Mogoče pa sploh ne spadam sem....

[natasha31367]

Že nekaj časa sem razmišljala o tem, da bi nekje nekomu pisala o temu, kar me teži, pa se nekako nikdar nisem mogla odločiti za ta korak. Predvsem zato, ker globoko v sebi vem, da se edino sama lahko spravim ven. Moj problem je namreč samo v meni. Živim čisto normalno življenje, zelo rada se smejem in hecam, malo prej sem tudi noro plesala po stanovanju....in vendar....recimo da sem v neki eksistencialni krizi iz katere ne najdem izhoda. Po naravi sem precej aktivna ženska in zadnje čase imam v svojem življenju premalo pozitivnega stresa in to me dobesedno spravlja v norost. Da ne mislim na to in da pravzaprav sploh ne mislim na nič, se utapljam v hrani. Hja, prenajedanje je moj problem. Na srečo nisem nagnjena k debelosti, tako da sem se zadnje čase samo malo zaoblila, vidim pa, da me bo ta način življenja spravil samo v grob in nikamor drugam! Najhujše pri vsemu temu je, ker se točno zavedam, kako in kaj in točno vem, v čemu je vzrok tega stanja, se pa nikakor ne morem spravit ven. Vedno bolj mi prihaja na misel rek: blagor ubogim v duhu... Če nekdo nečesa ne ve, je jasno, da ne more nič proti temu, če pa je nekomu vsa reč še kako jasna, potem je pa res hudič, če še naprej dela narobe! Všeč mi je realitetna terapija pa tudi logoterapija me privlači in nasploh vse terapije, ki govorijo o tukaj in zdaj. Obožujem reklo: Hočem in bom!, še bolj pa: Brez izgovora! Spravit vse to v prakso je pa trenutno zelo težko, čeprav sem "znana" po temu, da sem zelo trmasta in da vse, kar si dam v glavo, tudi izpeljem do konca, od vedno tako. Zadnje čase pa.... Včasih bi se kar zbrcala, res! Vsako jutro, ko vstanem, začnem dan s polno malho načrtov in planov za naprej. Bolj ko se dan bliža koncu in s tem postajam tudi vse bolj utrujena, bolj izgubljam kontrolo nad sama sabo. Tako se že popoldne začnem drogirat s svojo priljubljeno drogo: hrano! Grrrr, potem bi najraje še sama sebe pojedla, tako se sovražim v tistih trenutkih! Pa začnem drugo jutro spet s samimi pozitivnimi mislimi, dokler se spet ne prikrade utrujenost in avtokontrola popusti. In....hja, ves čas sem v tem začaranem krogu. In že kar nekaj časa traja tako. Spadam k vam? Ne vem. Vem pa, da bom vesela vsake vaše misli, pa če bo še tako skromna. V skupini je moč.

[Arwen]

Zdravo, Natasha  ; kaj, ko bi polno malho načrtov omejila le na enega ali dva?

Predvidevam, da si samska in živiš sama? imaš kako strokovno pomoč? pa skupine za samopomoč delujejo.... Kaj pa služba? je OK? ... hm... pozitivni stres - kaj misliš s tem?

[alexx]

Zadnje čase pa.... Včasih bi se kar zbrcala, res! Vsako jutro, ko vstanem, začnem dan s polno malho načrtov in planov za naprej. Bolj ko se dan bliža koncu in s tem postajam tudi vse bolj utrujena, bolj izgubljam kontrolo nad sama sabo. Tako se že popoldne začnem drogirat s svojo priljubljeno drogo: hrano! Grrrr, potem bi najraje še sama sebe pojedla, tako se sovražim v tistih trenutkih! Pa začnem drugo jutro spet s samimi pozitivnimi mislimi, dokler se spet ne prikrade utrujenost in avtokontrola popusti. In....hja, ves čas sem v tem začaranem krogu. In že kar nekaj časa traja tako. Spadam k vam?

Ne vem če že spadaš...ampak...ta zgornji navedek me skbi. Nekakšen začetek je bil pri mnogih od tu zasidranih. Želje, volja zjutraj so...potem pa izginevajo in si konec dneva kot cota s slabo vestjo.
Če ta reč dlje traja, bi rekla, da si na dobri poti depri. Vseeno počakaj malo, da se spet pokaže sonce in sončni žarki. Če te to ne spravi nazaj v tire pomeni, da ni samo SAD (sezonska depresija), ampak nekaj trovratnejšega in boš rabila malo strokovne pomoči.

Alexx

[Tayana]

Natasha, ravno v teh dneh se ukvarjam z natančno enakim problemom, kot ga imaš ti. Nekdo bi pomislil: "Saj to ni nič!" Pa vendar nam močno nagriza samozavest, občutek lastne vrednosti, kar nam prinaša občutke žalosti in zaskrbljenosti. Tudi jaz se točno zavedam, kako in kaj in točno vem, v čem je vzrok tega stanja, in tudi jaz se nikakor ne morem spraviti ven. Kakšen je recept za zmago nad sabo, ne vem, čeprav bi po letih izkušenj najbrž morala vedeti. Tako pa samo upam, da to ne bo trajalo vedno, in da bodo prišli pozitivni dnevi. Drugo nam najbrž nič ne preostane, kot upanje.

[Azrael]

Kot prvo se nehaj obsojati in jeziti nase ker, se prenajedaš in ker ne moreš tega prekiniti - mislim da si tudi sama ugotovila da te to le še bolj drži v začaranem krogu, ki ga ponavljaš. Jaz sem se mnogo lažje in precej hitro znebil odvisnosti od trave, ko sem prenehal gojiti negativne občutke, ker pač nisem mogel preprosto prekiniti. Preprosto dovolil sem si, da to počnem... prav z veseljem  in potem sem kar hitro res nehal, čeprav nisem vedel kako mi bo uspelo. Bil pa sem odločen, da tega enkrat ne bo več in da bo enkrat zadnjič. Kolikor vidim je za vse odvisnosti zelo pomembno, da se nehamo obsojati, gojiti negativne občutke, ker smo pač ujeti v to - in potem gre mnogo lažje, ker ne izvajamo pritiska nase zaradi naše zasvojenosti. Takšne so moje izkušnje. 

[natasha31367]

Ker šibam na Goriško, glih na kratko: vidim, da sem potrkala na prava vrata, hvala, ker ste. Lep dan vsem skupaj, se slišimo zvečer.

[northwind]

men se velikokrat zdi, da ne spadam sem, pa se zmer znova znajdem tu 

[natasha31367]

Zdaj pa je že čas, da vam končno vsem odpišem, prav res. Pa da grem kar po vrsti:

Arwen Coprnica... Tisto o moji polni malhi načrtov....mogoče sem se malo napačno izrazila, hm. S tem stavkom nisem mislila nič posebno veličastnega in pomembnega, ampak sem hotela samo povedati, da sem zjutraj več ali manj vsa super, s čistimi mislimi in polna volje do dela in do vsega, da pa potem preko dneva vse to počasi kar nekam izpuhti. To je to. Kar pa se tiče tega, če sem sama....res sem malo bolj suhoparno in skromno napisala svoj problem, to pa je bilo samo zato, ker ko se enkrat razpišem, potem ponavadi ne znam več nehati. Sem se bala, da boste ob branju mojega romana kar zaspali.  Tako so potem nehote izostali verjetno kar pomembni podatki. Nekaj malega o sebi bi bila najbrž morala že prej napisati, imaš prav, ja. Torej....ne, nisem sama. Imam hčerko staro 20 let ter 16 in pol letnega sina, z nami pa živi tudi moj partner, s katerim sva skupaj 3 leta. Pred enim letom smo končno dobili občinsko stanovanje, denarja nimamo preveč, premalo pa niti ne.... No, če bi bila moja stara mama še živa, bi rekla takole: "Kaj pa še sploh hočeš? Saj ti nič ne manjka!" In najbrž bi mi to rekli prav vsi, če bi mi le lahko. Hm, tudi jaz si to rečem vsaj enih 10x na dan!!! In vendar....Hja, pozitivni stres! Če na hitro pogledam nazaj, sem do decembra 2008 živela nekje 20 let več ali manj pod stalnim stresom. Na trenutke ga je bilo tako zelo dosti, da se še zdaj včasih vprašam, kako sem sploh lahko preživela vse tisto. Od decembra se je naenkrat več ali manj vse umirilo in sicer tako zelo umirilo, da mi zdaj manjka prav to: stres. O, ne, ne tisti hudi in šokantni stres izpred mesecev in let nazaj, sploh ne! Niti najmanj si ne želim se vrnit nazaj, niti za trenutek! Želim pa...živeti za nekaj! Želim si, da bi moje življenje imelo nek smisel. Da bi bilo nekaj vredno. Da vidim nek poseben cilj pred sabo in potem naredim prav vse, da ga tudi dosežem. Shit, tako težko je o tem govoriti. Nekajkrat sem poskusila omeniti to navadnim ljudem, pa me niso razumeli. Pa naj poskusim. Hm, delam, jem, spim, kuham, pospravljam, kakam, lulam, gledam tv, se sprehodim....pa spet, delam, jem, spim, kuham, pospravljam, kakam, lulam, gledam tv, se sprehodim....pa spet....pa spet....pa spet.... Zame to ni življenje! Ne more bit smisel življenja samo to! Ne morem sprejeti, da smo na svetu samo za to! Potrebujem nekaj več! Nek večji smisel! Neko posebno motivacijo za naprej. Veš, ko so otroci majhni, ko nimaš urejenih stanovanjskih in nasploh osnovnih življenjskih razmer, ti je glavni smisel v življenju prav to: spravit gor otroke in si uredit vsaj osnovne življenjske razmere. In je to v teh okoliščinah tudi nekaj normalnega. Ko pa si končno vse urediš in ko tudi otroci zrastejo, mar ni že čas, da končno začneš živeti za nekaj več? Da si končno postaviš pred sabo neke nove cilje? Da končno dobiš neko novo vizijo življenja? Ops, sem se razpisala, upam pa, da sem vsaj toliko dobro povedala, da si me razumela. Kar pa se tiče terapije....hm, lahko rečem, da ne. Vsaj ne h konvencionalnemu terapevtu. Skupine za samopomoč pa....nekako se ne znam vklopit v njih ali pa one ne v mene, ne vem. Tako da zaenkrat sem se zavestno odločila, da je boljše, da poskusim preko te vaše skupine. Če ne drugo, je številčnejša in si vzame čas zame vedno, kadar lahko. Lepše kot tako res ne bi moglo biti.

Alexx: Ta moja reč traja pravzaprav že dobra tri leta! Padci, vzponi, manjša obdobja malih depresijic in črnih dni ter prenajedanj sem doživljala v bistvu od kar pomnim. Vendar nikoli tako dolgo in nikoli tako trdovratno kot to doživljam zdaj. Ravno zato sem tako v strahu, ko zlezem na tehtnico. Kile gredo samo gor in gor, da nikoli tako in toliko kot zdaj. Najhujše kar pa je, je to, da ko slučajno komu to omenim, se samo zasmeje in mi reče, da bi bil rad na mojem mestu, ko pa sem tako suha. Joj, ko bi vsaj bilo res! Saj tudi je, relativno je čisto res, še posebno če se me primerja z najdebelejšim človekom na svetu! Če pa bi me primerjali z mano izpred treh let, potem bi pa jasno videli, da se motijo. Sami kilogrami so relativni, žal pa tega večina ne jemlje tako, tako da nimam v bližini nikogar, s katerim bi se lahko o tem pogovarjala. Moja najboljša prijateljica in tudi edina, ki sem jo imela, je pa žal umrla pred tremi leti. Tako da....

Tayana: Misliš, da nas res lahko reši samo upanje? Bojim se, da iz tega ne bo čisto nič na žalost. Če sami nekaj ne spremenimo, se tisto nekaj samo sigurno ne bo! Mislim, da je ravno v tem problem vseh nas, ki živimo v teh problemih. Da jih živimo in upamo, da se bodo kar sami odmaknili od nas, čeprav v bistvu točno vemo, da je samo od nas samih odvisno, kako bo šla vsa reč dalje. Na začetku sem si tudi sama zatiskala oči in verjela, da bo vsa ta reč odšla kar sama, tako kot je že nekajkrat prej. In vendar zdaj točno vidim, da očitno prihajam proti dnu, kjer pa imam na srečo samo dve možnosti: ali se tukaj ustavim za vedno ali pa začnem spet lesti proti vrhu, glede na to, da tretja pot ne obstaja! Ostat na dnu in upat na rešitev? Misliš, da se bo res zgodil ta čudež? Res sem že sita vseh malih in velikih odgovornosti, ki sem jih imela in jih še vedno imam v vsakdanjem življenju, zelo vesela bi bila, če vsaj za nekaj časa ne bi imela res čisto nobene. In vendar hkrati tudi vem, da sem tudi za svoje stanje, zdravje pa tudi bolezen, odgovorna popolnoma sama! Tako bom tudi v tej situaciji morala zavihati rokave in končno začeti odgovarjati za to, kar se mi dogaja. In se poprijeti v roke. In začeti od začetka. Tayana, greva skupaj? Se ti da?

Azrael: Popolnoma se strinjam s tabo. Bolj ko se obsojaš glede nečesa in bolj ko posvečaš misli tej reči, bolj se te oklepa. Ampak...hja, teorija je ena luštna reč, praksa pa.....Žal mi vse to znanje v teh trenutkih čisto nič ne pomaga. Moja pamet vse to ve, moji možgani vsak dan vse to premlevajo. Lahko bi celo naredila eno dooooolgo predavanje v tem smislu milijonom ljudem v živo in vseh prepričala o tem, sebe pa trenutno ne zmorem spravit ven iz te nočne more. Moja kolegica bi rekla: "Ko bo prišel pravi čas, boš tudi to urihtala, ne sekiraj se." In mogoče ima celo prav. In vendar, kateri bo tisti pravi čas? Kako ga bom spoznala? kako naj vem, da je ob meni? Azrael, ena poštena brca v tazadnjo mi res ne bi škodila, verjemi. 

northwind: Očitno ti je tukaj prelepo. Sicer pa, imam občutek, da bo tudi meni. Torej se bova oba zmeraj znova vračala sem, aha.

Aha, se mi je kar zdelo, da bo tako. Spet sem napisala cel roman. Upam vsaj, da niste zaspali ob njem. Priznam pa, da mi je to pisanje prav pomagalo. Že milijontič sem prišla na isto ugotovitev: pisanje je res ena najboljših terapij na svetu! Se pa vseeno sprašujem, koliko ur, dnevov, tednov ali mesecev bom morala pisati, da se končno rešim te svoje nadloge. Najbrž kar dosti. Če pa bo pomagalo, potem pa se lotim kar s pisanjem knjige, pa še kako, aha.

[Arwen]

brez skrbi, nisem zaspala 

Zaposlena si? ... hja... cilj... kaj pa je tisto, kar te radosti, kar bi z veseljem počela? kaj je tisto, kar te spravi pokonc? Kakšen smisel potrebuješ? bit koristna nekomu? se vzpet na Triglav? prijavit kak patent? ... da imaš prosto izbiro in vse na razpolago : kaj bi bila, ki bi bila velika?

[natasha31367]

Glede na to, da nisi zaspala, sem kar ponosna nase. Očitno znam še vedno pisati dokaj zanimivo, pa čeprav o brezveznih zadevah. Vsaj nekaj je ostalo dobrega pri meni, no no. 
Nisem glih zaposlena, delam pa vseeno in to točno to, kar me veseli, tako da glede tega bi lahko samo rekla, da želim prav vsem, da bi lahko imeli službo, ki jo ljubijo. Res čudovit občutek, ko zjutraj vstaneš in veš, da bodo naslednje ure točno tiste, ki te najbolj veselijo v celem dnevu, res. Sicer sem sanjala tudi o tem, da bi odprla majhno trgovinico, vendar sem ravno pred kratkim ostala z dolgim nosom. Zaradi naše brezvezne birokracije mi je to onemogočeno, tako da sem zaenkrat te sanje kar opustila. Niso pa bile tako pomembne, da bi vplivale na mojo hrano, še zdaleč ne. Drugače pa....hja, sanje. Ko sem bila otrok, sem stalno sanjala, da bom nekoč kirurginja, kar mi seveda ni uspelo uresničiti, glede na to, da nisem glih pri zdravju in so me zato tako zdravniki kot mama prepričali, naj se niti ne poskusim vpisati na medicinsko šolo, saj me zaradi zdravja ne bi sprejeli. Tako sem potem končala gimnazijo, sicer v usmerjenem izobraževanju, gimnazija je pa vseeno bila. Želela sem študirati psihologijo in z vsemi mojimi potenciali bi to tudi z lahkoto zmogla, se je pa potem moje življenje obrnilo popolnoma drugače, tako da sem trenutno samo svoj psiholog, pa še to očitno ne dovolj dober, glede na to, kar se mi dogaja. 
Od svojega 13. leta starosti pa vse do konca gimnazije sem vsake poletne počitnice delala in bila res navdušena nad tem. Po uspešno zaključeni gimnaziji sem se takoj zaposlila, je pa bila ta moja prva prava zaposlitev prava katastrofa, kar je zelo vplivalo na moje nadaljnje življenje. Da se ne spuščam v detajle....pri 22 letih sem rodila svojo prvo hčer, seveda z napačnim človekom. Žal je bil alkoholik. Nič zato, življenje je šlo naprej. Sanje o srečni zvezi in družini so ostajale in rasle v meni. Kmalu sem spoznala človeka, ki je sovražil alkohol točno tako kot jaz in to je bilo zame kot bi zadela glavni dobitek na loteriji! Vsaj tako sem mislila! Svoj pravi obraz je seveda pokazal šele po poroki in to, ko sem zanosila. Mi je pa teh 7 let psihičnega mučenja, ki sem jih preživela v tem nesrečnem zakonu, tudi zelo koristilo. Ugotovila sem namreč, kaj NOČEM doživeti nikoli več. Sicer še nisem vedela, kaj sploh hočem, ampak tudi vedeti, kaj nočeš, je že nekaj! Potem se je zgodil čudež. Z dolgoletnim prijateljem sva se zaljubila kot dva najstnika drug v drugega. Otroka sta ga sprejela z navdušenjem in dejansko sem mislila, da sem končno zadela loterijo. Res sem bila srečna z njim. Ne rečem, da je bilo vse idealno, to ne! Vseeno pa je bila ta najina zveza res skoraj idealna. Z njim ob strani sem uspela narediti vse tisto, kar mi prej nikoli ni uspelo. Duhovno sem rasla in rasla. To je bila zveza, ki mi je v bistvu dala vse tisto, kar mi je bilo potrebno za to, da lahko res srečno živim. In ne samo to! Dala mi je tudi vse, kar sem potrebovala kot človek in kot ženska. Skupaj sva sanjala najino starost, skupaj načrtovala prav vse. Hja, pa je bilo očitno prelepo, da bi lahko trajalo. Po petih letih te zame čudovite zveze, mi je hčerka nekega dne zaupala, da je leto dni nazaj vstopil v njeno sobo.... Shit, ne, ni je posilil na srečo, jo je pa celo prebožal po prsih. Komaj dobrih 12 let je bila stara takrat, uf! Vse se je naenkrat zrušilo, vse moje sanje, vse moje želje, vse moje zaupanje v kogarkoli.... Dve leti sem potrebovala, da sem ga dokončno spodila iz hiše in potem še dobrih 6 mesecev, da sem dokončno premlela vso situacijo v sebi in končno uspela preteklost pustiti za sabo. In začela živeti v sedanjosti. In počasi spet sanjati, žal pa očitno napačne sanje: da bi ob sebi spet imela človeka, ki bi mi dajal točno to, kar mi je znal dajati on. Da bi spet živela podobno življenje, kot sem ga živela z njim: da bi skupaj delala, skupaj vstajala ob jutrih, skupaj šla spat, skupaj šla na sprehod, skupaj v trgovino, skupaj načrtovala, skupaj...skupaj...skupaj.... Po eni strani so se mi te sanje uresničile s sedanjim partnerjem, po drugi strani pa.... Je več kot dober, vsaka bi mi zavidala na mojem mestu. Dela, ne pije, stalno je doma, ko ni v službi, mojima otrokoma je pravi prijatelj, zna se hecati do onemoglosti, kar je zame ena najpomembnejših karakteristik pri človeku, redno mi daje denar od plače, včasih še preveč, me spoštuje, me ima rad..... In vendar, to ni to. Zame to ni dovolj. Njega pa to najino življenje popolnoma zadovoljuje. Milijonkrat sem že skušala govoriti z njim o tem in vedno sva prišla do zaključka, da kolikor sva si podobna in kolikor imava skupnega, toliko naju ta njegov odnos do življenja tudi ločuje. Zanj je namreč življenje, v katerem delaš, spiš, ješ, kakaš, lulaš, gledaš tv...popolnoma normalno. Zanj je normalno, da se privat življenje začne po delu. Zanj je normalno, da se nima nekih skupnih sanj in ciljev. Zame pa....zame je to premalo. Shit, sem res prezahtevna? Res hočem preveč, če si želim, da bi delala skupaj, rasla skupaj, vstajala vsako jutro skupaj, nasploh živela in dihala stalno skupaj? Žal zgleda, da sanjam napačne sanje. In potem te svoje sanje utapljam v hrani seveda. Kako super ne čutiti in niti želeti ničesar! Škoda le, ker se potem zjutraj zbudim vsa otečena in brez energije in da živim kot kak alkoholik, uf. ..............

[Arwen]

..... In vendar, to ni to. Zame to ni dovolj. Njega pa to najino življenje popolnoma zadovoljuje. Milijonkrat sem že skušala govoriti z njim o tem in vedno sva prišla do zaključka, da kolikor sva si podobna in kolikor imava skupnega, toliko naju ta njegov odnos do življenja tudi ločuje. Zanj je namreč življenje, v katerem delaš, spiš, ješ, kakaš, lulaš, gledaš tv...popolnoma normalno. Zanj je normalno, da se privat življenje začne po delu. Zanj je normalno, da se nima nekih skupnih sanj in ciljev. Zame pa....zame je to premalo. Shit, sem res prezahtevna? Res hočem preveč, če si želim, da bi delala skupaj, rasla skupaj, vstajala vsako jutro skupaj, nasploh živela in dihala stalno skupaj?

hja, glede na pretekle veze razumem, da sedaj to hočeš nekako kompenzirat in bit z njemu vsako stotinko sekunde... a vsak rabi svoj prostor in ves čas dihat z nekom  ... smo taki in drugačni...

[natasha31367]

Ne ne, nisi me dobro razumela. On je z mano vsako stotinko sekunde, ko ni v službi. Ampak ta čas, ki ga prebijeva skupaj, torej kar precej dolgih ur na dan, so zame ure, ki so dobesedno vržene v smeti. Popolnoma neproduktivne. Čeprav se hecava, smejeva, pogovarjava o vseh mogočih neumnostih, je to tudi vse. Vedno imam občutek, kot da so tiste ure, ko ni v službi, kot neko čakanje na to, da bo spet prišlo jutro in končno služba. Shit, to je pa res težko razložit.  Daje mi občutek, da je njemu življenje služba, ves ostali čas pa nekaj postranskega. Sicer pomembnega, ampak postranskega. Ko pride iz službe, vsaj eno uro govori samo o njej, dobro ali slabo, potem pa mi ponavadi nima več kaj povedati. Ko se pogovarjava, se pogovarjava o tem, kaj bomo naslednjega dne za kosilo, kaj moramo kupit v trgovini, kaj se dogaja po svetu in v njegovi službi. Drugače se hecava in hecava. Ko pa ni trenutek za to, pa se nima o čem pogovarjati. Ko sva zvečer doma, si ponavadi pogledava kakšen film, ker na žalost nisva uspela najti nobene druge skupne stvari, ki bi naju zanimala. Pa tudi glede tega sem se morala jaz prilagoditi. Preden sva namreč začela živeti skupaj, 2 leti nisem sploh prižgala televizorja, sam mi nikoli ni nič pomenil. Ko pa sva začela živeti skupaj, sem ugotovila, da ne pozna nobene družabne igre in čeprav sem ga skušala navdušiti za katero njih, mi ni uspelo. Pa sem poskusila tako s kartami kot z navadnim Človek ne jezi se, pa nič. Potem je izjavil, da ima rad puzzle. Pa se je tudi to potem izkazalo, da ni temu glih tako. Tako nam ni preostalo drugega, kot da prižgeva televizor in si ogledava kakšen film. In to počneva že tri leta vsak dan! Kot neki stari zakonci, ki so tik pred smrtjo! Pa je skoraj 9 let mlajši od mene, shit. Ne moreš si predstavljati, kako zoprn občutek, ko veš, da je nekdo rad s tabo, a hkrati sploh ne ve, kaj bi  s tabo počel! Neznosen občutek, res! Skušala sem se pogovoriti o temu in to že večkrat in po vseh njegovih pripovedovanjih sem prišla do ene res boge ugotovitve: vse življenje je samo delal in delal, ko pa ni bil v službi, je bil zunaj s prijatelji. Če pa se je včasih le zgodilo, da je ostal doma, je pa gledal tv ali pa poslušal muziko. Včasih imam občutek, da živim zraven mrtvega človeka! Nobenega navdušenja nad ničemer, nobenih načrtov, nobenih sanj, nobene volje za karkoli novega....žal je potegnil v to stanje tudi mene.

[Arwen]

ti bi pa počela - kaj?  kaj je zate produktivno preživljanje skupnega časa?

[natasha31367]

Karkoli, Arwen Coprnica, samo da ni stalno samo buljenje v tv, ob kateri potem še ponavadi zaspi! Pozimi, ko človek res ne more ne vem kam iz bajte, sem s prejšnjim partnerjem ponavadi po ure in ure igrala kakšne družabne igre, včasih eno, včasih drugo, včasih tretjo. Včasih sem jaz brala, on pa si mogoče pogledal kakšen šport. Včasih sva samo sedela na kavču in delala načrte za prihodnost. Včasih sva igrala kaj skupaj z otrokoma, včasih, izjemoma, pa si tudi ogledala kakšen film. Ko je pa končno prišla pomlad, uau, pravo navdušenje, hribi in hribčki seveda. Pa sprehodi po vedno različnih poteh. V bistvu se mi je vedno zdelo, da sem kar malo dolgočasna, saj sem zelo rada doma, disko me že milijone let ne privlači več, kakšne posebne zabave pa še manj. In vendar sem zdaj ugotovila, da obstajajo ljudje, ki so dejansko dolgočasni še celo sami sebi! Ko svojega partnerja vprašam, kaj bi pa on počel, mi ponavadi reče, da on pač ni bil navajen biti stalno v hiši. Ok, potem pa naj predlaga, kam naj bi šla. Pa spet ne ve odgovora in sva spet na začetku. Včasih se lotim brkljanja po internetu ali pa pisanja na forumu, medtem pa on gleda tv. Ampak, a je to res življenje v dvoje? Ima ta naša zveza res kakšen smisel? Pri svojih letih lahko res sanjam kaj več? Smem od življenja zahtevati več? Shit! ....Kaj bi ti naredila na mojem mestu?

[Arwen]

hehe... pri meni je bilo obratno, moja depra je najraje poležavala po kavču.. in šele s partnerjem sem počasi začela hodit ven - sprehodi s psom, pohod na kak griček (ker kaj višjega še ni po mojem okusu), lani šele sem kolo nabavila....

Ti bodi tista in predlagaj v nedeljo izlet na morje. Zjutraj gresta in zvečer nazaj, vmes pa na pico... Sedaj, ko se pomlad bliža, ti bodi tista, in ob sobotih ali nedeljah predlagaj pohod na kak grič ...  s tem, da upoštevaj, da če je človek zapečkarski, pač precej teže gre od doma, tako da lepo počasi in z veliko mero potrpljenja.

  in spet - je pri meni podobno v zimskem času kot pri tebi: partner odbrenka svoje (ko prideva s šihta, pove svojo štorijo, kako in kaj je bilo), jaz poslušam, pospravim posodo od kosila in grem s psom na enourni sprehod, potem včasih kam greva, ponavadi pa on pred TV, jaz pa kaj počnem, kar mi pač paše, in to je to....

[natasha31367]

Vidim, da živiš kar precej podobno življenje kot jaz. Pa....ti to zadostuje? Te osrečuje? Te izpolnjuje? Veš, dokler so otroci majhni, itak ne moreš kaj posebnega, ker ti tako rekoč vso energijo poberejo oni. Ko pa otroci enkrat zrastejo, mar ne napoči končno trenutek, ko lahko začneš premikati gore?! Živeti skupaj brez nekega skupnega cilja, ne da bi skupaj gledala v isto smer...ima to sploh smisel?....Priznam, da sem kar nekajkrat padla v eksistencialno krizo, posebno pri 18. je bila kar huda. Pa je šla mimo, vedno in brez nekih terapij. Zdaj, kot odrasla in zrela osebnost, ko vem, kako in kaj, zdaj bi morala ta reč oditi še prej. In vendar.... Nekje sem prebrala in iz lastnih izkušenj vem, da je prav in dobro se odmaknit od ljudi, ki negativno vplivajo na nas. Je to pri meni res prava in edina rešitev? Res, obljubil mi je, da bo zdaj, ko bo končno sonček, začel hoditi z mano tudi v naravo. Seveda najprej na kakšen manjši sprehod, potem pa mogoče še kaj več. Na žalost si je, odkar je z mano, tudi on pridelal dobrih 20 kg, tako da tistih 120 kil teže res ni nevemkako lahko vlačiti po nekih večjih hribih. Glede tega ga popolnoma razumem in niti ne pričakujem od njega, da pa bo zdaj kar naenkrat postal pravi hribar, saj to nisem niti jaz. Poleg tega pa sem tudi jaz nabrala že kar nekaj kil in so tudi moje noge že zelo zakrnjene, tako da en dolg sprehod po gozdičku na Socerbu bo za začetek več kot preveč. Čeprav je pa tudi res, da meni že samo vdihavanje tistega čudovitega zraka požene toliko krvi po žilah, da me skoraj takoj zanese, da bi kar poletela. On pa sopiha za mano in ga potem ni več volja nikamor. Si bom morala neke bremze zrihtat zgleda, ja. ....Pozimi, ko sta tako rekoč stalno v bajti, se ti zdi res smotrno, da delata vsak svoje? Vedno in stalno? ....Kaj je tebe pognalo v depro? Kot vidim, si zdaj ok, kajne?

[Arwen]

korak za korakom... lepo počasi gresta ven, vsak dan po malo, najprej samo po ravnem, nato čisto malček v breg...  in v roku parih mesecev bosta že na kak višji griček lahko šla... nikar prehitro, da se volja ne izgubi 

Meni trenutno tako življenje čisto odgovarja... in jap, sedaj ok, sem pa v depri bla cca 30 let.

 

Veš, dokler so otroci majhni, itak ne moreš kaj posebnega, ker ti tako rekoč vso energijo poberejo oni. Ko pa otroci enkrat zrastejo, mar ne napoči končno trenutek, ko lahko začneš premikati gore?!

kaj pa vem... sama težko rečem, vem pa, da ima moja sestra 4 otroke in zelo uspešno premika gore 

[natasha31367]

Bom res morala paziti, da ga z mojo preveliko energijo ne utrudim preveč, ja. Sicer pa, ta moja hrana in prenajedanje je povezana tudi s tem: s to mojo preveliko energijo namreč. Ko se namreč res dobro počutim, sem tako zelo polna energije, da bi takrat naredila vse mogoče. Ker vem, kaj me čaka popoldne: zdolgočasene ure pred tv!, avtomatično začnem jesti in jesti in jesti. Tako logično vsa energija kar naenkrat izpuhti. Bom morala narediti po receptu: spremeni se najprej ti, pa se bodo potem posledično še vsi drugi za tabo...ali pa bodo enostavno odšli. Hja, res nima smisla, da uničujem svoj lasten lajf zaradi tega. Pravzaprav, danes je kar lepo vreme. Kmalu pride iz službe in ga bom kar zvlekla na sprehod, aha. Najprej bova sicer šla v trgovino, potem pa...en dolg sproščujoč sprehod po tem lepem sončku. Sicer bo s tem rešen samo pomladni in poletni problem, do zime pa si bom že še kaj izmislila, aha. Imaš mogoče ti kakšno idejo za mrzle zime?
Tvoja sestra pa....uau, kapo dol pred tako osebo. Očitno ima srečno življenje. Samo res srečen človek ima namreč toliko energije, da zmore to pa še več. Čestitam, res.
30 let....uh, zelo dolga doba ....Se ti da govoriti o tem? Želiš govoriti o tem?....

[Arwen]

. Bom morala narediti po receptu: spremeni se najprej ti, pa se bodo potem posledično še vsi drugi za tabo...ali pa bodo enostavno odšli. Hja, res nima smisla, da uničujem svoj lasten lajf zaradi tega. Pravzaprav, danes je kar lepo vreme. Kmalu pride iz službe in ga bom kar zvlekla na sprehod, aha. Najprej bova sicer šla v trgovino, potem pa...en dolg sproščujoč sprehod po tem lepem sončku.

  tako se govori  ; in do zime se bo situacija sama od sebe razvijala v pravo smer  ; o meni pa več najdeš na starem forumu, kaj več pa lahko preko OS.

 

[natasha31367]

Sem kar vedela, da mi bo pogovor pomagal. Veš, tudi takrat, ko sem končno poslala mojega bivšega za vedno stran, če ne bi imela računalnika, bi se mi bilo res zmešalo. Najbrž bi pristala tudi v bolnišnici. Za to, da sem danes takšna kot sem in da se ponovno smejem ter sem dobre volje, se lahko zahvalim samo enemu človeku. Slučajno (sploh obstaja slučaj?!!!) sva se našla na neki spletni strani in sva se v bistvu vsak dan po ure in ure pogovarjala, tako kot se zdaj medve. En mesec me je prosil naj mu povem, kaj me teži. Vsaki dan, vsako uro. Besede pa kar niso hotele ven. Po enem mesecu pa se je kar naenkrat usulo iz mene. Pisala sem in jokala, jokala in pisala. Vsak dan, en cel mesec. Dokler nisem nekega jutra vstala kot prerojena in končno zagledala....lep sončen dan. Zame je bil ta človek pravo darilo, pravi zaklad. Če ga bom kdaj imela priliko spoznati tudi v živo, vem da se mu ne bom nehala zahvaljevati za to, kar je naredil zame. Res je bil moja rešitev. Zdaj na srečo niti približno nisem v tako hudi stiski, kot sem bila takrat. Pogrešam pa pogovor, izredno ga pogrešam. Sicer sem po naravi klepetulja, ampak klepetati in se hecati niti približno ni isto kot se pogovarjati. Res pogovarjati! Hvala, ker si danes tukaj z mano. Spet slučajno?! 
Želiš, da si preberem tvojo zgodbo na starem forumu ali te je mogoče bolj volja poklepetati preko OS? Odloči ti, Arwen. Tista Coprnica pa....kaj ni že čas, da se odseli nekam daleč stran?