Ma ne no.....

[DostMam]

Evo!

7 let sem bil ok, vmes sem skoraj popolnoma opustil AD-je. Vzel sem recimo 1 tabletko Zolofta na 7 dni. No, v začetku februarja me je pustilo dekle in od takrat sem čisto na tleh. Zopet sem začel jesti redno AD-je, vendar kakega hudega napredka do danes še ni. Čisto sem utrujen, tišči me v prsih, komaj kaj delam, samo mislim nanjo in to je to. Ubija me......res me ubija. Nočem iti še enkrat skozi ves ta pekel.....


DostMam

[Aslan]

Najprej en objem in razumevanj etvoje stiske...
Hudo je...verjamem...

In kaj lahko narediš....
Počasi probaj najti smisel v samem sebi...
Razumet, da si lahko srečenin popoln tudi če ona ni tvoje dekle...
Verjeti, da nam življenje ponuja priložnosti, preizkušnje...skozi katere rastemo...

Da se ob partnerjih učimo o sebi..spoznavamo in spremenijamo sebe...
Da tudi če nimamo partnerja smo vredni, smo unikati, imamo se radi, se cenimo...

Partner je samo sopotnik ni del našega jaza....
In sopotiki včasih odidejo, pridejo novi..del poti smo morda sami...

Objem.

[DostMam]

Najhuje je, ker zopet čutim vse tiste simptome depresije in anksioznosti, torej nespečnost, nemir, pomanjkanje apetita, strah, tresenje rok in nog in neskončno pomanjkanje energije. Glede na to, da mi je Zoloft v preteklosti pomagal, bi mi verjetno moral tudi sedaj, kajne?
Razjeda pa me tudi ljubosumje, strah, da bi ostal sam.....kaj bi dal, da bi se počutil malo bolje....

DostMam

[marika]

Dostmam pozdravljen med nami!

žalosti me, da se ti ponavlja. Je pa res, da sem nekje prebrala, da se depra in anksa ponavljata na 7 let. Očitno pri tebi to drži.  Ali lahko komu zaupaš kakšne strahove imaš?
Ja, kot je rekla Aslan najti boš moral nov smisel. Verjeti moraš začeti, da boš našel drugo dekle. Morda sploh ne gre za novo epizodo bolezni, pač pa le za potrtost ob izgubi dekleta, ki bo sčasoma izzvenela. Svetujem ti, da greš v družbo, med ljudi, saj boš na ta način najlažje pozabil nanjo. Spomin bo najbolj živ, če boš vztrajal med štirimi stenami.

Še vreme se je polepšalo, tako da pojdi tudi v naravo, migaj, jokaj, deri se, sproščaj se, ...karkoli le ne smeš se vdati v otopelost.

Pa poročaj nam kako ti gre.

Vse dobro,

marika

[mina]

Pravijo, da je potrebno leto dni, da preboliš izgubo partnerja. Torej je še dolga pot pred teboj. Zato se potrudi, da si ta čas napolniš z novimi interesi, novimi znanstvi, da morda obudiš stare navade in hobije. Vem, da ti je hudo...a življenje teče dalje in pomisli na tale izrek:

V življenju se marsikaj ne podreja tvoji volji. Ne jezi se (ne žaluj) zaradi tega, temveč premisli, kolikokrat je to bila in je tvoja sreča...

[Azrael]

Pravijo, da je potrebno leto dni, da preboliš izgubo partnerja.

Na srečo to ni nujno... čisto različno je... upam, da ne boš rabil toliko..

Drži se.

[DostMam]

Hvala za vzpodbudne besede!

Ljudje mi nikoli ne bi pripisali teh težav, saj navzven delujem zelo samozavestno. Če pomislim, kakšno pot sem prehodil v 7 letih. Od čistega dna, ko nisem upal iti iz hiše, do sedaj, ko sem pred doktoratom in predavam na fakulteti pred 100 in več ljudmi.
Ampak v ljubezni pa nimam sreče. Enostavno sem preveč hladen v odnosu, partnerko jemljem kot nekaj samoumevnega, nekako v smislu "saj ona je tam in mi daje občutek varnosti". Sedaj tega občutka varnosti nimam in sem na robu blaznosti. Sploh ne vem, kako bom lahko stopil v predavalnico, najraje bi vzel bolniško do konca tega študijskega leta ((
Upam, da bo Zoloft kmalu začel delovati, se bližam polnim 4 tednom. Sem verjetno malce neučakan, kajne? Nazadnje mi je tako dobro prijel, da vam ne morem opisat. Svet je takoj postal lepši.

Dostmam

[Bogica]

Saj pri tej bolezni smo vsi malce neučakani.....kar je razumljivo.....takšnih občutkov
nihče ne nosi rad.....
In tako kot ti je prvič uspelo ti bo zagotovo tudi drugič.....

In ljubezen ne pripisuj sreči.....morda je zdaj čas, da se boš samo z sabo počutil
popolnoma varnega......

Drži se in verjemi vase!

lpb

[mina]

Ne misli na bolniško, ampak na to, kaj si dosegel v sedmih letih. Tablete bodo prijele, za pomoč pa ti je verjetno psihiater predpisal kaksno pomirjevalo. Pred krizo ga kar pojej. Samo ne pretiravaj.
Zmogel boš, to je gotovo. Samo malo potrpljenja. Pa ljubezen, tista "ta prava" pride, ko najmanj pričakuješ.

Enostavno sem preveč hladen v odnosu, partnerko jemljem kot nekaj samoumevnega

To boš moral pa spremeniti...

[Aslan]

Ljudje mi nikoli ne bi pripisali teh težav, saj navzven delujem zelo samozavestno. Če pomislim, kakšno pot sem prehodil v 7 letih. Od čistega dna, ko nisem upal iti iz hiše, do sedaj, ko sem pred doktoratom in predavam na fakulteti pred 100 in več ljudmi.
Ampak v ljubezni pa nimam sreče. Enostavno sem preveč hladen v odnosu, partnerko jemljem kot nekaj samoumevnega, nekako v smislu "saj ona je tam in mi daje občutek varnosti". Sedaj tega občutka varnosti nimam in sem na robu blaznosti. Sploh ne vem, kako bom lahko stopil v predavalnico, najraje bi vzel bolniško do konca tega študijskega leta ((

Dragi Dostmam razumem te popolnoma.
In tale ljubezen....ki joišečmo je v nas samih.
Hudo težko z arazumet in še težje za najti...ampak je pa zmaga ko najdeš ljubezen do sebe, najdeš svoj JAZ.

Iskanje občutka varnosti je tipično za anksiozneže....
In partner daje varnost...občutek, da nekam spadamo....
In ko ga ni več..smo scagani..ni nas več...on/ona nas je definiral, delal popolne...
in to ni prav...
Sepracijaska anksioznost...izvira že iz otroštva...naši možgani so dojeli take situacje kot nevarne...
občutek zapuščenosti, strašne samote...in odtlej se vedno tako odzovemo...

Preberi kaj od Sanje Rozman na temo odvisnost od odnosa.
Peklenska gugalnica, Sanje o rdečem oblaku....Sprememba v srcu...

Probaj se zavedati SEBE..imet sebe kot svojega najboljšega prijatelja..nudit sebi lepe misli, dneve, aktivnosti...napiši si na listek KAJ VSE IMAŠ!!!! ..bodi hvaležen Življenju za vse to...
Trudi se zavedati vsega kar imaš in se na to osredotoči..
Pozabi na to kaj nimaš...(težko, prekleto težko..vem iz svoje izkušnje...velik notranji boj)

Praviš da si hladen v odnosu do partnerke...
Tudi to ima svoj vzrok..morda nisi imel topline v otroštvu, objema in nežnosti in tudi sam zato ker nisi dobival, ne znaš dajat...en primanjkljaj nekje v tebi..ki se ne zna izraziti...
Čustva..razmisli o odnosu do njih..kako ste jih kazali v primarni družini?
Ste jih izkazovali..kako ti je reči Rad te imam?
Vsekakor ti priporočam enega dobrega psihoterapevta....da spoznaš sebe skozi to čustveno, še neizživeto plat...

Objem.

[Mcmurphy]

Jaz bi prej rekel, da je tvoja situacija šok ob izgubi stalnega partnerja oz. varnega zavetišča, kot pa ponovitev depresije. Simptomi so pač podobni in mi, ki smo jo preživljali avtomatsko takoj pomislimo na vrnitev bolezni.

Kot je Aslan napisala, se moraš koncentrirat na sebe.
V eni knjigi sem prebral zlo dober napotek za življenje, nekaj, kar v bistvu vsi vemo a malokdo tako živi.
Čist suhoparno povedano mora biti tvoje življenje sestavljeno iz več enot, ki ti dajo užitek, zadovoljstvo, lep občutek... in partnerstvo je le en od teh. Potem so tu prijatelji, rekreacija, branje, obisk kina, služba, izobraževanje, sprehodi s psom... you name it. Je različno od človeka do človeka.
Point je v tem, da ko se z nečim od tem ukvarjaš, mu posvetiš popolno pozornost. Druga važna stvar pa je, da nečemu ne pripisuješ močno dominantne vloge nad drugimi oz. kar monopol; okoli česa se tvoje življenje vrti. Kot se rado dogaja s parnerstvom, ko vse ostalo preradi zapostavimo.

Verjetno pride k tvoji situaciji še mizeren občutek, ker meniš da si punco zapostavljal in si samega sebe lepo zajebal. Da si stran vrgel ne vem koliko let in da kje naj zdaj drugo tak fejst punco najdeš. Skozi to je marsikdo šel in nihče ni ostal na veke vekov sam v podstrešni sobici, s pajki kot edinimi prijatelji.
In verjemi, tudi ti ne boš pokvaril povprečja 

Tako pač je življenje, če si partnerko jemal za samo po sebi umevno in to zdaj ugotovil: bravo, nekaj si se naučil. Tudi jaz sem že dal skozi tole lekcijo. Življenje gre naprej.

Predavanja pa le skos stisni, to te bo naredilo močnejšega in pomagalo iz krize. Tega si več kotsposoben, samo poglej kje si bil in kje si zdaj.
Le mirno kri ohrani in čimveč se probaj zaposlit, predvsem zdaj ob najhujši krizi prebolevanja. Mogoče najdi kak nov hobi, pojdi s prijatelji pogosteje ven... sčasoma boš opazil, da to ni konec nečesa, ampak začetek 

[DostMam]

Hvala za vzpodbudne besede.
V ponedeljek sem predavanja kar dobro izpeljal in se v tistih 4 urah uspel tudi malo odklopiti od vseh negativnih občutkov, predvsem pa mislijo nanjo.
Mislim, da depresija počasi izginja, ostaja pa še tesnoba. Sedaj bi pa AD-je že res morali prijeti, smo že v 4+ tednu, ampak tesnoba je še kar prisotna. Sicer zdržim brez pomirjeval, ampak apetita pa še vedno nimam in res izgubljam težo. V enem mesecu -3 kg.
Analiziram odnos z bivšo punco in ugotavljam, da nisem bil tako srečen, kot sedaj mislim in sem verjetno bil odvisen od varnosti, ki mi jo je nudila, zato se sedaj počutim izgubljenega. Moram najti notranjo moč in nehati misliti, da je edina rešitev obnovitev odnosa, saj vem, da sem prej mislil ta odnos zaključit.
Pa kmalu bo pomlad in svet bo takoj lepši......

Še kaj mi napišite....

DostMam

[scorpion]

..Ona te je pustila? Ne vem kako to zgleda, ker sem vedno zapuščal jaz..s tem se izgoneš bolečemu občutku zapuščenosti...

[Mcmurphy]

Analiziram odnos z bivšo punco in ugotavljam, da nisem bil tako srečen, kot sedaj mislim in sem verjetno bil odvisen od varnosti, ki mi jo je nudila, zato se sedaj počutim izgubljenega. Moram najti notranjo moč in nehati misliti, da je edina rešitev obnovitev odnosa, saj vem, da sem prej mislil ta odnos zaključit.
Pa kmalu bo pomlad in svet bo takoj lepši......

Tesnoba bo kmalu minila, si na najbolši poti.
Prišel si do objektivnega spoznanja, a si še vedno prežet s čustvi, to je čist normalno.
Je pa vsekakor velika prednost, da lahko tako trezno razmišljaš. Bo pospešilo okrevanje.
Pri meni je bila popolnoma ista situacija, s tem da sem jaz zaklučil zvezo po 4 letih. Morda je blo še slabše, ker sem imel slabo vest zaradi občutka, da sem bad guy in sem jo prizadel...

Pomlad, ja 

[Pjer]

Ljubljezen je bolezen. In to vedno bolj verjamem.

Mene je pripeljala do akutne psihotične motnje - reaktivne psihoze.

... Ob koncu zveze...

Sam sebega se sramujemem, da sem lahko tako občutljiv in ne znam iti naprej čez to.

[mina]

Analiziram odnos z bivšo punco in ugotavljam, da nisem bil tako srečen, kot sedaj mislim in sem verjetno bil odvisen od varnosti, ki mi jo je nudila, zato se sedaj počutim izgubljenega.

Vidiš, kako hitro si prišel do "spoznanja". Ko ti bo hudo, misli na to in ti bo lažje. Vsak dan lažje...
Me veseli, da si uspešno prestal predavanje. Totej - zmoreš! Drži se tako še naprej in imej se rad.
In res je pomlad pred vrati, čeprav vreme še ne kaže na to. Pomlad v duši.

[scorpion]

Lepo, da si se nehal slepiti o tem, da is bil srečen....si rabil kar močan šok za to..

[DostMam]

AD so prijeli in apetit se je vrnil. Tudi spanec je dosti boljši, kot je bil. Malo tesnobe je še, vendar popušča. Prav čutim, kako se počasi sproščam.
Počasi razume prevladuje nad čustvi in vidim, da je tako prav, čeprav me še vedno vleče k njej. A vem, če bi bila ponovno skupaj, bi se verjetno zadevo ponudila. Enotavno moram sprejeti dejstvo, da ona ni bila to, kar sem si želel. Verjetno me daje tudi očetovski nagon, ker si želim ustvarit družino, saj sem v tistih letih. In ko vidim, da je večina mojih sovrstnikov že srečno poročenih in imajo družino, me malo začne skrbeti, kaj če bom res celo življenje ostal sam. Pa verjetno temu ni tako, kajne?

Želim vam lepo nedeljsko popoldne.

[nicole]

No,pas ej gre na lepše....Jutri je nov dan....

Nikar ne sprejmi katerokoli ,samo da imaš družino.
Najprej sebe spravi v dobro počutje,malo počakaj,da srčne težave popustijo in potem pojdi naprej.
Mogočr ste res moški srečnejši v tem,da si lahko ustvarite družino tudi kasneje ,vam očitno biološka ura ne teče.

Vse bo še lepo, verjemi.

Drži se...
nicole

[DostMam]

Evo,

spet jaz. Že dolgo se nisem oglasil, no, sedaj pa je spet kaj za povedati. Torej, počutil sem se že veliko bolje, z bivšo sva začela graditi en lep prijateljski odnos in glej ga zlomka, spet sem se zaljubil vanjo.Veliko sva bila skupaj, šla na dopust skupaj, potem pa šok.
V njeno življenje je vstopil nekdo drug, nekdo, s katerim bi si želela biti. Čisto sem na tleh, čeprav od februarja jemljem AD-je. Psihiater mi je povišal dozo Zolofta s 50 na 100 mg. Sedaj sem na 75, predem pridem na 100. Čisto sem gotov. Brez energije, apetita. Take tesnobe, kot jo imam sedaj, je še nisem imel. Nimam volje za nobeno stvar. Jočem, mislim nanjo. Rekla mi je, da me ima ful rada, a da skupaj pač ne funkcionirava. Ljubosumen sem. Sedaj je v objemu drugega.

Kaj naj storim? Včasih se mi zdi, da je vse brez veze, da nima smisla vztrajati. Zadnjič je bilo tkao hudo, da so mi starši predlagali, da bi šel mogoče v psihiatrično bolnišnico. Zavrnil sem, ker se bojim stigmatizacije. Samo tako ne morem naprej. Tišči v prsih, slabost, nespečnost, tresenje rok, pomanjkanje energije in tisti grozni občutek osamljenosti. A sem res sam?

Ona je pa tam z drugim, v njegovem objemu. Misel na to me ubija. Rad jo imam, zato jo spuščam od sebe.


Napišite mi kaj!

DostMam