Padec po 1 letu:(

[bacardidiaz]

 :zardevam:Ups, v bistvu sem pisal Efki

[Rob]

Efka,
moža spravi na skupno terapijo, zdaj. Orodje za to je vloga za ločitev (četudi bi šla do konca - sama zadeva je zate tehnično zelo enostavna in hitra). Brez tega se ne bo spremenil, s svojim obnašanjem mu le potrjuješ, da ima prav. Brez dobrega šoka ne bo spregledal in se spremenil. Mora pa najprej spregledati.
Skupna lastnina, hiša, krediti...to so stvari, in nič več kot to. Na koncu ti bodo toliko pomembne, kot meni moje...nič.

Obnašanje otrok je dovolj vnebovpijoče po spremembi, MORAŠ jo narediti, ne postavljajta hčera v položaj, da bi izbirali med vama.

Ker sem sam pristal na forumu, ni potrebno posebej poudarjati, da je vse to že za mano, danes vem, kaj bi bilo takrat spremenilo mene.

Še vedno imaš družino na kupu, UKREPAJ, ne le razmišljati. Odlašanje bo kvečjemu prineslo še kakšno tretjo osebo na tvoji ali njegovi strani, takrat bo reševanje na meji nemogočega ali tudi že čez...

MORATA začeti govoriti o reševanju družine, prenehati obdolževati se za vsako mišjo figo...

pogum, 

[efka]

Hvala vsem za odgovore....globoko v sebi vse to vem, pa me strah hromi...Verjetno res mislim, da brez moža ne bi preživela (pa ne mislim finančno), ker sem dobesedno psihično odvisno od njega. Ne vem zakaj, ne vem kdaj je do tega prišlo, vem samo da reagiram na vsak njegov migljaj, besedo, gesto....vnaprej pripravljam scenarije, da bi se vse dobro izteklo, ko se začneta s starejšo hčero prepirati, se začnem tresti kot šiba, da komaj hodim, vendar pridirjam do njiju, da se postavim vmes kot obrambni zid...
Hčera se grozno upira, že nekaj let imamo borbe z njo, žali nas vse po vrsti, preklinja, ne drži se ur prihodov domov itd. ...saj vem, da je to samo reakcija na razmere. Ampak zaradi tega obnašanja sem tudi jaz postala do nje hladna, ne morem je več sploh sprejemat kot otroka, temveč v njej vidim samo upornika, osebo, ki mi hoče spiti zadnjo kapljico energije....
Seveda pa niti slučajno ne mislim, da je za razmere kriva ona-kriv je mož, ki je takšen kot je in jaz, ki sem vsa leta to dopuščala....
Terapija...do nedavnega je vse zavračal, kakšnih 10 dni nazaj pa je celo prvič rekel, mogoče bi pa rabil pomoč, ker ne znam jeze spravit ven drugače kot na družino...ampak to je bil trenutek slabosti (očitno), ki je minil še preden se je dobro usedel..
Pri njem na silo ne gre nič, če ga bom na silo hotela kam spravit, bo enostavno odšel-saj je že rekel, spakiraj mi kovčke in grem...
Nočem ga branit, ampak očitno je v njem nekaj hudo narobe, nekaj kar ne zna povedat, pokazat...samo tako zna, da bruha iz sebe jezo in očitke....
Jaz pa ne vem, ali se od njega tako odvisna, ali mi še vedno toliko pomeni (po 25 letih)-zato rabim terapevtsko pomoč, da pri sebi razčistim, 
Vsem hvala za vzpodbudo!
efka

[dane]

A si res prebrala VSE.Moža braniš,da je z revežem vse narobe,hčero pa opisuješ,kod da je pošast,ki vas vse terorizira.Ja draga moja,pokrov ji dviguje,ker nič ne narediš in je v hudi stiski.Nehaj se pomilovat in nekaj nared,da ne bo pri vas nekaj hudo narobe.

[Arwen]

Nočem ga branit,...

ampak delaš pa ravno to 

[efka]

Saj sem napisala, da vem, da ni ona kriva, da je njeno obnašanje posledica.
Ne branim moža, cel čas govorim, da je on vzrok (pa jaz, ki v to igro pristajam)-samo skušam si razložit, kaj je to v njem, da tako reagira, da bi znala pristopit do njega, na način, ki bi ga nekako streznil. Ker več kot jasno je,da mi to v vseh teh letih ni uspelo-torej nisem izbrala pravega pristopa.
Kar se hčere tiče-težko je z razumevanjem prenašati izpade, kletvice, kričanje, neupoštevanje pravil, nikakršnega sodelovanja pri opravilih doma (za pospravit krožnike z mize se moramo skregat)...
Samo razlagam, kako je....saj včasih res terorizira vse (tudi babico, ki ji na vse načine hoče ugodit)...
Iščem poti in načine, samo da se malo poberem..težko je reševati takšne situacije, če zjutraj ne veš ali boš lahko vstal ali ne....pa saj sami veste
efka

[dane]

Te popolnoma razumem, ampak te še enkrat vprašam:kdaj in kaj boš storila?Ali se zavedaš,da tvoja nedejavnost,lahko pripelje do tega,da postanejo duševni invalidi.Da je na tej poti se vidi v njeni komunikaciji.Otroci potrebujejo sigurnost.Pri kom od vaju dveh jo lahko dobi?Njen način obnašanja kaže na to, da goji zamero do obeh.Kaj misli mož narediti je njegova odločitev,na katero žal nimaš upliva.Sama pa moraš TAKOJ nekaj storiti.Ne zgovarjaj se na bolezen,da ne bo prepozno,te nočem strašiti, a taki mladi ljudje so nepremišljeni in jih stiska pahne v neumne odločitve.

[masi]

.....se strinjam z predhodniki in ljuba duša daj glej na otroke in odziv tvoje hčerke je notranja bolečina, ki jo izraža na agresiven način, ker žal ne zna ali ne more drugače in je velik klic na pomoč in poskrbi zase in za hčerki, ker imata vso pravico do mirnega otroštva in tvoja naloga je, da jima to zagotoviš očitno sama, kajti ne rešujej in ne opravičuj več moževega vedenja, ker to je njegovo vedenje in sam si mora posiskati pomoč in za njegove izbruhe ni opravičila, še najmanj pa to, da jih povzroča starejša hči.

[Rob]

Pri njem na silo ne gre nič, če ga bom na silo hotela kam spravit, bo enostavno odšel-saj je že rekel, spakiraj mi kovčke in grem...

...oprosti, mogoče bo tole grobo, vendar...

Citat je blef...če se mu gre, naj si sam pakira...(če pa kdaj odide, bo to tako iznenada, da niti ne boš vedela, kaj se je zgodilo)
Potrebno ga je postaviti pred DEJSTVO, kateremu se ne bo zmogel izogniti in nad katerim ne bo imel kontrole. Tako dobi možnost, da se nauči prispevati svoj del v življenju družine. Dobi možnost...ni nujno, da jo tudi izkoristi.

Jaz pa ne vem, ali se od njega tako odvisna, ali mi še vedno toliko pomeni (po 25 letih)-zato rabim terapevtsko pomoč, da pri sebi razčistim

Terapevt bo kvečjemu izbrskal ta isti odgovor..."ne vem"...potem pa na prvem mestu omenjena odvisnost...tudi takrat boš ti tista, ki bo izbrala med tema možnostima, terapevt tega ne bo storil zate.

...še enkrat : jaz sem ta vlak že zamudil...ti ga mogoče še nisi...ukrepaj

[Marjetica]

kaj je to v njem, da tako reagira, da bi znala pristopit do njega, na način, ki bi ga nekako streznil.

Nikar ne troši energije, za to, da bi ugotovila, kaj ga muči. Ker tudi če boš vedela ne bo nič drugače. Dejstvo je, da tako reagira. In tudi če boš ti vedela, bo reakcija še vedno ista. Nič se ne bo pri njem spremenilo. Sam je odgovoren za svoja dejanja.
Ti pa si na prvem mestu odgovorna zase in za svoji dekleti.

[Arwen]

[Dejstvo je, da tako reagira. In tudi če boš ti vedela, bo reakcija še vedno ista. Nič se ne bo pri njem spremenilo. Sam je odgovoren za svoja dejanja.
Ti pa si na prvem mestu odgovorna zase in za svoji dekleti.

točno tako  drži ko pribito.... in še vedno velja: spremeni se sam in spremenil se bo svet...

[ton]

Meni pa ni po godu, da zdaj Efko naganjamo v neke hitre in radikalne poteze. Po vseh teh letih v treh dneh ne bo povzročena nepopravljiva škoda. Po mojem je bolj čas za razumen in pretehtan premislek.
Na tvojem mestu bi se osredotočil predvsem na dekleti. Na obe. Velika je obrambno in po naravi (pač vrhunec uporniških let) zajadrala v totalno zanikanje, ko te utemeljeno krivi za večino svojih težav.
Če mene prašaš, se že leta sprašujem, kdaj in ali je ali ni prepozno za kaj popravit - ampak še zmeraj velja, da je tudi danes lahko prav ustgrezen dan za nek nov začetek. Za en zametek nekega pogovora, v katerem (pa četudi ga bo morda trikrat, štirikrat prekinila in oddivjala - pa poskusi še enkrat prihodnji dan) ji le pojasni, da je ne sovražiš, da te je pa starševska in ženska vloga očitno malo povozila in res rabiš pomoč za naprej. Kak uporaben napotek. Upam, da jo sploh še zanimaš - ampak po mojem jo. In konec koncev tudi če je ne - naredi korak v to smer za njeno, hčerino prihodnost. Ljudje smo namreč hudo bukovi v tem, da se nam zdi nujno ponavljati napake naših staršev, se potem zapletati v njihove skupaj z našimi svežimi težavami... in bo RES lepo od tebe, da ji namesto občutka, da mora na vsak način pobegniti iz te zaklete družine, daš za popotnico kaj drugega.
Enako svetujem s ta manjšo. Ne pomagaj ji zasovražiti očeta - konec koncev ima vso pravico, da ga prav nekritično ljubi, pa naj gre za 100karatnega osla. Poskusi še njej razložiti svoje videnje tvoje in drugih vlog in morda se boš tudi od nje, kot od tavelike, česa modrega naučila.
Nameni se k temu te dni, ko ti je dal mož nekaj dobrodošlega odmora.
Srečno, Efka.

[krasendan]

Meni pa ni po godu, da zdaj Efko naganjamo v neke hitre in radikalne poteze. Po vseh teh letih v treh dneh ne bo povzročena nepopravljiva škoda. Po mojem je bolj čas za razumen in pretehtan premislek.
Na tvojem mestu bi se osredotočil predvsem na dekleti. Na obe.

Hm, sej o tem govorimo...je pa tko...ko sm bla jz kot otrok v taki situaciji, sm mamo nagovarjala k radikalni odločitvi(stara sem bila 13 let)...

napisali smo svoje mnenje...in nihče ne govori o treh dneh...gre se za to, da se je treba odločit...s tem ko starejša kriči in razgraja kliče na pomoč...sliši pa je noben ne...tamala pa tiši v sebi...ne vem...

kdaj je prepozno in kdaj ni...iz lastnih izkušenj...je že prepozno ampak, to ne pomeni, da se ne da popravit...bo pa potrebno veliko truda in pomoči otrokoma, da bosta predelali vzorce...

razumem efkino situacijo...ampak ni ga čez notranji mir, brez strahu, brez napetosti...in to se da doseč...v tej smeri jo spodbujam in želim srečno!

[efka]

Kaj naj rečem....moža mi v teh 3 dneh v budnem stanju ni uspelo dobiti oz. videti. Ker kadarkoli grem v klet (kjer ima svojo sobo) ga ni, ali pa "spi" tako, da niti ne morem z njim vzpostaviti stika. Starejša hčera je dokaj mirna, pogovarjava se, ona pravi zamenjaj ključavnico, da ne bo mogel not.. , ta mala pa me vsak dan vpraša, če je ati že boljše...
Na srečo jo vsak dan peljem k babici, kjer s prijateljico preživljata dopoldneve...
Vsako noč se zbudim, kako uro gledam v zrak (saj vem, začetni učinki AD), zjutraj pa je prva stvar WC...panika, tresenje....pa saj poznam to.
Danes sem spet globoko v "sh...", prikazuje se mi zadnjih 25 let, jočem, ker se vse resnično ruši...
Vem, da me "brcate", da se zbudim, premaknem, meni pa -saj je noro- gre po glavi, kako sva z možem na začetku govorila, da bova midva imela čisto poseben zakon, kjer se ljubezen ne bo nikoli končala
Če ne bi bilo tako žalostno, bi bilo smešno, pa ni.....
Z otrokoma poskušam normalno komunicirat, vendar je v tej situaciji to več ali manj samo navidezno...
Če se mi bo še naprej izmikal, ga bom morala nekako presenetit (noro je, da čakam moment, da ga kje srečam, pa mi še ni uspelo, ker gre ven pri garažnih vratih in se odpelje, jaz pa tudi ne morem dežurat)-čeprav je to spet ista taktika kot doslej, ko sem jaz hotela razčistit on je pa molčal.
Kaj pa naj, če beži-naj ga lovim? To bi bila burleska....
efka

[ton]

Koliko pa je v hiši nasilja in alkohola?
To dvoje po mojem pomembno vpliva na to, kako hitro reagiraj.

[Arwen]

kako sva z možem na začetku govorila, da bova midva imela čisto poseben zakon, kjer se ljubezen ne bo nikoli končala

razumljivo, da je hudo... hudo, ker se je drdugače izteklo... hudo, ker ni odziva z njegove strani... hudo, ker imaš občutek, da si za vse sama... hudo pretrgat toliko let skupnega življenja... hudo, ko pomisliš, kako bo, ko boš sama.... a glede na opisano - kakšno opcijo sploh imaš?

Če se mi bo še naprej izmikal, ga bom morala nekako presenetit (noro je, da čakam moment, da ga kje srečam, pa mi še ni uspelo, ker gre ven pri garažnih vratih in se odpelje, jaz pa tudi ne morem dežurat)-čeprav je to spet ista taktika kot doslej, ko sem jaz hotela razčistit on je pa molčal.....

nikogar, a res prav nikogar, ni možno prisiliti v nič... on pač igra na znane strune, na strune, ki so vedno do sedaj užgale...

[efka]

Koliko pa je v hiši nasilja in alkohola?
To dvoje po mojem pomembno vpliva na to, kako hitro reagiraj.

Moj mož alkohola sploh ne pije, šampanjec za novo leto in to je to, fizično tudi ni nasilen.
Samo toliko!
efka

[ton]

Okej, to je pomirjujoče.
Potem jaz glasujem za depresijo tudi na njegovi strani. Ker je na tvoji že definitivno potrjena, bo morda lažje na celotno zadevo gledati takole: tule se ne srečujeta ona dva, ki sta si obljubljala neznansko in najbolj posebno ljubezen pod soncem, pač pa dve motnji, ki sta se na 'subjekta' one ljubezni nacepili v letih in desetletjih. Jaz bi šel torej v smer nekega partnerskega in družinskega zdravljenja - ker rada ga očitno še imaš, on pa bi si tudi že znal sam spakirati kovčke, če bi ga preveč tiščalo.
Zdaj kako to povedati dekletoma, predvsem večji, ki ima za razumno samo eno rešitev (izkleniti hudiča)? Ne vem. Nujno bo tudi njo - in to kot enakopravnega partnerja ob vsem viharju, ki bo te mesece divjal okrog mature - vključiti v reševanje te zloženke.
Morda bi se veljalo z dekletom pomeniti tudi v smislu, da ob neuspehu ali nejasnem uspehu reševalne akcije naredite vse za nek spodoben študij bodisi na drugi univerzi ali v tujini (ampak ne na način, da jo boste zdaj pregnali od doma, seveda).
Drži se in držite se vsi.

[dane]

Po opisu sodeč,njemu ti dol visiš,ti se pa s tem nočeš sprijaznit in si sama pri reševanju zakona.Sory tok sm jezna,čeprav se nebi smela vtikati,toda moram ti reči.Oba skrbita samo za svoje počutje.On se tebe izogiba,ker mu je samemu lepše,ti bi ga pa rada prsilla v nekaj,kar tebi paše.Otroka pa s svojim obnašenjem kličejo na pomoč in očitno sta za vaju nevidna  .Kaj se mora zgodit tragedija,da se boš zganila?TI inON ta moment nista važna.Na prvem mestu so otroci,ki kar upijejo NA POMOČ. Ej MAMA zmigaj se,dokler je še čas.

[efka]

Hvala Ton, za moški pogled-dosti mi pomeni!
Hčera namerava študirat v drugem mestu (že od nekdaj to govori, še preden je prišlo tako daleč).Res me skrbi tudi glede mature-težko bo za njo in tudi zame (še sedaj ji pomagam pri učenju...). pred nami pa je tudi maturantski ples , ki hčeri dosti pomeni, sedaj pa kaže, da bo vse skupaj bolj klavrno.
Mož me v tem trenutku spominja na potepuškega psa, ki se zvečer zavleče v nek kot, prespi in se čez dan spet klati-ni mi jasno, kako lahko odrasel moški (z zelo odgovorno in celo nevarno službo) tako reagira...kot da je čisto izgubil razum, zadnjo trohico razsodnosti, kot neka psihopatska igra...
Saj že navezujem kontakte za partnersko-družinsko terapijo, če bo šlo....
Bom videla kakšno je stanje, ko pridem domov....
efka
-vidim, da je v tem času Dane poslala svoj prispevek...ne vem, če to, da rešujem zakon, pomeni prisiliti ga v nekaj, kar meni paše...najinega 25-letnega skupnega življenja ne poznaš...najmanj skrbim za svoje počutje, ker če bi, ne bi pristala v depri...če bi bila egoist, bi zase poskrbela....mogoče sem res sama pri reševanju zakona, vendar on daje v "normalnih" dneh vtis najbolj ljubečega moža na svetu....potem pač res nasedam na lepe besede že toliko let... (neštetokrat mi pove, kako me ima rad, kako je zakon brez otrok prazen in zakaj nekateri nimajo otrok-to mu kao nikoli ne bo jasno...vse to so njegove besede skozi leta..
Otroke sem poskušala zaščitit kolikor se je dalo in kolikor sem znala...
Kot kaže vse premalo....
Kljub "kritikam" vsem hvala...za komentarje
efka