza, ko oba tiščita skupaj kot rit in hlače - dobra ? Hja, kaj pa vem   
Nekje si omenila, da sta bila "sposobna" cele dneve igrati karte .. WTF je to ?  Kaj početi pozimi ? Ojoj.. samo ne vedno sedeti notri in se iti zapečkarstvo.. Res, rabiš (kot ugotavljam) fizično rekreacijo..

Pa brez zamere, saj veš - tukaj smo zato da se spovemo, da poslušamo..  .. svetujemo..
in - ja,... jaz sem prav vesela, da "spadam" sem.. Vse to nas naredi bolj človeške 

mej se lepo... pa da ne boš preveč shujšala 

[natasha31367]

Ne rečem, da je moj način življenja in mišljenja res ok, vendar pa jaz na tole reč gledam takole: če sem sama, potem je normalno in čisto prav, da živim in delujem sama, če pa imam ob sebi partnerja, zakaj le bi potem morala živeti kot da sem sama?! Hočem reči, da je zame partnerstvo predvsem to, da iz dveh oseb narediš eno, ki skupaj dela vse, kar se le lahko. To je to, ful simple, aha. Kar pa se tiče telesne aktivnosti, je pa takole. Že od drugega razreda osnovne šole sem bila oproščena telovadbe zaradi prirojene bolezni kosti. Če bi bila 100% poslušala zdravnike, verjetno niti na noge več ne bi mogla! Tako sem kdaj pa kdaj vseeno potelovadila vsaj doma, z veseljem tudi zdaj zaplešem po hiši, dobesedno obožujem hribe, kaj drugega pa glih dosti ne počnem, čeprav bi z veseljem, če bi mi to le dopuščalo zdravje. Zadnja leta se namreč nekaj dogaja z mojimi mišicami, tako da mi že malo večji napor povzroči neznosne bolečine v njih, ki sicer popustijo takoj, ko s tistim naporom preneham, so pa takrat res neznosne. Zaenkrat je stanje dokaj stabilno, tako da me niso poslali na nobeno posebno preiskavo, se pa skupaj z zdravnikom oba zavedava, da je mogoče samo vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj počilo. Dokler pa gre, ne bom hribov samo sanjala, verjemi. Čeprav bom zakorakala samo na Slavnik ali pa morda na Socerb, doma sigurno ne bom stalno, ne ne. Pozimi pa....hja, delam zunaj, tako da tistih jutranjih 6 ur prezebanja na mrazu in burji mi je več kot preveč in komaj čakam, da vse skupaj mine, da lahko pridem domov na toplo, kaj šele, da bi potem šla še enkrat ven se sprehajat! Iz svoji lastnih izkušenj ti pa povem, da je tudi zelo intenzivna možganska aktivnost lahko dovolj za tiste mrzle zimske dni. Itak se potem nadoknadi vse skupaj pomladi. Razen tega pa moji duši zadostuje že to, da vidi malo travce in zelenja, pa ima telo že spet samo 20 let. Duša jih ima itak vedno samo toliko. 
Lepo je, da človek tukaj lahko pove, kar misli, zato mi na kraj pameti ne pade, da bi ti kaj zamerila, daj no! Sploh pa, ker vem, da sem ponavadi jaz tista, ki bi se morala malo bremzati, glede na to, da rada povem kakšno preveč in potem sem vse, samo razumljena ne. Pa sem že skoraj sprejela tudi to dejstvo, aha.

[Arwen]

Hočem reči, da je zame partnerstvo predvsem to, da iz dveh oseb narediš eno, ki skupaj dela vse, kar se le lahko.

Partnerstvo je skupeh dveh INDIVIDUALNIH OSEB ; bistvo partnerstva je v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še...  - s tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo....

In iz dveh oseb narest eno - hja, v tem primeru je eden zagotovo "copata" 

[natasha31367]

  Arwen Coprnica, verjetno se ne bova stepli, kajne?  Še vedno namreč vztrajam pri svojem mišljenju in vse starejša ko sem, vedno bolj mislim tako. Sicer pa, tako moje kot tvoje mišljenje: hm, kako lahko veš, katero je pravilno? Kaj pa sploh je pravilno na tem svetu? Sploh obstajajo dogodki in mišljenja, ki so pravilni oziroma napačni? Obstaja grdo in lepo? In pa dobro in zlo? Kdo smo mi, da lahko definiramo, kaj je kaj, Arwen Coprnica? Smo samo ljudje, ki smo, na podlagi tega, v katerem in kakšnem okolju živimo, ustvarili neka pravila, za katere mislimo, da so res prava. Pa so res? Je res črno črno ali pa smo mogoče samo mi, ki smo to določili? Je res deževno vreme slabo in sončno dobro? Ni mogoče vse odvisno od okoliščin in od našega pogleda na to? .... Tako je tudi glede mojega in tvojega mišljenja. Tvoje mišljenje je mišljenje večine, to je res. Je pa zato tudi edino pravo? Je sploh pravo? Ali pa je mogoče pravo moje? Mogoče pa sploh ni pravo ne moje ne tvoje, ker pravega mišljenja ni. Ker obstaja samo mišljenje, ki nas pripelje do nekih določenih akcij. Ki nas vodi skozi življenje. Ki nam pomaga ali pa škoduje. Ampak, ali sploh obstaja škoda? Obstaja pomoč? Vse je relativno, Arwen Coprnica. Tako tudi odnos med dvema človekoma. Če in ko se najdeta dva, ki mislita enako, pa čeprav v očeh večine neumno in brezvezno, sta ta dva človeka skupaj srečna in izpopolnjena. Ravo tako obratno. Če misliš še tako "prav" in se najdeš s človekom, ki misli popolnoma drugače, še ne pomeni, da misli narobe, vseeno pa bosta skupaj živela v pravem peklu. Tudi tisto o copati. Človek-copata, to je pojem, ki smo si ga izmislili moderni ljudje. Pa sploh v resnici obstaja? Kaj pa sploh naj bi bil človek-copata? Ni že davno znano, da smo popolnoma sami odgovorni za svoja dejanja, besede in misli? Torej lahko nekdo postane copata, samo v primeru, da se sam odloči za to. Sicer pa, recimo, da imaš prav ti. Če se torej najdeta dva, ki sta popolnoma enakih misli in sta zato srečna v odnosu, brezpogojno je zato en copata? Kaj pa naj bi to pomenilo sploh v teh tvojih razmišljanjih? Arwen Coprnica, res si začela ful dobro temo zame, aha. 

[krasendan]

natasha...

hmm...nikoli ne veš katero mnenje je pravo...razen, če temlji na nekih dokazljivih dejstvih...tle ti ne bo nihče oporekal...

v bistvu pa se vse skupaj zaplete...bistvo vseh postov pa jaz vidim v tem, da pač, če vidiš, da po eni poti ne gre poskusiš drugo, smeri pa itak lahko zmeraj zamenjaš...in skušali so ti povedati, da če partnerju ni do hribov lahko greš sama, lahko in v bistvu bi morala tudi sama zase uživat...

nikoli nisem namreč razumela, ko so prijateljice ali prijatelji nonstop začeli viseti s partnerji...veš, ne vem koliko prijateljev imaš, ali pa družino, ampak vrjetno te kdaj rabijo tudi samo...samo tebe...in tudi tebi bi koristilo...

in se popolnoma strinjam z izjavo arwen, pa ni to mišljenje večine...vrjemi, večina jih misli tako kot ti...kar se razmerja tiče...in ja partnerstvo mora biti razgibano, drugače postane preveč rutinirano in zdolgočaseno...no vsaj jaz tako gledam na razmerje...in ko sem imela fanta, nisva počela vse skupaj...

kar se pa copate tiče...mislim, da je mogoče tale tvoj tak...ki naredi tako kot ti želiš, da je mir...in upam, da se motim...

in ja mnenja so ja...(ampak tle je topla voda že odkrita)...so različna in za vsakega je lahko njegovo mnenje edino pravilno...

[natasha31367]

Krasendan, kar se tiče hribov in da grem sama tja, je moje mišljenje takole: ni mi problem biti sama, pravzaprav mi je celo všeč, če sem kdaj sama s sabo in imam svoj mir, vendar pa nastane zame velik problem, ko vem, da nisem sama, da pa bi kljub temu morala sama kam. Če bi bila samska, ok. Če pa imam partnerja in da moram vseeno sama nekam, se mi pa to zdi popolnoma brez smisla. Potem sem pa raje sama zares in za vedno. Nobenega problema ni, da grem sama v trgovino, sama plačevat račune, sama na sestanek v šolo, sama na pošto, sama na banko ipd. Da pa bi šla sama v hribe, sama na sprehod, sama na neko zabavo na primer....zame je to pravi absurd, če mi ni potrebno, glede na to, da imam človeka ob sebi. Konec koncev se je tudi zato v dvoje, vsaj kot na to gledam jaz. Če imam za imet nekoga ob sebi, da ga vidim samo ob večerih in da spim z njim in nič več, potem sem že raje sama! Nikoli ne bom razumela pare, ki hodijo na dopust ločeno, na zabave ločeno, na sprehode ločeno..... Tako kot ti ne moreš razumeti mene. Pa nisem neka odvisnica od odnosov, zdaleč od tega. Vem pa, da za normalno funkcioniranje mene kot osebe in ženske potrebujem drugačen odnos od večine drugih ljudi. Konec koncev večino stvari se lahko dobi tudi pri različnih frendih. Partner je zame tisti človek, ki ti nudi vse to in še več. In ne zato, da mi ustreže, ampak zato, ker tudi on misli in čuti ravno tako kot jaz. Žal ravno zato z mojim ne uspeva biti srečna. Ker imava res veliko veliko skupnega, ne pa dovolj, da bi lahko bila res par z veliko začetnico. Copata pa, to je zame tisti človek, ki ustreže svojemu partnerju v vsemu samo za blažen mir. To pa absolutno ni ljubezen! To je enako kot pri razvajanju otroka. Če se ti zdi, da otroka razvajaš, potem ga res. Če pa mu daješ vse tisto, kar čutiš pri sebi, da je prav, pa čeprav je to veliko, potem to ni več razvajanje. Če nekdo da ljubljeni osebi vse, kar si želi, in to dela iz ljubezni in spoštovanja do nje, pomeni to da je copata?!
Veš, na moji osebni izkaznici piše, da imam kmalu 42 let. Verjemi, da je to samo papir. V resnici jih imam vsaj 200 in v teh 200 letih sem se res veliko naučila, predvsem na vseh mogočih izkušnjah. Tudi o tem, kaj je ljubezen pa o tem, kaj je odnos pa o tem, kakšni so taki in drugačni odnosi itd. Grešim 100 na uro? Že mogoče. In vendar sem prepričana, da vsak zase lahko ugotovi, in to ravno na podlagi lastnih izkušenj, kaj v bistvu potrebuje, da je lahko res srečen in izpopolnjen. Res pa je, da žal ni vsakomur dano, da tudi doživi tako življenje. Jaz sem ga doživela, zato iz prakse vem, kaj potrebujem. To niso blodnje, niso sanje, niso neka moja izkrivnjena teorija, so enostavno praksa! Ko provaš doživeti nekaj groznega, veš, da tega nočeš več nikoli živeti, ampak ne veš, kaj bi pa rad živel. Ko pa provaš živeti tisto, kar te res osreči in osmisli, potem enostavno veš. To je to. In potem iščeš tisto srečo še naprej. In hrepeniš po njej. In sanjaš o njej. In upaš. Upaš, da jo boš še kdaj doživel. Upaš, da se bo tako ali drugače vrnila. Pa se očitno običajno ne. Zato je morda bolje sploh ne vedeti, kaj je tisto, kar te osrečuje in izpopolnjuje, kajti zelo boli, ko tega nimaš več in ko vidiš, da enostavno tega ne bo več. Jaz sem imela to srečo oziroma nesrečo, da sem izkusila. In posledice so žal zdaj tu. ......
Vem, sem čudna, drugačna, zatežena, nemogoča in še marsikaj. Ampak še vedno sem prepričana, da tisto kar mene osrečuje, morda druge onesrečuje in obratno. In še vedno sem prepričana, da je dovolj, da se najdeta skupaj dva, pa čeprav čudna, zatežena, drugačna in nemogoča, samo da mislita isto, pa sta že lahko srečna. Življenje in ljudje smo si tako različni, da le kaj. Tako je potem različen tudi naš pogled na ljubezen, odnose, srečo, nesrečo in nasploh vse.
Praviš, da mora biti partnerstvo razgibano, drugače postane rutinirano in zdolgočaseno. Hm, partnerstvo ne more biti razgibano tudi če živita partnerja ves dan skupaj? Ljubezen in fantazija nista dovolj za razgibat nek odnos? Konec koncev pa, če partnerja skupaj samo jesta, spita, se sprehajata ipd, imaš prav. Tak odnos potem počasi odmre, saj enostavno nima smisla. Če pa imata partnerja ob vseh navadnih rečeš tudi nek skupen cilj, potem ju že to toliko motivira, da se enostavno ne moreta dolgočasiti, ampak jima je vsak dan in vsaka minuta razgibana in pomembna. Seveda ne govorim o vsakdanjih ciljih, ampak o ciljih na višjih nivojih. O nekih skupnih idealih. Skupni rašnji. O tem, da nekaj pomembnega počneta skupaj. To zveže dva človeka za zmeraj. Večina današnjih ljudi žal živi drugače. Nekje do 15-16 sta vsak v svoji službi, potem prideta domov že napol utrujena, nekaj na hitro pojesta, potem mogoče pade še kakšna naloga z otroci, pa nakupovanje, pa TV, potem pa zgrmita utrujena v posteljo in hitro zaspita. In naslednji dan spet isto. In naslednji dan spet isto. In naslednji dan spet isto. ..... To res ne more biti neko razgibano partnersko življenje. Razgibano sicer še preveč, partnersko pa.... Hm, rekla bi, da je ravno v takem načinu življenja že na začetku zapisano, da se bo ta odnos prej ko slej sesul. In običajno je sesut zelo hitro, ampak tega nima noben časa niti opaziti. Kaj ju je ločilo? Ne stres in ne rutina in ne zanemarjanje drug drugega, ampak predvsem to, ker sta živela drug mimo drugega in pa to, da nista imela nobenega skupnega visokega cilja. Čudovita knjiga, ki govori o tem: 7 navad zelo uspešnih družin.....Poznaš?
Na koncu pa še to: pravijo, da je človek lahko srečen, tudi če je sam. Že mogoče. Ampak zakaj biti sam, če nam to ni potrebno? Konec koncev smo ustvarjeni za življenje v dvoje. Tudi zato smo tako različni med seboj moški in ženske. Da eden ima nekaj, kar drugi nima, in obratno. Ko se spoznata in združita v odnos dva res prava partnerja, se to zares lahko vidi, saj drug drugega izpopolnjujeta tako dobro, da funkcionirata kot ena oseba. In to je to. Čeprav še vedno ti misliš drugače....jaz pa drugače. Pravijo da je ravno to tako zanimivo, kako smo si ljudje različni med sabo. Mogoče imajo celo prav. 

[Azrael]

če pa imam ob sebi partnerja, zakaj le bi potem morala živeti kot da sem sama?! Hočem reči, da je zame partnerstvo predvsem to, da iz dveh oseb narediš eno, ki skupaj dela vse, kar se le lahko.

Ne priporočam ti takega razmišljanja... partnerstvo gotovo ni združitev dveh oseb v eno. Lahko imata tudi kakšna različna zanimanja, hobije.
Zagotovo pa morata imeti veliko skupnih stvari, interesov, da sta rada skupaj - vsekakor.   

[vesnav]

Hm.. Jaz tudi ne.
Po drugi strani pa sem si želela včasih en tak odnos.
No, imela sem ga z bivšo cimro, ampak se ni dobro končalo, sem se pa ogromno naučila iz tega in napak ne mislim ponavljati. Zame je vsekakor primerljivo, saj je šlo za globoko ljubezen.

Nataša, super, ampak po vsem, kar pišeš... tale tvoj tip.. hm.. meni se ne zdi dolgočasen. Pišeš, da se veliko smejeta. Ne vem, no, ampak če to ni največ v dnevnem ritmu, da se dva, ki živita skupaj, skupaj vstajata, jesta, pijeta, lulata in kakata ali kakor že praviš.. da se imata še voljo veliko smejati...?! Ja, odlično. Zavidam ti.

Kaj bi rada? Višji cilj? Ok, daj ga sama ven, zakaj mora on povedati prvi.. Kaj si ti želiš, da bi vidva imela za skupni cilj?

Primerjava z bivšim tipom, ki ti je hodil v otroško sobo, se mi ne zdi ravno, no....
Tale tvoj zadnji partner je po mojem čista loterija, raje ga "čuvaj".


Je pa po mojih izkušnjah tako: po tvojeih normativih je moje vsakdanje življenje totalno vsakdanje in bedno, ampak jaz sem noro zadovoljna, dokler ni hujših stresov, ker takrat pa vem, da mi bo ravno tale tle ob meni (čeravno gleda v svojo smer in mi gre občasno na živce zaradi tega) nedvomno in edini stal ob strani na mrtvo in živo.
Ne rabim višjih cilje. Domišljije imam pa naprodaj, za letet ne rabim njega.

[scorpion]

Jaz bi reku, da je partnerstvo združitev dveh ob ohranjanju lastne samostojnosti in individualnosti...

Ne moreš imeti zdravega in dobrega partnerstva, če ne stojiš na svojih nogah...It's simply not posssible..