zakaj se mi podira svet

[daniela]

Zakaj se mi podira svet vsakič ko me partner zapušča in zakaj se mi to tolikokrat zgodi? Razumem, da ne morem biti vsakemu všeč, nekomu pa bi verjetno že morala ustrezat. Vedno ista zgodba, noro navdušenje z njegove strani, potem se zagrejem tudi sama, preživiva nekaj lepih mesecev, ko se zdi, da sva se končno našla in je obema lepo, ne teživa si, pustiva si osebno svobodo, hobije, prijatelje, podpirava in tolaživa se ko nama je hudo in uživava ko sva skupaj, skratka srečna sva. Potem se pa začne, počasi in počasi se ohlaja, brez posebnega razloga, krajša čas ko sva skupaj, manjši opravki postajajo pomembnejši od tega da bi se videla, sms sporočil vse manj in vse manj prijazna, bolj v stilu kako si, kaj delaš. Nekaj časa seveda ignoriram v obupnem upanju, da je samo normalna umiritev čustev, saj ne moreš biti nor vse življenje, (TEGA SE ZAVEDAM), skušam se na to prilagoditi, vendar postaja vse huje, vedno manj intimnega interesa, in na tej točki zapadem v depresijo, počutim se kot nebodigatreba, razočarana, da nikomur nisem všeč. Tako sem pristala v zvezi z moškim, do katerega nisem čutila nobene ljubezni in z njim preživela 15 let, zveza je bila neproblematična,človek pa čustveno hladen,kar mi je kar ustrezalo, saj ga nisem imela rada. v tem času sem naredila kariero, rodila 2 otroka, dobila velik krog prijateljev, veliko naredila na sebi. Vendar ljubezni ni bilo, ta odnos je bil prazen, služil je le zato, da sem bila nekam pospravljena. V določenem trenutku se mi je to zazdelo nepošteno, praznina in želja od nekdaj, da bi nekomu res pripadala je postala neznosna.
Prekinila sem zvezo in se čez nekaj časa spet zaljubila, zdaj v srednjih letih po 15 letih popolne suše in brez čustvene topline. Stara zgodba se je ponovila, še težje sem prenesla kot v mladosti, vendar sem si rekla ne bom se vdala, še bom iskala... In sem spet našla, spet zgleda samo začasno, zdaj sem na točki, ko sem ponavadi sprožila problem in odziv je bil ponavadi: "res bolje da nehava, nima smisla" in podobno. Do konca sem obupana, sedaj ne jem , ne spim, še najnujnejše komaj postorim, ves čas jokam, tudi z otroci se ne morem potolažit, zato ima slabo vest, da sem slaba mama. Bila sem tudi pri psihologinji, ker želim vedet kje naredim napako, kaj je narobe, pa mi ni znala povedat, je rekla da je včasih življenje kruto, da pa ne vidi, da bi bilo z mano kaj narobe. Zakaj ne najdem ljubezni, in če jo že ne, zakaj ne morem živeti brez nje? Bojim se, da to pot ne bom speljala,prevelike so že rane, pa tudi spet sem se navezala na tega človeka, ne bom prenesla, da ga izgubim.

[Arwen]

Daniela, objem  ... hm.. poraja se mi asociacija na stare vzorce... mogoče kaj nezavedno nosiš s sabo ?

[daniela]

Veliko razmišljam o tem, pa ne najdem odgovora, vzroka, lahko kaj namigneš, kakšna ideja, vsake bilke se oprimem

[Anuška]

Tako hitro in na daleč, predvsem pa laično, je nemogoče najti vzroke. V nas so.....v vsakem od nas različni. Pomaga kaj prebrati o tem, pomaga terapija, pomaga samozavest........... .
Najbrž najprej sploh rabiš izjokat se in prenehat s samoobtoževanji. Umiriti se, sprejeti dejstvo in počasi se vrniti v lajf.

Drži se. Vse bolečine enkrat minejo. Verjemi, preverjeno.

A.

[mina]

Vse bolečine enkrat minejo. Verjemi, preverjeno.

Ja, res. Samo težko jih je prenašati, ko si sam notri. Najbolje je razmišljati o tem, da bo kmalu minilo.
Kaj pametnega ti zaenkrat ne morem svetovati. Sem tudi jaz v čudni fazi.

[polona]

Čav Daniela.
Res žalostna zgodba, ampak ti moram povedati da sem se tudi jaz malo našla v njej.
Mogoče je to za to , ker smo premaalo samozavestni in ,če se nam enkrat nekaj zgodi imamo v mislih kaj če se nam spet in spet.
Jaz trenutno berem knjigo Skrivnost in se mi zdi odlična in najdem marsikateri odgovor.
Priporočam da si jo prebereš in mogoče najdeš vzrok tvojim težavam.
Drži se 
Poly

[Azrael]

Zdi se da imaš v sebi takšen vzorec... naključje preprosto ni možno.
Poly ima morda rešitev... priporočam branje in pa seveda psihoterapijo.. negativni vzorci so nadležni in nas oropajo sreče. Jaz sem že tudi izkusil to...AUUUUU!!!
Zdaj pa delam vse kar morem, da se spremenim..

[daniela]

Poly, hvala, knjigo Skrivnost sem prebrala, se trudim tako razmišljat, čeprav je v bistvu to utopija. Najbrž moja zgodba spada bolj med rubriko Odvisnost od odnosov, sem šele potem ko sem že napisala sem , videla da obstaja. Tudi jaz imam občutek, da bi se morala zdravit zaradi tega, ampak kje? Kdo se je sploh pripravljen s tem ukvarjat? Sem razmišljala, da bi prebrala kakšno knjigo Sanje Rozman, ampak se bojim, da me bodo še bolj potrle, ker so baje zelo krute in dajejo malo upanja. Ne bi si želela poleg vsega,trpeti še zaradi strahu, da zaradi kroničnega stresa zbolim za rakom
Azrael, kaj točno delaš, tudi jaz bi se rada spremenila, prazaprav ne, če dobro premislim, se ne bi, nič tako motečega ni na meni, želim le da me kdo sprejme tako kot sem , zakaj bi se človek moral spremeniti, tudi če je malo bolj občutljiv ali malo manj samozavesten, je to taka huda napaka? Mislim, da mene ubija to, da ni nikogar, ki bi me sprejel tako kot sem, potem pa začnem o sebi misliti da nisem vredu, da nisem vredna, čeprav se mi zdi da bi morala biti. Če pogledam okrog sebe ženske, vse živo se najde, pa imajo kar dobre zveze. MENI SE ZDI , DA JE TO KAR USODA

[scorpion]

Usoda je veter, ki ga res ne moreš spremeniti.., če se še tako trudiš..

Jadra, ki jih naravnaš po vetru pa so v TVOJIH rokah, Daniela....Izbire so tvoje in samo tvoje...Dobri pomorščaki so pluli tudi proti vetru

..in odkrivali nove svetove...v tem je štos

[Anuška]

Štos je v samemu sebi biti zadosti. Verjeti vase. Tudi to je proces.

[scorpion]

..novi svetovi so v nas..

[daniela]

Vse  to je mogoče res, ampak meni se zdi lepota življenja, če ga lahko deliš in živiš v dvoje, da imaš sorodno dušo, nekoga s katerim te veže tudi intimna povzanost in kemija, da se predaš. Ne mislim da moraš ob tem sebe zatajit in biti predpražnik nekomu za vsako ceno. Ko se ozrem naokoli, je večina parov zadovoljna. Ne veš sicer kako je v resnici, ampak en splošen vtis je tak. Jaz, ki sem zelo senzibilizirana takoj opazim, kje štima in kje ne.
A naj iščem naprej, pri mojih letih je že malo težko najti kandidata,  ali naj se še malo potrudim v tej zvezi? Imam občutek, da ga odbija, ko vidi da se panično bojim, da ga izgubim, pazim, da ne bi bilo očitno, ampak se ne da skriti. Po drugi strani pa ne vem zakaj bi morala svoje strahove skrivat, zakaj me ne potolaži, da ni tako, tako kot je naredil včasih. Še vedno pravi da me ima rad, z dejanji pa tega ne dokazuje, nasprotno. Nočem ga izgubiti in še enkrat dati skoz pekel prebolevanja!

[Arwen]

daniela, rek: "spremeni se sam in spremenil se bo svet" drži ko pribito...

me ne potolaži, da ni tako, tako kot je naredil včasih.

kolikokrat ti je že zagotovil, da te ima rad? kolikokrat ti je rekel, da BO ob tebi? in ti še kar dvomiš... - dvomi pa odbijajo, veš.

[mina]

Vse  to je mogoče res, ampak meni se zdi lepota življenja, če ga lahko deliš in živiš v dvoje, da imaš sorodno dušo, nekoga s katerim te veže tudi intimna povzanost in kemija, da se predaš.

Ko ne iščeš več in se naučiš biti sam, zadovoljen sam s seboj, samozadosten in morda celo malce egoističen in egocentričen...takrat boš verjetno srečala sorodno dušo.

Štos je v samemu sebi biti zadosti. Verjeti vase. Tudi to je proces.

+ 

[daniela]

Sem bila taka 15 let, pa se ni nič zgodilo, toliko manj verjetno, da se bo v prihodnosti. Veš imam že svoja leta. Ni enostavno.

[Arwen]

daniela, jaz imam tudi že 4 spredaj.. in je sedaj šele dobro leto , ko lahko rečem, da sem druga, nova, prerojena... je bilo težko spremenit določene misli... težko je bilo vzorce zradirat in nastavit nove.. - a gre, veš 

[Anuška]

Vse  to je mogoče res, ampak meni se zdi lepota življenja, če ga lahko deliš in živiš v dvoje, da imaš sorodno dušo, nekoga s katerim te veže tudi intimna povzanost in kemija, da se predaš.

to je višja kvaliteta življenja. Lepota je lahko tudi še kaj drugega. Totalka te razumem, tudi jaz sem se predajala.......pa se mi ne da razpravljat več o tem. Čist kul mi pa danes je, da sem vse višave kemije in intime sploh doživela. Ne glede na to, koliko sem potem plačala zanje.

Da skratim, šele ko boš sama sebi zadosti, bodo tvoje zveze s kemijo in intimo rahko res kul. Brez večnega strahu......a bo tale tut ušou.

No, tko jst videm pa mislem. Seveda pa nekateri tudi drugače.
A.

[scorpion]

Lepota je eno preživetje pa drugo...D.tebi gre za preživetje..brez bergle....

[tekačica]

Danijela,  v tem trebutku ti je zelo težko. Počutiš se prazno, neljubljeno, zavrženo. Poskušaj (vem da je težko) najti veselje v prijateljih, otrocih, raznih aktivnostih. Skoristi trenutek svobode za svojo notranjo rast. Ko si boš okrepila samozavest, ko se boš imela preprosto rada tako kakršna si, boš zadovoljna. Partner ti bo življenje le še bolj bogatil, vendar boš bila v vaskem trenutku sposobna živeti brez njega, ker boš to znala. Tako se ne boš bala, da bi se zveza končala, on pa se ne bo počutil tako ujetega v zevezi (razen če ima zelo nizko potrebo po svobodi - taki moški pa so bolj izjeme kot pravilo)

Vsak od nas ima svoje potrebe. Imamo 5 glavnih potreb. Poskušala sem te oceniti; od 1 (nizka) do 5 (visoka). (ko govorim v nadaljevanju o zvezi, mislim na prvo 15 letno)

Potreba po preživetju (3)
Potreba po ljubezni (5)
Potreba po moči (2)
Potreba po svobodi  (2)
Potreba po zabavi (3)

Kot sem te spoznala skozi pisanje, imaš srednjo potrebo po preživetju (3). Želiš varnost, želiš stabilnost, vendar te žene naprej potreba po ljubezni. Če bi imela močno potrebo po preživetju, se verjetno ne bi odločila za korak in se osvobodila mučne zveze, temveč bila zadovoljna s tem kar imaš (verjetno samo finančna varnost). Po drugi strani, pa ti je zveza uničevala zdravje in sposobna si je bla prekinit.

Imaš zelo močno potrebo po ljubezni (5). V upanju, da boš ljubezen končno našla, iščeš partnerja, ki ti bo to tudi to vračal. Brez ljubezni si življenja ne predstavljaš.

Imaš majhno potrebo po moči (2). Pripravljena si se partnerju prilagodit, dovoliti mu da je on 'vodilni', v zameno za ljubezen.

Imaš nižjo potrebo po svobodi (2). Če ti partner dovolj daje, svobode ne potrebuješ veliko, čeprav želiš imeti tudi del le svojega življena, ki te zadovoljuje in bogati. Vseeno pa mislim, da pred svobodo prevladuje potreba po ljubezni.

Imaš srednjo potrebo po zabavi (3). Kot si omenila si manj samozavestna, in sklepam da nimaš tako velike potrebe po spoznavanju novih ljudi, druženju, če ti partner vrača ljubezen. Imaš pa veliko željo, da to deliš z njim, in da vama le lepo, da se skupaj smejita, zabavata - če sta preprosto sama en z drugim.

Ko enkrat spoznaš svoje potrebe, hitro in pravočasno ugotoviš kaj pri partnerju potrebuješ, kje se bosta ujela in kje so razlike.

Doboro bi se ujela s partnerejm, ki ima večjo potrebo po preživetju kot ti (4). Ne bi te motilo, če bi skrbel za vajino zdravje, počutje...in ti dajal neko varnost. Če bi imel nižjo kot ti, bi bila skrb po preživetju na tvojih ramah in bi bila zaradi tega v konfliktu.

Njegova potrebe po ljubezni bi morala biti visoka (4), da bi ti lahko dajal tisto kar ti potrebuješ. Če bi imel potrebo po ljubezni nižjo, bi v zakonu trpela.

Dobro bi se ujela s partnerjem, ki ima zmerno potrebo po moči (3). Če bi imel višjo, bi to pomenilo da bi si te preveč lastil - v kombinaciji z veliko potrebo po ljubezni.

Potreba po svobodi bi morala biti nizka (2-3). Če bi bila višja, bi se kljub veliko ljubezni, ki bi ti jo dajal počutila prazno in neljubljeno.

Potreba po zabavi naj ne bi bila večja od tvoje. Če bi bila večja bi sicer lahko v tebi spodbudil v želji po večji zabavi, lahko pa da bi bila zaradi tega v konfliktu, če ti tega ne bi želela.

Ko enkrat spoznaš svoje potrebe, jih znaš oceniti pri partnerju in tako dovolj zgodaj ugotoviš, ali sta za skupaj. Partner se ne bospreminjal. Če si se sposobna ti na dolgotrajni rok, bosta uspela, kljub različnim potrebam, vendar bo do konfliktov večkrat prihajalo.

Mučen zakon  - pravi pekel je tisti, ko pri moškem prevladuje visoka potreba po preživetju in moči, ter nizka po ljubezni!

Nezadovoljstvo v zakonu je vzrok za nejevoljo, depresijo, jezo....Vendar je na nas, da se odločimo; ali bomo zbrali deprimiranje, ali se bomo odločili ukrepati. Z deprimiranjem in nejevoljo drugega partnerja odbijamo. Torej če želimo doseči spremebe, moramo nehati deprimirati in dati partnerju možnost da se poskuša nevsiljivo prilagoditi našim potrebam. Potem pa je le še vprašanje, koliko se je on pripravljen truditi in prilagoditi. Če ni pripravljenosti, je najbolje da nadaljujemo sami, ker lahko to privede do prave depresije, pri kateri pa nimamo več nadzora.

[tekačica]

Upam da ni bil moj odgovor preveč direkten. Ponavadi sama želim da mi nekdo pove nekaj konkretnega, oprejimljivega, ker pomilovanja nočem.

Objem