Padec po 1 letu:(

[Rob]

Samo da povem-ni fizičnega nasilja, samo psihično...

efka, tvoj drugi ali tretji post...

mene si s tem vrnila na prvotno razmišljanje ( moj prvi ali drugi post)

...pripraviti ga do terapije tokrat brez pogajanja ali pa potegniti krepko črto.

[efka]

Njegove besede pred pol ure: "Uničili ste me, ali grem jaz ali ta večja! Tu sem samo zaradi male"...spet je eksplodiral, zaradi grobih besed večje hčere, kričanja in tuljenja, grozi,...jaz pa bruham, norim, paniačrim...najboljše, da zginem, ker nisem sposobna zašćititi ne sebe ne otrok...naj mene potolče, pa bom mogoče napol mrtva rešila otroke, če ne bo pa-kot pravi, pretepel ta veliko, pa čeprav ga potem zaprejo...
konec
efka

[vesnav]

Efka,
to, da izgineš, ne bo rešilo tvojih otrok.
Če ne moreš čez 5 minut rešiti položaja, ni huda reč.
Pomembno je, da to rešiš.
Morda s pomočjo strokovnih služb, strokovnjakov, terapevtov.
Najprej pa pomiri dekleti in SEBE.
Človek, ki nori, ne reši ničesar.

Nikogar na svetu ni, ki bi smel obsojati nemoč. Tudi jaz je ne.
Vem pa, da tole, kar pišeš, terja radikalne spremembe.
To si dolžna sebi, predvsem pa otrokom.
Naj punce v miru zaspijo, z vedenjem, da jih imaš rada. To je vse, kar lahko ta trenutek narediš. Največ.

[Arwen]

Njegove besede pred pol ure: "Uničili ste me, ali grem jaz ....

hvala bogu; in to čimprej. Resnično zelo težko razumem, čemu sploh še poskusit rešiti nekaj, kar je že zdavnaj propadlo.

p.s.
in si prepričana, da se maturanca ne oklepaš le kot izgovor?

[ton]

Tudi pri meni ni nobene tolerance do fizičnega nasilja, vseeno pa, dajte, punce, malo ustavite konje. Če bomo razganjali vsako zvezo, v kateri je kdo mahnil drugega, bomo, zagotavljam, več podrli kot pomagali.
Meni se tip bere ne bolan, pač pa od tradicije in popolne izgube kompasa o svoji vlogi povsem iz pameti, zato reagira panično. Kaj pa je hujšega, kot da ti takrat, ko skušaš krčevito pokazati, da si del družine (sam prideš po hčer na plesne), vse uide z rok, ko otroku niti čevljev ne moreš najti? Razumem, o, kako razumem.
Efka, res se morata pogovoriti. In se posvetovati z nekom, ki obvlada razmerja, sicer bo šlo tole dejansko k vragu. Ti stvarno pomisli, ali bi se že ob nesodelovanju vse tri nekam ne umaknile (kar seveda ne bo lahko - potem te bosta tamali obtoževali, kako si ti uničila družino) - ampak ne čakaj na naslednji izpad in to tudi jasno povej.
Ne znam ti svetovati drugega: ena od Delovih spletnih svetovalk je moja prijateljica, ji napišeš en kratek opis dogajanja?

[Ribica]

Efka,
nekje sem ti že zapisala, da imam zelo podobne izkušnje družinskega dogajanja in da te zelo razumem v tvoji stiski in načinu razmišljanja, saj sem tudi sama takrat tako razmišljala in čutila - od besa, ko bi ga z golimi rokami raztrgala do paničnega strahu pred tem, da bi odšel, da bi zakon razpadel in družina.... Nikoli ni bilo bolje, pač pa SLABŠE. Na koncu vendarle sem zmogla odločitev in rešila, kar se je rešiti dalo. Moji hčerki sta kar nekaj let preživeli v takšnih nezdravih razmerah in verjemi, da so bile posledice. Tudi pri vas so že (bodo), če ne boš ukrepala. Zaradi tvoje odvisnosti od tega nezdravega odnosa z možem bosta zavozila prihodnost vajinih punc - kandidatke za psihoterapije in takšne spletne strani in še za kaj.... Starejša je popustila v šoli, mlajša bo padla v isti odnos z očetom, ko bo še malce odrasla.... Ukrepaj, za božjo voljo, ne prepuščaj se temu, kar bo pač bo. Preživela boš, verjemi in našla malce dostojanstva, ki ga že dolgo nimaš več.
Ribica

[efka]

Pozdravljeni!
Samo malo se javljam (da še migam), maturantski ples smo preživeli-celo zelo v redu, hčerka je plesala z možem (drug na drugega sta bila ponosna), mož je trenutno spet "OK"-tako kot je vedno po izpadih...obljube, priseganje večne ljubezni, izjave v stilu: saj vem, da se moram spremenit... na zunaj lepo, a tako kot vedno (scenarij in potek je vedno enak)...kako dolgo bo trajalo pa ne vem...
Hčera se cele dneve uči (tako pravi), tudi v šolo ne gre, ker se "uči"...češ, v šoli zapravljam čas, doma se lahko dosti naučim...
Nismo dosti skupaj in se nekako da...vikenda se seveda spet bojim, ker smo na kupu, da ne govorim o tem, da drug teden službeno odpotujem za 3 dni....strah me je pakiranja, obveznosti, en dan prej imam urnik tako nabasan, da ne bom mogla dihat...dopusta ne morem imeti, ker kolegov tudi ni...
že ob 6 zjutraj moram biti na Brniku....strah me je tega tedna ...kar hromi me, najraje bi kak mesec prespala...
Na srečo pa so AD vsaj malo prijeli, tako da se prebijem skozi dan in še samo občasno vzamem lexaurin...
Hčera ima tako gužvo v šoli (3 teste v naslednjem tednu)-kar za sabo potegne njeno paniko, učenje do 4 zjutraj, neprespanost in seveda mojo pomoč pri učenju (torej tudi mojo vsakodnevno utrujenost, ker se pri 40+ ne morem več tako vživet v matematiko, kot pri 18-tih). Že včeraj mi je rekla, da računa , da se bova skupaj učili čez vikend...kar slabo mi je ob misli na večurno sedenje pri njej, razlaganje matematike...., ki sem jo že čisto pozabila, tako da se sama sproti učim..
Ta mala pa bo spet kot peto kolo, naganjale jo bova iz sobe, cel dan bo na računalniku..razen če bo se mož odločil odpeljati jo kam za kakšno uro...če ne bo spet kake eksplozije...
Rekla bom, spet, samo da še to mine...mogoče bo pa res naslednji teden lažje (ko se vrnem) in bova sedla skupaj, pa ga mogoče prepričam v strokovno pomoč...
Saj vem, da je to eno samo jamranje...pa ta moment zdaj ne zmorem drugače...
Rabom še malo kemične spodbude (ampak v službi sem se celo že parkrat nasmejala in celo sodelavci so opazili, da nisem več nonstop žalostna in slabe volje)... mogoče pa bo...
Hvala, da ste tu...
efka

[Arwen]

Efka, kaj več, kot virtualnega objema žal ne morem dat   

drži se in pazi nase, kolikor je pač možno 

[vesnav]

Odklopi na službeni poti... Pusti skrbi doma..
Vse te bo počakalo. Če.
In nekako se pomiri, morda pa bo, kaj veš, vendarle mir..
Vse skupaj je res življenje in nimam pravice sodit o ljudeh, ki jih ne poznam.

Drži se in vse dobro.

[ton]

In za šolo - brezzveze te je zdaj sekirati, zakaj je nisi naučila, naj se uči sama - premisli o kakem inštruktorju. Morda pa kaki dobri duši s par evri narediš dobro delo. NE govorim o kakem inštrukcijskem kombinatu, pač pa o kaki znanki/cu, ki študira te reči.

[Rob]

efka, zdaj  je mir, zdaj ste povezani

zdaj je trenutek nadaljevati reševanje družine, ne čakat na naslednje tiho obdobje. Resen pogovor bolj zaleže v mirnem okolju. In ne odrini strokovne pomoči zdaj, ko je mir.

srečno potuj, kamorkoli že letiš, čau



Za učenje je boljši inštruktor ( moje izkušnje, meni so bile te stvari preenostavne, da bi jih znal pravilno razložiti, pri hčeri sem dosegel le upor in debato o tem, kateri pristop je boljši).

[efka]

Se samo oglašam
AD so že čisto prijeli, tako da sem "skooooraj normalna", edino spim zadnje dni bolj slabo!
Službena pot je za mano, doma so se OK držali, mož je "še vedno" miren...(videno ničkolikokrat).
Ampak jutri imam psihiatrinjo-po 2 letih, novo, neznano....sicer iz več strani hvaljeno, samo mene vseeno zvija. Pa najbolj hecno je to, da se bojim,da ji ne bom znala razložit svojih stisk, ker sem "skoooraj normalna". Ker imam takoj slabo vest,da nekaj bluzim, jemljem čas zdravnikom, če mi pa nič ni. Že itak težko povem vse, sedaj pa sem še časovno odmaknjena od teh dogodkov-kaj če me ne bo resno vzela, bo mislila,da sem kak simulant, ki ima preveč časa...
Ko sem globoko doli, se ne morem spraviti k shrinku, ko sem pa gori, pa spet ne, ker mi tak nič ni...
Bomo videli, nekak bo menda že...
Je pa spet "shit", ker se v takem mirnem obdobju uspavam in ne naredim, kar sem si zadala...tudi s tega stališća upam, da bo psihiatrinja iz mene znala spravit nekaj pogumu podobnega, da bom družinsko situacijo začela reševat.
Poročam, ko pridem od psih.
Vsem lep dan
efka

[Ribica]

Sprintaj nekaj svojih starih postov, ko si bila še "doli" in jih nesi s seboj.
Vse dobro in javi se!
Ribica

[efka]

Prihajam od psih.-kaj naj rečem...sicer mi je kot oseba zelo simpatična, vendar sem bila nekako izgubljena...točno tako kot sem mislila, da bo...Saj ji zdaj ne morem povedat svojih občutkov izpred dobrega meseca, ko sem bila "down", če sem pa sedaj "skooooraj normalna" zaradi Asentre. Ona pravi:super, da vam tako pomagajo!
Hotela je vedet, kaj pričakujem od nje...saj nisem vedela,kaj naj rečem. Opisala sem ji družinsko situacijo-njej se je zdel moj mož zelo obremenjen, preutrujen in očitno v otroštvu neljubljen (kar je verjetno res)...ter da so njegovi tihi dnevi čisto OK,če je to način, da se umakne in naredi čimmanj škode. Rekla mi je,da  jaz jemljem vse preveč pod svojo perut, da vse hočem koordinirat, da vse vidim preveč črno in poslušam druge, kaj mi v govorijo (v smislu-da noben ne bi tega trpel pri možu ipd.-pravi, da je to malomeščanska zavist, ker smo mi v resnici čisto OK
Ne vem, očitno ji nisem znala predstavit v kaki stiski sem bila in sem vedno, ko pri nas poči...
Se pa vidivia čez 14 dni-mogoče bo tačas premirje pri nas že kršeno in bom imela kaj povedat o svoji paniki in strahu
Bodite lepo
efka

[Arwen]

Efka, kot je že Ribica predlagala - sprintaj vse to in drugič nesi s sabo. Ali pa doma na podlagi vsega tu napisanega napiši opomnike in ji jih daj za prebrat.

[efka]

Pozdravljeni!
Očitno tudi name to vreme vpliva pozitivno , tako da sem trenutno kar OK. Celo sem zbrala pogum in po nasvetu psihiatrinje poklicala terapevtko za partnerske in družinske odnose in grem drug teden na razgovor. Možu sicer nisem še nič omenila, ker čakam ali bo v redu ali ne...nočem nekaj vnaprej govorit...Mož se trenutno neverjetno dobro drži, celo s starejšo hčero imata dober odnos (2 krat sta šla skupaj v mesto in na pijačo), včeraj ko ni hotela z mano komunicirat (ker je nisem prejšnji dan pustila v kino ob 9-tih zvečer), je poklicala njega in sta se dogovorila, kdaj pride domov (brez, da bi on spet nakladal in moraliziral)...Ampak saj veste, volk dlako menja, narave pa ne
Moj cmok v grlu je samo še občasen, panike je tudi manj, celo uspem načrtovat kakšno aktivnost (okna sem umila, juhu...), bravo za Asentro , res je prijela na polno...končno se počasi približujem normalnosti..
Edino uživat še ne znam ali pa nočem , pa saj to mi ni šlo nikoli preveč od rok, ker sem bila vzgojena v stilu "red in disciplina" in uživancija mi je tuja...vedno se kriva počutim, če je preveč "fajn", tako da moram vedno biti malo v strahu, je bolj ziher...
Mogoče pa me bo moja psihiatrinja (ki se ukvarja s kognitivno vedenjsko terapijo) znala "reprogramirat" .
Vsem želim lep dan.
efka

[ton]

Efka: takle čas ni čas za čakanje na novo nevihto, pač pa za aktivno delovanje: vsaj toliko jim daj vedeti, da se ti zdi tako življenje v nekem pozitivnem sodelovanju tisto pravo. Srečno!

[efka]

Nekaj mi šteka!
Še enkrat bom prilepila prispevek.
efka
Spet se oglašam. Kako hitro se situacija obrne . Bilo je prelepo,da bi bilo res....Starejša hčera je bila sedaj 4 dni odsotna (s prijateljico sta bili na obisku prijateljičine babice v Švici) in je bilo doma res lepo, vendar sem se ves čas bala, kako bo, ko se vrne. Možu ni bilo prav, da gre, meni je pa ustrezalo (da se malo odpočijem od učenja z njo)...Moža sem prosila, da gre po njo v Graz (tja je prispel vlak), da ne rabi več kot uro čakat povezave s Slo in potem še 1 ura vožnje (po že itak 12 urah potovanja) in sprva ni hotel (češ, jaz bi naj naredil uslugo, ona pa meni nikoli), nato sem ga prepričala.
Vedela sem takoj, da je to bila napaka...on ni našel takoj kolodvora in je (kot običajno) popenil in tak prispel na parking, hčera ga je baje objela, on pa je začel tako nekaj sitnariti...in spet sta se skregala. Hčera me je tik pred prihodom domov poklicala, po glasu sem slišala, da je nekaj narobe...odgovarjala je kratko, odrezano...ko sem hotela govoriti z atijem, on je bil zelo slabe volje, češ, da ga hčera samo nadira, da nekaj govori nerazumljivo, da ne zna komunicirat....tako dolgo je to nakladal, da sem slišala, kako se je v avtu začela jokat in kričat...Prispela sta domov, on ji je rekel, da naj se j..., vrgel kovčke iz avta in šel v hišo...midve pa sva se pogovarjale po telefonu, jaz sem jo tolažila, ji rekla,naj gre k atiju in se z njim pomeni, mu razloži, da se nista očitno razumela, da je utrujena; pač prepričevala sem jo, da naj z mirnim poskuša zadevo zgladit, ker sta oba očitno vstala z levo nogo.
Ni šlo...kaj se zdaj dogaja, ne vem, vem samo, da je hčera šla k babici (mož je ni hotel peljati, babi je prišla po njo), ta mlajša sploh ne ve, kje je ati...
Jaz pa se spet sesedam vase, padam v grozo, strah...in razmišljam, če sem sama kriva, ker skoz razmišljam, kaj bo in na sebe dobesedno potegnem vse slabo...
Če ne bi bilo AD bi padla v brezkončen prepad, tako sem pa vsaj malo pri sebi. Čeprav se tresem po celem telesu, na bruhanje mi gre, vrti se mi...torej vsi simptomi strahopetca...
Na žalost s psihiatrinjo ne prideva nikamor....
Družinska svetovalka pa se mi zdi super, samo zaradi pomanjkanja časa, sva se srečali samo 1x in naslednjič šele po praznikih, tako, da mi žal razen obljube, da mi lahko pomaga pri "postavljanje zase" nisva naredili še nič.
Jutri smo nameravali na Dunaj v ZOO-spet ne bo nič...vedno se to zgodi, ko imamo prosto, ko smo skupaj, ko ne moremo drug pred drugim pobegnit...
Bog mi pomagaj
Samo iz sebe sem hotela dati, saj vem kaj boste rekli...
Bodite lepo kljub dežju!
efka

[Rob]

 ...ja, veš, kaj bomo rekli...

mirno obdobje je mimo, počakati bo treba na naslednjega...tokrat si bila spet tista *vmes* in trpiš zaradi prepira, pri katerem nisi niti bila prisotna. Še vedno mislim, da se oče in hči zmoreta sama skregati in sama pomiriti.

z navedbo družinske svetovalke si omenila pomanjkanje časa...po moje je kar nujna zadeva pri tebi - čas je pomemben. Vsaj pred prazniki bi ti dala malo podpore, naslednji dnevi bodo mogoče naporni...

...ne mi zameriti, simptomov strahopetca pa nisem našel...

le mirno, lep dan ti želim

Rob

[efka]

Hvala Rob za prijazne besede...Hčera ni hotela pristopit do njega, je rekla, da ne more se tako poniževat kot jaz
Ta mala pa že eno uro ne ve, kje je ati...kot da je sama doma...
Jaz pa vegetiram, požiram kepo, ki se mi nabira v grlu, pa ne gre in ne gre dol...
Glede pomanjkanja časa-terapevtka je na dopustu ta teden, prejšnji pa sem imela jaz obveznosti ona pa delavnice in nisva mogle uskladiti terminov...ja, res škoda, verjetno bi mi lahko kaj pomagal
Psihiatrinja pa me samo sprašuje, kaj želim od nje, kaj jo hočem vprašat itd. in ko povem, da bi rada, da me nekako ojača, da ne bi tako nihala v odvisnoti od moževega razpoloženja, mi nič ne odgovori, samo, da naj neham tako tragično gledat na vse....
Meni se zdi še slabše kot tragično
efka