Psihoza in nezmožnost biti v vezi?

[true_colors]

Pozdravljeni,

mogoče mi lahko kdo od vas pomaga razumet.

Nedavno nazaj sva s punco prekinili zvezo zaradi njenih duševnih težav in težko se soočam s situacijo in jo razumem. Zdi se mi, kot da ne vem več, kaj je bilo resnično, kaj trenutno sploh je še res in na splošno se počutim zelo zmedeno zaradi vsega, kar se je zgodilo, ker ne morem razumet njenega stanja, ki naj bi bil razlog za razhod.
Punca je pred leti imela napad psihoze in se od takrat zdravi z antipsihotiki, ki ji načeloma pomagajo. Na začetku najine veze je bilo vse ok, ni kazala, niti omenjala nobenih težav. Pred pol leta pa so se začele te težave in se zadnje čase pojavljale vedno pogosteje. Kolikor mi je uspelo razumet njeno razlago, je trdila, da je že pred mano imela občutek, da ne more biti v vezi z nikomer, zato je bila več let samska. Pri meni na začetku tega občutka ni imela, pravi, da mogoče gre za strah pred preveliko intimo, ne želi se poglabljat v to, kar je sprožilo te občutke v njej ali pa mi ni želela o tem govorit... ne vem. Kot mi je razlagala, nekaj neznanega, ko pomisli na naju skupaj, sproža v njej spet sprožilce psihoze, čuti, da se v njej nekaj dogaja in da se ji bolezen slabša. Pravi, da razlog ni v tem, da sem jaz naredila nekaj narobe, ampak da ne zna definirat, kaj sproža te občutke, zato ne vidi možnosti, da je z mano ali s kom drugim, ker vedno, ki ji nekdo nekaj pomeni, se ji pojavijo ti občutki, zato potem ljudi odrine iz svojega življenja, ker je to edini način, kako se lahko s tem sooča, saj ima sicer občutek, če se ne bi umaknila, bi se morala spet zdraviti v instituciji, česar pa ne želi... In hkrati ne želi, da zaradi njene bolezni trpim še jaz. Pravi, da ne zna it čez to stisko in zato si tudi jaz ne zaslužim, da trpim ob tem...
Resnično mi je hudo, ker sem ji želela stat ob strani, ji pomagat, pa me je preprosto zavračala, odrivala od sebe, hkrati pa mi govorila, da ni osebno in da tega ne smem jemat osebno, kar je nemogoče z mojega vidika, čeprav razumem, da je tudi njej hudo... Priznam, da sem se umaknila in prekinila vse stike, če je moja prisotnost v njenem življenju razlog, da se ji stanje slabša, ampak me žre, ker ne morem razumet, kaj se je zgodilo, kako lahko nekdo, ki ga imaš rad tako slabo vpliva na tvojo psiho, da ti je lažje živet brez te osebe? Ne morem nehat premišljevat o tem, ker ne razumem, kaj se je zgodilo...
Trenutno sem bila tudi sama v obdobju, ko je vse šlo narobe in je bila to edina oseba, ki mi je še vlivala upanje, bila razlog za vsaj malo veselja, zdaj pa tudi tega ni več...

V kolikor ima kdo od vas kakšne podobne izkušnje ali nasvet, bi bila zelo hvaležna.

[Runo24]

Spoštovani!
Najprej mi je zelo žal in sočustvujem z vami, da to doživljate. V zvezo z nekom gremo, ker si želim družbe, ker želimo živeti lažje, da se komu zaupamo in se v odnosu dopolnjujemo. Težava, ki jo ima gospa izvira od prej in jo bo treba rešiti s pogovorom, s psihoterapijo. Zdravila so le kot obliž, nič ne koristijo, če težav ne rešimo. V bistvu samo prekrivajo težavo, ki lahko pod "obližem celo gnije in se veča". Vi niste ničesar krivi, da se razumemo. Težava ni v vas. Si pa najdemo partnerja, ki "odpira" ravno tista področja, kjer nas najbolj žuli. Da povem bolj plastično, nekdo, ki ima o sebi predstavo, da ni vreden dobrega, si bo vedno našel ravno nasprotje. To je treba presekati, ampak s pogovori in z reševanjem ob p.terapiji (človek to izjemno težko reši sam - ne more).
Jaz bi vam svetoval, da se ne vdate, obstajajo zakonske terapije, ki bi lahko bile odlična izbira, za reševanje teh stisk. Sicer pa nikoli niste sami, tu nas je veliko takih, ki smo marsikaj doživeli in še doživljamo, zato smo ap skupaj in močnejši.

[Nives]

Pozdravljena!

Tako kot pri vseh psihicnih motnjah je s psihozo enako. Nezavedni beg pred seboj oz svojim cutenjem. Nezmnoznost soocanja s samim seboj, cesar se je za nauciti. Zal partnerski odnosi v odrasli dobi odpirajo nase najvecje rane. Se ljudje brez motenj se tezko soocajo z vsem, zato je toliko partnerskih tezav. Vecina nas ima veliko dela za opraviti s samim seboj.

Partnerko torej ograzajo lastna boleca custva, zaradi cesar bezi v psihozo. Se pa ne zaveda tega, ampak samo zeli biti ok in brez psihoze. Zal ji ne mores kaj dosti pomagati. Vse je na njej, njenem prepoznavanju in odlocitvah.

Zato je bolj modro izbirati ljudi, ki se znajo bolj soocati z zivljenjem.

Srecno!

[bojevnik]

Moje mnenje je to, da sam razlog, da nekdo ima psihozo še ne pomeni, da ne more biti v razmerju. Sam sem imel punco, ki je bila tudi hospitalizirana in so ji določili psihozo. Samo ona je vedno bila v razmerju in si je to tudi želela samo tudi njej se je stanje poslabšalo in sva naposled prenehala. Samo pomoje to nima veze s psihozo sploh če praviš, da jemlje zdravila in naj bi ji pomagala. Vsaj pri svoji punci sem opazil, da ima še celo paleto stvari, ki ji najedajo psihično zdravje. Trdila je celo, da izgubla spomin zaradi tega, ker je dozivela psihozo. Tako, da probaj malo povrtati v njo in ugotovi kaj je tisto specifično kaj jo odbija od zvez ali je to samo izgovor.