Padec po 1 letu:(

[efka]

Včeraj popoldne sem bila na pikniku (službenem) in ko sem šla pogledat telefon(da ga ne bi )
sem našla 5 neodgovorjenih klicev od hčerke in 1 od moža-ko sem poklicala, kaj je (moža) mi je rekel, da nič, da je samo hotel vprašat kdaj naj pride po mene...v ozadju pa sem slišala, kako je hčera tulila, kričala naj pridem domov...in potem mi je poslala 5 SMS samih kletvic (idi v p.m., zaklala vas bom,....spokala bom kufre, stari je psihopat.....SOS...). Spet sem poklicala moža (kao, da mu povem, kdaj naj pride) in poskušala potipat situacijo doma...mož mi je (napol v smehu) rekel, ti samo uživaj, nič ni narobe, saj veš naša punca histerira kar tako, ker ji hočem računalnik zrihtat (hčera ne dovoli,da bi ji mož počistil računalnik balasta-češ boš gledal moja sporočila, slike....-sama pa tega nikoli ne naredi in potem nonstop jamra, da ji počasi dela, da je zanič-pa ni, samo poln je junk-a in tudi nikoli ne updata antivirusnega programa-nam je že enkrat zružil rač. zato-da ne govorim, da je v bistvu mož ta računalnik odstopil njej, ker je najhitrejši, sam pa ima staro kišto)....torej iz njegovih besed in tona glasu ni bilo nič ekstra, ona pa je tulila kot zver...
Ko je potem prišel po mene, mi je povedal, da sta razpravljala, ona z dretjem, on (baje) mirno, da mu je grozila, češ boš že videl, ko mama pride...ipd. - ampak, da ni bilo nič takega...
Po njenih SMS pa....konec sveta.
Jaz nisem dovolj pametna, da bi ugotovila kaj je in kaj ni. Na njene SMS nisem odgovarjala, zvečer pa sem slišala, kako sta se s sestrico in prijateljico smejali, kot da nič ni bilo...
MIslim, da hčera nujno potrebuje pomoč ali psihologa ali psihiatra, ker se v njej nekaj kuha, očitno je v hudi stiski (matura, med drugim) in bruha iz sebe najslabše (spomnila sem se na film Izganjalec hudiča -točno tako so zgledali njeni SMS).
Običajno, če zadeva eskalira, izbruhne tudi moj mož (o tem sem že pisala), tokrat pa ni in zato menim, da je bilo vse skupaj samo drama iz njene strani in (sicer zelo nenavaden) klic na pomoč...
Problem je v tem, ker je njen psiholog na dopustu (pa itak noče iti k njemu, razne po opravičila, ker še ni sprevidela,da potrebuje pomoč), tako da ne vem, kaj naj (saj bi lahko koga drugega zrihtala, pa ne bo šla...).Jaz pa sem čisto sesuta...jesti sploh ne morem, ne spim, če pa, me tlači mora...na bruhanje mi gre, samo še pomirjevala me nekako držijo...
Joj, spet sem bila dolga...pa kaj ko nekako moram dati iz sebe... četudi me včasih skritizirate
Upam, da imate lepši dan kot jaz
efka

[trina]

Definitivno nujbo rabi pomoč - da ne bo hotela it k terapevtu, ni neobičajno: torej pojdi najprej sama. Praviš, da bi lahko koga drugega zrihtala - naredi to in se posvetuj najprej sama, kako naj ravnaš. Samo ne oklevaj, naredi to že v ponedeljek.

Mogoče ti bo dalo tole kako iztočnico:
Myth vs. Fact: Teen Depression

MYTH: You're better off not discussing depression with your child.
FACT: Communication is key to understanding what's going on in your teen's head. Even if he doesn't show it, he'll appreciate that you care enough to ask how he's feeling. Remember, you still can influence your child during adolescence.

MYTH: Teens are just moody.
FACT: The National Institute of Mental Health reports that up to 8 percent of adolescents experience depression. That's why it's critical for parents to learn to distinguish between typical teen moodiness and behavior that could indicate depression.

MYTH: Depressed kids are loners.
FACT: Depression can affect punks, perfectionists, popular kids-it doesn't distinguish. The only common thread is that depressed teens tend to feel alone-even when surrounded by friends.

MYTH: You should strictly enforce limits with your depressed child.
FACT: It's wiser to choose your battles. Taking away privileges from a depressed teen may fuel her despair. Make her accept responsibility for her behavior, but don't punish her for the way she feels.

MYTH: You can't do anything if your teen refuses help.
FACT: You don't have to take "no" for an answer. If she's adamant about refusing help, consult a therapist for parenting tips and advice on how to coax her into therapy.

MYTH: You'll know if your child is depressed.
FACT: The signs of depression aren't always obvious. Some kids mask them so they won't worry their parents. What's more, parents may shrug off warning signs, confusing them with typical adolescence.

MYTH: Depression isn't an inherited condition.
FACT: It runs in families. Frequently, if a teen has depression, one or more parents may also.
It's important that other family members get treatment, too. The data shows when a mother gets treatment for her depression, her child often gets better.

MYTH: Depressed teens look like depressed adults.
FACT: Adolescent depression manifests itself differently. Rather than appearing blue, teens may become defiant and irritable. Some get labeled troublemakers because they challenge authority. This, in turn, prevents them from getting the help they need.

MYTH: Adolescent depression affects both sexes equally.
FACT: It's twice as prevalent in girls. Researchers think the inequality may have to do with the different way boys and girls experience and respond to stress.

MYTH: Resuming normal routines helps depressed kids get better.
FACT: If a teen is depressed, the everyday can seem overwhelming. That's why parents should try to make reasonable accommodations rather than pushing their child to "keep up."

MYTH: Teens shouldn't take antidepressants.
FACT: While antidepressants pose risks for a small percent of youngsters, they shouldn't be ruled out. If they are prescribed, both doctor and parents should closely monitor the teen's behavior.

[efka]

Že sama sem razmišljala, da ima hčera depresijo...ampak ni bila dovolj dolgo pri psihiatrinji, da bi ta kaj zgruntala...Ker res zelo niha v razpoloženju, mogoče svojo depresijo izkazuje tako da izbruhne...
Kar se tiče omejitev-praktično jih nima, samo da pove, kam gre in kdaj približno se vrne...karkoli več, za njo predstavlja "gušenje", reče mi saj sem stara 19, ne gnjavi....drugi se drogirajo in pijejo, jaz pa nič od tega...(res sploh ne pije...mogoče kdaj kozarec Bandidosa-če pa vozi, pa nič)...
Ima čas za učenje, čas za prijatelje, izhode...nič ne rabi doma delat (svoje stvari si včasih zlika-večinoma jih jaz), za vse skrbim jaz, občasno si skuha špagete, če je sama (drugače me čaka, da pridem domov-ob 16-17-tih)...ampak nikoli ni zadovoljna, vedno samo jamra oz. tuli, kriči (zelo je glasna), nima (razen ene) prijateljic, ni zadovoljna s svojim izgledom (vsi vidimo, da je lepotica), pravi, da je grda, debela, vse na njej je odurno (mogoče ima res kakšno kilo viška-daleč od debelosti)...torej res vse kaže na globoko nezadovoljstvo..
Samo zakaj tega njen psiholog ne vidi (ali se res da vse to prikrit?)
Grem že v pon. v akcijo!
(če bomo prieživeli vikend )
efka

[trina]

Če bi rada prebrala več na to temo: http://bipolarna.si/forum/viewtopic.php?f=53&p=7440#p7440.

Saj bo šlo, samo ukrepat je treba.
Imejte čim lepši vikend.

[Arwen]

Ne vem, od kdaj in od kod so v meni ti občutki krivde za vsak majhen užitek...

izvor: otroštvo (beri: starši, vzgoja, okolje)

Kot sem že zdavnaj pisala, imam v sebi prepričanje, da ne smem uživati ali biti srečna...in to je prepričanje, ki mi ga skuša psihiatrinja "prepovedati"...kot pravi, nisem na svetu za kazen...

Danes mi ji psihiatrinja 10 krat ponovila, da sem v redu in da se zaslužim srečo in sedaj si to ponavljam v mislih kot mantro-upam, da se mi bo vsedlo v možgane...

in prav ima ! na svetu si, da uživaš, da se imaš lepo, da si srečna, da si zadovoljna, da si ljubljena in da ljubiš,... in skrajn čas je, da DANES uporabiš šminko, da danes piješ iz kristalnega kozarca, da danes oblečeš novo obleko,... a zakaj ? preprosto - ker SI ZASLUŽIŠ!!!!! ker SI vredna! ker brez karkšnegakoli dvoma zaslužiš več 

[efka]

Pozdravljeni!
Še preden sem uspela poklicat kogarkoli me je hčerka poklicala v službo z besedami: Odhajam, pakiram,psihopat mi je uničil življenje...Pri tem pa moža sploh ni doma (je službeno odsoten 2 dni) in po telefonu sta se uspela spet skregat
V trenutku sem se začela trest kot šiba, vročina se mi je širila od glave navzdol, po ramenih, v roke...vroča teža, vrtoglavica, občutek da bom začela bruhat...v glavnem panika..
Ne mine minuta, že kliče mož...če me je hčera kaj klicala, ker sta se spet sprla, da ima on dovolj, da je ne sme nič vprašat, da mu takoj reče, da ji grozi, da se ga boji...da več ne ve, kako se naj z njo pogovarja, da ne bo čutila tega kot napad...
Ona pa spet drugače, da ati laže, da se meni "lepega"dela, njej pa grozi, da me sovraži, ker ji ne verjamem ampak držim z njim ....
Ne vem, kaj si naj mislim...kje je resnica...domnevam, da nekje na sredini. Ampak ali je sploh na meni, da jo ugotavljam?
Vse terapevtke mi zagotavljajo, da je to njun odnos, da jaz nimam pri tem nič, da se naj odmaknem, da sta oba odrasla...jaz pa ne morem iz tega...Po eni strani vem, da je hčerka sposobna zdramatizirat vsako stvar (tudi do mene-če ji kaj ne gre pri učenju...si puli lase, tuli, kriči, meče stvari po sobi), po drugi strani pa vem, da mož nastopi dostikrat tako, da bi res najrajši pobegnil (pogled, kretnje, izraz na obrazu, žaljive besede...)-očitno pretiravata in lažeta oba...
Jaz pa se vedno težje zjutraj dvignem iz postelje, v 3 dneh sem pojedla vsega skupaj za kakšen obrok ali dva...cmok ne gre navzdol iz grla, samo pospravljam po hiši, da bi bilo čimmanj vzrokov za prepir, likam, da bo vse picikato - po drugi strani pa skušam biti čimmanj doma (poleg hčerke)...Ne morem zaspat zvečer, prebujam se kar naprej, tlačijo me grozne more (kako mlajšo hčerko ugrabijo, kako je ne najdem, kako se utaplja...)
Zbudim se čisto mokra od groze
Mož pravi-gremo vsi skupaj k psihologu (končno), hčera pravi-grem od doma, kamorkoli, ne zdržim več...kaj pa jaz-jaz pa moram vzdržati vse, njega, njo, ta malo, službo, doma porihtat, pa ne se zlomit. Ne vem, kako dolgo še bom zmogla, kljub višji dozi AD in občasnemu lexaurinu...
Kot vedno sem dolga, ker samo tu lahko povem, kaj mi leži na duši-pri psihologinji nekaj povem, psihiatrinja pa me nekako zaustavi in zablokira in vse ostane v meni
Bodite 
efka

[ton]

Pridružujem se tvojim terapevtkam: ne vtikaj se v tuj boksarski spopad. Ma naj se enkrat zares zbijeta, odideta, splezata vsak na svoje drevo... Saj konec koncev bosta po pravici trdila, da si tudi TI odgovorna, ker sta imela oba občutek, da si na njuni pa spet na drugi strani...
Efka, nič ti nisem zavisten. Pojdi na sprehod, pelji malo na igrišče ali na krožek, potem se pa v miru izprehodi.

[trina]

Če mož končno sam predlaga, da pojdite vsi skupaj k psihologu - pojdite, hvalabogu!

Definitivno nimaš kaj bit razsodnik med njima ne iskat resnice ne ugotavljat, kdo ima prav - ne delaj tega, to te uničuje in niti pod razno ni tvoja dolžnost. Vzemi tamalo in pojdita na sladoled ali v kino ali kamorkoli; ali pa pojdi sama.

Če hči noče k psihologu, pač pojdita sama z možem. Se mi samo zdi ali se je mož res premaknil s prejšnje mrtve točke?

[efka]

Ja, tokrat je že to čudež, da ni takoj eksplodiral, da se je pripravljen pogovarjat (ponavadi je v taki situaciji utihnil za 1 ali 2 tedna in živel v kleti)...tako, da bom v čet. ko grem k psihologinji, tej tudi povedala, da bi rada skupno srečanje..
Hčera je še pod dodatnim, maturitetnim pritiskom...strah jo je tudi postalo študija v LJ (ker nima nobene prijateljice za skupaj stanovat)...
Ravnokar sem ji rihtala inštrukcije iz angl. in sem ji povedala, da jo bo inštruktorca poklicala-pa je začela-ne, ne bom se jaz z njo pogovarjala, ti se zmeni, jaz ne vem kaj naj rečem...(pa se morata samo dogovoriti za uro)-to je punca stara 19 let -očitno sem res vsa ta leta sprejemala vse na svoja ramena in ona se ni naučila absolutno nobene odgovornosti, samostojnosti....Čeprav me pa izsiljuje, da hoče na počitnice v tujino (kao, da se bolj nauči angleško) in da zakaj ji tega ne omogočim, saj nismo taki reveži (njene besede).Seveda bi morala jaz vse uredit...pa denar izpljunit..
Ampak, kako se odmaknit od njunih večnih borb, ko mi hčera grozi, da bo odšla, ali se ubila, ker držim s "psihopatom, ki nas vse maltretira in uničuje"-in pravi, takrat ti bo pa žal, ali pa tudi ne, ker se me boš rešila...
Ne vem kaj naj! Predlagala sem ji ponovno, da pokliče svojega psihologa, da malo vsaj poklepetata, pa je rekla, da ne rabi ona psihologa ampak foter in jaz-da pa meni očitno noben ne more pomagati, ker samo hodim od enega do drugega pa še vedno ne sprevidim, da je ati kriv za vse in da je edina rešitev, da se ločiva...
Oh jej, utrujena sem na smrt...najraje bi jaz izginila...zaspala za kak mesec...ali sploh..
efka

[trina]

Ko te začne obtoževat in zmerjat in izsiljevat, jo preprosto nehaj poslušat in odkorakaj stran. In ji povej, da tega ne boš poslušala. Povej ji tudi, da se bo z inštruktorico dogovorila sama ali pa se pač ne bo nihče. In odkorakaj stran.

Kaj ba, če bi svoj novi čudež vprašala, ali gre s tabo na sprehod (potem, ko boš odkorakala od hčerinega zmerjanja, seveda). In gresta res samo na sproščujoč sprehod - brez debat o hčerki in vsem ostalem?

[masi]

...obogo dete tvoja hči, samo to lahko rečem in niti najmanj me ne čudi, da je takšna kakršna je, samo res ne vem, da ti kot mama tega ne uvidiš in da končno nekaj ne narediš oz. ali čakaš da še najmlajša zboli?

[krasendan]

Ko te začne obtoževat in zmerjat in izsiljevat, jo preprosto nehaj poslušat in odkorakaj stran. In ji povej, da tega ne boš poslušala. Povej ji tudi, da se bo z inštruktorico dogovorila sama ali pa se pač ne bo nihče. In odkorakaj stran.

se strinjam, pa tudi če ne naredi mature...šele 19 let ima, ti pa si že tako utrujena, bo morala tudi sama nekak naprej, ker ti ne boš več vsega zmogla...

srečno efka

[vista66]

Z zanimanjem spremljam temo, ker bi rada pogruntala, kaj je ženskam, da se kljub finančni neodvisnosti ne ločijo, če imajo moškega, ki ni pripravljen delati na sebi in se truditi za družino. Ker sem od svoje matere mučenice tudi sama pobrala vzorce in se bom upam komaj na stara leta naučila postavljanja zase in ostalih veščin normalnega funkcioniranja, seveda ne obsojam. Samo zanima me, zakaj nam je vsem tako težko priznati, da delamo napake, poslušati stroko, najdemo toliko izgovorov zase in za druge, da gre namesto v pravo smer naše življenje in življenje družinskih članov navzdol. OK, rabimo čas, da se sami poberemo, to sigurno. Najbolj mi ena stvar ni jasna: kako se lahko crkljaš z nekom, ki se ga bojiš? Isto je delala moja mati, za katero sem ugotovila, da sploh ni imela vloge matere, ni izpolnila te naloge, ker je bila v isti vrsti z nami otroci, nemočna, njeno preživetje odvisno od edinega odraslega v družini - svojega moža, jaz torej sploh nisem imela matere, tvoji hčeri pa prav tako ne. A ti je to že kdo povedal,..se mi zdi da si brala Sanjo Rozman, aja...mislim, da sem to o vlogah v družini prebrala nekje drugje, ne pri njej.

Glede na to, da se crkljaš z nekom, ki se ga bojiš, si že razmišljala o tem, da si mazohist? Ker jaz sem, meni BDSM povzroča največje ugodje pri seksu. Trenutno sem sama, to spolno deviacijo moram odpraviti z vsemi ostalimi napakami, ki jih imam, preden si najdem koga za resno zvezo.

[krasendan]

Z zanimanjem spremljam temo, ker bi rada pogruntala, kaj je ženskam, da se kljub finančni neodvisnosti ne ločijo, če imajo moškega, ki ni pripravljen delati na sebi in se truditi za družino. Ker sem od svoje matere mučenice tudi sama pobrala vzorce in se bom upam komaj na stara leta naučila postavljanja zase in ostalih veščin normalnega funkcioniranja, seveda ne obsojam. Samo zanima me, zakaj nam je vsem tako težko priznati, da delamo napake, poslušati stroko, najdemo toliko izgovorov zase in za druge, da gre namesto v pravo smer naše življenje in življenje družinskih članov navzdol. OK, rabimo čas, da se sami poberemo, to sigurno. Najbolj mi ena stvar ni jasna: kako se lahko crkljaš z nekom, ki se ga bojiš? Isto je delala moja mati, za katero sem ugotovila, da sploh ni imela vloge matere, ni izpolnila te naloge, ker je bila v isti vrsti z nami otroci, nemočna, njeno preživetje odvisno od edinega odraslega v družini - svojega moža, jaz torej sploh nisem imela matere, tvoji hčeri pa prav tako ne. A ti je to že kdo povedal,..se mi zdi da si brala Sanjo Rozman, aja...mislim, da sem to o vlogah v družini prebrala nekje drugje, ne pri njej.

Glede na to, da se crkljaš z nekom, ki se ga bojiš, si že razmišljala o tem, da si mazohist? Ker jaz sem, meni BDSM povzroča največje ugodje pri seksu. Trenutno sem sama, to spolno deviacijo moram odpraviti z vsemi ostalimi napakami, ki jih imam, preden si najdem koga za resno zvezo.

tkole nakak razmišljam...zato, ker ...več razlogov...prvič veliko lažje je sprejemati slabe stvari, in poslušati slabe besede, kot komplimente itd...vrjetno vse skupaj izhaja iz lastnega samospoštovanja in občutka manjvrednosti...in ko se človeka-partnerja bojiš v tistem trenutku si razvrednosten, ponižan, takrat postajaš nič...v svojih mislih...ko se bojiš in ko si ponižan sam pri sebi spiraš občutek krivde za vse za nazaj....dejansko si misliš, da si zaslužiš trpljenje...

eh ne wem tko nekak jz vidm zadevo...

[vista66]

Ja, to sem tudi jaz mislila, da se ne znam postaviti zase, ker se še vedno krivim za milijon stvari in si potem kao nekje v podzavesti zaslužim trpljenje. Samo mene zanima bolj to, če lahko ljubiš nekoga, ki se ga bojiš ali tu ne more biti prisotna ljubezen?

[pupika]

Vztrajati pri moškem, ki ne vrača ljubezni oziroma celo trpinči ženo (pa naj bo fizično ali psihično) zame ni ljubezen. Moje osebno mnenje je, da takšne ženske pa zaradi strahu pred neznanim ne zaključijo takšnega zakona in vseskozi upajo na boljše čase.
Včasih je mogoče lažje biti z nekom ki te po malem maltratira, kot pa biti sam.
Seveda se zraven pojavijo še materialni problemi.. delitev premoženja, kam sploh iti??
Ne vem.. vsak zakon ima svojo zgodbo. Ampak tako nekako vidim in razumem zadeve jaz

[masi]

...efka je odrasla oseba in če ji odgovarja vloga žrtve naj jo pač igra in tu nobeno višanje ad-jev ne pomaga, samo še slabše bo z zdravjem, vendar pa tu sta deklici, ena že z znaki depresivne motnje in za dekleti meni osebno je hudo in to je zame neodgovornost do hčerke-skratka ne štekam te efka res ne kot mamo ne in ko berem to in podobne zgodbe vedno bolj spoštujem svojo mami, ki se je vedno znala postavit zase in posledično seveda tudi zame kot svojo hčerko in efka imamo temo Sočutje notranjemu otroku, kjer Jola in ostale punce nazorno opisujejo svoje trpljenje, ki so ga doživljale v svoji primarni družini in zaradi tega so zbolele in prehodile dolgo pot do zdravja in hčerka ti je lepo nazorno povedala zakaj je takšna in ne vem kaj naj ti še pove in tu noben psiholog ne bo rešil situacije, dokler ne boš rekla stop možu in očetu svojih otrok ter se zavzela za hčerko.

[vesnav]

Ja, ljudje Božji, predvsem tisti, ki poudarjate, da tukaj pridejo ljudje po podporo in ne iskat Sodnika, Tožilca in Še koga, ki jih bo dokrajčil še s krivdo..!?
Saj jo že ima.
Hodi k terapevtom, je bolna in menda je depresija res huda bolezen, pravite, ko še na noge včasih težko stopiš...
Res je. Napisala sem že na začetku, da fizične grobosti ne prenesem, kaj šele, da bi se kdorkoli na moje pišče spravil. Trdim isto.
Ampak, ženska je med nami, stvari se odvijajo, nekaj se premika..
Res, nikoli ni prepozno.

Efka, bila sem nespretna v prvem postu, mi je v bistvu žal.
Mislim, da ne boš obupala, kot niso mnoge na tvojem mestu. Verjamem, da bo dobro in ti to želim iz srca.

Vista, zakaj?
Ker je človek krvav pod kožo.
Crkljanje s strahom? Moj odgovor: Komot.
Če je strah tvoj večni spremljevalec, če imaš tak zgled, če si k temu nagnjen, če je tako "normalno" v tvoji bližini, če, če, če....
In če-jev, da se to spremeni, je enako število.

Maši, ne moreš obsojat, ker je ne poznaš. Tvoja mati je, vsa čast ji!, to reševala drugače. Je pa drugačen človek, je imela drugačno situacijo, drugačno preteklost, drugačno mamo, drugačen genski zapis, drugo klimo, kaj veš kaj... Kako bi ti na njenem mestu, pa ne ve nihče, ker nisi na njenem mestu.

Tale ženska se "tolk sekira" in še mene boli, ko samo preletim kakšen zapis...
Zato verjamem v Efko.

[Arwen]

Mož pravi-gremo vsi skupaj k psihologu (končno)

super  res, to je pa velik korak naprej!

tkole nakak razmišljam...zato, ker ...več razlogov...prvič veliko lažje je sprejemati slabe stvari, in poslušati slabe besede, kot komplimente itd...vrjetno vse skupaj izhaja iz lastnega samospoštovanja in občutka manjvrednosti...in ko se človeka-partnerja bojiš v tistem trenutku si razvrednosten, ponižan, takrat postajaš nič...v svojih mislih...ko se bojiš in ko si ponižan sam pri sebi spiraš občutek krivde za vse za nazaj....dejansko si misliš, da si zaslužiš trpljenje...

jp... če človek vsa leta, kar je na tem svetu, posluša le, kak nebodigatreba je, se ti to tako zelo usidra v telo, podzavest, v kri, povsod, to postane dejstvo.

Verjemite, da je zelo težko verjet komu, ki pravi, joj, kok si ti fajn, kolk je lepo, da si... to je zelo zelo zelo težko začet sprejemat. Govorim iz sebe - imam namreč še kar problem s tem - sprejet pohvalo, namreč 

Ja, ljudje Božji, predvsem tisti, ki poudarjate, da tukaj pridejo ljudje po podporo in ne iskat Sodnika, Tožilca in Še koga, ki jih bo dokrajčil še s krivdo..!?
Saj jo že ima.
Hodi k terapevtom, je bolna in menda je depresija res huda bolezen, pravite, ko še na noge včasih težko stopiš...
Res je. Napisala sem že na začetku, da fizične grobosti ne prenesem, kaj šele, da bi se kdorkoli na moje pišče spravil. Trdim isto.
Ampak, ženska je med nami, stvari se odvijajo, nekaj se premika..
Res, nikoli ni prepozno.

Efka, bila sem nespretna v prvem postu, mi je v bistvu žal.
Mislim, da ne boš obupala, kot niso mnoge na tvojem mestu. Verjamem, da bo dobro in ti to želim iz srca.

Vista, zakaj?
Ker je človek krvav pod kožo.
Crkljanje s strahom? Moj odgovor: Komot.
Če je strah tvoj večni spremljevalec, če imaš tak zgled, če si k temu nagnjen, če je tako "normalno" v tvoji bližini, če, če, če....
In če-jev, da se to spremeni, je enako število.

Maši, ne moreš obsojat, ker je ne poznaš. Tvoja mati je, vsa čast ji!, to reševala drugače. Je pa drugačen človek, je imela drugačno situacijo, drugačno preteklost, drugačno mamo, drugačen genski zapis, drugo klimo, kaj veš kaj... Kako bi ti na njenem mestu, pa ne ve nihče, ker nisi na njenem mestu.

Tale ženska se "tolk sekira" in še mene boli, ko samo preletim kakšen zapis...
Zato verjamem v Efko.

lepo napisano 

[Kristy]

Vesna, super si to napisala  .


Efka, držim pesti, da se ti stvari čimprej spravijo v red    ... zdrži punca !