Huda kriza

[Temari]

Lep pozdrav vsem!

Sem nova na tem forumu. Sem sem zašla v bistvu po naključju, ko sem iskala več informacij o stranskuh učinkih Cipralexa. Le - to mi je moj zdravnik predpisal zdaj že drugič zaradi depresije s katero se spopadam že vrsto let, samo sem komaj pred dvemi leti prvič poiskala pomoč (bolj pod prisilo kot iz osebnih vzgibov).

Kaj se je dogajalo takrat, je tako oddaljen spomin, da se črnih dni ne spomnim, vendar se problem ni rešil. Le stopnjeval. In stopnjeval in stopnjeval. Moje brezno pa se je poglabljalo in poglabljalo dokler nisem padla tako globoko, da mi je dobesedno počil film. In spet sem tu.

Po pravici povedano, čutila sem, da padam že veliko prej preden sem se tega v resnici tudi zavedla. Preveč sem bila vesela. Kar je v moji knjigi prvi znak padca. In potem se je začelo... bližali so se prazniki, ki jih ne maram, ker ne zmorem hliniti sreče pred drugimi. Služba mi je iz dneva v dan postajala vse bolj mučna zaradi ljudi, ki so me tam obkrožali (nasvet: NIKOLI ne delajte za taščo), postajala sem vsebolj nesamozavestna, začela sem delati napake, ki so se le še stopnjevale. Pričela sem dvomiti o lastnih sposobnostih in na koncu prišla do zaključka, da res nisem sposobna opravljati dela. Nato pa je prišel tisti usodni telefonski pogovor, ki me je dokončno spravil čez rob. Skregala sem se s taščo, ker s partnerjem nisva želela iti na rojstni dan njene mame. Seveda sem bila vsega kriva jaz. Kot vedno. To, da moj partner ni želel iti sploh ni hotela upoštevati. Ne! Ker kar rečem jaz, to mora on narediti. To, da sem ostajala dlje po službi utrujena, lačna, da sem lahko naredila vabila za njo ni pomenilo ničesar. In to zastonj. Kaj je plača že nekaj časa nisem vedela. Dobro pa sem vedela, kako izgleda kup neplačanih položnic. In verjemite mi... vsa hlinjena dobrota ne zamenja občutka, ko si za svoje delo pošteno plačan. In delala sem. Oh ja. Zbolela sem, pa sem bila vseeno cel dan tam, ko bi lahko doma negovala svoje zdravje. Samo, ker je bilo treba delat, sem bila tam. Od sedmih do treh, kar za mnoge druge ni veljalo. Ampak, ker jaz ne spim s šefom, moram biti tam vseh osem ur. Do treh. Medtem, ko so ostali lahko šli po nakupih, k šivilji, na kavice... Kaj pa jaz? Novih oblačil si nisem kupila že vsaj dve leti. Ker sem hodila domov tako utrujena, še pospravljati nisem mogla, kot bi morala. Kot se spodobi za punco.Tako so okna nepomita, kopalnica v razsulu, da ne omenjam kuhinje. Partner mi je pomagal, samo vsega pa tudi ni mogel narediti sam. In tema se je večala. Začelo me je stiskati v prsih, da sem komaj dihala. Edino, kar mi je pomagalo je bil beg. Beg od vsega. Beg daleč daleč daleč daleč proč. Zatekla sem se v najtemnejše kotičke svojega uma in tam tudi ostala. Tam sem bila na varnem. Nič in nihče ni mogel do mene. Nič me ni moglo prizadeti. Potem me je udarilo spoznanje, da to kar delam ni OK. Partnerju kradem njegovo družino. Občutek krivde je bil nepopisen. Edina rešitev, ki sem jo jasno videla je bila smrt. Brez mene bi bilo vsem toliko lažje. Odstranil bi se največji problem - jaz. Firmi bi šlo bolje, ker bi končno dobili sposobnega človeka, partner bi si lahko našel žensko, ki ne bo tako slaba gospodinja. Ki bi mu kuhala, prala in likala brez "muh". Moja mama bi lahko prodala stanovanje v katerem živim ter končno zgradila svojo sanjsko hišo do konca. Tudi sestra bi lahko končno imela kje za stanovati in ne da mora plačevati visoko najemnino za majhno sobico, saj sem jo dobesedno izrinila iz stanovanja s tem, ko se je sem preselil moj partner. Edino skrb, ki sem jo še imela je bila kdo bo poskrbel za moje mačke. Spoznala sem, da nikomur ne zaupam toliko, da bi mu dovolila, da prevzame mačke v svojo oskrbo. In to je verjetno še edini razlog zakaj sem še živa, saj me sama misel na to, da se jima kaj zgodi spravi v čisto paniko. Ljudje znajo poskrbeti zase. Mačke ne morejo. Še posebej moji razvajenki ne.

In tako sedim tukaj, že drugi teden v bolniški, ker me je partner prisilil, da grem k zdravniku. Nazaj v službo niti slučajno nisem sposobna iti, saj me sama misel na to spravi v čisti obup. Ne morem se soočiti z ljudmi, ki so me prizadeli. In nisem dovolj močna, da bi se lahko spopadla s svojo temo. Z osebnim peklom nenehnega obtoževanja, krivde, manjvrednosti, sramu. Počutim se kot izdajalka. Ne vem, kaj naj naredim. Vem le, da nazaj ne morem. Poti naprej pa tudi ne vidim. Cela se tresem, duši me. Ne morem jesti, ne morem spati. Samo premišljujem in premišljujem kaj naj naredim, da bo spet vse OK, a ne najdem izhoda. Ne najdem rešitve. Vidim le, kako mi ploščice v kuhinji dobesedno odpadajo, kako je vse okoli mene umazano, ker sem prelena, da bi pospravila. V ogledalo se sploh ne smem pogledati, ker se sama sebi gnusim. Vse bi dala, da bi bila takšna, kot sem bila tisti dan, ko sem imela toliko energije, volje do življenja. Tako lep dan je bil. Vse bi dala, da bi bilo vse OK.

Upam, da kdo razume, kaj sem napisala. Preveč sem utrujena od vsega, da bi šla preverjat, če so vse vejice na mestu.

LP, Tina

[milina]

Draga Tina, iskrene čestitke, ker se držiš tako kot se. Odlično, samo vstrajaj, da tableti primejo in pojdi na kako skupino za samopomoč, tukaj na forumu ti bomo-bodo vsi pomagali in stali ob strani, samo zdrži in vedo, da si ful fajn oseba, ki je močna!

[milina]

Če lahko, si kuhaj čajčke, večkrat čez dan in kaj probaj ustvariti, kakšno slikico, pesmico ali pa malo po malo kaj prebrati, kaj za sprostitev, drži se!

[Daisy]

Temari, dobrodošla med nami! 

Tvoj opis, kako bi bilo vsem bolje brez teme, me je spomnil na moje depresije. Glede na to, da se z depresijo boriš že več let, veš, da črne misli, ki nas takrat vlečejo v brezup, niso resnične, čeprav takrat vanje verjamemo. Ko bo Cipralex prijel in bodo njegovi stranski učinki izveneli, se bodo črne misli počasi umaknile realnim. In ko boš dovolj pri močeh, boš lahko zaćela reševati probleme, ki te vedno znova povlečejo navzdol.

Pišeš, da ti partner stoji ob strani, zato boš lažje prebrodila čas do izboljšanja.
Ne obremenjuj se s tem, da ni pospravljeno,... Nisi lena, samo trenutno teh stvari ne zmoreš narediti. Poskusi si zadati drobne cilje in se pohvaliti, ko jih dosežeš. Če se partner še ne znajde v vlogi podporne osebe, ga lahko napotiš na forum. Gotovo bo našel koristne nasvete, kako ti lahko pomaga.

Drži se!

Daisy

[Rob]

Tina,
še vedno imaš željo po spremembi na bolje, obdrži jo, to je dobra misel.

Drobni cilji...DA...karkoli, da le opraviš in si lahko zadovoljna s sabo. Korakoma...
Ne obremenjuj se toliko s tistim, česar še nisi storila, veseli se drobnih uspehov.

Tvoj partner je videti bolj razumen kot podobni, ki jih poznam, že ti je pomagal in še ti bo. Mogoče ga pripraviš do prebiranja tega foruma, gotovo se še kaj nauči ( mnogi smo se).

Omenila si "nenehno obtoževanje", poizkusi se usmeriti v iskanje rešitev med pogovori, mogoče ti ostali slede...? Je pa to res moteč element, napačen pogovor, ne le v tvojem okolju.

Voljo imaš, pogumno...
Robert

[Temari]

Hvala vsem za besede. Veliko mi pomeni, da vem, da nisem sama, kljub temu, da vas ne poznam. Ne vem kaj bi bilo, če bi se skozi vse skupaj morala prebijati sama.

Spoznala sem, da sem perfekcionist. Glede na moje življenje (kaos v vseh pogledih) si nihče ne bi mislil, da sem. Samo ugotavljam, da se nalog sploh ne lotim, če že v štartu nisem prepričana, da jih bom izpeljala 110%. In priznam, da je to ena izmed velikih ovir na moji poti. Previsoke cilje imam, ki jih ne morem doseči. V bistvu si sama sebi mečem polena pod noge s tem, ko si zadajam cilje za katere vem, da jih ne bom mogla doseči. Moja glava in srce sta v konstantni vojni.

Danes veliko bolj "trezno" razmišljam. Mogoče je to zaradi pomirjeval, ki so ublažila tresenje telesa. Ne vem. Včeraj sem izvedela določene stvari, ki so mi jih prikrivali, sama pa tudi nisem nikoli spraševala, ker nisem bila na položaju, da bi si upala vprašati. In novica me ni samo šokirala, ampak tudi zelo razjezila. Za moment je jeza zamenjala krivdo. Tako je odločitev, da se permanentno odstranim iz slabega okolja (beri: dam odpoved v službi), postala prvi korak na poti do notranjega miru.

Vedno so me učili, da moram biti ponižna. Da moram dati vse od sebe, če želim kaj doseči. Da se moram dokazati, a vendar nikoli ne nasprotovati drugim. Tudi, če vem, da nimajo prav. Da moram delat, delat, delat in biti tiho. Tako je bila naučena moja mama, njena mama in posledično tudi jaz. Vem, da to ni prav. Razum mi pravi, da se ne smem pustiti, a se. Nikoli si nisem upala nasprotovati drugim, četudi sem vedela, da je moja rešitev boljša. Tako sem na koncu pristala na mestu, kjer ne želim biti. Že sama poklicna odločitev ni bila nikoli moja. Samo, ker sem bila punca, sramežljiva že od malega, a nadpovprečno inteligentna, so me "usmerili" v zdravstvo. Srednja šola je bila zame pekel v vseh pogledih. Na hrbtu sem imela namreč profesorico, ki me ni marala zgolj zaradi tega, ker sem hči moje mame. Še danes mi ni jasno, kako sem lahko maturirala.

Pred maturo sem se prvič zlomila. Prvič sem se zavedla, da rabim pomoč. Šla sem k psihiatru. Napaka! Kaj se je zgodilo? Nadrl me je, da mu kradem čas, češ da si probleme samo domišljam. Po tem sem rabila skoraj deset let, da sem ponovno poiskala pomoč. Vrsto let sem se "zdravila" sama. Z alkoholom, marihuano, promiskuiteto in begom v domišljijo. Karkoli je v meni vzbudilo ugodje, je bilo dobro. Vse, da se ne bi počutila ogabno. Trenutek streznitve je prišel na moj rojstni dan. S takrat najboljšo prijateljico ter njenim zdaj možem smo šli na eno fešto. Tam sem sredi množice ostala sama. Udarilo me je. Sama sem. Kako sem takrat našla pot nazaj do študenta ne vem. Se ne spomnim. Spomnim se, da sem se zbudila v domu in nisem vedela ne kako sem prišla tja, ne tega, da sem se preoblekla. Čisti blackout. Ko sem prebolela, kar je v moji knjigi pomenilo izdajo (danes vem, da je naredila, kar je bilo prav za njo - pustila me je zadaj, ker sem jo jaz vlekla na dno), sem še eno leto vztrajala na faksu. Nikamor ni šlo. Izpiti mi niso šli, predavanja zame niso obstajala, na vajah sem bila vseskozi tiho. Če sem imela dober dan, sem bila že skoraj zlobna do vseh. Zavedala sem se, da sem pametnejša od vseh ostalih in sem jim to tudi metala pod nos. Ampak vsa moja pamet mi ni pomagala pri izpitih. Tako sem dala rep med noge in dobesedno pobegnila domov. V roku enega dneva sem izpraznila sobo, oddala ključ ter šla. Od takrat tudi ne pijem in ne kadim. Tako sem še danes dva izpita pred diplomo brez trohnice volje, da bi se vrnila ter dokončala začeto.

Po begu domov sem tavala kar nekaj časa, dokler nisem spoznala njega. Luč v mojem življenju. Da razčistim - on si je izbral mene in ne jaz njega. On je bil tisti, ki me je "ujel". Bolj, ko sem ga spoznavala, bolj sem vedela, da je to to. Da je on "the one". Človek s katerim bom preživela ostanek svojega življenja. Resda bi mu včasih najraje glavo odtrgala, samo to so trenutki, ki najini poti le še zbližujejo. Počutim se neumno, ker tako govorim o njem. Potrebujem ga bolj, kot on potrebuje mene. Edini je, ki me zna pomiriti. Stoji mi ob strani tudi, ko je najbolj hudo. In že nekaj časa je hudo. Ob meni je bil, ko sem se zlomila in prepričal me je, da poiščem pomoč. Prvič po fiasku s psihiatrom. Imam srečo, da imam dobrega osebnega zdravnika, ki je takoj prepoznal "naravo zveri". Brez obsojevanja mi je predpisal antidepresive (Cipralex). In takrat se mi je stanje občutno izboljšalo v roku parih mesecev. Bila sem dovolj samozavestna, da sem prekinila terapijo. Sreča je tekla v potokih. Trenutek je bil pravi in najina želja po družini je postajala iz dneva v dan močnejša. A minevali so mesci, brez uspeha. Oba zdrava, mlada, zakaj nama ne uspe? Niti povedati ne morem, kaj vse sem naredila, da bi zanosila. Pa vendar... nič. Po dveh letih neuspehov sem se predala. Zakopala sem se v delo, katerega nihče ni cenil. Še najmanj pa moji sodelavci. Željo po družini sem zamenjala z delom in željo, da jim ustrežem. Služba mi je pomenila vse. Delala sem še doma, med vikendi. Še sanjala sem o delu. Za ves svoj trud nisem niti enkrat dobila nobene pohvale, nobene potrditve, da dobro delam. Nikoli nisem rekla ne, tako sem dobivala še več zadolžitev, še več dela, ki ga počasi a zagotovo nisem več mogla opravljati. Preveč je bilo. In bolj ko sem delala, slabše mi je šlo. Mislila sem že, da bi bilo najbolje, da si kar spalko prinesem v pisarno, da če se šef ob dveh zjutraj spomni, da bi bilo treba kaj narediti, da takoj skočim in naredim. Šivi so začeli pokati. "Zver" je pokazala svoje zobe. In je se nalagalo in nalagalo. Ker sem že po naravi takšna, da stvari zadržujem v sebi in se ne prepriram z ljudmi, je bilo vse skupaj še slabše. V tem trenutku, ko gledam na stvari, bi bilo bolje, če bi kdaj pa kdaj "popizdila" in ljudem povedala svoje. Samo, ker so to moji delodajalci in službo potrebujem, sem tiho. Obenem pa se v meni kuha zamera, ki je ne bo lahko "odmeriti". Morala bi jim biti hvaležna, ker sem dobila službo in z nasmehom delati vse, kar mi rečejo. Tak občutek so mi dajali ves čas. Pa so me svarili pred njimi. Še posebej pred taščo. Ampak ne. Moja trma in ponos (dve moji veliki osebnostni napaki) sta me gnali še bolj v primež gospe tašče. Zaradi njih sem izdala lastno družino. Vse bi dala za njih. V zameno pa sem dobila kaj? Minus na bančnem računu in konstanten občutek krivde, da ne naredim dovolj. In nikoli ni dovolj za njih. Ja, jezna sem. Še posebej na taščo in njeno malomeščanskost. Na hohštapleraj, če želite. In jezna sem nase, ker sem dovolila, da tako delajo z mano. Jezna sem, ker sem si dovolila pasti. Mogoče je ta jeza dober znak. V enem dnevu se lahko stvari zelo spremenijo.

Pisanje tega je zame kot vrsta katarze. Mislim, da je to prvič, da sem lahko svoje stanje opisala z besedami. Upam, da mi ne zamerite, ker smetim ta forum s svojimi razmišljanji. Ne upam si še pisati, kako se počutim in sem se počutila ob vsem, ker me je strah, da bom spet občutila ves obup, krivdo. Razum mi pravi, da se moram soočiti s sabo. Da je čas, da priznam svoje napake. In bilo jih je veliko. A moje srce ni pripravljeno na to. Dobesedno. Trenutno mi sama misel na to povzroči razbijanje, slabost. Ko se bom nekoč naučila sprejeti sama sebe, bom "zdrava". Ko bom odpustila vsem. Ko bom odpustila sebi. Ne zavajam se. Vem, kaj me čaka. Trajalo bo, samo vem, da bo šlo. Nekako. Vem pa tudi, da sama tega ne bom mogla narediti. Jutri imam kontrolo pri osebnem zdravniku. Potem pa grem do psihiatra. Dovolj imam.

Hočem svoje življenje nazaj.

[Jagodka]

Temari pozdravljena,

ja, življenje nam ne prizanaša. Že spoznanje, da veš kje in kaj si ga "polomil" je lahko katarzično in nas motivira k spremembam. Kot berem, si že začela. Začela si z jezo. Izrazila si jo in to je dobro. Poišči dobro psihoterapijo, da jo boš lahko predelala.

Ponos in trma nista slabi lastnosti, le v naši družbi nista zaželjeni, ker ta hoče ponižne, da lažje vlada. Koliko je bolezni samo zaradi navznoter obrnjene in potlačene jeze. Jeze nas ne naučijo izražati ampak jo prepovedujejo in smo kjer smo.

Kako pa tvoj mož na vse to gleda? Glede na to, da je tvoj dohodek odvisen od njegove matere je najbrž tudi njemu težko. Pa obeti za drugo službo? Glede na to, da si medicinska sestra, če prav razumem, pa ti ta poklic ne leži.

Glede pisanja in smetenja pa, draga moja, ti kar piši in smeti. Z veseljem te berem, čeprav težko berem dolga besedila z ekrana. Te bom pa sprintala. Izlij svoje misli. Dobrodošla.

Smetenje pa pometemo.    Pa ne pod preprogo.

Drži se, punca.

[alexx]

Temari dobrodošla.
Kje vse sem se spoznala, niti ne bom govorila (pisala).  

P.S. Vseeno premisli z odpovedjo, da ne boš padla v še večjo kašo. In ta čas si poišči kaj primernega. Poskušaj se distancirat od službe...umsko.
Perfekcionistom nam pa ni lahko. Jaz sem tudi.

[Rob]

Bravo, Temari, tako se govori...

V resnici ne potrebuješ nasvetov, mogoče le opozorilo - "tašče" in podobni so v vsakem okolju, vlečnega konja povsod še dodatno obremenijo. Imaš pa izkušnje, s katerimi lahko na samem štartu določiš, koliko bodo od tebe dobili in česar ne...Nauči se tudi ločiti delo od osebnega življenja (...look who's talking... )

Perfekcionisti...malo smo res bolj zahtevni od ostalih, ja?...smo pač...

Če še nimaš izbrane nove službe, lahko medtem neobremenjeno uveljaviš svojo voljo v sedanjem okolju, kaj veš -  ljudje postanejo ponižni, ko jim pokažeš zobe...( tudi sami so obloženi z raznovrstnimi strahci in strahovi)

vsekakor, naprej...

[pupika]

Temari pozdravljena
lepo in zanimivo te je brati, čeprav je vsebina žalostna. Ampak nekako iz napisanega čutim, da imaš moč da premagaš svoje težave. Meni je v začetku jeza tudi pomagala. V bistvu, jeza na moje odzivanje. ker konec koncev, je največji problem v naših odzivih na posamezne dogodke.
Drži se

[Temari]

Še enkrat hvala vsem, ker razumete. Ni veliko ljudi, ki so tega zmožni. V moji družini naprimer depresija kot bolezen sploh ne obstaja. To je samo "faza". To me je tudi privedlo do tega, da sem svoje stanje začela skrivat pred drugimi. V glavi mi namreč vseskozi odzvanjajo besede: "Daj nehaj s takimi. Zakaj bi pa ravno ti bila depresivna. Saj imaš vse!" In moj standardni odziv - ja, res je. Prav imate. Masko gor pa gremo dalje.

Včeraj popoldne sem imela spet napad joka. Razmišljala sem o tem kaj za vraga delam in solze so mi začele teči same od sebe. Počutila sem se kot največji izmeček človeštva. Nič ne znam narediti prav. Vedno zajebem. Tak idiot sem. Vse okoli sebe vlečem s sabo na dno. Resnično bi bilo bolje, da naredim svetu uslugo in si pošljem metek v glavo. Res ne vem, zakaj se oklepam nekega upanja, če vem, da so to le prazne besede, ki ne bodo in ne morejo zapolniti te velike luknje v meni. Ne morejo pregnati bolečine bivanja. Sebična sem. Mislim samo na sebe in na svoje probleme. Prav smilim se sama sebi. Ljudje pa se mi smejijo in prav je tako. Vsaj nečesa sem vredna - posmeha. Saj, ljudje kot sem jaz morajo biti, da zabavajo druge. Prav zabavno je gledati, kako ena sama beseda, sam gib lahko spravi človeka na dno. Dvorni norček vam na uslugo.

Ne zaslužim si boljšega življenja. Do sedaj še nisem nič takega naredila, da bi si ga. Samo jamram in govorim, naredim pa nič ne. Nisem depresivna. Lena sem. Neumna. Zapravljam čas vseh. Vso to sranje o tem, da hočem svoje življenje nazaj... Who am I kidding? Nimam življenja. Nkoli ga nisem imela. Vedno so drugi mislili in delali namesto mene. In uživala sem v tem. Mala razvajena Tinca. Kar krivi sebe, saj drugega itak ne znaš. Realnost je kruta. Sprijazni se!

Ni boljšega kot doza samopomilovanja namesto jutranje kavice.

[Ribica]

Draga Tinca, res včasih tudi malce samopomilovanja pomaga, ampak pri doziranju je treba biti previden kot s Helexom. Le kdaj pa kdaj, da se ne navadiš....
Poglej, če si v rednem delovnem razmerju, ti pripada bolniška in lahko jo vlečeš dokler se da, ne glede na to, kaj misli tašča in ves svet.... Po nekaj tednih terapije z zdravili se ti bo počutje toliko izboljšalo, da boš lahko pričela razmišljati o drugi službi, drugem delu v drugem okolju. Partner te podpira in to je OGROMNO in edino to je pomembno - tašča, mama, sestra.... so manj ali celo nepomembni, če vidva vesta, za kaj gre.
zadeva je ozdravljiva in leto obsorej boš morda ti nekomu pisala na ta forum v podporo, kot jaz zdaj tebi in ne boš mogla verjeti, kaj vse se v letu dni lahko spremeni.
Poleg zdravil bi ti po moje zelo koristila kvalitetna psihoterapija in ko boš zmogla brati, ti toplo priporočam knjigo "Skrita moč družine".
Če si iz MB ali okolice, ti lahko svetujem dobro in dokaj poceni terapevtko, ki je tudi meni zelo pomagala čez najhujše.
ne obupaj, vse se bo uredilo in tudi otročka lahko še imaš, pač po epruvetni če ne gre po naravni poti. Moja nečakijnja je pred tremi tedni rodila dvojčke, parček, ko nekaj let ni šlo in ni šlo. Za vse obstaja rešitev.
Ribica

[Arwen]

Temari, so že predhodniki precej povedali... dodam le, da zaslužiš najboljše, da so vsakogar problemi največji in najbolj pomembni iz preprostega razloga - ker so naši... in

Ni boljšega kot doza samopomilovanja namesto jutranje kavice.

je boljše, je  ... precej stvari... recimo doza samozavesti, do katere se prikoplješ s strokovno pomočjo in z lastnim trudom.

Držim pesti 

Arwen

[Lado]

Govori, govori, piši piši: vse temno naj gre iz tebe: govori si: To breme prelagam na nadzavest in se ga osvobodim!

[Temari]

Ponedeljek ni moj dan. Že nasplošno ne. Ta ponedeljek pa sem imela kar hudo krizo. Vse od tresenja, razbijanja srca, glavobola in da niti ne govorim o tem, kaj vse mi je rojilo po glavi. Moj "koruznik" se je trudil, da me spravi iz kroga misli, a bilo je kot da govori nek tuj jezik. Njegove besede me sploh niso dosegle. Zvečer sem bila tako fizično in psihično izmučena, da sem se dobesedno zlila v posteljo in zaspala. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje spala celo noč.

Včeraj pa sem naredila nekaj, za kar sem mislila, da ne bom nikoli zmogla. Klical je šef in zahteval pojasnilo od mene - če mislim priti nazaj ali ne. Brez olepševanja sem mu povedala kaj se z mano dogaja. Ne verjamem, da razume, ampak vseeno mi je. Se bo moral sprijazniti. Povedala sem mu tudi, da če moram izbirati med njimi in lastnim življenjem, bom izbrala slednje. Predolgo sem jim dovolila, da hodijo po meni. Ker je takoj spremenil temo pogovora (odmah sem bila jaz "the bad guy" ker zanemarjam svoje službene dolžnosti), sva pogovor tudi kmalu zaključila. Za njih bom pač vedno zgolj "rahlo pečena". Pogovor, ki je trajalj manj kot deset minut, me je tako izmučil, da sem se morala uležit.

S tem zaključujem današnje "poročanje". Nervozna sem, ker sem se naročila za pogovor pri psihiatru. Malce mi je celo slabo. Se bom pustila presenetiti...

[Arwen]

držim pesti zate, Tamari  in glede na to, da si odločna oseba, se bo tole

Hočem svoje življenje nazaj.

tudi udejanjilo ! Drži se, pazi nase, delaj na tem, da se boš imela rada  .. in piši, piši...

Objem
Arwen

[solza]

Tamari!

Kar se ti je dogajalo v službi, je tako kot bi gledala sebe. Tudi sama sem se "ubijala" do onemoglosti, začele so se pojavljati takšne in drugačne napake, s tem seveda občutek, da sem najbolj nesposobna oseba na svetu. Zjutraj sem se dobesedno tresla pred vhodom, da ne govorim o tem, da sem se vozila do službe po vseh stranskih poteh, samo da bi prišla čim kasneje (imamo fleksibilen delovni čas namreč).

Tam sem vsak dan poslušala, da se ne znam več smejat, da preveč osebno jemljem vse probleme. Ironično je to, da so mi nalagi vedno več, ker enostavno ne znam izustit besede NE. Ko sem bila zasuta z vsemi takšnimi in drugačni papirji, me je grabila panika. Porabila sem ogromno več časa, da sem vse dokončala in se potem privlekla domov, izmozgana in brez kančka energije, kajti še tisto, ki jo premorem sem jo pustila tam. Doma sem spregovorila komaj kakšno besedo v normalnem tonu, ker sem bila z mislimi že pri naslednjem dnevu.

Kar sterese me, ko pomislim na dan, ko sem jih obvestila, da sem zbolela, razloga bolniške še danes ne morem povedat njim, ker mislijo, da sem stisnala rep med noge in si privoščila počitek. Ampak jaz enostavno ne morem nazaj med tiste obtožujoče poglede, češ glej jo frkljo mlada je in se ji ne da delat!!! To me boli in žre do onemoglosti. Amapk nihče ne ve, da sem med neprespanimi nočmi delala plane za naslednji dan, kje in kako bom začela, da bom zmogla.

Tamari, prosim ne pozabi, da si najprej pomembna TI in tvoje zdravje, potem pa vse ostalo. Mene so komaj prepričali v to, ter če priznam še danes podvomim v to dejstvo. Ampak imejmo se radi in dobuščajmo drugim, ki tega ne razumejo, da še bolj otežujejo naše življenje.

Srčno upam, da se bo za vsakega od nas našlo delo, kajti sposobni smo vsi več, kot si upamo priznat. Lahko je to govorit, vem...

Topel objem Tamari!!!! NE DAJ SE

[solza]

Glej kak sem zmedena, da še imena ne znam prebrat
Temari brez zamere

Solza

[Daisy]

Temari, drži se! 

Poskusi poiskati zavetje v "koruznikovem" objemu! 

[milina]

Draga Temari, s tabo smo in te imamo radi,
pošiljam ti objem, ki naj razprši vse, kar je hudega v tebi in okoli tebe!
Poslušaj prijetno glasbo, ta zdravi. 
Drži se!!!!