Kako odgnati črne misli?

[ep]

Pozdravljeni,

sem čisto nova v tej zadevi  . Že nekaj dni prebiram tale forum in moram rečt, da mi zmeraj da nov zagon, saj vem da nisem sama in da so tukaj ljudje, ki v celoti razumejo panične napade, depresijo,...

No naj nahitro malo opišem svojo zgodbo:
Pred enim mesecem (malo po novem letu) se mi je zgodil prvi očiten panični napad. Znaki hiperventilacije so me sicer spremljali že nekaj dni prej (konstantno čez celi dan), no potem pa je prišel ta grozen večer, ko sem mislila da je to moj zadnji večer in sicer nisem več mogla dihati normalno, v glavi mi je bobnelo, šumelo, mravljinci po celi desni polovici telesa.... v glavnem mislila sem da me bo kap. Tako da sem pristala na urgenci, kjer so mi pregledali kri, naredili ekg, slikali pljuča in pregledal me je nevrolog - ugotovili so da sem v dobrem stanju in da imam sindrom hiperventilacije (dali so mi navodila za dihanje v vrečko). Ker sem se vsega tega zelo ustrašila, sem naslednje jutro obiskala svojo zdravnico, ki mi je predpisala helex (po potrebi). Še isti dan sem nato šla še na dodatni pregled k nevrologu in glede na znake so mi pod urgentno naredili MRI glave (kjer je bilo vse OK). Ker se moje stanje ni nič izboljšalo sem šla nato na pregled k psihiatru na poliklniko, ki mi je predpisal Paroxat (1x 20mg tableto zvečer, ker nisem mogla spati oz. še zmeraj ne spim, tako da razmišljam da bi tableto začela jemati zjutraj, da bi morda učinek AD-ja do večera že kaj popustil - kaj menite???).  No potem so se začeli peklenski dnevi, saj me je adrenalin spremljal na vsakem koraku, glava me je bolela, telo je bilo čisto izčrpano, konstantna zadihanost,... Vmes sem imela še pregled na ORL (saj mi že nekaj časa šumi v desnem ušesu), pa so rekli da je vse OK. Naredila sem tudi kontrolo ščitnice, ki je tudi OK. Imela sem tudi prvo svetovanje pri psihoterapevtki, ki mi je malo razložila ves potek te bolezni.

Do danes so ti znaki skoraj izginili, vendar se še zmeraj pojavi špikanje v glavi oz. kar močan glavobol ter zadeva ki me najbolj skrbi tiščanje v pljučih (bolj v desni polovici pluč) oz. včasih me kar malo zaboli, ter čudni občutki v desni roki in zgornjem delu hrbta (kot neko tiščanje oz. napetost).
Zdaj pa k bistvu.......ne morem si pomagati oz. ne gre mi iz glave misel da imam morda pljučnega raka . Vem da ni dobro razmišljati o teh stvareh, a kaj ko me telo konstantno opozarja na to. Včeraj sem imela rentgen pljuč, tako da zdaj čakam še na te izvide. Naj povem še to, da me tudi še sedaj po treh tednih jemanja Paroxata spremlja "lovljenje" sape čez cel dan. Saj če se zamotim to izveni in tudi zjutraj ko se zbudim in če sem naspana (ponavadi samo takrat ko vzamem Sanval, drugače je moje spanje bolj podobno pol urnim dremežem in nato bedenje in tako celo noč) ne občutim tega, vendar takoj ko pomislim na dihanje se mi zadeva ponovi.
Vadim tudi trebušno dihanje (ki je zelo naporno, glede na to da celo svoje življenje diham drugače), vpisala sem se jogo in v februarju bom začela hoditi na KVT. Tudi berem dosti, se skušam tudi čim več gibat (sprehodi). Trudim se delati na sebi in resnično sem začela živeti bolj mirno (v primerjavi s prejšnjim načinom življenja).

Svetujte mi kako naj premagam te misli (da bom umrla)??
Zavedam se da bomo vsi enkrat odšli s tega sveta.....
Ali je imel še kdo take simptome???

Upam, da vam nisem preveč "zatežila", samo res bi rada začela normalno funkcionirati (brez teh vsiljivih misli. Fizične bolečine prenesem, tole je pa res naporno ).

Lepo se imejte in želim vam dan brez grdih misli .

[Arwen]

pozdravljena, ep  Jaz jem paroxat zjutraj (ker mi je povzročal nespečnost); piskanje v ušesu mi je zelo poznana stvar  ... kar se depresije tiče, pa zna zelo zelo bolet celo telo.

Objem 

[Jagodka]

Zdaj verjetno že veš, da nimaš raka. Saj si že dal slikat pljuča, ne? To me tako spominja na letošnje poletje na morju, ko sem v vsaki pegi, v vsakem znamenju videla kožnega raka. pa ne le na sebi, tudi na otrocih. Mož je že skoraj zgubil živce. Misel na smrt je bila moja spremljevalka dan in noč. Scenarij za pogreb izdelan do potankosti. Samo še nove žene nisem poiskala mojemu. Vsi bomo umrli, drži. Ampak dokler živim, želim živeti polno in zadovoljno. To je moja odgovornost do sebe in moje družine. Ne obremenjujem se več s smrtjo, bolj s kakšno boleznijo, ki me v bodočnosti verjetno čaka. Ko pride tisti dan in diagnoza, bom začela pa reševati, dotlej pa pazim nase in delam na preventivi. Treba je živeti zdaj.

Glede ADjev (imam Asentro) pa so meni prijeli šele po 6ih tednih. Po 6ih tednih pekla.

Dobrodošla.

[trzinka]

  Ja, se definitivno najdem v tej zgodbi. Če začnem samo pri strahu pred minljivostjo, smrtjo in pdb. Pa simptomi, nekaj jih je takih, ki spadajo pod depresijo in anksioznost, ostali pa spadajo pod stranske učinke ADja. Glavoboli te bodo minili in ostale težave tudi, kot je napisala Jagodka 4-8 tednov traja, da primejo tabletke, ki jih veselo pijemo. Drugače pa je psihiatrinja tudi meni premaknila na jutranje jemanje zdravil in ne večerno, kot imaš ti. Po treh mesecih sem začela lepo spati in tudi ostale težave so se umirile.

                      Pozdrav, Trzinka

[milina]

preusmerjaj misli do onemoglosti npr. opazuj list rože ali si ga predstavljaj v misih, opazuj barvo, teksturo, vse v detalje, uglavnem fokusiraj se na nek predmet in ga proučuj, kako izgleda in to delaj dokler temne misli ne grejo stran....to je preizkušena metoda......uglavnem preusmerjaj misli, če ti zopet pride mislel, pa še kar naprej preusmerjaj, preusmerjaj, preusmerjaj in še enkrat preusmerjaj misli, vso srečo, pa piši, kako ti uspeva

[polona]

Čav Ep.

Sem mislila da berem svojo zgodbo.
Ja res niso prijetni ti občutki. Tudi jaz se še sedaj sprašujem kaj če imam pljučnega raka. Vse me nekaj tišči in boli, tudi roke imam take napete in oh vse kar je možno.
Nič nisi težila ali zatežila. Vsi se ubadamo s podobnimi simptomi.
Si pa zelo pridna in veliko delaš na sebi, tako da vrjamem da se ti bo stanje prej ali slej izboljšalo in boš druga oseba -boljša, močnejša.
Če te karkoli zanima se lahko oglasiš tudi na zasebno.

Lp Poly

[zrebicek]

hello ep!
So stvari, ki so nam znane tudi jaz sem potrebovala svoj čas, ko sem doživela panični napad je bilo ravno tako, kot bi me zadela srčna kap. Nihče ni vedel kaj sploh me je doletelo dokler nisem šla do zdravnice, ki mi je predpisala asentro. Stanje se je nekoliko izboljšalo. Ne smeš obupati misli pozitivno vedno za dežjem posije sonček naj bo v tvojem srcu.

[ep]

Živjo vsem skupaj,

hvala za lepe misli in vzpodbudne besede.......to mi daje še dodatni elan za naprej  .
Danes sem šla prvi dan v službo (po 1 mesecu bolniške) in mi ni bilo nič fajn pri srcu, ko nobenega ne zanima kako si oz. sem imela občutek da si mislijo, da sem vso zadevo skamuflirala.... Ampak sem si v mislih skoz ponavljala: "Ne obremenjuj se......saj obstajajo tudi druge službe.....in tudi zame bo spet posijalo sonce".
Drugače pa me v prsih še zmeraj tišči (najbolj v desnem delu) in ta bolečina se širi čez rame in hrbet. Sploh je ne znam opisat včasih me špika, peče....včasih pa kot bi imela eno ogromno skalo na prsih  . Izvidov od rentgena pljuč še nisem dobila ....... ampak moram rečt da bolečina v pljučih je zdaj kakšen dan bolj izrazita kakšen dan pa komaj da se pojavi  , tako da tudi te moje "črne misli" niso več tako pogosto prisotne.

Danes sem tudi govorila z nevrologinjo (znanka), saj sem šla k njej po nasvet zaradi različno velikih zenic, ki so mimogrede zvečer ogromne in mi je rekla da so moje zenice normalno funkcionalne. Glede na moje težave (črne misli po štirih tednih) pa mi je priporočila naj povečam dnevni odmerek Paroxata iz 20 na 40 mg (to naj bi tudi bil normalen odmerek pri panični motnji)....... samo se meni zdi to ogromno oz. ne vem če je to sploh OK, da podvojiš odmerek kar tako na hitro ? Kaj vi mislite, ali je sploh potrebno povečati odmerek??

Zdaj si še urejam lečečega psihiatra, tako da bom seveda še njega vprašala za nasvet o povečanju odmerka, preden bom karkoli naredila.

Džite se in hvala ker ste me brali  .

[mais]

Pozdravljena,
Tudi meni se je septembra začelo z zelo močno pekočo bolečino glave, mravljinci po telesu, slabost....
Diagnoza depresija.Zanima pa me KVT, ali mi lahko poveš kam si se prijavila?

[Anuška]

Tvoj opis bolečine me (res laično) spominja na tesnobo. Jaz jo premagujem z gibanjem in telovadbo. Lani takle čas (ni bilo snega) sem odkrila, da mi klasična kmečka dela (grabljenje, delanje butar......) premiga ramenski sklop in zategnjenost mišic popusti. Vse leto sem skrbno spremljala in dojela, da samo hoja (če to ni aktivna nordijska hoja) tesnobe in bolečine fizično ne odžene.

V poletnem času sem se seznanila še z novimi vajami, s katerimi razgibam mišice in predvsem iz sebe iztisnem ves star, odvečen zrak .............. zdravilo proti hiperventilaciji.

To je moj način boja. Bolj kmečki, ampak zame taprav.

A.

[msavic12]

Ful mamo vsi podobne zgodbe,že neki časa berem sporočila pa sm se odloču mal vključit v pogovor.Tud jz mam paroksat že neki cajta in se kr uredu počutm,negativne misli pa so še zmeri prisotne.  dal pa bi vsm en nasvet bolj k se bote ubadl z svojimi negativnimi mislimi in raznoraznimi strahovi bolj bojo prisotni--če pa jih pustite da kr mal bluzijo po glavi jih ne jemljete resno včasih se jim mal nasmejete pa nimajo nobene moči nad vami,ker misli so vaše orodje in ne vi njihovo,res da velikokrat blodijo same ampak ne s tem delat seb še dodatne obremenitve,če jih mal opazujete boste vidl sami da je res tko!!!

[ivica]

se strinjam z nikotom, da je včas najbolš sprejet te misli, jih "spustit skoz".. sam men je to ratal /pa še vedno mi ne rata vedno/ šele ko so AD spet prijeli in ko sm ratala bolj stabilna. do takrat pa je znalo bit tko, da sm komi čakala da se zgrnem v posteljo, ker je bil vsak dan ne-misliti na to totalno izčrpajoč.
mi je pa znano tud "obsesiranje" s smrtjo.. zarad astme in tesnobe sm se ful dolg cajta bala (ker so me bolela pljuča) da mam pnevmotoraks in bom umrla tukaj in zdaj. al pa sm misnla, da se bom zadavla s hrano, al pa da mam tumor itd.. ampak zdej je bolje, ni pa še čist ok. sam se učim sprejemat samo sebe..
držim pesti zate, in vse se da zrihtat.

[alexx]

Z lepimi mislimi. Dobila sem jih po mailu od dobrovoljčka.

Tja do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica. (Beverly Sills)

Tisti, ki se raje smehlja, kot besni, je vedno močnejši. (Japonska modrost)
 
Ne bojte se napredovati počasi, bojte se le tega, da bi se ustavili. (Kitajska modrost)

Eno samo načelo ti bo vlilo pogum, in to je, da nobeno zlo ni ne večno, ne dolgotrajno (Epikur)

Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu. (Mahatma Gandi)

[Aslan]

Reci si STOP....in črno in nekoristno misel izpuli k plevel...
Na njeno mesto pa posadi rožico = lepo misel..o dobroti, upanju, ljubezni, sreči..
Pomisli na hvaležnost...na top kaj vse imaš...

[Orhideja1]

Sami smo gospodarji svojih misli. Torej imamo moč, da jih spremenimo. Misli preusmeri drugam, misli na nekaj drugega, lepega, pozitivnega, kar se ti je zgodilo.
Pomagajo tudi razne tehnike sprošanja, kot je recimo AT.

Srečno.

[sonček86]

Hay!! sem 24 letna mamica, moj sinek je star 6 tednov, ze med nosecnostjo sem dobila napad panike, sedaj pa se mi pojavlajo podobni simptomi kot si jih ti opisala, pekoca bolecina v glavi, vrtoglavice, nonstop mi gredo po glavi misli, da ga bom pustla samega,da bom umrla... veckrat obcutim mravlince po nogah in nato postane moje telo medlo, ce vzamem lekadol mi ne pomaga nic, jem vse manj, hrana mi sploh ne disi, zacutim tudi bolecine na levi strani telesa v levi roki in v prsih, mela sem ze ekage in je pokazal da je vse oky, v usesih mi nonstop piska, nonstop me je strah, da ga bom prečasno pustla samega na tem svetu da me nebo imel moznosti spoznat kdo sem in kdo je njegova mamica. neprestano mi gre ob teh mislih na jok in sem zaskrbljena. no pri moji zdravnici sem narocena v pondeljek, a me je zelo strah da mi bojo nasli kaksno tako bolezen ko te hitro pokonca. kaj je mozno da se me loteva poporodna depresija? prosim za odgovor in kaksen dober nasvet kaj naj nardim glede tega. hvala!

[alexx]

kaj je mozno da se me loteva poporodna depresija?

Mislim da. Skoraj sigurna sem da gre za nekakšno poporodno zmedo tvojih hormonov in posredno s psiho. Prepričana sem, da si fizično zdrava in, da je tvoj strah samo posledica tvojega čustvenega stanja. Pogovori se s svojo zdravnico podrobno. Verjamem, da bosta našle kakšno dobro rešitev.

Srečno sonček86.

[Kitarist]

Zanima me če so kje kakšne tehnike? Ker ko dobim močno anskiozo se mi tudi ostali simptomi povečajo in kasneje ratam depresiven in razmisljam čudne stvari (nimam volje, vidim vse negativno,razmisjal o samomoru a vem da to nisem jaz) samo potem to spet izgine in sem cez dan nekao numb. Razmisljam da bi spet zacel jemati sentjanzevko ker pri njej ravno nisem imel stranskih ucinkov.

Hvala!!!

[Ajla]

Kitarist....toplo ti priporočam knjigo Depresija za telebane ali Anksioznost za telebane ( naj bi bili dokaj podobni). Sicer je knjiga dokaj obsežna, ampak zelo uporabna. Najdeš nekaj dobrih tehnik. Seveda je od tebe odvisno ali se jih boš držal, katere ti odgovarjajo...

Sicer pa meni osebno zaenkrat pomaga beleženje dnevika. Napišem vse, kar se mi zdi pomembno, kr bi rda dala ven iz sebe. Misli, bolečino, strahove. Kadar sem v pozitivnem počutju in bolje, pišem z velikimi tiskaimi črkami  DA SE BOLJE VIDI, hehe. Pojdi ven na sprehod in opazuj naravo. Ukvarjaj se s stvarmi, ki te veselijo, izpolnjujejo. Preusmeri misli drugam in ne pusti, da ti pridejo do živega. Čeprav je težko včasih, vem

[majč]

Prebrala sem samo naslov teme, pa bom rekla takole: vlagaj energijo v to, da skušaš slabe misli zamenjati za dobre. Eno je to, da poveš psihiatru, kaj se ti dogaja in skušata najti pravo zdravilo, da se ti kemija v glavi melo uredi. Druge je napor, ki ga moraš sam vložiti.

Sama sem si pomagala s pisanjem pesmic. Niso Bog ve kaj, ker nisem noben neki ekstra talent, so pa preklemansko terapevtske zame. Vedno sem pisala o tem, kam želim priti in kako bom (bi rada) takrat čutila itd. in tako sem si dobesedno predprogramerala svojo pot točno tja, kamor sem želela priti. Veliko sem pisala in moje pesmi so bile vedno korak pred mano. Pisala sem pa na način: To in to bo! Sploh nisem dvomila v to....npr.: ...in solz več ne bo. In potem so le prešle počasi. Vedela sem, kam želim priti in tja sem tudi prišla. Z veliko volje. Takrat nisem blestela v funkcioniranju, četudi sem se vedno trudila, da kaj naredim, sem se pa s pomočjo pisanja sama sebe terapevtizirala. Super se je obneslo.

Srečno!

Maja