Huda kriza

[Jagodka]

Temari draga, piši, piši, piši. To je terapevtsko. Kupi si še kakšen lep zvezek in piši, piši. Meni osebno to ful pomaga. Pisati.

Zelo rada te berem. Ogalsi se in napiši, kako ti gre. 

[alexx]

Temari...jaz sem celo prizadeta, ko praviš, da nam jamraš. Vesela sem, da deliš hudo z nami, da lahko prisluhnemo, morda z kako besedo olajšamo. Zato smo tu. Kadar koli pojamraj. Če ti bo gram lažje, je ta forum dosegel svoj smisel. Glavni smisel ni seznanjanje o bolezni in terapijah....to preberem tudi drugje. Vsaj tri linka lahko navedem. Smisel je topla beseda, iskušnja, razumevanje in spoznavanje ljudi, ki so isto dali (ali dajejo) skozi.

P.S. Mene bi potem morali že zdavnaj biti vsi siti (no...najbrž kateri tudi je  ) .......haloooooooooooo  ....a veš, da sem gor že skoraj dve leti. NON-STOP   Včasih potožim, včasih pišem neumnosti, včasih se norčujem, včasih se komu zamerim, včasih mi kdo poje živce od strahu.... a čisto vsak mi je nekaj dal. Tudi ti. Svoje zaupanje, da verjameš, da ti bomo prisluhnili in razumeli. In vsakega ki odide pogrešam, a mu želim srečno pot.

[Jagodka]

Alexx 

[milina]

Temari, pogrešamo te,
ful je dobro, ko pišeš,
zelo doživeto opisuješ in lahko bi celo knjigo napisala, ki bi se napeto brala, resno mislim......
ti samo piši, karkoli čutiš.....
ne napačno razumet, ampak je zanimivo branje, že s tega vidika piši,..............
da ne omenjam terapevtskega dela, ki koristi tebi in še komu, ki morda ne zmore zapisati tega, kar doživlja s pisanjem pomagaš sebi in drugim...drži se in objemček za pomoč....

 

[trzinka]

  Kot bi brala svojo zgodbo, zelo podobno. Kar se tiče službe in kar se tiče zunanjega videza, samopodoba na nuli, samozavesti še manj.
  Temari ne pusti se, jaz sem se odločila da sem najprej jaz in potem vsi ostali. Premalo se imamo radi, to je to, na žalost.
  Ampak, zmagala boš in jaz tudi.
  Piši, piši, lepo te je brati......., drži se,

                                                       Trzinka

[Temari]

Čisto sem na dnu. Tako fizično kot psihično. ADji nimajo nobenega efekta razen stranskih učinkov, ki nočejo in nočejo pojenjat (tresavica, glavoboli, srce mi bije kot zmešano, spim maksimalno dve do tri ure na noč, nič ne jem). Iz dneva v dan padam še globlje. Ko bi vsaj lahko jokala, da bi vsaj nekaj dala ven iz sebe, tako pa sem čisto apatična. Brez kančka energije, da bi se postavila na lastne noge. Želim si, da bi se to že enkrat končalo.

Resno razmišljam o odhodu v bolnišnico. Pri tem me podpira tudi partner, ker kot sam pravi, mu je hudo, ko me gleda kako se mučim. Samo, da nekako "preguram" čez današnji dan...

Rada bi se vam opravičila za moj prejšnji post. Nisem hotela biti nesramna, še najmanj pa sem želela koga užaliti.

Tako sem utrujena...

[Jagodka]

Temari, za moje pojme nisi bila prav nič nesramna. V stiski si, in vsi, ki smo to dali skoz razumemo.

Stranski učinki prenehajo v 5-6ih tednih - pri meni je bilo tako. Potem se je 2 meseca volja počasi vračala. Nihanja so bila, ampak je šlo. In še bolje bo.

Bolnica? Jaz sem se tam odmaknila in fizično in psihično spočila. Dobesedno. Mogoče nisem toliko potrebovala hospitalizacije zaradi neke terapije, kot za odmik. Off. Verjam, da te partner podpira pri odmiku in počitku, ker ga potrebuje tudi on.

Drži se, stranski prenehajo. 

[alexx]

Bolnica? Jaz sem se tam odmaknila in fizično in psihično spočila. Dobesedno. Mogoče nisem toliko potrebovala hospitalizacije zaradi neke terapije, kot za odmik. Off. Verjam, da te partner podpira pri odmiku in počitku, ker ga potrebuje tudi on.

V pikico drži, kar je napisala Jagodka...pri meni tudi Temari. Če se ne bi za pet tednov umaknila, ne vem če bi izdržala. Tudi sedaj sem umaknem v svoje 4 kote. Ja...AD-ji pri nekaterih imajo peklenske učinke. Jaz sem se tresla in bruhala po Cipralex-u, Paroxatu, Zoloftu in Effectinu. Edino pri Paroxatu sem vztrajala 9 mesecev.

Mislim, da bi bilo dobro iti v bolnico...in potem....čim dlje stran od takega načina življenja. Kar koli je bolje, kot misliti, kaj bo rekela tašča, družina, sosedje....celo partner. Moraš si vzeti čas, da boš premislila kaj je dobro in kaj želiš...ZASE.
Ja....včasih tudi selitev v drugi konec Slovenije prav pride. Tudi če bo domek res kot bobek in samo kruh pa voda za jest, je duševni mir najdragocenejši.

Možno je tudi, da ti AD-ji ne odgovarjajo. Ni vsako zdravilo za vse. Nekateri v depresiji samo spijo, nekateri ne moremo spati. Se pravi, da tudi zdravilo ne more biti za vse isto.

Samo prosim....prosim. Nikar ne obupaj. Raje pojdi na nujno pomoč....se sesedi, joči, vpij in reci: Ne morem več...jaz sem. Samo to me je rešilo. 
 
In res...čisto nikjer nisi bila nesramna. Niti najmanj.

[Arwen]

Resno razmišljam o odhodu v bolnišnico. Pri tem me podpira tudi partner, ker kot sam pravi, mu je hudo, ko me gleda kako se mučim

Tako sem utrujena...

potem pa kar ... tam bojo znali pomagati, tam si spočiješ, nabereš novih moči in prideš ven mogoče z drugačnim pogledom na vse?

Objem 
in držim pesti 

[solza]

Draga Temari!

Kako si kaj? Le oglasi se in napiši kaj se dogaja s tabo.

Mislim nate!

Solza

[Temari]

Hvala za tvoje pozitivne misli solza.

Kot sem že napisala, sem se odločila za zdravljenje v bolnišnici in tako po dveh tednih lahko poročam, da mi gre dosti bolje. Kljub začetnemu strahu pred bolnišnico (kako bo tam, kaj bo po tem, ko pridem domov, kaj bodo na zdravljenje porekli ostali....), se tam počutim odlično. Spoznala sem veliko dobrih ljudi, ki imajo podobne težave kot jaz in že sama delitev izkušenj je naredila vsaj pri meni čudeže. Poleg tega sem zdaj na pravih zdravilih (Cipralexa ne jemljem več - zdaj jemljem Effectin ter Mirzaten), ki so mi dala zagon za iskanje pravih rešitev iz moje situacije. Tudi Lexaurina oz. Helexa ne potrebujem več, da lahko vsaj zaspim. Poleg tega sem dala dol tudi 12 kil (od začetka do danes), kar po eni strani kaže na to, kako globoko sem bila, po drugi strani je pa to še ena pozitivna stran vsega skupaj. Zavedam se, da bo pot do "normalnega" življenja še dolga ter naporna, a prvič po dolgem času imam upanje, da bom to tudi dosegla. O sebi pa sem spoznala ter sprejela določene stvari, ki jih nisem upala niti pomisliti, kaj šele na glas spregovoriti o njih. Edino kar mi je žal je, da se za bolnišnično zdravljenje nisem odločila že prej. Tako bi si prihranila mesec trpljenja in bi bila prej na poti do miru in spokojnosti v moji duši.

Hvala vsem, ki ste brali moje prispevke ter mi dajali nasvete in me bodrili takrat, ko je bilo najhujše. Upam, da bo moja izkušnja komu pomagala, da bo prej poiskal pomoč, ki jo potrebuje.

Še enkrat hvala vsem.

LP, Temari

[jazzjazz20]

veseli me, da si bolje

[Lost]

Temari 

Upam da bo tvoj post opogumil se koga ki trpi in se ne upa odlociti za korak zdravljenja ali hospitalizacije.
TI se pa se kaj javi....

[casper]

Draga sotrpinka!

Vedi, da nisi sama ko ti bo najhujše se spomni na nas!!! veliko pomeni že če veš, da se lahko na koga obrneš za nasvet. Bila sem v podobnem položaju - nisem mogla niti živeti ( življenske funkcije ). Ko začneš jemati tablete se ti stanje po cca. 2 mesecih izboljša potem pa moraš začeti graditi na sebi!!!! To je sicer najtežje ker ne veš kje in kako začeti ampak korak za korakom pa gre. Priporočam ti skupino za samopomoč tam izveš zelo veliko informacij in dobiš veliko spodbudnih besed-zelo luštna skupina jaz sem se po dolgem času počutila sproščeno.
Lp  držim pesti zate da bo kmalu bolše

[Gigli]

Temari,

Zelo sem vesela zate, da si se odločila za hospitalizacijo in vesela dem, da se počutiš bolje.
Kar tako naprej!

Še poročaj in piši...

Gigli

[milina]

Toooooooooooooo Temari, ful sem happy...

[Temari]

Tudi sama ne morem verjeti, da se v pičlih dveh tednih lahko stvari obrnejo na bolje. Ampak kljub vsemu bom še morala delati kar veliko na sebi, da bom prišla na "zeleno vejo". Sem pa na dobri poti. In kar je najbolj pomembno, vrnilo se je upanje, da bo bolje.

Sprejeti moram bolezen in se naučiti na novo živeti kljub strahu, da se stvari lahko obrnejo na slabše. Danes vsaj vem, kam se lahko obrnem po pomoč, če (ko?) se ponovi. Ne bom lagala - proces je dolgotrajen in naporen, a končni rezultat je vreden vseh solz, potu in trdega dela. Zase lahko rečem, da ne bom zapustila bolnišnice dokler ne bom toliko močna, da se bom lahko ponovno spopadla s svetom, a tokrat na pozitiven način.

Zato polagam vsem, ki berete tole in ste v situaciji, ko ne vidite izhoda, da niste sami in da je pomoč vedno na dosegu roke.

[alexx]

Temeri...zelo vesela sem, da to slišim. Bravo punca. Saj veš, da je najtežji začetek...potem se pa že da.
Preživi lepo nedeljo in srečno.

[solza]

Temari

Braaaaaaaaaavooooo Srečna sem zate! Samo tako naprej!

[trzinka]

Temari

       objem