Huda kriza

[Temari]

Hvala vsem za spodbudne besede. Resnično hvala.

Solza, tvoj stavek: " ...češ glej jo frkljo mlada je in se ji ne da delat!!!" me je spomnil na en dogodek, ki se ga tako trudim pozabiti. Imam namreč probleme s sinusi in ko se pojavijo glavoboli, sem kuhana in pečena za par dni dokler se mi sinusi ne odmašijo in je potem bolje. To, da delam v okolju, kjer je veliko prahu ne pomaga kaj dosti. Dostikrat sem glavobole dobesedno ignorirala in delala dalje - en nalgesin ali dva pa gremo dalje. A zgodilo se je, da nisem več mogla niti gledati, kaj šele karkoli drugega. Tisti, ki veste, kako zna boleti glava pri zamašenih sinusih, boste razumeli. V glavnem... morala sem biti doma. Tako je naneslo, da sem bila doma dva delovna dni ter vikend. V ponedeljek mi je gospa tašča izrekla besede, ki so se mi resnično globoko vtisnile v spomin: "Pa saj si bila doma štiri dni. Si se lepo spočila. Ostali smo delali...". Hvala lepa. Res... hvala lepa za to. Takrat sem si prav želela, da sama občuti razbijanje v glavi. Ko ne veš kam bi se dal, da bi nehalo boleti... Pa pustimo to. Ne bom razlagala kaj si v resnici mislim o dragi tašči, ker bi lahko napisala cel roman o tem.

Včeraj sem bila pri psihiatrinji. Že tako sem bila živčna ko pes, ker nisem vedela kako bo, potem pa se mi je med dvournim čakanjem zgodilo nekaj, kar sem srčno upala, da se ne bo. Kot naročeno se je v čakalnici pojavila oseba, ki jo poznam. Ne, ne, ne, ne, ne, ne.... Samo to mi je šlo po glavi. "Kaj pa ti tukaj?" Če bi imela kaj za zbruhati, bi mi čez vrglo. Samo po pravici povedano.... ko sva se začeli pogovarjati in mi je brez očitanja ali obsojevanja rekla, da naj me ne bo strah in da ve, kako mi je, mi je odleglo. Potem sem ji povedala razlog obiska. Kar sama od sebe. Popolnoma ravno mi je bilo, če kdo posluša najin pogovor. Pa je bila to zadnja oseba na svetu, ki sem jo želela v tistem trenutku videti.

Psihiatrinji sem povedala vse. Besede so kar lile iz mene in vse tisto, kar sem toliko časa zadrževala v sebi (tudi pred koruznikom) sem dala iz sebe. Saj to je bil razlog, da sem šla tja... da povem. Kljub solzam sem govorila in govorila. Na koncu me je vprašala, če mi lahko zaupa, da ne bom ponovila nečesar, kar sem naredila. Povedala sem ji, da si ne zaupam toliko. Ker si res ne. Tako imam vse razmetano v glavi, da ne vem, kaj bo tista stvar, ki me bo dokončno spravila čez rob. Ne vem, če bom sama dovolj močna, da se bom uprla skušnjavi.

Na poti domov sem se po dolgem času sprehodila po mestu. Mesto je bilo skoraj prazno. Tisti, ki so kljubovali dežju, so hiteli domov ali po opravkih. Razmišljala sem kam grem jaz? Stara sem 30 let, brez otrok, brez zaključenega faksa, s kupom problemov.... Kaj se je zgodilo s sanjami? Z vsemi načrti, ki sem jih imela kot otrok? Kdaj sem postala lupina brez duše? Kdaj sem izgubila upanje? Vsa ta vprašanja, na katera ne najdem odgovorov. Spominjala sem se srečnejših časov. Stvari, ki sem jih počela samo zato, ker so me osrečevale. Zakaj tega ne počnem več? Spoznala sem, kako zagrenjena sem postala v zadnjih letih. Razočarana nad sabo in nad svetom. Vso to pehanje za službo, za denarjem.... ne uživam več v majhnih stvareh, kot sem včasih. In kako dobiti to nazaj? To željo po življenju? Realnost me je posrkala vase in jaz sem ji dovolila. Svoje sanje sem zamenjala za varnost. Za plačane položnice. Včasih sem verjela, danes ne verjamem več. Še sebi ne.

Včerajšnji dan me je tako izmučil, da sem se po prihodu domov ulegla ter zaspala. Sestrična je prišla na inštrukcije, a jaz sem spala dalje. V živo se mi je sanjalo o krokodilih in morskih psih...

Zdaj grem dalje. Čaka me kup nepomite posode. Upam, da vam s svojim pisanjem ne morim (preveč). Vem, da pišem na dolgo in široko, a ko enkrat začnem ne morem nehati. Hvala vam, ker me prenašate.

LP, Temari

[Arwen]

Temari, se bosta s psihiatrinjo redno srečevali? pa kakšni skupini za samopomoč se pridruži... 

[Ribica]

Draga Temari,
piši, piši...
To je terapija, ki tudi zdravi bolno dušo.
Tako zelo razumem tvoje razmišljanje in samospraševanje, res. To je dno, do koder si prispela. Zdaj te čaka ponovni vzpon. Ni lahek, ne gre hitro, a gre. In vrnejo se sanje, načrti in drobna veselja. Resnično se vrnejo. 30 let je veliko in malo, kakor gledaš. Za nič še ni prepozno, čisto za nič. Vse sanje lahko še dosežeš in cilje uresničiš.
A najprej se je treba ustaviti, sesti, zadihati, premisliti in nato počasi košček za koščkom ponovno zgraditi....sebe, prihodnost, odnose, kariero....
Poglej, stara sem 46 let. Vmes se mi je življenje popolnoma sesulo na vseh področjih:finančno, zdravstveno, družinsko, službeno.... Dolgo je trajalo, dolgo sem bila mrtva znotraj sebe....
Danes sem spet zadovoljna in srečna, v službi sem uspešna, finančno sem se pobrala, ustvarila sem si novo partnerstvo, otroci so uspešni in zdravi, vse mi teče kot si želim.... in živim mirno....
Res je, da je moja depresija kronična. Predolgo sem čakala in zdravila bom jemala še dolgo. A z njimi sem se sprijaznila, pomembna mi je kvaliteta življenja.
To sem ti napisala, da ne bi mislila, da samo nakladam, kako se da in da imaš še za vse dovolj časa.



Drži se, punca in vztrajaj na poti k sebi!
Ribica

[Temari]

Arwen, psihiatrinjo spet vidim čez dva tedna. Razmišljam pa, da bi se priključila skupini za samopomoč. Strah me je ko malega cucka, samo nekaj moram narediti. Najtežji je ta prvi korak.

Ribica, popolnoma se strinjam s tabo. Pomembna je kvaliteta življenja. Kako to doseči, pa je že druga zgodba.

Vedno sem se trudila, da bi bili vsi okoli mene srečni in zadovoljni. Za druge bi naredila vse. Vse, samo da bi bila ena izmed "njih". Ampak, ko sem pa jaz potrebovala nekoga, so vsi čudežno izginili. Tako sem se naučila zadrževati stvari v sebi. S tem sem začela že v osnovni šoli. Kot nadarjenemu otroku z visokim IQjem (v drugem razredu so me testirali) mi šola ni delala nobenih težav. Ne le to, večino časa sem se dolgočasila. Tudi učitelji se niso preveč ozirali name. Ko sem dvignila roko, da bi povedala pravilni odgovor, so me preprosto spregledali. Saj sem itak vse znala. Čez čas sem nehala dvigovati roko, ker itak ni imelo smisla. Naredila sem le tisto, kar sem morala - domačo nalogo in to je bilo to. Ocene so začele padati, a meni je bilo popolnoma vseeno za to. Nisem bila več "piflar", a obenem sem dobila odpor do šole. Prav sovražila sem jo. Naredila sem vse, da mi ne bi bilo treba iti tja. Jokala sem, na kolenih prosila mamo, da sem lahko doma. Začela sem si izmišljevati vse mogoče simptome - raje sem sedela v zdravniški čakalnici kot bila v šoli.

Prva v svojem razredu sem prestopila prag pubertete. Moje telo se je začelo spreminjati - perilo sem dobila pri enajstih, istočasno tudi prvi moderček. Vsi so me zbadali zaradi tega. Parkrat sem se celo stepla, ker so mi sošolci venomer gledali pod majico, me vlekli za naramnice. "Joškarca". Tako so me klicali. Moja že tako nizka samozavest se je dobesedno razblinila. Še bolj sem se začela zapirati v svoj svet. Moja najboljša prijateljica je postala hrana. Nikoli me ni obsojevala, vedno me je potolažila. Bolj, ko je bilo hudo, več sem jedla. Rezultati tega "samozdravljenja" so vidni še danes.

Dolgo časa sem se obremenjevala s tem. Z zunanjim izgledom. A moram priznati, da sem se s sabo sprijaznila. Imam joške do popka in imam široko rit. Brez očal ne vidim dlje od dveh metrov, zobe imam s fračo nametane, noge so kosmate... Pa kaj? V temi je vsaka krava črna. Ne bom trdila, da me ne boli, ko slišim opazke na svoj račun. Sam bog ve, da sem jih že ogromno slišala. Samo zdaj ne polagam več pozornosti na to. Za to je zaslužen predvsem moj koruznik. Za njega sem najlepša tudi v razvlečeni trenirki in to je edino kar šteje.

Dovolj za danes. Moram se malo ustaviti.

[Arwen]

Temari, kar korajžno - dobrodošla na katerikoli skupini ; vodje so povsod super, pa tudi udeleženci smo  (itaq  ) .. če si slučajno z gorenjskega konca, se lahko za kako kavo zmenva in potem tudi skupaj na skupino greva - pa še eno članico spotoma pobereva 

[Kristy]

Temari, nič še ni izgubljeno...sploh pa ne pri 30 letih... in tvoj dragi te ima rad in te podpira, veš kako je to lepo slišati  !
Glavo gor, vse se bo uredilo, psihinja ti bo pomagala, da boš prišla na pravo pot, da boš začela drugače gledati na svet.

In BTW, fulllll lepo pišeš 

[milina]

Draga Temari....ful dobr nadimek....
Naj ti povem z astrološkega vidika, da je to, kar se ti dogaja prelomna faza v tvojem življenju, ki doleti vsakega človeka okoli 29,5 leta starosti in se imanuje Satrunov povratek. Takrat nardimo obračun sami s sabo, kaj smo dosegli, kje smo, kam gremo, takrat nas začne pritiskati vilki Saturn, tudi jaz sem imela takrat veliko krizo.
Upam, da razumeš angleško, bom skopirala iz ene strani o tem povratku:

The Saturn Return is an astrological phenomenon that occurs at the ages of 28-30, 58-60, and finally from 86-88, coinciding with the time it takes the planet Saturn to make one orbit around the sun. As Saturn "returns" to the degree in which it occupied at the time of birth -- approximately every 29.5 years -- we cross over a major threshold and into the next stage of life. With the first Saturn Return, we leave youth behind and enter adulthood. With the second Return, maturity. And the third and usually final Return, we enter wise old age.

The first Saturn Return is famous because it represents the first test of our characters and the structures we have built our lives upon. Should these structures be unsound or that we are living out of touch with our true values, the Saturn Return will be a time of upheaval and limitations as Saturn forces us to jettison old concepts and worn out patterns of living. It is not uncommon for relationships and jobs to end during this time of life restructuring and reevaluation.

But the Saturn Return is not all about painful endings. During this time we consolidate our goals and gain a better vision of where we are going in life. We also take on added responsibilities and we reap the rewards from our hard work as Saturn is a planet that promotes individual growth. Many major life milestones seem to happen around the ages of 29 and 30. This is why astrologers believe that the thirtieth birthday is such a major rite of passage because it marks the true beginning of adulthood, self-evaluation, independence, ambition, and self actualization.

The planet Saturn represents many archetypes, such as Father Time, the Grim Reaper and his scythe, Kronos, and the Lord of Karma. It is the ruler of limitations, fears, seriousness, responsibilities, burdens, and lessons. While those concepts may come across as negative, Saturn also astrologically rules over civilization, government, structures, harvests, prestige, maturity, and order.

[Temari]

Milina, tvoje sporočilo me je spodbudilo, da izkašljam vikend...

Krivda. Obtoževanje. Tisoč prstov, ki kažejo name. Glej jo, kako uživa na bolniški medtem, ko ostali delamo. Saj vsi vemo, da se le delaš bogo. Daj nehaj že enkrat. Poglej se, kakšna si packa nemarna. Če si ti nora, še ne pomeni, da mora zato on stradati. Pijavka. Samo za denar se ti gre. Kaj se res misliš celo življenje muliti? Ja, vsi se ti smejijo. Sama si si kriva. Kaj si pa tako butasta. Saj nisi edina s problemi...

PUSTITE ME PRI MIRU!!!!!!!!!!

A glasovi v moji glavi ne odnehajo. Kot da je v meni več različnih oseb. Vedno so bile tu, samo dala sem jim obraze.  Pa čeprav vem, da so to le manifestacije lastnega jaza. Vem, da niso resnične. A njihov glas je tako močan. Zapeljiv. Govorim si, da je to le v moji glavi. Da ni tako. Da to nisem jaz. Notranji dialog je kot bitka za mojo dušo. Predaj se, Tina. Ne moreš zmagati.

Ne vem no... res ne vem, kako se bom izkopala iz tega pekla. Če se sploh kdaj bom. Vsak dan je bitka in meni počasi pojenjajo moči. Skušnjava, da preprosto končam z vsem skupaj je iz minute v minuto večja. A ko pomislim na posledice, je občutek krivde tako neznosen, da padem še globlje. In krog je sklenjen.

[Arwen]

Temari, vem, da je hudo, pot je težka, včasih navidez nemogoča... padamo, se spotikamo... občutek imamo, da smo v temi, da smo sami, da nas nihče ne sliši/vidi/razume... a vedi, da boš zmagala - seveda pa rabiš voljo, potrpljenje, predvsem pa veliko razumevanja - za sebe  Pokliči psihologinjo, obrni se na strokovnjaka... ker se splača borit 

[bikica66]

Temari začni se borit - verjemi,da se izplača ! Ne prepusti se občutkom krivde in dokaži,da si vredna vsega.Pozdravi se zase in za svoje življenje,kaj si pa drugi mislijo - prepusti njim - itak ne vedo kaj prestajaš - so preveč zaplankani 
Drži se 

lp

[milina]

Draga Temari, zdrži, vedi , da je tema najmočnješa tik pred svitom, samo zdrži, bolje ti bo, to je naravni zakon! ZDRŽI!

[Temari]

Še ena dolga (kratka?) noč za mano. Spala sem bolj malo - pri polni glavi spanec noče in noče priti. Poleg tega se je mačka odločila, da je čas za cartanje ob treh in niti minuto kasneje. Pa OK, saj vem kdo je v naši bajti pravi gospodar. Ali kot gre znani citat: "There is no snooze button on a cat who wants breakfast." Tako sem vstala in z grozo ugotovila, da mi je zmanjkalo čikov. Ja, ponosna članica kadilske sekcije Slovenije sem. Ni mi preostalo drugega, kot da se oblečem in grem na benzpumpo. Deset minut tja in deset minut nazaj. Kratek sprehod za dobro jutro. Ko sem prišla tja, je na polno špilal Domicljev komad s pomenljivim besedilom: "Vem, da danes bo srečen dan - to sem začutil že zjutraj...." Prva stvar, ki mi je padla na pamet je bila "Kdo se tu dela norca iz mene?" In zdaj ne bom mogla spravit tega komada iz glave, kar je še hujše kot karkoli drugega.

Kaj mi je bilo treba mami povedati, kaj se z mano dogaja? To je bil namreč povod za vikend. Glede na to, da je le moja mama, ni potrebovala veliko, da je sama ugotovila, da nisem OK. Resnično sem se trudila skriti pred njo svoje probleme, ker bi jo s tem samo obremenjevala. Kot da nima dovolj svojih, pa ji še jaz - razočaranje na celi črti - naložim svoje. Ni besed s katerimi bi lahko opisala, kako se počutim zaradi tega. Vedno odprem usta takrat, ko ni treba in naredim še večjo "štalo".  Popoldne me je klicala ter mi povedala, da se je o meni pogovarjala z očimom. Pobesnel je, ko je izvedel kako dobro mi gre v službi. Če bi lahko, bi tašči zavil vrat.

Mešalo se mi je od krivde. Resno sem pomislila, da končam vse skupaj. Samo da se to mučenje neha. Kako naj popravim vse skupaj? Kaj naj naredim, da bo vse OK?

[Arwen]

ja, najidealneje bi bilo menjat službo.. ker sedanja te dobesedno uničuje. Pa nekako delat na tem, da si nabereš malce samozavesti, zaupanja vase, pokončne drže! in da začneš gledat nase, samo in edini nase... vse ostalo ni tako pomembno.

Drži se 

[alexx]

Temari. Dolga pot te čaka, a se da. Tako kot je sedaj ne bo šlo več dolgo. Rabiš komplet podstrešni remont in bojim se, da boš sama težko zmogla. Jaz bi svetovala hospitalizacijo. Zato, da se odstraniš iz okolja ki te ubija...za začetek začasno. Potem pa za stalno. In začeti bo treba vse na novo. Od osnovnega vrednotenja sebe. Očim, tašča, partner....kaj si mislijo. Važno je KAJ MISLIŠ TI. Zdiš se mi kot, da bi sebe videla samo kot projekcijo drugih. In tega se MORAŠ znebiti. Kaj se ima očim pogovarjat z taščo o tebi...saj nisi *roba*. 

Debela rit...ne vidim dva metra...nametane zobe...kosmate noge...zakaj se imaš sprijazniti s tem.

Zobe se da naravnati (tista kjut žička), noge depilirati, shujšati, nositi leče.....vse je mačji kašelj.
Glava (razmišljanje) je tista s katero boš imela največ težav in tu rabiš pomoč. Čim prej.

Pri še ne 30-ih je vse pred tabo in nič izgubljeno. 

P.S. Morda se sliši grobo...a tako je iz mojega vidika. In prej ko začneš, prej bo mimo. Ne...ne bo lahko, a dosti lažje kot življenje, ki ga sedaj živiš.

[Ribica]

Kaj se tvoj partner ne more pogovoriti s svojo mamo?
Kakšna je njegova vloga?

[Temari]

Najprej, da razjasnim... očim ni govoril s taščo. Bil je le tako jezen nanjo. V bistvu se sploh ne poznajo (in tako naj tudi ostane kakor dolgo se bo dalo). Partner pa svojo mamo pozna - ve kakšna zna biti in ji je to tudi povedal. V bistvu je v tem trenutku edini, ki mu zaupam, pa čeprav se počutim kot da sem ga izdala na celi črti. Konec koncev se gre za njegovo familijo. Kri ni voda.

Ne vem no... od vsega skupaj se mi meša. Zdi se mi, kot da se ves moj svet podira in ne morem absolutno nič narediti, da bi to ustavila. Vse, za kar sem se trudila, na čemur sem delala... vse mi polzi med prsti. Najraje bi se zavlekla v en kot...

Kot da ni dovolj, da imam na podstešju vse razmetano, sem se začela še tresti kot šiba na vodi. Ko se mi že zdi, da to nekako kontroliram, se zalotim, kako mi leva noga skače sem in tja. In vse težje mi je pisati. Kaj za božjo voljo se mi dogaja???

[ringalori]

Temari, meni se zdi, da bi moral tvoj partner razčistiti z svojo materjo... Ker ni normalno, da te zajebava v glavo... Predlagam, da se še enkrat pogovoriš z njim in da mu poveš za svoje občutke.

[jazzjazz20]

tamari, določeni trakti tvoje izpovedi so...kot, da bi jih jaz zapisala...
pravkar sem to naglas prebirala mami in se strinja z menoj...

[Temari]

Torej... par dolgih dni je za mano. Rada bi poročala, da sem bolje, a bi se debelo zlagala. Ne skačem od veselja, sreče in radosti. Ne bom razlagala, kako mi je v resnici, ker že itak preveč jamram glede svojih problemov in postajam dolgočasna.

Hvala vsem, da ste si vzeli par minut časa in brali moje zapise.

LP, Tina

[pupika]

Hej! ti pa res ne jamraš!
če ti je kaj lažje, ko napišeš svojo težavo..potem piši, piši in še enkrat piši! vedno se bo našel kdo ki bo prebral in mogoče se najde kdo, ki ti da uporaben nasvet.
POskušaj uživati v nedelji