Padec po 1 letu:(

[Flaver]

Ja,trina,tudi jas te sedaj razumem.To vse drži,res ne poznamo njegove strani.Pa vseeno ni nič narobe,če mi,ki smo to dali skoz,napišemo svoje mnenje.Efka bo tako naredila po svojih občutkih,mislim pa,da je čist ok ,ko ji napišemo naše iskušnje.
Tudi to drži,da sedaj ne morem testirati sinove izjave,vem pa zagotovo,da bi se stvari odvijale popolnoma drugače,kot so se.Tudi sina sem vozila na psihoterapije in zagotovo lahko trdim vsaj to,da je škoda že bila narejena.Vse se je končalo še dokaj hitro,zato sva si oba opomogla.To je moje mnenje in sem prepričana,da sem naredila prav.lp

[trzinka]

Aha ..jaz te zdaj bolj razumem...

kako se že reče, vsaka zgodba ima svojega malarja....

[scorpion]

Smo le malo neusmiljeni do nekoga, ki noče prevzeti nobene odgovornosti v odnosu..

[mocka]

Človek gre po pomoč kadar ima problem. Dokler pa on problema nima, nobena pomoč nima haska. Lahko se ga zvleče nekam. Tam bo fizično prisoten in to je vse. Mogoče še kakšna manipulacija zraven.

Kdor ni odšel z dvema otrokoma iz hiše v podnajem kjer nima vsaka svoje sobe in preživnina za otroka ni dovolj za najeto stanovanje ne ve s kakšnimi strahovi se o tem odločujoča mati spopada. Občasni izbruhi so večino časa lažje breme kot preživeti 30 dni v mesecu z eno plačo preživnino ki je takoj niti ni in dvema najstnicama.

[dane]

Mocka,velika večina nasvetov je plod lastnih izkušenj.Starši smo dolžni zaščititi svoje otroke,ne pa iti po liniji najmanjšega odpora.

[scorpion]

..Ja to je res..saj tudi potem dobimo plačilo za to... ..slabo ali dobro..

Efkin mož je neodgovoren, ker noče ničesar narediti na sebi...ona pa zato, ker goji iluzije, ki se nikoli ne bodo uresničile..

V takem bolnem odnosu se človek lahko zelo ustavi in se ne more izkopati iz nevrotične navezanosti..

[efka]

Bog pomagaj, danes sem po odsotnosti (službeni) ponovno prišla pogledat na forum in me je kar stisnilo, ko sem videla kakšen plaz sem sprožila s svojo temo.
Hvala vsem za mnenja...
Me je pa vseeno prizadelo, ko nekateri menite(jo), da pišem o tem,samo zato, ker hočem pozornost in da mi že to zadostuje, ker naredila ne bom tako nič...
Mi vsi, ki smo na tem forumu smo se, ali se še spopadamo z depresijo-in sami veste, kaj narediš kot si "down"-...nič, komaj živiš, komaj vstaneš, komaj se prebiješ skozi dan, ukrepat pa takrat ne moreš kaj prida.
Sedaj sem (kot sem povedala) malce bolj "normalna"(po 2 mes. AD), sposobna sem zjutraj vstat, kolikor toliko funkcionirat in celo delat načrte za naprej. Prav tako sem šla k psihiatru, nato k psihologinji in tukaj skušam reševat situacijo v smislu ne zapadat v grozo ob moževem izbruhu.
Mislim, da nisem čisto pasivna...
Moj mož ni zadovoljen s položajem v katerem smo...tudi ni zadovoljen s svojimi reakcijami...Še vedno pa si noče priznat, da rabi strokovno pomoč, ker misli (kot večina moških), da nima kaj hodit tja, da je on dovolj moškega, da sam reši zadeve...
Ne zagovarjam ga, samo odgovarjam na predpostavke, da on ne vidi težav in problema...Vidi jih, samo ne vidi, da izhajajo iz njega in ne drugih..Mogoče bo kdaj videl drugače, mogoče ne...vem, da ga ne morem na silo nikamor zvleči, zato pa se jaz poskušam toliko "ojačat", da se bom naslednjič odmaknila od njegovega izbruha, prepoznala to kot njegov problem in mogoče (res, mogoče) bo zanj to signal...
Ne vem, mogoče pa ne bo, ampak dokler ne poizkusim, ne vem. Do sedaj sem vedno hotela njega umirit in videla situacijo kot moj problem...
Upam, da bom znala naslednjič (ki bo zanesljivo prišel  )reagirat drugače...
Pa bomo videli...
lp efka

[trina]

Efka, ti si pametna ženska.

Saj, ravno to: če bo tvoja dejanja (ali ne-dejanja) razumel kot signal - ker bodo drugačna kot po navadi - ga zna premaknit, ne?

In: to, da vidi probleme, je jasno - pa tudi, če ne vidi, da je kriv ali sokriv ali kakorkoli že za probleme: ne bi bil pripravljen obiskat strokovnjaka skupaj s tabo, ker pač problemi so, ne glede na to, po čigavi krivdi?
Ker to, da ni zadovoljen s svojimi reakcijami, je prvi korak k temu, da jih poskusi spremenit.

[scorpion]

Ja saj..tvoj mož Efke ne zmore prevzeti ogvornosti za svoje reakcije..Vsi drugi so odgvorni zanj, njegova čustva in vedenje...

To je značilno za družine, kjer med čalni niso jasne meje...In mož očitno krši meje vseh...Hčerki se temu čisto naravno , zdravo upirata..Ti pa si se podredila....

Počasi ...in vztrajno..pa bo šlo..

[dane]

se strinjam

[Flaver]

Se strinjam s tabo scorpion.Ni več kaj dodati.Efka,vso srečo.lp

[sunshine7]

Jaz bi se na tvojem mestu umaknila od takega moškega in prvo poskrbela zase.

To pa počne, ker lažje daje probleme v podzavest in nevroze 'zdravi' na tebi, kot pa da bi šel na dolgo in neznano (soočenja s svojimi strahovi in čustvi) in na koncu tudi dolgoročno uspešno pot.
Torej nima jajc in ti nima kaj pomagati ampak ti škoduje.

LP

[scorpion]

Ja..magične besede:poskrbeti zase!! Kako to v praksi narediti , brez ali s takim partnerjem, je pa individualna zadeva...

[efka]

Samo malce se javljam...
Stanje doma bolj ali manj nespremenjeno, mož previdno, naokoli kaže določeno zanimanje, da se mi pridruži pri družinski terapevtki, starejša hčera pa vsake toliko izbruhne (skrajno žaljivi sMS, kletvice, grožnje z odhodom in samomorom...) čez nekaj ur pa kot da se ni nič zgodilo....jaz pa sesuta
Danes sem bila pri psihiatrinji, ki mi je priporočila dvig doza AD, ker spet padam....nikoli še nisem jemala več kot 50 mg Asentre, bom sedaj poskusila z 75 in počasi na 100...Torej nič ne kaže na konec, prva evforija je minila, sedaj se spet malo spuščam na tla...ponovno se pojavlja cmok v grlu in občasna potreba po Lexaurinu...
Kot sem že zdavnaj pisala, imam v sebi prepričanje, da ne smem uživati ali biti srečna...in to je prepričanje, ki mi ga skuša psihiatrinja "prepovedati"...kot pravi, nisem na svetu za kazen...(to ste mi že tudi tu, na forumu povedali, pa še vedno v sebi ne verjamem )
Ne vem, od kdaj in od kod so v meni ti občutki krivde za vsak majhen užitek...že kot otrok si nisem dovolila uživati (npr. če sem imela kaj res rada, si nisem hotela privoščit in sem se nekaj dni trpinčila, dokler se mi ni zdelo, da si zaslužim - potem sem si to vzela...npr. kakšno sladkarijo) Še sedaj vedno nekaj "šparam" za potem, za poseben dan, trenutek....ki nikoli ne pride in tako mi zastarjo šminke, parfumi itd. - stvari, ki sem si jih kupila v trenutku šibkosti in si jih potem kot za kazen ne privoščim. Noro, ne...
Danes mi ji psihiatrinja 10 krat ponovila, da sem v redu in da se zaslužim srečo in sedaj si to ponavljam v mislih kot mantro-upam, da se mi bo vsedlo v možgane...
Kljub vsemu želim vsem lep dan (brez toče )
efka

[trina]

Hej, Efka, saj si super - lej, kako si uspela premaknit moža, četudi minimalno!
Le pohvali se, ker si zaslužiš. Očitno si sposobna ženska, marsikatera druga bi že zdavnaj vrgla puško v koruzo.

Tole s starejšo hčerko, o grožnjah s samomorom - si povedala psihiatrinji? Najbrž so res samo grožnje, ampak načeloma je treba vsake take grožnje resno obravnavat. Tudi hči je prav gotovo sesuta, če takole vzganja; po mojem ne bi bilo slabo, če jo naslednjič vzameš s seboj k psihiatrinji ali terapevtki ali pa ji priskrbiš kako drugo pomoč. Nikakor pa ne smeta tega z možem prezret.

Kaj pa tamala?

Drži se, Efka - sem že razmišljala, zakaj se nič ne oglasiš. In si me prav razveselila danes, ko si se.

[trzinka]

tudi jaz sem malce razmišljala in se strinjam s tem, kar je Trina napisala, namreč, dobro bi bilo, da tudi hči vzameš s seboj na psihoterapijo. Bolje, da že sedaj ukrepaš, mogoče bo pa potem lažje obema.

[efka]

Hvala Trina za vzpodbudo!
Ja psihiatrinji sem povedala o hčerinih besedah, SMS-tudi ona meni, da hčera potrebuje pomoč, vendar je hčera že hodila k terapevtu, s katerim se "kao" full dobro razume, pa skoraj nikoli noče iti k njemu. Jaz imam občutek, da je on preblag za njo, da ji vse preveč pušča, da se sama odloči, ali pride, ali ne in ona pač ne pride,  (razen ko potrebuje opravičilo za šolo ). Bila je enkrat tudi pri psihiatrinji (za mladino) pa je rekla, da ne gre več, čeprav je psihiatrinja na vsak način želela, da pride....mislim, da je psihiatrinja pristopila dokaj direktno in moja hčerka tega ne sprejema (jaz in psiholog delava z njo "v rokavicah").
Mnogokrat je že grozila,  2 uri zatem pa gre ven s kolegico in je vse super in se smeje itd. tako da....ne vem, kaj naj mislim o teh izjavah...
Je pa dejstvo, da ni OK, da ima težave s sabo in okolico-in vem, da je ogromno tega prišlo iz družinskih okoliščin (nekaj pa je tudi karakter-isti mož-izbruhne kot vulkan in se s tem sprazni, pri tem pa je (ga) ne zanima, kaj to pomeni za okolico)
efka

[trina]

nekaj pa je tudi karakter-isti mož-izbruhne kot vulkan in se s tem sprazni, pri tem pa je (ga) ne zanima, kaj to pomeni za okolico

Ja, to je res skrajno naporno za okolico - po drugi strani pa je lahko tudi neverjetno dobra varovalka za tistega, ki to počne: se sprazni in mu odleže. Samo da okolica po navadi tega ni pripravljena predolgo prenašat.
Kaj pa, če bi poklicala tega njenega psihologa in mu povedala, kako funkcionira doma? In da grozi s samomorom? Vprašanje je, kaj mu pove sama in kakšno podobo ustvari pred njim.

Kaj pa misli zdaj po srednji šoli? V Ljubljano študirat? Tak odmik od domačih napetosti bi bil verjetno v dani situaciji zelo dobrodošel - če z očetom funkcionirata kot pes in mačka, bi lahko na tak način oba zajela sapo.

Efka, meni se zdi, da kar gore premikaš, veš.

[efka]

Ha, gore ja...mogoče pesek, ali kamenčke, ne pa gore
Spet sem šla brat SMS, ki mi ga je včeraj poslala in je tako poln jeze in sovraštva, da ga sploh ne morem celega prebrat naenkrat...Psihologinja mi pravi, da moram končno postavit sebe izven njunega odnosa in da sta za odnos odgovorna mož in hčera (mislim, odnos med njima)...pa saj veste, kako je pri otroku-če je 60 let star, se ti zdi, da si ti odgovoren zanj...
Moja hčera pa me še prav posebno vleče v vse-neuspeh v šoli, pri prijateljih, nezadovoljstvo z lastnim izgledom, kriva sem praktično za vse, kar se njej slabega zgodi in tako sem vpletena v to, da tudi sama tako mislim...
Mogoče, počasi...pa bo.
efka

[trina]

Ja, očitno še ni pripravljena prevzeti odgovornosti sama zase - to gre z onim praznjenjem po drugih lepo skupaj - ampak mine, ko se naučiš nosit odgovornost za lastne besede in dejanja sam in jo nehaš nalagat na druge. Tvoja hči jo očitno nalaga nate - torej se moraš ti naučit, kako te odgovornosti ne prevzemat. Dokler jo boš sprejemala ti, je sama ne bo rabila.
Se da naučit. Ti povem iz lastne izkušnje.

Mogoče, počasi...pa bo.

Seveda bo. Drugače kot počasi pa tako ali tako ne gre.