Padec po 1 letu:(

[Rob]

 ...isto sr**...res?
...efka, dobro ti gre...

Še svoj del v pogajanjih pristavi, da ne bosta le mož in hči na koncu dobitnika.
Pa vlogo moderatorja pri pogovorih obdrži - hitro bosta začutila, kdo v resnici nadzira situacijo.

Želja po igranju na klavir...nestvarna, tu se strinjamo (punca ne mara igrati na klavir...)...vendar -
ko nam je nekaterim butalcem res vseeno, se odrečemo večine običajnih stvari, želja, potreb...in svoje bistvo zgostimo na ozek prostor, koder smo še vedni MI (JAZ) in tisto je nedotakljivo...res dobra razlaga presega tisto, kar smem napisati, zato je tu bolj primeren katerikoli psiholog. Tvoj mož kaže visoko stopnjo obrambe ( stisnjen je v kot...)- in tega ne mara.

efka...zdržala si en krog...naj ti bo naslednji lažji   

[Arwen]

res je Efka  se podpišem pod Tona in Roba   

[efka]

Hvala za vzpodbudo, čeprav jaz nisem tako prepričana 
Ker se to pri nas ponavlja po bolj ali manj enakem scenariju-edino, kot sem rekla, je tokrat šlo brez mojih prošenj, bila sem bolj "šarf"...
Tudi ne morem biti prijazna, zdaj ko je on "kao" OK, sem kar malo na distanci,ne morem kar tako oprostit....samo se bojim, da se mi mož spet zmuzne (kar se terapije tiče)-ker pri njem so potrebne take strategije, da bi mi jih še Napoleon zavidal...
Živim za vsak dan sproti, ker ob misli, kaj me čaka v marcu :maturantski ples-hčera pa še nima obleke, kar pomeni, da bo naslednjih 10 dni histerirala, vse bo zadnji trenutek, frizura, manikura....,vmes še imam ogromno službenih obveznosti, potovanje, polno nekih rojstnih dnevov....skratka PANIKAAAAA,kar nočem misliti, čeprav vem, da je boljše načrtovanje, pa kaj ko moram potem takoj dirjat na WC, ko samo pomislim
Eh, mogoče pa bo nekak šlo
lp efka

[ton]

Pih, glede na domače bojišče bo mala malca.
Razdeli življenje na dejavnosti, projekte, ure - pa saj to že več kot uspešno delaš. In zmeraj predvidevaj še kako uro zase, prav?

[Arwen]

Efka, mogoče za hčer http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,134.160.html Olja prodaja obleko

[efka]

Efka, mogoče za hčer http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,134.160.html Olja prodaja obleko

Hvala za namig, vendar hčera noče dolge obleke, pa še številka je premajhna
efka

[gogi]

Efka, jz imam črno rdečo obleko od svojega maturanca. Zgornji del je črn, spodnji pa rdeč, pa majhne vrtnice so prišite na ramenih. Če te zanima, ti pošljem sliko, pa dolžina je nad koleni, številka pa 36.

[efka]

Efka, jz imam črno rdečo obleko od svojega maturanca. Zgornji del je črn, spodnji pa rdeč, pa majhne vrtnice so prišite na ramenih. Če te zanima, ti pošljem sliko, pa dolžina je nad koleni, številka pa 36.

Žal-moja hčera ni tak drobižek, ima številko 40
Vseeno hvala!
efka

[efka]

Danes sem si ravno mislila, da po 3 tednih pa bi AD že lahko prijeli-ampak že 2 dni imam cmok v grlu,, nikakor ga ne morem "dol spravit". Včeraj nisem hotela vzeti lexaurina, danes pa sem ga, ker me čaka spet naporen dan in zakaj bi se trpinčila
Mož se vrača po odsotnosti (vmes je bil 1 večer doma) in mogoče je to ta panika. saj na zunaj se delam močno, ampak noter...
Nekako ne morem in ne morem biti "prijazna", ne morem se prav z njim pogovarjat-on sam mi je rekel, da saj ve, da rabim čas in da "mogoče pa imam celo prav"!
Vmes berem knjigo dr. Harvilla -Najina ljubezen-bože mili, kaj je vse tukaj noter....tega sam ne zmoreš naredit...Tako, da upam, da bo mož pristal na terapevta, ki sem ga že kontaktirala in mi je to knjigo priporočal...Samo, če bo moj mož kdaj pristal na to, sem jaz "bicikel",ker je že meni težko brat in sprejet vse kar je v knjigi navedeno. Upam, da je v živo lažje, bolj normalno sprejemljivo..
Spet je pred nami vikend , spet bomo cele dneve skupaj...ojoj...pa še ta stres z maturantskim plesom, oblekami....jaz pa tako sovražim nakupovanje...
In hvala bogu, da je slabo vreme, ker če je sonček, se mi zdi, da moram biti dobre volje pa tega ne zmorem...še kar se potapljam v slabi volji, brezvoljnosti in nimam moči videti kaj lepega.
Ker kot sem že rekla, nisem čisto prepričana o tem, da si zaslužim biti srečna in zadovoljna, oz. da je prav, da sem (v službi imamo polno dobrovoljnežev, ki se kar naprej smejijo-tako mi grejo na živce, da bi jih najraje raztrgala, ko slišim neprestano hihitanje
Pa bodite vseeno lepo, upam, da vam ne grejo dobrovoljneži  na živce!
efka

[Arwen]

  efka, jaz tudi vsako priliko porabim za smeh 

[efka]

Jaz pa ne vem, kdaj sem se nazadnje smejala, tako zares....
...se nimam zakaj...
V študentskih časih pa sva se s cimro neprekinjejo smejali in enkrat je kolegica od smeha dobesedno padla s postelje
...to so bili lepi časi...
efka

[efka]

Pozdravljeni!
Malce se oglašam...mislim, da AD le prijemljejo počasi, ker drugače bi me v trenutni situaciji panika že popolnoma zajela...
Ok, obleko za hčero imava, ostalo še ne (dodatki, nogavice...saj vem, da bo spet v četrtek norela...), vmes se je bilo potrebno vpisat na faks-na koncu sem morala jaz to naredit, ker nje sploh ni bilo doma celo nedeljo popoldan in ponedeljek (elektronski vpis)...
Z možem komuniciram zelo skopo...on se nekaj trudi, ampak jaz ne morem prestopit....hčero pa je začelo spet metat...verjetno bo kar držalo, kar mi je nekoč rekel en psiholog, da hčera na vsak način hoče pozornost, četudi negativno in sedaj, ko je stanje z možem malo boljše, je ona začela "špricat" pouk in doma leži ter gleda DVD...Mož je prišel slučajno prej domov in jo našel doma ter me poklical in vprašal, le je kaj narobe z njo (ona se z njim skoraj ne pogovarja)-nisem imela pojma....zato sem jo poklicala in vprašala, kaj dela doma in mi je odgovorila, da je pri kontrolki imela "švinglc" pa jo je prof. poslala ven in iz protesta (njene besede-sem popiz...)šla domov...Rekla je tudi, da bo drugič prof. stolkla, le kaj si misli stara smotana (njene besede). Ko sem ji rekla,da naj ga zdaj ne svira v 4. letniku, ko je vsaka ocena pomembna (vsa leta je bila prav dobra, sedaj upa, da bo dobra), mi je odgovorila, da ne more biti normalna v taki družini, z norim fotrom in mamo, ki samo guši...
Take stvari me čisto iztirijo, danes bom verjetno s ta mlajšo hčero šla takoj po službi v mesto in jo potem peljala na plesne, samo, da se mi ne bo treba soočit z hčerko
Prav bojim se njenih izpadov, skoraj tako kot moževih...
Spet imam knedelj v grlu....Najbolj sem srečna, če hčere cel dan ni doma (s tem, da vem, kje je...), ker potem ni konfliktov...
Najrajši bi kar pobegnila...če ni mož, pa je ona tista, ki mi sproži paniko..
Saj vem, da ni prav,kar govorim in mislim...ampak to je dejstvo...imata čisto enak karakter...eksplodirata če ni po njuno...
Čisto egoistično si želim, da bi ji uspel vpis na faks, da je drugo leto ne bo več doma čez teden (in kolikor jo poznam, tudi čez vikende ne bo hodila domov kaj pogosto)...ker si želim miru...z enim takim karakterjem je že dovolj težko, če imaš pa dva enaka...
Prav sovražim te svoje strahove pa ne vem, kako se jih znebit...
Prekleta panika
efka

[ton]

O ti Efka. Poznam te zadeve, ampak, glej, če te prisotnost onih 'kakor najbližjih' najbolj moti - kaj potem, za vraga, sploh počnete skupaj?
Res kaže, da si v ljubezensko/sovražnem vrtincu moža in hčere (pa ne namigujem na nič, kar bi presegalo odnos fotr/hči) res 'koleteralna škoda', ki jo oba nekako po navadi izkoriščata za odganjanje in pritegovanje drugega. Meni se je zdelo, da si naredila velik korak, ko si se emancipirala in 'ponorela' še sama (njima se zdi, da te pravice sploh nimaš), ampak s tole obleko za maturanca si pa padla naravnost na stare tirnice. Da o vpisu na faks sploh ne govorim. Da je to dandanes naloga staršev, je popolna sprevrženost (v slogu vicev o Italijanih, kako ne morejo od mame). Boš potem tudi na faks hodila namesto nje, kadar se ji ravno ne bo zljubilo?
Efka, tvoja hiša je, ne beži iz nje. In tvoja družina. Nič nisi zamudila, bodi pa odločna: vsak naj počne svoj del obveznosti (tudi hišnih), vsak naj prevzema svoje odgovornosti. Tudi za medsebojne odnose.
Uf, samo kregam te, ne?

[efka]

Nič hudega, mogoče pa to rabim-kreganje, mislim...celo življenje sem bila "preveč" pridna, ubogljiva in malce depresivna (pred kratkim mi je sestra povedala, da me ni upala pustiti same doma-v srednji šoli-ker se je bala, da se bom ubila-uboga sestrica, ki je mlajša od mene in je imela take strahove-očitno sem že takrat zapadala v taka stanja, pa jih nisem prepoznala oz. takrat je bilo to tako nenavadno, da se ni nihče s tem ukvarjal).
Vedno si rečem, samo, da še to mine (sedaj maturantski ples...vem,da bo še neko sr...,ker nikoli ne gre gladko...), potem imam (joj, grozno...) rojstni dan....ne boste verjeli, česa me je strah-tega, da mi mož ne bo kupil darila, pa ne ker si ga želim, ampak, ker se bo spet na mene jezil, da nikoli ne ve, kaj mi naj kupi, ker nikoli nič ne povem, ker sem preveč komplicirana...in potem bi raje videla, da mi nič ne kupi, kot pa da spet sitnari...
Pa saj res nič ne rabim ....ponavadi mi kupi kaj, kar bi rad imel sam in potem je užaljen, ker nisem vesela (običajno je darilo drago in sem jezna, ker toliko zapravlja, nam pa zmanjkuje denarja za potrebne stvari..)Pa prijatelje bi morala povabit-nimam moči se ukvarjat z načrtovanjem, kupovanjem, zabavo...
Samo da še to mine......
efja

[ton]

Ravno to si moraš pridobiti: pa kdo te bo tule kregal, porkaduš!
Malo zdrave arogance.
Lej, rojstni dan je SPET ena tema (kot maturantski), ki bi morala biti nekaj lepega in vzpodbudnega, pri tebi je pa pogrebščina. To postaja vzorec. Da bi pa sedla z možem in se zmanila, da gresta morda skupaj kupit darilo (in s tem razbremenita oba)? Ali pa jih steraj, naj ti vsi trije kupijo skupno darilo. ČE se ne pobijejo, bo morda še kaj pozitivnega iz tega. Daj, skušaj vsaj zastaviti te projekte pozitivno. Seveda ni povsem verjetno, da se bodo tudi iztekli tako, ampak morda jim bo prav to vlilo nekaj barve.

[Rob]

Živjo efka

po tvojem rojstnem dnevu bo naslednji, pa spet ( vsaj štirje na leto, pa obletnica poroke, pa en praznik je ravno za nami, pa še cel kup takih dogodkov...)...

In ti si boš vsakič rekla, naj le še to mine... ( kar precej kontrole je nad tem vsem...)

n jo našel doma ter me poklical in ...

Če jo je sam našel, se sme sam z njo pomeniti, enako jo smeš ti sama najti in se sama z njo pomeniti...

Tole z darilom...in rojstnim dnevom...pa povabit bi morala....in na koncu beseda zabava...hm...

efka, komanda mora bit...ampak... vsega sveta ti pa res ni potrebno nositi...naj ga še drugi malo podpro - Ton je kar fajn predlagal...daj jim možnost, saj bodo zmogli

[efka]

Žal, kot sem napovedala-naš "kao" pogovor je zalegel-ampak, čisto nič!
Isti sr... drugo pakovanje...
S to razliko, da je včeraj "pokasirala" ta mala
Saj vem, da sem "dosadna" s tem razlaganjem, ampak edino tu lahko pojamram...
Mož je šel po mlajšo na plesne in ker sem jo jaz peljala tja, sem tudi vzela nekaj oblačil, da ne rabi tam puščat, ko se preobleče (čevlje, bundo..). In mož me ves razburjen kliče, da mala joče, ker ne najde čevljev in če jaz kaj vem o tem...Na to sem odgovorila, da sem jih jaz vzela pa tudi bundo in krilo, ker je potem tako v supergah in trenirki, da ne rabi vsega nositi v nahrbtniku in da sem ji povedala...na to on živčno, da se nikoli nič ne znamo zmenit, da zdaj vsi iščejo njene čevlje in da naj drugič otroku bolj razločno povem, kaj sem vzela...da nikoli več ne gre on po nikogar, ker potem vedno nečesa ne ve in ne najde in izpade "budalo"....
Meni je bilo, milo rečeno, smešno, da se zaradi takih stvari sploh splača razburjat...ampak iz te malenkosti je nastalo tak cirkus, da je ta malo 3x udaril, ker jo je zafrkaval, da joče, ona pa mu je rekla, da naj že neha...on ni nehal, ona je jokala in mu rekla, da se samo dere na vse in naj jo pusti na miru...
nakar je popenil-češ, froc mi ne bo tako govoril in jo je udaril...
Domov je prišla objokana in zaprla vrata ter rekla,da naj ga ne spustim noter, da naj že gre od nas, ker nas samo krega....
Jaz sem spet......diplomatsko skušala reševati položaj, želela se pogovorit z njim, želela, da se z otrokom pomeni in ji pove kaj je bilo narobe in .....
Po pravici povedano sem se počutila, kot da sem otroka izdala, ker je mož popenil iz nič, normalen človek bi me poklical, vprašal če vem, kje so oblačila, ob pojasnilu rekel, OK, hvala bogu, da jih imaš, ne rabimo več iskat, otroka potolažil,češ ne joči, saj je mami vzela.... drugič pa bolj poslušaj, kaj ti mami govori...to, bi bila reakcija normalne osebe...
Po mojem prigovarjanju sta se zvečer pobotala, potem jo je pa crkljal in crkljal, ker je vedel, da ga je "mimo usekal"...ampak škoda je bila storjena...
Isto je delal pri starejši hčeri....in kaj imamo zdaj...
Jaz pa sem in še to dopuščam, samo da je navidezni mir, da se otrok potolaži (čeprav ima verjetno grenak priokus, kljub atijevemu opravičilu)...
Najrajši bi ga raztrgala, tako sem v tistem trenutku jezna, potem pa me spet popade panika in kamen v želodcu in tak strah, da se cela tresem in samo tiho molim, da bi bilo spet vse mirno...
 
Do naslednjič....
Zdaj ne upam nič robantit, ker je maturantski-da bomo tam vsaj kolikor toliko normalni....da ne bo hčerka na maturantskem brez očeta...
Potem bo pa spet kaj, da bom popustila....saj vem, rekli boste sami izgovori-čakam, (ne vem kaj), da bom dovolj jezna, močna, kaj vem kaj, da ne bom popustila...pa ne dočakam...
Saj mi je jasno-ampak sem reva, "chicken" kot rečejo Američani...ta prekleti strah biti sam, pa ne ker ne bi zmogla, ampak kot da bi s tem pogrnila na celi življenski črti...
BOdi dovolj...
Hvala, če ste se prebili skozi to šlamastiko
efka

[masi]

ne nisi "dosadna" s tem pisanjem, ampak pri najboljši volji te ne razumem več, kajti po vsem napisanem bi zaradi otrok morala takoj oditi od njega saj imaš do njih odgovornost in ali se ne zavedaš, da s svojim vedenjem , ker ne storiš prav nič sama daješ ubogima deklicama napotnico za psihiatra??

zelo se mi smilita hčerki res, ker biti v takšnem domu, mah res te kot mamo ne razumem 

[vesnav]

Nisem brala vsega za nazaj, le zadnji vpis, k čemur me je spodbudil Mašin...

Težko sodim o čemer koli, o kakršni koli situaciji, poznam tepež in poznam ljubezen. Videla sem že veliko ljudi okoli sebe, marsikaj se lahko obrne, rane zacelijo, družina o(b)stane...

Ne vem, kako drugi.
Vem pa, da če bi se kdor koli na svetu, vključno z njegovim očetom, ali pa nevemKdo... samo dotaknil mojega otroka, bi ga lahko z golimi rokami raztrgala. Četudi bi bila v najhujši depresiji, pa četudi je to zadnje, kar bi v življenju storila.
Pri meni in živalih tu ni nobene razlike.
Pa amen.

[alexx]

efka...tudi jaz tega čisto ne razumem. Podpišem se pod masin in vesnin post. Celo zamerim ti...na žalost ne morem iz svoje kože. Zame so otroci, živali in nemočni zaščitena kategorija. Nedotakljiva. Jaz sem brala tvoje vpise...in oprosti...nekako se mi zdi, da ti ustreza biti *žrtev*.

Nisem brala vsega za nazaj, le zadnji vpis, k čemur me je spodbudil Mašin...

Težko sodim o čemer koli, o kakršni koli situaciji, poznam tepež in poznam ljubezen. Videla sem že veliko ljudi okoli sebe, marsikaj se lahko obrne, rane zacelijo, družina o(b)stane...

Ne vem, kako drugi.
Vem pa, da če bi se kdor koli na svetu, vključno z njegovim očetom, ali pa nevemKdo... samo dotaknil mojega otroka, bi ga lahko z golimi rokami raztrgala. Četudi bi bila v najhujši depresiji, pa četudi je to zadnje, kar bi v življenju storila.
Pri meni in živalih tu ni nobene razlike.
Pa amen.