9 let star fantek

[vesnav]

Saj veš, kaj pravijo... Pet otrok iste matere, pa vsi drugačni..

Ne vem. Jaz močno verjamem tudi v gene, tako da.. tudi to nekaj šteje, vendarle pa, kot sem zgoraj napisala, ne boj se.. Gotovo se vrne k starim vrednotam. Leta pa so to taka, da jim tudi "najpametnejši" ne pridejo do konca.

Bodi mu dom.

Vesna

[Arwen]

Bodi mu dom.

super nasvet  ; moja sestra ima 4 otroke in vsak je poglavje zase, pa se trudi in ravna za vsakega enako/podobno, daleč je od tega, da bi kakršnekoli razlike delala tako ona kot partner, resnično je za vsakega vzet čas... in so si sicer podobni, a istočasno tako različni, da kar gledaš, če so res iz istega gnezda

[scorpion]

Meni se zdi napaka že to, da imaš težnjo otroku nekaj privzagajati....Pomembneje se mi zdi zavedati se, da je otrok ločen, kot bitje od tebe....s svojimi prepričanji, svojim okusom , ideali, ki so mnogokrat zelo drugačni od naših..

Naš otrok je LOČEN od nas...če nam to uspe ..potem smo na dobri poti..

Tomaževa mama ni zmogla več živeti z njim, ko je prišel v puberteto.Bila sta skoz na bojni nogi...nazadnje je rekla, da ga bo dala v dom, ker nemore več

V pubreteti se mora mama oddaljevati od sinov in ne se preveč vmešavati..

Jaz s Tomažem nima problemov..Jaz čisto dugače prostopam h problemom, kot nj. mama..ne delam panike, ne prevzemam prveč odgvorosti za tiste težave, ki so njgeove..mu skušam stati ob strani..in mu dajem veliko svobode..preprosto..

ta teden se pridno uči..vstane zjutraj , pred šolo , in je pri knjgi..In jaz mu nisem niti enkrat rekel, da naj se uči..lastna odgovornost...

vzgoja je umetnost....ni le skupek nekih pravil..

[vesnav]

Ja, zveniš kot idealen oče.
Pa si bil ti zraven ves čas njegovega življenja?
Ko je bruhal, imel vročino, ga je bilo treba vsak dan vlačiti v vrtec, ko je začel hoditi v šolo itd. itd. itd.?

Otrok potrebuje svobodo, svoj jaz, ampak meje mu postavljamo starši. Tisti, ki smo z njim od jutra do sutra. Zato sprašujem, kako?

Ker ne vem. To je bilo tisto vprašanje na prejšnji strani. Kaj in na kakšen način pogojevati?

Resno, seveda.

V.

[Daisy]

Vesnav, morda bodo v pomoč

OTROŠKI NASVETI ZA STARŠE

NE razvajajte me, dobro vem, da ne morem imeti vsega, kar želim. Samo preizkušam vas.
NE bojte se biti strogi. To mi je všeč. Tako vem, kaj smem in česa ne
NE bodite grobi z mano, sicer bom mislil, da se samo s silo kaj doseže. Rad bom upošteval nasvet.
NE bodite nedosledni. Zaradi tega sem negotov in se izogibam vsaki obveznosti.
NE nasedajte mojim provokacijam, kadar govorim in delam vse samo zato, da vas razžalostim. Na ta način bi lahko dosegel kakšno »zmago«.
NE bodite preveč žalostni, kadar vam rečem, da vas sovražim. Ne mislim resno, samo želim, da vam bi bilo žal zaradi tistega, kar ste naredili.
NE podcenjujte me. Zaradi tega bom igral »velikega šefa«.
NE delajte stvari, ki jih lahko opravim sam.Če to počnete, se počutim kot dojenček, utegnil pa bi vas imeti za svoje služabnike.
NE opozarjajte me pred drugimi. Bolj pazljiv bom, če se boste z menoj pogovorili na štiri oči.
NE razpravljajte o mojem, obnašanju med prepirom. Ne vem zakaj, ampak takrat slabo slišim in ni mi do sodelovanja. Naredite, kar mislite,da je potrebno, toda pogovorimo se kasneje, v miru.
NE pridigajte mi! Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako dobro vem, kaj je prav in kaj ni.
NE dajajte mi občutka, da so moje napake grehi. Moram se naučiti delati napake, ne da bi pri tem občutil krivdo.
NE pridigajte mi kar naprej, sicer se bom moral narediti gluhega.
NE zahtevajte pojasnil za moje obnašanje. Včasih res ne vem, zakaj sem to storil.
NE precenjujte me.Če me je strah posledic, se utegnem tudi zlagati.
NE pozabite, da rad eksperimentiram. Tako se učim, pa vas prosim, da ste potrpežljivi.
NE varujte me pred posledicami. Na izkušnjah se učim.
NE posvečajte mi preveč pozornosti, kadar sem lažje bolan. Lahko bi začel uživati v bolezni, če bi začutil, da mi posvečate več pozornosti.
NE zavračajte me, ko želim odgovore na vprašanja, sicer bom moral spraševati in poiskati informacije drugje.
NE govorite mi, da ste idealni in nezmotljivi. S takimi je tako težko živeti.
NE skrbite, če preživimo malo časa skupaj. Važno je, kako ga preživimo.
NE pozabite, da ne morem odrasti brez veliko razumevanja in podpore, graja mi nikoli ne uide, zaslužena pohvala pa.
NIKAR naj moje bojazni ne postanejo vaša tesnoba. Še bolj bom prestrašen. Pokažite mi, da ste hrabri.
NAJ moje razvade ne pritegnejo vaše pozornosti. To me samo spodbuja, da nadaljujem z njimi.
BODITE moji prijatelji pa bom tudi jaz vaš prijatelj. Učite me z zgledom, ne s kritiko.

In poleg tega, ZELO VAS IMAM RAD, IMEJTE TUDI VI MENE !

[vesnav]

Sem že nekje tole videla, pa pozabila.

Hvala, Daisy:), res, bom prepisala.

Vesna

[Jagodka]

Vesna, jaz bom pri treh mulcih doktorirala iz "pravilne" vzgoje.

Ma vsak drgačn, pa isti fotr. 

Ker sem bralka vsega kar mi pride pod roke in mati treh otrok si upam svetovati:
Zdenka Zalokar Divjak, Bogdan Žorž, Viljem Ščuka, - vse kar so objavili
Barbara Coloroso - Otroci so tega vredni,
Dorothy Nolte in Rachel Harris - otroci so podoba svojih staršev
Zoran Milivojević, Katja Bilban.... Mala knjiga za velike starše
Jesper Juul

Meni se to dopade predvsem zato, ker so to ljudje akcije in vedo o čem govorijo. Poznajo težave in se z mladostniki in otroki tudi ukvarjajo poklicno. In so se odmaknili od permisivne vzgoje, ki se ponuja po nekaterih portalih in revijah. Edino Ščuka bolj teoretizira, ampak njegova predavanja so carska.

Če so pa res "ta pravi" načini, ti pa sporočim čez 15 do 20 let. 

[vesnav]

Hvala,

nekaj imam doma, Milivojevića si bom sposodila, če ga imajo v knjižnici, ma berem, ja, zasledila sem, da je tale Jesper Juul napisal dobro knjigo To sem jaz! Ko si pa ti!. Je moram vzeti v roke, ja. Sem si pa zapomnila, da je rekel, da so avtentični starši boljši od teoretičnih staršev, kar se mi zdi kar kul.
Hja. Jaz sem tudi taka, vse preletim, vzamem pa tisto, kar mi je všeč.
Ja, to je še rekel, da je boljše, če starši delajo napake in jih priznajo, nosijo odgovornost, kot pa da ravnajo "pravilno". Je kar logično tole..

Otroci so podoba svojih staršev. Ne poznam. Mi pa nekako ni blizu. Res, da kri ni voda, ampak sva rekli prej: trije otroci, vsi drugačni.

Moj problem je specifičen, ampak ga bomo že rešili, sčasoma in z leti. Vem, da zgledi vlečejo, kljub temu pa se zgodi, da zna ravno zgled npr. močnega in pomembnega očeta vzbuditi v otroku nasprotno od zgleda, ne?
Kako na primer pomagati boječemu otroku? Koliko ga "porivati" naprej? Ga sploh? Se mora sam? Koliko se o tem pogovarjati? In, če se ne želi?
Teoretično bi zdaj jaz vedela vse, dnevni ritem in spontano življenje pa prinaša tisoč drobnih nepredvidenih in nepričakovnih situacij, ki so dnevni šoki, ki postavljajo vedno nova in nova vprašanja.

V.

[Jagodka]

Ta knjiga Otroci so podoba... ima mogoče res neroden in nerazumljiv naslov. Na začetku je objavljena tale pesem avtorice:

Otroci se naučijo, kar živijo
Če otrok živi s kriticizmom,
se nauči obsojati.

Če otrok živi s sovražnostjo,
se nauči pretepati.

Če otrok živi v strahu,
se nauči biti zaskrbljen.

Če otrok živi s pomilovanjem,
se nauči pomilovati samega sebe.

Če otrok živi s posmehom,
se nauči biti plah.

Če otrok živi z ljubosumjem,
se nauči, kaj je zavist.

Če otrok živi s sramoto,
se nauči občutiti krivdo.

Če otrok živi s spodbujanjem,
se nauči biti zaupen.

Če otrok živi s strpnostjo,
se nauči biti potrpežljiv.

Če otrok živi s pohvalo,
se nauči ceniti sebe in druge.

Če otrok živi s sprejemanjem,
se nauči ljubiti.


Če otrok živi z odobravanjem,
se nauči imeti rad samega sebe.

Če otrok živi s priznanji,
se nauči, da je dobro imeti cilj.

Če otrok živi v podeljevanju z drugimi,
se uči o velikodušnosti.


Če otrok živi ob poštenju in korektnosti,
se nauči, kaj sta resnica in pravičnost.

Če otrok živi v varnosti,
se nauči, kako naj verjame vase in v ljudi okrog sebe.

Če otrok živi v prijaznosti,
se nauči, da je svet lep kraj, v katerem je prijetno živeti.

Če živite v mirni vedrini,
bo vaš otrok živel z mirom v srcu.
Dorothy Law Nolte

Tale prevod je malo neroden. V knjigi je malo lepše. To sem snela iz ene prevedene internetne strani. Kar sem najprej našla.

[ami]

Vesna, oba, Milivojević in Jull imata svojo stran v slovenščini in tam imaš precej literature dostopne; Jull živi na Rijeki in občasno predava v Sloveniji, kar nekaj je aktivnosti; Milivojević pa sploh... glede otrok ti pa Julla zelo priporočam, vendar so določene stvari pisane z vidika psihoterapevta in jih je treba tko razumet, ne pa čist vsako stvar preslikat v povprečen normalen vsakdan... meni se pri obeh avtorjih zdi zanimivo, ko poudarjata pomen samospoštovanja, bolj kot samozavesti, kar naj bi upoštevali tudi pri vzgoji malčkov... na dobrih temeljih, hiša trdno stoji, čao

[vesnav]

Hvala obema...

Ampak je zanimivo - samozavest : samospoštovanje

Kakšna je bistvena razlika?
Meni se zdi ta hip takole: jaz imam npr. zelo visoko samospoštovanje. Imela sem ga enako visokega celo v času najhujše akutne faze. Ampak ravno ta mi je povedala (kar očitno velja za vse), da moja samozavest ni bila na trdnih temeljih. Iz tega sklepam, da samozavesti, prave, ni bilo...

Torej, nočem, da moj otrok niti povoha kaj podobnega... Zato imam v mislih in na jeziku dostikrat besedo samozavest. Zgledi, torej, ok.. bi šlo... Otrok pa je, kot vsak človek, skupek genov, vzgoje, okolja... Ok, prevzamem delež za vzgojo, pri genih nimam kaj, pri okolju pa ..hm.. postavit zase se mora sam. Mene pač ni in me ne bo vedno zraven.

Dilema pač..

V.

[ami]

Vesna, priporočam, da razlago pojmov raje prebereš v originalu

Moja pamet je pa to nekako takole zapopadla: kakršenkoli pač si, si vreden spoštovanja (ili da si levi ili desni, samozavesten ali ne, rdeč ali kodrlajsast) vedno si ti, ali jaz, ali pa tvoj sine - vreden spoštovanja... pri svojem sinu, ki trenutno morda ne zmore veliko, ceniš in spoštuješ to trenutno stanje, hkrati pa tudi vse tisto, kar bo v življenju dosegel, četudi bo to bore malo

najbolj po kmečko - vedno si vreden biti upoštevan... če nisi, sam sebe, po kriterijih drugih (niso te upoštevali) šteješ za nulo; ergo, nema te.... da ne govorimo, kaj se posledično zgodi z samozavestjo...

da bi nekdo bil "upoštevan", "spoštovan" mu tega ne smemo pogojevati; ni važno, ali zna štet samo do 5 ali pa 5 milijard; je tak, kakršen pač je in kot tak enkraten in vreden upoštevanja oz. spoštovanja

onaj tamo, usred Afrike in go i bos, pojma nima o "Ameriki"; je kaj manj vreden u/s/pošt(e)ovanja, kot jaz ali ti, ali pa kdorkoli? ma, pitam se ja, da li onaj tamo iz Afrike možda mene ne šiša; čist mogoče... ali pa, boš otroka, ki ti domov nosi trojke namesto petke, kaj manj spoštovala in imela rada.... in v tem brezglavem svetu, gredo stvari tako daleč, da od njih potem nekateri tako prenapenjajo, da od otroka pričakuje "šestke".... eto ti v Amovščini povedano, ti jo boš že razumela

a se spomniš, kaj pomeni "čojstvo"; no to je že nadaljevanje, saj poleg zg. naštet. vsebuje tudi ponos ect.

če bi se pogovarjala s pubertetnikom, bi mu povedala: ne rabiš bit frajer, da bi bil glavni, ampak si to že, četudi si najbolj mozoljast, škilast in sramežljiv od vseh; eto, vsi od prvega do zadnjega smo najbolj krasni... pa še reč, če ni res, a?

o tistem, kar si pisala, ti težko odgovorim, ker pod prvo, ne vem ali samozavest obe enako pojmujeva... pri otroku pa, glej, kruto bi bilo pred mojega ali tvojega postavit zahtevo, naj izpolni naša pričakovanja... ja, postavit se mora sam, izpolnit svoje želje in pričakovanja, ne naša... mi smo zraven njih le v toliko, da jim nudimo pogoje in oporo, da jih izpolnijo... in pazi brez pogojevanja! je pa problem, ko si on recimo želi bit šlosarv Spodnji ali Zgornji Kungoti, jaz ga pa vidim kot virtuoza za klavirjem, ki bi lahko ustvaril svetovno kariero in mu zvockam svaki dan: pa daj probaj, veš kolk bi blo to fino

[scorpion]

Vesna..živel sem z njim do šestega leta, potem pa do petnajstega ne več vsak dan...

Srednje otroštvo do 12 leta je najmanj problematično, ker se ti še vedno zanj avotriteta..Želi si biti s tabo..kaj pa potem ko bo želel imeti vrstnike, ko ne bo hotel več na skupni izlet, ko ga bo malo sram se kazati s tabo?

Moja bivša žena je v puberteti odopovedala..


Jaz ti lahlko povem le svojo izkušnjo in razmišljanja...1.Meni se zdi pomembno, da ne vsijlujem SVOJIH ŽIVLJENSKIH VREDNOT otroku, mladostniku...
-Jaz nisem nikoli bil mahnjen na denar, moj sin že zdaj razmišlj kaj bi delal , da bi veliko zaslužil (RAZLIKA)-Jaz si nikkoli, nikoli, nkoli nebi dal uhančka v uho, moj sin ga je imel dolgo časa (RAZLIKA)
-Jaz si nebi nikili pofarbal lase tako kotm on in nikoli imel tako frizuro, on pa jo ponosno nosi vsak dan(RAZLIKA)...


Danes straši prveč skrbimo za upseh otroka, prveč nas je strah, da se otrtok ne bo znašel, preveč pritiskamo nanj...--Zato pa imamo premalo NEOBVEZNIH pogovorov, brez pritiska, zgolj pogovor, druženje...in se imamo fajn..To je zame najboljši način, da vzpostaviš stik z otrokom. zadovoljiš njegove potrebe po bližini...in razvijša sodelovanje..

Ne gre za meje....gre za sodelovanje....Poleg tega meje NISO KAZNI IN PREPOVEDI..so le posledice otrokovih izbir..

Meni je zelo pomagal GORDON (Družinski pogovori) in Blusetein (Kako otroku postaviti meje in poskrbeti zase, Vzgoja brezt stresa)..Juul je pa tud u redu..

[Jagodka]

Danes straši prveč skrbimo za upseh otroka, prveč nas je strah, da se otrtok ne bo znašel, preveč pritiskamo nanj...--Zato pa imamo premalo NEOBVEZNIH pogovorov, brez pritiska, zgolj pogovor, druženje...in se imamo fajn..To je zame najboljši način, da vzpostaviš stik z otrokom. zadovoljiš njegove potrebe po bližini...in razvijša sodelovanje..

Točno tako. 

Preprosto nismo več skupaj sproščeni. Ne počnemo več stvari skupaj. Vse je postalo ena šola.

[scorpion]

Moji družinski prijatleji imajo sedaj s svojim sinom hude težave..depresija..star 19 let...že hotel skočiti z balkona, pustil šolo, nima prijateljev...brez volje..hudo..fanta poznam od otroških let..

Priznam , da mi je ona, nj, mama, vendna šla malo na živce s svojim tečnarjanjem nad otroki, s pritiki na otroka.....in sedaj je kar je....

[Lisha]

Scorpion, glede na tvoj post predvidevam, da ima ta fant tudi očeta. Se ti, v kolikor sta v družini devetnajstletnika res prisotna oba starša, ne zdi, da je najbrž odgovoren tudi oče (ne le mati)? Konec koncev je vzgoja otroka stvar obeh staršev...

[scorpion]

Ja je res..vendar sem jaz imel občutek, da je on tisti, ki ima večji občutek za oba fanta, da jih manj preganja sem in tja, manj pritiska nanju...je bolj razumevajoč..Je pa res, da je mati s svojim buldožerskim nastopom očeta čisto izrinila iz družine......To je le moje gledanje..

Vesna...zdaj pa imam še jaz en konktretn nasvet :delaj po svojem občutku in tako kot se ti zdi prav!! Tako bo najbolje..


Smo že rekli, da idealni starši niso niti mogoči niti dobri..Najboljši so "dovolj dobri"..In jaz moram priznati, da sem zadovoljen s svojo očetovsko vlogo in se mi zdi, da sem dovolj dober oče..

Res, da imam veliko izkušenj pri delu otroki...policno..res pa je tudi, da imam prirojen občutek , da preprosto znam z otroki..Znam videti tisto dobro v otroku in se skoraj odreči kritiki..le če je nujno potrebno..

Brez nežnosti , topline in čustvenosti pa tako ali tako ni pri otrokih nič...pa še mal igrivosti...pa je zadeva super..

[vesnav]

Imaš prav.
Saj delam po svojem občutku, samo, kot sem rekla, situacije postavljajo nova in nova vprašanja, dileme.
Bom drugič konkretna, predstavila problem, pa bom prosila za komentar, misel, nasvet.

Hvala.

Vesna

[scorpion]

Se strinjam Vesna..ja..vsaka situacija je drugačna..tudi jaz se večkrat lovim in sem v dilemi kaj narediti..

Lahko opišem eno situacijo ko je bil sin na začetku pubertete...Bil je s prijatelji pred Kolosejem in sva se zmenila, da pridem z avtom ponj ob 20.uri...Potem me pa pokliče, da bi še rad bil pol ure dalj s prijatelji..Najprej sem malo težil potem sem pa rekel:"O.k pridem pote ob pol devetih..!"

Ko sem prišel do Koloseja pride proti meni ves objokan..Ukradli so mu mobitel v tem času, ki si ga je sam podaljšal..In to je bil mobitel, ki mu je bil še posebej pri srcu..

In kaj je rekel potem? "Zakaj me nisi prisilil, da grem prej domov s tabo!?"

Odgvornost je hotel prenesti name..Ker sem ravno tisti čas bral Bluesteinovo sem odgvoril:"Tole kar se ti je zgodilo pa res ni moja odgovornost! Jaz sem bil pripravljen priti pote ob osmih!"...Postavil sem mu mejo..

Ta situacija je meni odprla več spoznanj -Fajn je, da otroku prepustim odgovornost za njegove izbire -Njegove napake so odličen način, da se uči na svojih izbirah ..Zato mu je napake treba dovoliti, da se uči na lastnih izkušnjah in ga ne vedno obvarovati pred njimi..-problemi, ki so njegovi so njegvoa odgovornost..ne moja

Posledica njegove izbire je bila, da je bil nekja mesecev brez mobitela....to ni kazen..to je posledica..

Nekako tako razumem in skušam privzajati odgovornost....Včasih uspe...včasih ne

[She_]

Ja, lahko gre za razliko med starši in otroki, ampak mislim, da je največji problem, ko se v bistvu dogaja obratno - ko otroci delajo ravno tisto, kar so starši počeli, ko so bili mlajši (in gre v bistvu za podobnost).

Na to sem pomislila, ko sem prebrala tole :

Torej, nočem, da moj otrok niti povoha kaj podobnega...

Recimo, tukaj so moji starši naredili največjo napako.
In najbolj hecno je, da čimbolj so se trudili, da pa njun otrok ne bo tak, tembolj se zadeve ponavljajo... Iz generacije v generacijo... Podobnosti so že kar strašljive.
In zanimivo, pri meni se že dela isti vzorec, ravno zadnje čase razmišljam, da pa res nočem ponoviti istega svojim (bodočim ) otrokom, da upam, da ne bojo šli čez isto kot jaz... Pa mogoče ravno s tem že napletam ponavljajočo se zgodbo...

In ja, itak, sem otrok in nisem starš in o konkretnih vprašanjih glede vzgoje nimam pojma  ampak, tko, res opažam, tud v mojih odnosih s starši ali pa v zvezi... Pa kokr se sliši klišejsko, ampak čimbolj se ukvarjam s tem, kaj druga oseba počne, pa kako bom rešila zadevo, pa kako pomagat, temmanj mi je vse jasno... Ko pa se osredotočim nase, ko sem sama zadovoljna, se stvari avtomatsko spremenijo. Ne nujno na lepše (da je pa potem vse ok... sploh ne), ampak samo bolj jasno vidim vse. In bolj vem, kaj točno naredit..... Škoda mi je, da se v teh priročnikih o vzgoji in to, premalo poudari, da morajo tudi starši imeti svoje življenje. In ja, da so ločeni od otroka (kot je scorpion lepo napisal). In da bi morali pri vseh obveznostih, službi, vzgoji in še marsičem, imet ventil za sprostitev. Pač, da se vsaj za 10% manj osredotočajo na otroka in bolj na svoje življenje (želje, občutja, potrebe).

Moji starši na to vedno rečejo - saj boš imela sama otroke, pa boš videla, kolk tale tvoja teorija (ne) drži    In ja, v praksi verjamem, da je ful težko... ampak vseeno, vsaj v teoriji mislim, da bi se moralo to večkrat poudarit. 

(pa oprosti Vesnav, Scorpion & ostali, če sem mogoče mal off topic... ta tema mi je ravno spodbudila razmišljanja, ki se mi porajajo zadnje čase.. Lp)