ŽELIM SI ŽIVETI ...

[osamljen]

POZDRAVLJENI !
TUKAJ MED VAMI SEM DOBER TEDEN , Z ŽELJO , DA TUDI JAZ OPIŠEM MOJE TEŽAVE , KI ME MOČNO OBREMENJUJEJO PRI VSAKODNEVNI BORBI SAMEGA S SEBOJ , DA PREŽIVIM DAN KOLIKOR TOLIKO ZADOVOLJIVO . ZARADI DEPRESIJE SEM SE ZDRAVIL TRIKRAT , 1994 , 2004 IN 2008 . VSAKODNEVNO JEMLJEM ANTIDEPRESIVE , BREZ KATERIH VERJETNO NE BI MOGEL FUNKCIONIRAT . S TEM SEM SE SPRIJAZNIL . KO SEDAJ POMIŠLJAM ZA NAZAJ UGOTAVLJAM , DA SEM DEPRESIJO PODEDOVAL , KAJTI IMELA JO JE TUDI MOJA MAMA , TER KAR NEKAJ SORODNIKOV PO MAMINI STRANI . DVA STAREJŠA SESTRIČA STA NAREDILA SAMOMOR , NA KAR SEM JAZ VELIKOKRAT POMISLIL , ENKRAT CELO POIZKUSIL , VENDAR SO ME MISLI NA OTROKA , KI JU IMAM NAJRAJE NA SVETU , ODVRNILE OD TEGA . LETA 1994 PRI STAROSTI 38 LET , KO SEM BIL PRVIČ NA ZDRAVLJENJU TRI MESECE JE BIL ŠOK ZA CELO DRUŽINO . KLJUB TEMU , DA SEM SE PO TREH TEDNIH POČUTIL POVSEM ZDRAVEGA , SEM OSTAL NA ZDRAVLJENJU V PSIHIJATRIČNI BOLNICI TRI MESECE IN POTEM ŠE DOMA EN MESEC , DA SEM PRIČEL SPET HODITI V SLUŽBO . V SLUŽBI ZARADI TE MOJE BOLEZNI NISEM IMEL NIKOLI TEŽAV , SODELAVCI IN ŠEFI SO ME SPREJELI NAZAJ KOT , DA SEM BIL NA BOLNIŠKI ZARADI GRIPE ALI KATERE DRUGE " NORMALNE BOLEZNI " IN NE ZARADI PSIHIČNE MOTNJE IN DA SEM BIL V NORIŠNICI . ŽE DEJSTVO , DA ŠE SEDAJ OPRAVLJAM ISTO DELO KOT PRED PRVIM ZDRAVLJENJEM , SEDAJ SICER SAMO ŠTIRI URE , KER SEM ŠTIRI URE INVALIDSKO UPOKOJEN POVE , DA SEM DELO PRED IN PO ZDRAVLJENJU OPRAVLJAL V REDU . ZA VSO PODPORO , VSPODBUDO , PRIJAZNE BESEDE , JIM VELJA PRISRČNA HVALA . V ČASU ZDRAVLJENJA SEM IMEL KAR NEKAJ OBISKOV S STRANI SODELAVCEV , KAR PA NE MOREM REČI ZA BIVŠO ŽENO ( ločen sem sedem let ) , KI JI JE ŽE EDEN OBISK NA TEDEN PREDSTAVLJAL PROBLEM IN JE REKLA , DA JE DOVOLJ ŽE TO , DA PRIDEM VSAK VIKEND DOMOV , TER DA NI POTREBNO BITI NA OBISKU VSAK TEDEN . KO SEM VIDEL , DO SO IMELI DRUGI BOLNIKI VELIKO OBISKOV , TUDI VEČKRAT NA TEDEN , SEM BIL ZELO ŽALOSTEN , RAZOČARAN , S SOLZAMI V OČEH . CELO MOJA TEDAJ ŠE ŽIVEČA STARŠA STA KLJUB STAROSTI IN BOLEZNIM , KI STA JIH IMELA , BILA PRI MENI NA OBISKU VELIKOKRAT VEČ , KOT BIVŠA ŽENA , KI JI JE 20 KM VOŽNJE Z AVTOBUSOM BIL VELIK PROBLEM . PSIHIATRINJA MI JE VEČKRAT REKLA , KO SEM POZNEJE HODIL NA KONTROLE , NAJ KDAJ PRIDE ZRAVEN TUDI ŽENA , VENDAR JE ONA VEDNO REKLA , DA ONA NE POTREBUJE PSIHIJATRA , ZA MENE PA , DA SEM ŽE DOSTI ZAFIKSAN Z ZDRAVILI . ZA OGLED PORTALA " NE BOJ SE " MI JE SVETOVALA HČI , TER PREDLAGALA , DA NAJ TUDI KAJ NAPIŠEM , DA MI BO LAŽJE , ČE SE BOM ODPRL LJUDEM , KI ME BODO RAZUMELI . RES JE , LAŽJE MI JE , TAKO , DA ŠE KAJ NAPIŠEM . HVALA VSEM , KI STE PREBRALI MOJO ZGODBO O PRVEM  SREČANJU Z DEPRESIJO , ČEPRAV TO PISANJE MOGOČE NIMA NE GLAVE IN REPA .
HVALA !

[Arwen]

osamljen.. laže je brati test, če je pisan z malimi črkami... z velikimi napisano pomeni, da kričimo...

... kako pa kaj ostalo? hazardiranje, praviš, je pod kontrolo, finančno sicer je trenutno kriza, pa - držim pesti, da bo recesija hitro minila in bojo plače spet kot prej...

Občutek imam, da iščeš partnerko... veš, preko Dam-a so skupine za samopomoč, razna srečanja... udeleži se jih...

objem 

[lucy80]

Želela bi ti napisati, da je boj tudi del zdravljenja in nda ne smemo obupat, pa naj se zgodi karkoli. Že to, da si pisal na forum dokazuje, da se boriš z boleznijo in se trudiš rešiti njenega oklepa. Tudi jaz ne vem kako bi brez zdravil, tudi jaz sem po poskusu samomora, pa se še vedno vztrajno borim.

Tudi mene so nekateri prijatelji zapustili, ko sem bila v bolnici, pa sem se stežka sprijaznila s tem, da sem jih izgubila, verjetno za vedno. Ampak tako pač je, potem pa človek spozna nove ljudi in gredo stvari že nekako dalje. Veliko ljudi še vedno ne razume duševnih bolezni in se nas bojijo, ker pač smo bili že v psihiatrični bolnici ali pa smo psihiatrični bolniki. To je njihova škoda, ker ne razumejo, da smo še vedno isti kot smo bili prej, le bolezen je treba zdraviti.

Drži se in ne obupat

[osamljen]

Arwen , hvala za odgovor in opozorilo , ker kričati pa res nimam namena na  nikogar , še posebej tukaj .
Hazardiranje je popolnoma pod kontrolo , ker ni niti osnovnih pogojev , ker nimam denarja . Tudi jaz upam , da bo kriza čim krajša . Res je , rad bi spoznal žensko , ki bi mi bila najprej prijateljica , s katero se bi veliko pogovarjal , se sprehajal , zaplesal . Doma bi naj bila blizu mene , kajti sedaj moram gledati na vsak evro . Sedaj , ko ne hazardiram , že čez 400 dni , si tudi ne sposojam denarja  od nikogar , dolžan nisem nobenemu razen banki . Hčerka in sin me podpirata in se veselita vsakega dneva , ko ne hazardiram  , kajti bila sta zelo prizadeta ob dejstvu , ko sem njima povedal , da sem hazarder in koliko sem zapravil . Najbolj na svetu si želim spet pridobiti njuno zaupanje , kajti zelo močno boli , ko spoznaš , da ti niti lastna otroka ne zaupata več . Zelo veliko sta mi pomagala , tudi finančno , zato ju ne smem več razočarati . Vem , da sem na pravi poti , vem , da mi bo znjuno po,očjo uspelo .
Zagotovo pa vem , da bi rad spet ljubil in bil ljubljen , vendar samo z žensko , ki me bo sprejela takšnega kot sem , prav tako tudi jaz njo . Kaj misliš Arwen , je kje tudi sorodna duša zame , kateri bom iz dna duše in srca rekel , rad te imam , pogrešam te , želim si te ?
Hvala za objem , ki ti ga vračam , zelo prija .
 
Prisrčen pozdrav !

[osamljen]

Lucy 80 hvala za odgovor na mojo temo . Popolnoma se strinjam s teboj , da je tudi zdravljenje trd boj za boljše počutje , za prijetno doživet dan . Drži tudi , da se v dobrem tednu , kar sem prisoten tukaj na forumu in po treh napisanih temah počutim precej boljše in v meni se je naselilo malo notrenjega miru , ki ga prej nisem občutil . Vidim , da je boljše , da o vsem pišemo , damo iz sebe tisto , kar nas teži , pa še prijetne , vspodbudne misli nam dajete tisti , ki tudi odgovorite na naše pisanje . Vsem prisrčna hvala . Ne razmišljam več toliko o razdejanju , ki sem ga pustil za seboj , nekako drugače gledam na vse skupaj . Redno obiskujem anonimne hazarderje že leto dni in vedno bolj sprejemam misli , ki si jih izrečemo na koncu srečanja ... BOG , DAJ MI SPROŠČENOST , DA SPREJMEM STVARI , KI JIH NE MOREM SPREMENITI , DAJ MI POGUM , DA SPREJMEM STVARI , KI JIH LAHKO IN MODROST , DA SPOZNAM RAZLIKO ... Prav tako enkrat tedensko obiskujem srečanja na skupinski terapiji , za bolnike z psihičnimi motnjami , kjer se pogovarjamo o naših težavah in o tem , kaj storimo , da je naše počutje boljše , toplejše , prijaznejše . Obe skupini mi veliko pomenita , ker smo tam ljudje , ki razumemo naše težave , ki jih imamo , kajti v "normalnem svetu " se ne moreš s vsakim pogovarjati o svojih težavah , ker , ko si enkrat bil v psihijatrični bolnišnici dobiš pečat , ki ga ne moreš izbrisati . Žal morem reči , da sem prepričan , da tega dejstva , da sem psihični bolnik , ni mogla sprejeti tudi moja bivša žena . Ker sem moški , ki ima globoka čustva , sem to začutil že po prvem zdravljenju , ko sta se začele najine poti razhajati . Moram pa reči , da jo kot mater najinih otrok še vedno spoštujem , ker je za otroke bila skrbna in ljubeča mama . Da je bila pa bolano ljubosumna , nagnjena pretirano  na čistočo , polna očitkov na stvari , ki jih nisem počel , ker so bile samo v njeni glavi je pa zgodba zase .
 


Tudi mene so nekateri prijatelji zapustili, ko sem bila v bolnici, pa sem se stežka sprijaznila s tem, da sem jih izgubila, verjetno za vedno. Ampak tako pač je, potem pa človek spozna nove ljudi in gredo stvari že nekako dalje. Veliko ljudi še vedno ne razume duševnih bolezni in se nas bojijo, ker pač smo bili že v psihiatrični bolnici ali pa smo psihiatrični bolniki. To je njihova škoda, ker ne razumejo, da smo še vedno isti kot smo bili prej, le bolezen je treba zdraviti.

Drži se in ne obupat
[/quote]

[Arwen]

Seveda je sorodna duša zate  kakopak drugače    je pa tako, da pričakovat, da bo sama od sebe prišla k tebi...  .. na internetu imaš kar nekaj forumov, kjer se iščejo osamljena srca.... pa tudi preko Dam-a lahko dobiš krog prijateljstva .. obiskuješ kako skupino za samopomoč? greš kam ven, v naravo? na kak grič? treking? ... karkoli, kjer lahko spoznaš ljudi. Samo doma čakat je premalo.

objem 

[Gigli]

Osamljen,

Vesela sem, da si se opogumil in napisal svojo zgodbo.
Vsak ima svoje trpljenje, vendar tu gor smo vsi enaki, vsi imamo težave in vse se dnevno borimo proti svojim "strahcem". Človek lahko razume samo takrat, ko je sam nekaj izkusil.
Tudi jaz sem imela negativne izkušnje s prijatelji za katere sem mislila, da mi bodo stali ob strani vendar je bilo za nekatere to preveč in so se umaknili, verjetno pa so se tega tudi podzavestno bali. Dejstvo je, da je psihičnih bolezni čedalje več zaradi stresnega življenja in prehitrega življenskega tempa...hitro se to ravnovesje poruši.

Zelo si pogumen in vem, kako je živeti s to boleznijo in kako zelo nas omejuje. Zato smo tu, da se izpovemo in da smo obkroženi z ljudmi ki vedo kako je to in se potolažimo.
Vem, da so tu gor sami čudoviti ljudje in vesela sem da jih nekaj od teh poznam...za vse eno 

Lp,
Gigli