Življenje je težko in ne vem kako skozi to

[kaos29]

Saj ne vem kje naj začnem. Mogoče pri tem, da sem stara 29 let in da je življenje trenutno ena velika bitka, brez miru in konca.

Brezveze da povzemam svoje otroštvo in najstniška leta. Borim se z anksioznostjo odkar vem za svoj obstoj. Imela sem probleme doma in v šoli (zloraba), moja anksioznost gre v stanje pobega ali stanje zamrznitve v stresnih situacijah. Posledično imam tudi res hudo obliko emetofobije, saj se borim od otroštva že z močnimi slabostmi. Vseeno sem po nekakšnem čudežu prišla vse do magisterija, trenutno sem na absolventu.

No, leta 2024 se pa je začel tako rečen ''pekel''.

Julija 2024 sem izgubila svojo predrago žival, nenadoma. Bila mi je kot otrok, saj sem jo vzgojila odkar se je izvalila (kuščar) iz jajčke in vzela sem jo, ko nisem videla svetlobe na robu tunela. In moram reči, da me je rešila iz tiste teme. In ko je umrla, je tudi del mene umrl. Nisem si dala dovolj časa žalovati, ker sem morala naprej z vsemi obveznostmi. Kasneje me je to tudi močno udarilo.

Najhuje je pa bilo od oktobra 2024 naprej.

Oktobra sem zbolela za kar sem mislila, da je preprosta ''vročinska viroza''. In moja temperatura je trajala skoraj 3-4 mesece. Hodila sem od zdravnika do zdravnika, ki so me kar naprej odslavljali, češ da ni nič. Dokler se nisem eno jutro zbudila in imela občutek, kot da lebdim. Lahko opišem tako, kot da bi bila stalno pijana in čisto odklopljena od sebe. In ne morem opisati te telesne bolečine in težnosti, ki sem jo nosila. Takoj sem se potolažila psihologinji in terapevtki, ki sta sumili, da je nekaj telesno narobe in hkrati, da se mi je razvila depersonalizacija od stresa v telesu. Sprva me je bilo strah, nato sem se naučila, da se depersonalizacije ne rabim bati. Ampak počutje je bilo še naprej slabo. Nato sem en dan izgubila zavest (vasovagalna sinkopa) in nisem bila odzivna 1-2 minuti. V bolnici je mama povedala, da se borim z povišano temperaturo že 3 mesece. Dobila sem le infuzijo in to je to. Nobenih preiskav.

Ker je slabo počutje bilo stalno, smo šli sami v laboratorij in naredili preiskave. Tam so mi ugotovili, da imam visoke vnetne markerje (CRP, sedimentacija), vitaminska pomanjkanja (vitamin D, feritin) in povišane karcinogene markerje (CA-125). In seveda, osebni zdravnik in urgenca niso storili nič. Moje počutje je bilo vsak mesec slabše. Vse kar sem imela diagnosticirano pred vsem tem je bil PCOS fenotip A. In mnogokrat, so krivili moj PCOS za moje krvne izvide. Sčasoma sem pričela dobivati hude bolečine v rodilih. Menstruacije so me priklenile na posteljo. Ovulacije so me spravile na urgenco, ker sem mislila, da imam vnet slepič. Počasi, so bolečine v rodilih postale stalne. Desna stran trebuha, navzdol v predel rodil in dol po desni nogi in ritnici. Naj omenim, da sem VSAK MESEC šla v laboratorij na iste krvne preiskave in vsak mesec, sem imela višje izvide. Višje vnetne markerje, višje karcinogene markerje, vedno slabši vitamin D (kljub suplementaciji). No, ko sem prišla do sedmega ginekologa, so me končno resno vzeli in odkrili so endometriozo. In ko sem mislila da je to to, sem se zelo motila. Trenutno zaradi dolgih čakalnih dob čakam na konzultacijo pred posegom. Ker sem v stalnih bolečinah.

No, kljub vsemu se je počutje kar naprej slabšalo. Morem omeniti, da sem trenirana plesalka in res, zelo pridna oseba. Preden se je vse to začelo sem bila na faksu po +12 ur na dan, študirala in hkrati delala, hodila 4-krat tedensko v fitnes, imela bogato socialno življenje, hodila ven kljub anksioznosti in slabem počutju, redno nastopala. Ampak proti koncu 2025, je vse postalo skoraj nemogoče. Slabosti so bile vedno hujše, najmanjše aktivnosti so me izmučile (npr. sesanje) in razvila se mi je totalna ''možganska megla''. In nič ni pomagalo. Terapije, sprememba hrane, gibanje, dodajanje suplementov, joga, somatske vaje, pisanje dnevnika. In sem že postala popolnoma obupana, ker nič v kar sem vlagala trud, ni pomagalo.

Kot sem omenila, sem tudi hud emetofobik. To je fobija od travmatičnega dogodka iz otroštva. In žal, ni bil uspešno pravočasno ''zdravljen'' zato tudi moja fobija ni nikoli bila lažja odkar sem bila majhna. No, si lahko predstavljate koliko stahu sem dala skozi kot nekdo, ki ji je stalno slabo. Pa sem dala vsako možno preiskavo skozi za želodec in je vse bilo b.p. Proti koncu leta 2025 pa se mi je 2-krat zgodil najhujši možni scenarij za fobika. Bruhanje. Nazadnje sem bruhala, ko sem bila stara 10-11 let. Res sem mislila, da bom kot odrasla oseba, lahko šla skozi situacijo lažje. Ampak sem odreagirala enako. Postala sem tista majhna punčka, ki je jokala zaradi strahu. In točno tako je bilo. Najhuje je pa bilo to, da nisem bruhala zaradi virusa. Ampak ker je bila slabost premočna. In od takrat lahko rečem le to, da sem v strahu skoraj vsak dan, po vsakem obroku ker mi je slabo. Bojim se iti iz hiše, zaradi strahu da bruham v publiki spet (en krat se je zgodilo zunaj, en krat doma). Bojim jesti pozneje zvečer, ker se je zgodilo doma ponoči. Spomnim se vonjave, okusa, občutkov, zvoka. In ohromim takoj, ko mi je slabo. Tako da, to je le še otežilo moje življenje.

Kar se pa tiče zdravstvenih težav naprej. V januarju 2026 sem shujšala 14 kg v mesecu in pol. Krvni izvidi spet slabi. Razvila se mi je tudi ortostatična intoleranca. In huda mentruacija v januarju (dobila sem migreno z avro, kjer delno oslepim za par minut) me je spet spravila do osebne zdravnice v upanju, da mi lahko pomaga. In takrat mi je v obraz rekla, da ne izgledam tako, kot da trpim. In sem zapustila zdravstveni dom v solzah. Ker nisem vedela kaj naj naredim. Ni bilo prostega osebnega zdravnika, vse preiskave ki me čakajo, se zgodijo proti koncu leta 2026. Jaz pa prišla do točke, da se ne morem niti prepogniti brez občutka, da izgubljam zavest. Da me najmanjše aktivnosti spravijo v posteljo. Da mi je slabo po vsaki hrani. Da ne upam ven, ker se bojim kaj se lahko zgodi. In moji mami je v bistvu zdravsteni sistem prišel tukaj čez glavo, zato sva šli v tujino. In v tujini so me pregledali, šli skozi izvide in tudi poslušali moje počutje. In so me diagnosticirali.

ME/CFS. Mialgični encefalomielitis. In po njihovem mnenju, je tista dolgotrajno ignorirana povišana temperatura sprožila to bolezen. Največja žalost je, da se ta bolezen težko obvlada. Sploh zato, ker najmanjši trigerji (pospravljanje, ples, stres, ipd) sprožijo hude simptome, ki lahko trajajo dni, tedne, mesece. So pa se zgražali, kako so me tako dolgo časa pustili z takšnimi krvnimi preiskavami. Moji zdravnici so napisali, naj poskrbi, da ne gre za raka (groza mi je to pisati) glede na izvide. Prav tako so posumili, da bi lahko šlo za IBS in POTS. No vse skupaj so naročili 13 preiskav. Zdaj pa čakam že 2 tedna, da pridem do osebne zdravnice. Naročena sem 4. marca. In nimam visokega upanja, da mi bo želela pomagati, glede na izjave iz preteklosti.

No, zdaj imam jaz vprašanja. Ima kdo izmed teh stanj? PCOS, endometriozo, ME/CFS, POTS ali IBS? Ali kombinacije vsega skupaj + hudo ankzionost in fobije? Kako sploh naj uživam spet v življenju, če je toliko narobe? Trenutno nimam službe in tudi nisem sposobna z tem počutjem delati. Vsaj zaenkrat ne. Absolvent mi velja do oktobra 2026 in do takrat, moram zaključiti magistrsko nalogo. Vse ostale obveznosti sem opravila. Ustavila sem se zaradi možganske megle. Na CSG mi že dihajo za vratom, da bom vračala štipendijo. Doma me niso vajeni tako boge. In tudi jaz žalujem svojo prejšnjo verzijo sebe. Izogibam se iti ven, ker se bojim kaj se lahko zgodi (bruhanje, izguba zavesti, ipd). Rada bi bila spet produktivna in se vsaj psihično razbremeniti, če se fizično ne morem. Ker jokam skoraj vsak dan, več krat na dan.

Trenutno sem na protivnetni dieti, sveži hrani (zelenjava, sadje), brez glutena in mleka, nič umetnega. Pijem samo vodo. Ven hodim samo na sprehod. Telovaditi sem poskusila ampak potem čisto kolapsiram. Terapevtka pa je trenutno na porodniški tako da nimam rednih terapij.

Vsakega nasveta bom res zelo hvaležna. 

[Borec]

Kaos 29 čao,
ko sem prebiral tvoj tekst, sem se ustavil pri besedi emetofobija in pogruntal, da sem za isto fobijo trpel tudi jaz v OŠ in vse do 21.leta starosti. V srednji šoli recimo nisem smel pred kontrolno nalogo nič jesti, ker sem se bal, da bom v času pisanja kontrolne naloge bruhal... Večkrat sem tudi bruhal... Danes razmišljam na način, da bruhanje ni nič groznega, pa tudi če se zgodi med 100 ljudmi. Že strah pred bruhanjem v javnosti je bolj grozen, kot bruhanje samo.

Zaradi vnetij v telesu sem poleg prehranskih dopolnil jaz začel z mesno dieto. In moram povedat, da sem že po nekaj dneh začutil izboljšanje. Manj tesnobe, depresije in kronične utrujenosti...
Bom še kaj napisal ob bolj primerni uri...
Ostani močna.

[kaos29]

To sem jaz tudi mislila. Da sploh ne bo tako hudo, kot sem mislila da je, v otroštvu. Ampak sem se motila. Dejansko mi je isto grozno in se mi zdi, da odkar sem bruhala prejšnji mesec, da me je še bolj strah tega. Ne vem, raje bi imela strte vse kosti v telesu, kot da bi bruhala. Sploh pa, če bi to dejanje bilo pogosto. Pomojem bi me pobralo.

Mesna dieta je v mojem primeru žal nedostopna, ker imam intolerance na večino mesa.

[trapez]

Nisem si dala dovolj časa žalovati, ker sem morala naprej z vsemi obveznostmi. Kasneje me je to tudi močno udarilo.

 Mi je žal slišati za tvojega malega. Žal sveta ne zanima koliko trpiš in okoliščine so prevečkrat takšne, da moramo rinit naprej, ko bi res rabili nekaj časa zase.

Oktobra sem zbolela za kar sem mislila, da je preprosta ''vročinska viroza''. In moja temperatura je trajala skoraj 3-4 mesece.

 To je lahko avtoimuna reakcija zaradi psihološke travme. Večino otroštva je bila moja običajna temperatura okoli 37°C zaradi avtoimune bolezni povezane z intoleranco na zelenjavo. Z izločitvijo zelenjave iz prehrane je moja običajna temperatura bila normalnih 36.5˚C.
 Naše zdravstvo sploh ne zna obravnavati tega. V tujini pa sem naletel na ljudi (zdravnike in bolnike), ki so mi pravili, da so imeli podobno povišano telesno temperaturo zaradi avtoimune bolezni. Ta je bila lahko posledica tako fizične kot psihološke travme. S tem, da od psihe povzročena avtoimuna se je pozdravila z izboljšanjem psihološkega stanja.
 
 Občutek podoben lebdenju sem doživljal predvsem v otroštvu. Se je zgodilo, da sem se ulegel zvečer v posteljo in sem doživel občutek, kot da bi bil v prostem padu, da sem se panično primil za robove postelje. Še danes ne vem ali je bilo to zgolj zaradi psihološke travme, ki sem jo malo pred tem doživel, ali fizični dejavnik.

Ker je slabo počutje bilo stalno, smo šli sami v laboratorij in naredili preiskave. Tam so mi ugotovili, da imam visoke vnetne markerje (CRP, sedimentacija), vitaminska pomanjkanja (vitamin D, feritin) in povišane karcinogene markerje (CA-125).

 Bom čisto ugibal tu, pa mi povej, če sem kaj zadel. Si veganka/vegetarjanka in uporabljaš primarno semensko olje za kuhanje/pripravo solat in dokaj redno prigrizneš sladke zadeve, ali spiješ sladkano kavo ali drugo sladkano pijačo.
 Pomanjkanje vitamina D je namreč tipičen simptom za tako prehrano, ker je poraba vitamina D ~2x večja (povečana je tudi poraba drugih vitaminov in mineralov), kot če bi jedla živalsko hrano (mesna prehrana). Tudi vnos D vitamina preko kapsul je lahko neučinkovit, ker zaradi stanja telesa ne zmore vsrkati dovolj. Povišan karcinogen marker je zgleda dokaj pogost pri ljudeh, ki redno jedo surovo zelenjavo, ker s časom redna prehrana s surovo zelenjavo preobremeni notranje organe in telo začne dobesedno umirati, rak je potem le "stranski učinek".
 In ne, ponavadi zdravniki ne bodo storili nič za take stvari.

Sčasoma sem pričela dobivati hude bolečine v rodilih. Menstruacije so me priklenile na posteljo. Ovulacije so me spravile na urgenco, ker sem mislila, da imam vnet slepič. Počasi, so bolečine v rodilih postale stalne.

 Imaš moje sočutje za to. Prijateljica (takrat v zgodnjih 30ih) je imela podobno in enkrat, ko jo je fant v paniki odpeljal v bolnico, ker mu je bilo jasno, da je nekaj hudo narobe (moral jo je nesti v rokah) so se jima na urgenci najprej smejali, po urgentnem pregledu krvi (fant jim je moral močno zatežiti - in hvala Bogu, da jim je..) pa so zdravniki prebledeli, ker je dejansko bila na skrajni limiti za SMRT pri določenih vrednostih. Naenkrat so bili vsi zdravniki in sestre okoli nje.. Na srečo je preživela, samo skoraj ne bi. Samo odločnost fanta jo je rešila tisti dan.. Ne bom komentiral glede zdravnikov, ker bom rekel kaj grdega.

 Upam, da me spomin sedaj ne vara. V glavnem pomnem, da je potem začela jesti meso (prej je bila vegetarjanka), jemala prehranske dodatke (predvsem D in K2 vitamin, če prav pomnem) in na splošno več živalske masti (mlečna smetana, maslo ipd.), ter jajca. Od takrat je potem pridobila na teži (prej je bila zelo suha), alergije so se ji olajšale ali celo izginile itn. Velika izboljšava v vseh pogledih v glavnem.

 

Slabosti so bile vedno hujše, najmanjše aktivnosti so me izmučile (npr. sesanje) in razvila se mi je totalna ''možganska megla''. In nič ni pomagalo. Terapije, sprememba hrane, gibanje, dodajanje suplementov, joga, somatske vaje, pisanje dnevnika. In sem že postala popolnoma obupana, ker nič v kar sem vlagala trud, ni pomagalo.
 

 Se sprašujem, če si tik pred začetkom vsega tega dobila vbrizg "zdravila" proti tej ali oni bolezni v krvni obtok?
 Jogo in podobne "New Age" vaje pa močno odsvetujem. Je preveč pričevanj ljudi, ki so doživeli zelo negativne učinke.

 

Kot sem omenila, sem tudi hud emetofobik. To je fobija od travmatičnega dogodka iz otroštva. In žal, ni bil uspešno pravočasno ''zdravljen'' zato tudi moja fobija ni nikoli bila lažja odkar sem bila majhna.
 

 Travme nam znajo naredit take reči. Vem, da se take stvari lahko izboljšajo tudi kasneje v življenju. Poznam (ne osebno) upokojenega vojaka, ki mu je zaradi doživetega v boju vonj pečenega mesa povzročal PTSD epizode in ga je sililo v bruhanje (je kakšenkrat dejansko bruhal - instantni "projectile vomiting"). Je pa imel srečo, da je naletel na upokojenega vojaka, ki je postal zdravnik in mu je pomagal premagati to travmo.
 Kolikor pomnem, sta šla sta po korakih, da je najprej odžaloval preminule, kar je bilo zelo, zelo naporno in dolgotrajno. Ko se masovno zjoče utrjen bojni veteran veš, da je res hudo. Potem pa sta začela postopno povezovati posebej pripravljeno meso, ki ni imelo močnega vonja z lepimi stvarmi. Po njegovih besedah (pred štirimi leti), ga občasno še vedno prime slabost, ko nepričakovano zavoha vonj po pečenem mesu, vendar nikoli ne bruha in sedaj lahko je meso brez večjih težav.
 To ti dam za primerjavo, ker vojne travme so ene najhujših kar jih lahko človek doživi in v kolikor je on uspel premagati to moraš verjeti, da bo uspelo tudi tebi.

 

Kar se pa tiče zdravstvenih težav naprej. V januarju 2026 sem shujšala 14 kg v mesecu in pol. Krvni izvidi spet slabi. Razvila se mi je tudi ortostatična intoleranca. In huda mentruacija v januarju (dobila sem migreno z avro, kjer delno oslepim za par minut) me je spet spravila do osebne zdravnice v upanju, da mi lahko pomaga. In takrat mi je v obraz rekla, da ne izgledam tako, kot da trpim. In sem zapustila zdravstveni dom v solzah. Ker nisem vedela kaj naj naredim.
 

 14 kg?! Res mi je hudo zate, Kaos29 in jezi me, da moraš to dajati skozi, ne veš kako zelo. Ljudje, ki jim ni bilo res hudo in niso doživeli posmeha in zaničevanja s strani zdravnikov ne morejo razumeti kako boleča in ponižujoča izkušnja je to.

 

No, zdaj imam jaz vprašanja. Ima kdo izmed teh stanj? PCOS, endometriozo, ME/CFS, POTS ali IBS? Ali kombinacije vsega skupaj + hudo ankzionost in fobije? Kako sploh naj uživam spet v življenju, če je toliko narobe? Trenutno nimam službe in tudi nisem sposobna z tem počutjem delati. Vsaj zaenkrat ne. Absolvent mi velja do oktobra 2026 in do takrat, moram zaključiti magistrsko nalogo. Vse ostale obveznosti sem opravila. Ustavila sem se zaradi možganske megle. Na CSG mi že dihajo za vratom, da bom vračala štipendijo. Doma me niso vajeni tako boge. In tudi jaz žalujem svojo prejšnjo verzijo sebe. Izogibam se iti ven, ker se bojim kaj se lahko zgodi (bruhanje, izguba zavesti, ipd). Rada bi bila spet produktivna in se vsaj psihično razbremeniti, če se fizično ne morem. Ker jokam skoraj vsak dan, več krat na dan.
 

 ME/CFS tukaj, pa težave s srcem predvsem od 2018, nisem pa dobil uradne diagnoze. Anksioznost (in depresijo) sem večinoma premagal s prehrano že v poznem 2018, od fobij sem imel samo eno in sem se je pozdravil enako kot ostale travme (opisano nižje). Stvari s srcem sem omilil z redno hidracijo (1L voda + 1/3 čž soda bikarbona + 1/3 čž sol) in redno hitro hojo in stretchingom (do 2023).

 Pri meni je (fizična) intoleranca zelenjave. Po zaužitju (različno časovno dolgo), se mi začne:
- razžirat hrustanec v sklepih (pokanje in škripanje sklepov),
- dobim "meglico" v možganih (težko razmišljam in se ne morem spomniti stvari),
- mišice (vključno s srcem seveda) mi masovno ošvohijo,
- telesna temperatura se mi dvigne, nimam nobene energije za nič,
- dobim lahko masovno izpuščaje na koži,
- dobim lahko blažjo obliko OKM,
- lahko postanem anksiozen in depresiven,

... itn. Dosti simptomov se pojavi, ki so v najboljšem primeru moteči za normalno življenje, v najslabšem pa totalno onemogočijo vse razen golega obstoja.

Za fizično izboljšavo je bila glavna mesna prehrana (konkretno zame: rdeče meso, jajca, nekateri mlečni izdelki, sol, voda za pit). Žal si je ne morem več privoščiti (drago rdeče meso), samo v času, ko sem si jo so vse prej omenjene stvari izginile. Imel sem neverjetno (za moje dojemanje) energije, sklepi so tekli kot bi bili naoljeni, možgani delovali fantastično, da mi je zgledalo vse skupaj skoraj neresnično, mišice na polni moči, nobenih težav s srcem, nobenih izpuščajev nikjer, niti sledu anksioznosti, depresije ali OKM...

 

To sem jaz tudi mislila. Da sploh ne bo tako hudo, kot sem mislila da je, v otroštvu. Ampak sem se motila. Dejansko mi je isto grozno in se mi zdi, da odkar sem bruhala prejšnji mesec, da me je še bolj strah tega. Ne vem, raje bi imela strte vse kosti v telesu, kot da bi bruhala. Sploh pa, če bi to dejanje bilo pogosto. Pomojem bi me pobralo.
 

 Po tvojem opisu si predstavljam, da je tvoja otroška travma, ki povzroča "bruh-fobijo", še vedno goreče živa v tvoji duši. V 2024 si bila verjetno fizično že v "rdečih številkah" zaradi preobremenitve (omenjaš 12+ ur dnevno aktivnost itn.) in smrt ljubljenega kuščarja ti je v seštevku z že doživeto travmo(travmami) verjetno sprožila hudo psiho-fizično reakcijo.

 Tu bi ti najprej omenil, da tvoje zdravje mora biti vedno na 1. mestu. Si moraš reč naj gredo rakom žvižgat vsi, ki ti grenijo življenje (varjanta:"Screw you guys! I am going home!"). Osredotoči se na zdravje, vse ostalo bo počakalo. V kolikor se ladija potaplja ne greš reševat kristalnih lestencev, ampak iščeš reševalni čoln. Torej zjasni si kaj so ti prioritete, da si ne delaš dodatnega stresa po nepotrebnem. Razumem, da je to lahko zelo boleče, ko si že toliko vložila v določene stvari samo ne gre drugače. Enkrat, ko si urediš zdravje boš vse ostalo lahko nadoknadila. Vse je rešljivo, samo moraš biti zdrava preden rešuješ karkoli drugega. To ti govorim iz lastnih bolečih izkušenj, ko sem predolgo delal stvari na pol, ala sem želel "have a cake and eat it to" in potem nisem imel ne torte, ne polnega želodca.
 
 Glede travm.. Da se jih rešit. So različni pristopi za različne ljudi. Osebno sem doživel veliko travm (fizično, čustveno in spolno nasilje) in reševat sem jih začel relativno pozno v življenju, a sem večino razrešil. To mi pa je uspelo predvsem preko molitve. Enostavno sem molil Jezusu Kristusu in potem pustil, da misli tečejo. Ponavadi so same misli silile k trenutno najbolj živi travmi. V stanju molitve sem bil miren, s sproščenim dihanjem in sem te spomine travm gledal iz tako rekoč varne razdalje. Pustil sem, da se v polno odvijajo, z vsem kar je bilo povezano z njimi (slika, zvok, vonj, občutena bolečina, vsi občutki v glavnem) in vedel sem da sem varen, da mi ne morejo do živega. S časom so travme začele izgubljati moč nad mano, ker sem vzpostavil čustveno distanco do njih. Postale so samo še en spomin iz katerega sem se lahko učil. Trdno verjamem, da lahko enako uspe tudi tebi.

 

Mesna dieta je v mojem primeru žal nedostopna, ker imam intolerance na večino mesa.
 

 A je to psihološka ali fizična intoleranca? Moja prijateljica (prej omenjena) je imela psihološko intoleranco, ker je v živo videla zakol živali in od takrat ni mogla jesti mesa vse do prej omenjenega dogodka, ko se je bila prisiljena spet privaditi. Rdeče meso ji je smrdelo, je pa jedla perutnino in ribe.

 Kot je Borec omenil, mnogo ljudi s podobnimi težavami kot jih imaš ti so našli rešitev v mesni prehrani (živalska hrana), ki so ribe, meso, mlečni izdelki (najraje fermentirani/postarani), jajca in živalska maščoba. Dosti teh ljudi je bilo pred tem vegetarjancev ali vegancev in so bili prisiljeni v to prehrano zaradi zdravja, v nahujših primerih zaradi odmiranja vseh notranjih organov (posledica pomanjkanja potrebnih sestavin v veganskih/vegetarjanski prehrani).

 V glavnem, upam da ti karkoli od napisanega pride prav. Iskreno in iz dna srca sočustvujem s tabo. Vedi, da nisi sama in smo ljudje, ki razumemo še predobro kako ti je. Samo pogumno in potrpežljivo naprej.

 Pesem zate:
Timbre - Song Of The Sun
https://youtu.be/Rali6b1z50s

[tilen51]

si skor na istem ko JZ zdaj kk bom preživel ta mesec jutri grem na socijalo dat vlogo pa da vidimo kk pa kaj bo jutri pa da vidimo ČEEE bom sploh dobil odločbo pa za kolk mesecev itak vem da bojo dali za 3 mesece mogoče 2 kolk so te CSD delavke pri volji