Moja pot

[Mirensem123]

Pozdravljeni vsi skupaj. Sem nov na forumu in bi rad se spovedal kar mi leži na duši. Skratka sem preprost 24 letni fant, ki se bori z OKM (že) od 18 leta. Vse se je začelo nekje v tretjem letniku srednje šole, ko me je prešinila misel, da sem prenizek (175-176 cm). Od takrat naprej sem skozi imel te prisiljene misli. Non stop sem se po višini primerjal z vrstniki, bral po forumu ali dekleta zanima višina, itd.. nato sta minili 2 leti.vmes sem imel vzpone in padce, ko se mi je naenkrat prikradla misel "Kaj pa če sem gej?". Spet sem dosti bral po spletu, kdaj spoznaš spolno usmerjenost, opazoval druge moške, če me privlačijo itd... Takrat sem padel na dno. Odšel sem h psihiatru, ki mi mi je postavil diagnozo OKM. Začel sem jemat cipralex (2 tableti). Ta mi je kar pomagal, moram pa priznati, da misli od višine se nisem povsem znebil niti do danes. Pozabil sem dodati. da sem ves ta čas študiral na strojnem faksu in nekako pribrcal do diplome ( čeprav z dvoletnim zamikom). V Ljubljani po končani obcesiji s spolno usmerjenostjo  sem se med študijem  počutil dokaj solidno. Edini problem, ki ga vidim šele sedaj je ta, da zaradi nenehnega primerjanja z višino z ostalimi (primerjenje je prisotno še danes), sem se puncam posvetil skoraj da 0 %. Parkrat sem se na žurih tudi poljubljal" a to je bilo tudi to. Parkrat so prišle tudi punce do mene, vendar sem jih zaradi svojih problemov vedno nekako podzavestno zavrnil (čeprav to nisem želel). No sedaj pa pridemo do te točke, zaradi katere pišem tudi ta sestavek. Sedaj se mi je vrinila misel, da punce nikoli ne bom imel, da sem vse šanse zapravil V Ljubljani tekom študija. Najbolj me je sesulo to, ko sem govoril z očetom o teh stvareh. Oče me je sicer potolažil vendar tudi dejal, da on jih je v mladosti (še pred 24 letom) imel že nekaj. Skozi se sedaj primerjam z očetom (zakaj je on že prej bil intimen in jaz še ne, bom sploh kdaj bil). Po spletu brskam ali je z mano kaj narobe, ker "še nisem bil s punco, itd". Uglavnem sem čisto na dnu. Že dva dni nisem spal skoraj nič. Če zaspim zaspim za 30 min, nato se zbudim kot da bi imel utež na prsih Začel sem nazaj jemati cipralex ( pustil sem ga pred dvema mesecema) Ne vem več kako naprej, nevem kdaj sem bil nazadnej srečen?! Osamljen sem, kljub temu, da imam prijatelje Razmišljam tudi o najhujšem. Enkrat bom naredil konec temu al na en al drug način..Mama me razume, vendar se bojim, da jo bo moja bolezen in jamranje pahnilo v depresijo. Oče pa itak ne razume, ker je stara šola in govori samo, da naj se ustavim misliti na neumnosti. Zanima me, če je kdo iz goriškega konca oz primorske, ki je pripravljen se kdaj dobiti in zaupati tudi svoje probleme ter se nasplošno pogovoriti. P.S Nikoli še nisem bil pri psihologu kar se tiče zdravljenja. Zanima me če pomaga.