KAJ NAJ NAREDIM

[kakadu]

sem klicala psihijatrinjo že danes, pa mi v bistvu ne ve več kaj povedat ko da misli da bi mogla it v bolnico. moja soba ki mi je delovala prej kot neko lastno zatočišče, mi zdaj deluje tako turobno in hladno.sama sebe ne prepoznam in ne morem verjet da je prišlo sploh do te stopnje da razmišljam o bolnici.najraj bi se zabetonirala vsobo in se ne bi več premaknila. besede mame in očeta mi ne pridejo do živega, hočejo mi pomagat, jaz pa kot da ne bi razumela.ko da se sama hočem spravit ampak res čist na rob. rada bi prišla k sebi a ne gre in ne gre.nikakor se mi misli ne ustavijo, za eno obsesijo pride druga in tretja...sedaj pa si že itak mislim da mogoče več to ni okm, ampak čista neka izgubljenost.

[Onix]

Je OKM brez skrbi. To da ti je soba postala čudna, je simptom tesnobe, ki se ji reče derealizacija. Sam sm mel ničkolikokrat tak občutek, vse mi je bilo tuje kot da bi prvič videl svoj dom. Res rabš pomoč strokovnjaka, da ti predpiše prava zdravila in ti jih potem pod nadzorom viša. V bolnici bi sigurn dobila pomirjevala vsaj zvečer da bi lahko spala. Ne tolk časa čakat kot sm jes, ker mi je res žou de nism šu prej po pomoč. Ker dl čakaš brez ustrezne terapije težje je potem pozdraviti stanje.

[himiko]

Oki. Kaj pa ce bi morda res sla v bolnisnico, da bi ti malo odleglo... Da se ti pomiri telo.
Poskusaj ne razmisljat, zakaj je prislo do te stopnje. Tud jz sem, sam to ni blo tok konstruktivno. Pol sem si pa zacela govorit: "Kaj ces, zivemu cloveku se vse zgodi."
In ne skrbi, bos prisla k sebi - se vsi smo! Pocasi bo slo na bolje. Npr, tudi ce si nogo zlomis, traja nekaj casa, da si opomores. In tako je tudi z nasimi dusami.

Drzi se,

 

Ps v vsaki izgubljenosti se potem spet porodi najdenost!

Pss ja, kot je napisal Onix, gre za derealizacijo - to se je meni cesto dogajalo. Kakadu, ne cakat, pejdi po dodatno pomoc. Zakaj bi se tok matrala? Meni je bilo potem tudi zal, da sem toliko casa odlasala. Toliko casa sem cakala, da me je bilo vsega strah - tenoba pac... Ce bi danes vedla, to kar vem zdaj, bi takoj stopila po pomoc!

Himiko

[kakadu]

vem da dobro mislita in imata prav.v bolnici bi dobivala ista zdravila, no spala ponoči bi pa lahko.se vedno upam, da mi ne bo treba v bolnico.ne verjamem da je to zame najboljše.starši sploh nočejo slišat o bolnici in po svoje imajo prav, a kaj ko meni ni nič boljše.

[himiko]

Oki.

Hm, kaj pa ce bi sla k psihiatrinji zdele na osebni pogovor - da te malo pomiri? Ce pa to ni mozno, pa vsaj na PHP? Jz sm sla, pa je blo potem malcek boljse. Morda pa ti bodo tam predpisali se kaj za pomiritev.

Drzi se!!!!!

[kakadu]

nisem iz Ljubljane in neki nujni psihijatri pri nas ne vem sploh če so, mogoče dežurna služba.

[vesnav]

Kakadu,
morda bi dala staršem prebrati to svojo temo.

Tukaj smo ljudje, ki poznamo tvoje občutke, nekateri smo tudi odrasli, smo se pobrali in živimo in se trudimo živeti, kot da tega ni bilo.
Lahko nas starši tudi kaj vprašajo.

Bolnica ni nič sramotnega, tvoji starši se morda bojijo. Tudi mojim takrat ni bilo vseeno, pa so vse to že pozabili.

POMEMBNO JE, da se ti izboljša.
Lahko ostaneš doma, vendar tvoji starši potrebujejo informacije in nasvete, kako naprej...

Drži se,

Vesna

[kakadu]

Vem Vesna hvala za prijazne besede. Kao ste se vi spopadli z anksioznostjo, oziramo ali obstajajo kakšne tehnike premagovanja obsesij.

[Koki]

Pomembno je, da se miselno zamotiš, križanke, pogovori po telefonu ali v živo, branje, pisanje, pa odložitev na kasneje, npr. zdaj o tem ne bom razmišljala, to bom razmišljala med 7 in 8 uro zvečer. imam naložen tut en priročnik, če pustiš mail, ti ga pošljem.

[Onix]

Nevem zakaj ti zdravnica ne predpiše pomirjeval da boš vsaj spala lahko, zato pa so za take huda obdobja.

[Jagodka]

Kakadu, sori, ne bom brala zdaj nazaj, da bi preverila koliko si stara. Razumem, da starši nočejo slišati o bolnici.  Pač, spet oprosti, tipična zaplankanost. Ampak kaj pa ti hočeš? Kaj ti misliš, da bo zate dobro?

Tri dni se že vrtiš v krogu, ko pa obstaja pot, ki bi ti pomagala iz te hude faze. Zdaj že veš, da stvari niso preproste, pomoč pa obstaja. Vsak je prispeval nekaj svojih izkušenj, ki jih boš lahko uporabila ali pa ugotovila, da niso zate. Prvo pa se moraš sestaviti. ker v takem stanju kot si ti, ne moraš izvajati nekih tehnik umiritve, preusmerjanja misli, ker če prav razumem tega še nisi vadila.

Poišči pomoč, zanesi se na svoje občutke, starši se bodo že sprijaznili.

[Onix]

Res je, psihična bolezen je prav tako bolezn kot pljučnica ali pa žolčni kamni in tako naprej. Pomisli če bi imela razlit slepič, ali ti nebi starši rekli da moraš v bolnico. Tako pa je tudi s tesnobo in OKMjom. Če si bolan rabiš pomoč, stigma glede psihiatrov in ustanov počasi zginja, ampak starši so pa še iz tistih časov, ko je bilo to nekaj nesprejemljivega. In zato se jim zdi grozno, da bi se kaj takega zgodilo svoji hčerki ali sinu. Ampak če nimaš izbire jo nimaš, pojasni jim da ne moraš več tako naprej. Iz kje pa si? Oziroma v katero bolnico ti je zdravnica predlagala da greš?

[Leonarda]

Glej, kakadu. Dokler se doma odločaš bi-ne bi- bi glede bolnice, lahko nekaj stvari že postoriš. Moj nasvet je, da ti zdravnik predpiše kakšno pomirjevalo za tole prehodno krizno obdobje. Res je, pomirjevala niso dolgoročna rešitev, lahko zasvojijo ipd. ampak v nekaterih primerih so popolnoma upravičena. Proti močni fizični bolečini bi prav tako dobila analgetik, ki ni dolgoročna rešitev, lahko zasvoji ipd., ne? Vsaj zaspala boš in kakšna misel na minuto bo manj v tvoji glavi... Strinjam se z Jagodko, da preusmarjanje misli ipd. ta hip najbrž ne bo zate.
Nadalje bi se jaz pogovorila s starši. So ti pripravljeni 110% stati ob strani, če ostaneš doma in ne greš v bolnico? Bo vedno nekdo doma s tabo? Te pripravljen poslušati, 'paziti', te vzpodbujati? Poskusite.
Ko ti bo malo bolje, se odločiš še za dobrega psihoterapevta (globoko priporočam vedenjsko-kognitivno terapijo) in si že tik pod zeleno vejo  .
S službo se pa ne obremenjuj. Zdaj si važna ti.

Se pa popolnoma strinjam z Vesnov v razmišljanju o diagnozah...OKM, tesnoba, depresija, psihoza, ono, tretje, deseto... je pomembno, kakšno 'besedo' uporabimo? Vse boli in zahteva konkretno pomoč in trdo delo. Vse bo ok, ti boš ok. Ne boj se misli, zoprne derealizacije, ne boj se bolnice, ne boj se pomirjeval...Močnejša si, kot misliš.

Lp.

[masi]

.....ko so mi predlagali bolnico, sta moja starša poslušala mnenje psihiatra, saj njima je bilo grozno gledati kako trpim in važno je bilo samo to, da mi bodo v bolnici pomagali..... in to naj velja tudi za tvoje starše


....v bolnici sem dobila tudi pomirjevala, kajti brez njih na začetku ne bi preživela oz. sploh si ne predstavljam kako bi bilo brez njih...in tam sem se končno spočila in imela sem občutek varnosti, saj sem vedela da sem v strokovnih rokah, ki vedo kako mi bodo pomagali čez najhujše in kadar je hudo je bolnica balzam in nikakršen bav bav.


drži se 

[alexx]

Loenarda in masi sta dala odlične nasvete. Vsi veste kako rada tolčem po jemanju pomirjeval, a to velja za jemanje *kar tako*, ne pa v primerih, ki so potrebni v procesu zdravljenja. In ne...če vzameš dva, tri na teden niti približno ne rataš odvisnik. Isto velja za analgetike ali opioidne anlagetike. Po zlomu medenice sem jemala 3-4 Naklofene na dan in Tadol kakih 14 dni. Bolelo me je tako, da ni besed. A bolečina duše (preprosto rečeno) boli 100 x bolj.
Neka sotrpinka z mojega *internatnega* zdravljenja na Poljanskem nasipu (ne nisem pijanec  ) in je imela tudi raka na prsih mi je rekla: Neprimerno lažje mi je bilo, ko sem imela raka, kot sedaj, ko mi trp duša. Tudi jaz si grem še ene pet krat lomiti noge in medenico, raje kot en krat depresijo.

Kakadu...bolnica je prava rešitev, ker zraven morajo sodelovati tudi sorodniki in tam se marsikaj naučijo in pričnejo razumevati. V bistvu gredo tudi oni na zdravljenje. Zdravljanje napačnih predstav. In marsikdaj se družina celo zopet najde v skupnem trpljenju in učenju.

Jaz družine ki bi mi stala ob strani nimam, zato pa imam ta forum in ljudi za katere vem, da se nanj lahko obrnem. Poklcala bi Aslan, masi, Losta...pa še koga na pomoč. Vi ste moje oporne osebe.

[himiko]

Kakadu, kako si?

Uporabniki so ti ful lepo napisali. Upam, da si vsaj malo boljse!

Ps Alexx, kok si lepo napisala!

[Putka]

Evo še ena z vsiljivimi mislimi...kakadu,  nisi edina, ne bo se ti zmešalo!
Jaz sem skoz mislila, da sem doma kaj naredila svojima psoma in potem, ko sem šla popoldne v službo (imam turnus) sem cel cajt premišljevala, da sem jima ziher kaj naredila in sem potem poklicala domov mamo (ki je v tem času tudi prišla že iz službe) in sem prosila boga, da bo njen glas normalen, saj sem pričakovala nekaj v smislu "Putka kaj si naredila" Pa itak nikoli ni bilo nič, vedno prijazen glas na drugi strani in s tem sem se oddahnila, da so vsi še živi.
Grozljivo! Ampak to je samo eden izmed mnogih težav, ko sem se borila z okm.
Kadar sem šla na kako višjo teraso ali čez most ali kaj podobnega sem dobila nek občutek, misel, da se moram dol vržt.  Ko sem ležala na plaži, sonce, morje, neverjetno lep dan jaz pa z mislimi in slikami, da si režem vrat in zapestja. OBUP!!!
Ampak sem potem obupala, enostavno obupala non stop prestrašeno premišljevat kaj se bo zgodilo, kaj se je zgodilo...ko sem pomislila na kaj podobnega, sem si rekla : ma to je okm in ziher nisem nikomu nič hudega naredila in tudi sebi ne bom.
Tisto, da se mi beseda ali komad rolajo po glavi je bil mačji kašelj.
Jaz sem se pozdravila le s psihoterapijami in svojo močno voljo!
Če imaš odpor do bolnic, ne rabiš iti
Moraš biti fajn močna in vztrajna in skoz si moreš dopovedovati, da to ni nič, čeprav je hudičevo težko in lastnim besedam ne verjameš niti malo...

[ringalori]

a kdo ve, kako je z kakadu?

[himiko]

Ja, to tudi mene zanima -- naj kdo sporoci, ce ve, kako je s Kakadu.

Kakadu, drzi se,

 

Ps Putka, ful si lepo napisala glede vztrajtnosti, mocne volje!

[Onix]

Ja če hočeš ozdravet, morš bit ful ustrajen, pa morš se izpostavlat svojim strahovom. Naprimer jes sm se na skupinah ful bavu usest zravn kkšnga in sm šu zmer nekam na samo sedet, pol so pa to opazil terapevti, pa sm se mogu lih med dva usest. Bavu sm se zato, da ne bom koga udaril. In dons brez problemov sedim zravn nekoga, tko da treba se je kr izpostavlat. Pa postopoma si nalagaš skos težje naloge, zame je zdej šola za narest. Je pa ful dolga pa težka pot do ozdravitve, tko da ne smeš bit prestrog do sebe in si morš dovolit, da maš tud kkšne slabša obdobja in se zato ne preveč sikirat.