ŽIVLJENJE JE LEPO 2008

[petraKEM]

Življenje je dar, ki nam je bil dan ob rojstvu. Če živiš, doživljaš stvari, ki jih sicer nebi. Mnogo je takih ljudi, ki v življenju ne vidijo nič posebnega.
Sprašujejo se zakaj sploh živijo, toda ne zavedao se lepih, drobnih stvari, ki se jim dogajajo čisto vsak sleherni dan. To da lahko govorijo, gledajo, hodijo, primejo, okusijo in na sploh čutijo. Ne zavedajo se, da so to darovi življenja, ki na žalost niso dani vsem. Če bi bili takšni ljudje invalidi,bolni ali umsko zaostali in bi rekli, da jim življenje ni všeč bi razumela, ampak z vsemi možnimi sposobnostimi tistega ali onega, jih sploh ne razumem.
Nekega dne sem na postaji čakala na mestni avtobus. Bila sem žalostna, jezna, prizadeta in mi sploh ni bilo do življenja. Medtem, ko so se mi po glavi podile takšne misli, se je na avtobusno postajo pripeljala punca mojih let. Bila je lepa in na prvi pogled simpatična, bila je v invalidskem vozičku. Težko je govorila, noge je imela čisto tanke, roke čisto drobne in čisto narobe izoblikovano hrbtenico. Na njenem obrazu pa je sedel nasmeh in sreča. Čisto lahko je bilo opaziti njeno veselje do življenja. V tistem trenutku me je postalo sram vseh mojih pesimističnih misli in prešinila me je misel, da je življenje lepo. Sploh nisem mogla verjeti, da je nekdo, ki ne more živeti brez pomoči drugih lahko srečen. Jaz pa, ki sem zdrava, se lahko premikam, govorim brez težav, sem samostojna, sem rekla da mi življenje ni všeč!
Res je, da nam sreča ni naklonjena vedno in imamo "slabe dneve ali tedne", ampak na žalost se sploh ne zavedamo resnične lepote življenja.
Vesela sem že, če me prijatelj objame, mi nekdo pove, da me ima rad. Ob takšnih dejanjih in besedah se počutim srečno, veselo in polepšajo mi slabe dni ter spodijo grde misli. To je življenje; biti moramo veseli, da sploh živimo.
In življenje je lepo, a prekratko, da nebi uživali v njem. Nekoč so ljudje živeli malo časa, a dosti boljše kakor mi. Bili so zadovoljni. A na žalost vse nekega dne mine...
Življenje je absolutno nekaj najlepšega, kar človeka lahko doleti, zato ga je potrebno izkoristiti in si ga narediti lepega, če tudi ni vedno. Potrebno je biti zadovoljen z malimi stvarmi, da lahko dosežeš velike!
Življenje je lepo!!
Petra Makorič

[masi]

hm Petra saj tu gori to vemo in znamo cenit življenje in majhne stvari, saj nam je naša motnja oz. bolezen prinesla uvid, da zmamo cenit še tako drobne stvari in da v življenju nič ni samoumevno....

[Tayana]

Petra, zgodba, ki mi da misliti. Večkrat bi morali pomisliti na to. Ljudje preveč mislimo o tem, kaj nam manjka v življenju, namesto da bi premišljevali, kaj nam je dano. Očitno je tisto dekle videlo pred svojimi očmi to, kaj ji je dano. In prav gotovo je našla nekaj, kar mi morda niti ne opazimo, ali pa prepogosto pozabljamo.

[ribič]

Življenje je absolutno nekaj najlepšega, kar človeka lahko doleti, zato ga je potrebno izkoristiti in si ga narediti lepega, če tudi ni vedno. Potrebno je biti zadovoljen z malimi stvarmi, da lahko dosežeš velike!

 

[petraKEM]

Pred tremi leti sem napisala spis »Življenje je lepo«, ki se je veliko ljudem usedel v srce. Vendar sem bila prav jaz tista, ki se naslova ni držala in storila največjo neumnost v mojem življenju.
Ležala sem na tleh, v črnih oblekah umazanih od krvi. Ljudem okoli mene se je dobesedno mešalo, niso vedeli ne zakaj ne kako. Jaz pa sem čisto onemogla, polna bolečin grabila zeleno travo. Nakar sem zaslišala ropot postelje. Prišla sta dva, me naložila in odpeljala. Prvič po 5 letih sem v Ljubijani opazila zveznato nebo.
Ves čas sem bila pri zavesti in razmišljala sem, kaj sem pravkar storila. Ko so me pripeljali v ambulanto sem planila v jok, tel začela razlagati kaj sem storila in kako mi je žal. Še danes se spominjam prijazne sestre, ki me je pomirila in mi mirno dejala: »Sedaj je mimo in poskrbeli bomo, da ti bo spet lepo.« Njenih besed se večkrat spomnim. V žilo so mi vbrizgali protibolečinsko tekočino, ki me je rahlo zmedla. Spomnim se le še objokanih staršev in anestezista , ki mi je povedal da bom spala.
Bilo je hudo! Bila sem v umetni komi in intubirana. Ležala sem sama v sobi na CITU. Prvega dne se ne spomnim, drugi dan so mi pobrali cevko iz ust in me priklopili na dihalni aparat. Prišla je mama in najini dve sorodnici kateri imam najraje. Nato so me tretji dan prestavili na intenzivno na odprti oddelek. Vsak ki je prišel k meni me je vprašal: »Petra, zakaj si to storila?« Po pravici povedan še sama ne vem, vem le, da tisti večer je v moji glavi bila velika tema.
Tekli so dnevi, tedni in meseci, jaz pa sem prestala tri hude operacije. Bilo je veliko prepira in joka, ker ljudje še posebej starši ne razumejo mojega brezpametnega dejanja. A kako ga bojo oni razumeli, če ga še jaz ne razumem?
Preteklo je 6 mesecev in jaz sem še vedno uporabljam bergle. Izgubila sem veliko prijateljev in zaupanja, eno leto faksa, vendar sem po dolgih letih mojih stisk spet srečna! Srečna sem, da sem ostala živa in da nisem invalid, srečna sem, ker sem spoznala prave prijatelje in srečna sem, ker sem spoznala kako lepa je ljubezen in kako lepo je biti ljubjen.
Spet po treh letih lahko zapišem, da je življenje res lepo. Ko pogledam okrog sebe in vidim prelepe barve narave, simpatične in prijetne ljudi, ki me obkrožajo, sonce ki greje, dež ko joka nebo, veter ki v listju šumi in ptičke ki pesmice pojejo si. Ko pomislim, kaj bi lahko bilo in, da nikoli več ne bi videla, doživela in čutila lepote življenja, me spreleti kurja polt.
Sem, kar sem in ponosna sem na to kar sem. Ko tako ugotavljam, kako lepo je živeti se veselim prihajajočih se dni, pa naj bojo žalostni ali veseli, jaz vem le, da se bom iz tal pobrala, ponosno vstala in z glavo visoko v zraku šla naprej novim izzivom živlejnja naproti.
Življenje je lepo!!
Petra Makorič

[Azrael]

Pozdravljena, Petra

Lepo, da se veseliš in ceniš takšne malenkosti, ki so pravzaprav res velik dar... čisto res 

Ampak protislovno pišeš; praviš, da ljudi, ki tega ne znajo ne razumeš... saj si tudi ti sama bila taka nekoč, vsaj tako si zapisala. In doživela si izkušnjo, ki ti je dala mislit.
Ljudje se razvijamo in eni se hitreje kot drugi, kakšni pa se sploh ne. Sprejemaj ljudi, da pač takšni so in se veseli, da lahko ti bolj ceniš življenje.

Si pa zelo lepo izkušnjo napisala, ki res da mislit 

[Tayana]

Izgubila sem veliko prijateljev in zaupanja, eno leto faksa, vendar sem po dolgih letih mojih stisk spet srečna!

Upam, da si dobila druge in boljše prijatelje. 

[neopredeljen]

Jupi, jupi, jupi. Oh življenje, življenje. Lalalala. Juhuhuhu.

[She_]

Hvala Petra, da si me spomnila, da je življenje lepo.
Še posebej glede na tvojo zgodbo ti želim vse lepo v življenju. 

[petraKEM]

ja včasih sm prou ponosna na to kar zapišem hvala! vse opominjam da je življenje lepo. in prijatelje imam nekatere še iste vendar sem spoznala kjeri so bili pravi prijatelji in kjeri ne! pozno ampak sm spoznala.
bodite v cvetju in imejte se radi
love&peace!!
petra

[Arwen]

.. in vso srečo ti želim 

[goksi]

Hvala, da si nas opomnila, da obstajajo stvari zaradi katerih moramo biti srečni, če ne si tega tudi ne zaslužimo..
Mogoče bi pa lahko še napisala kako si se rešila, predvidevam da nisi dobila klik v glavi, ki ti je rekel: Be happy!!
Vnaprej hvala.

[Slavka]

Ob brskanju po forumu sem naletela na to navdihujočo zgodbo in mislim, da jo lahko po 4 letih znova malo obudimo v življenje, ki je res lepo   

[Anthrax]

zelo lepo napisano! se čist strinjam z trditvijo da se preveč obremenjujemo z tistim kar nam manjka, namesto da bi se veselili tistega kar nam je dano... vsa čast invalidki
veliko sreče in uspeha
lp