Strah pred hrano

[Majdalenka]

Naslov je verjetno malo pretiran, pa vseeno.

Od leta 2018 imam težave z želodcem, diagnosticiran refluks želodčne kisline, drugega nič. Zelo verjetno tudi sindrom razdražljivega črevesja, čeprav uradno diagnoze nisem dobila; ampak glede na to, da ob gastroskopiji (2020) niso našli ničesar, razen refluksa, potem je to lahko samo to. V glavnem, od 2018 skoraj da ni minil dan, da me ne bi tako ali drugače matralo kaj v zvezi s prebavo. Zaprtje, boleče spahovanje, napihnjenost, zvijanje, štokanje, takojšnja sitost z bolečinami v žlički, ni da ni, vse to v najrazličnejših kombinacijah, ne glede na pojedeno hrano. Potem še kislina, pa Nolpaza, pa dieta... se pravi, že pet let se ukvarjam samo s tem, kaj bom jedla, kdaj bom jedla, koliko bom pojedla, kako hitro bom jedla...

In to jaz, ki sem celo otroštvo, mladost in večino odrasle dobe (do 55. leta) lahko pojedla praktično vse, kar mi je prišlo pod nos, in sicer v količinah, vrednih srednje velikega dedca, ne da bi mi karkoli škodovalo ali se mi poznalo na teži. Zdaj pa takole s**nje (oziroma nes**nje, saj sem več ali manj stalno zaprta). V petih letih sem zaradi teh težav izgubila pet kil, trenutno vagam 54-55 kil.

Kar pa ni najhuje.

Huje je to, da sem izgubila veselje do hrane.

Vsega se bojim, ob vsaki hrani študiram, kaj bo naredila želodcu. Me bo tiščalo v žlički, bom napihnjena, bom zaprta, mi bo naredilo kislino... Ne jem več sladkega (pa tak sladkosned!), ocvrtega, nasploh ničesar preveč mastnega, kavo pijem 1x na dan precej švohno, alkohola že itak ne pijem, pekoče sem včasih jedla, zdaj ne... Pa mi ni težko vse to črtat zaradi kisline, problem je, ker tudi do hrane, ki jo jem, ne čutim nobenega veselja. Ničesar se ne veselim jest, čeprav potem, ko začnem, čisto rada poje. amšak nikoli s emi v glavi ne delajo slike, uo vauuu, kako bi jaz  zdaj tole jedla... Ne, ker je vedno zraven kalkulacija: a to sploh lahko jem, je to primerno za rerfluks, mi bo z***alo prebavo... Pa tudi zunaj ne maram jest, ker porcije v gostilnah so vedno nenormalno velike, tako da se hrane vnaprej ustrašim in se mi želodec zadrgne še preden začnem jest.

Probam dihat s prepono, se umirit, uporabljam pač vse tehnike, ki so mi znane še iz obdobja tesnobe (ja, sem domača v tem...), ampak pomagajo samo na kratki rok. Zavedam se, da je vse skupaj zelo verjetno v zvezi s tesnobo, ampak trenutno ne najdem ničesar oprijemljivega, kar bi lahko prepoznala kot vzrok.

Ne vem več, kako naj hendlam.

Ima kdo kakšno idejo?

Hvala vnaprej!

[Regina]

Sem imela podobno težavo, ki je z vmesnimo izboljšanji trajala 3 mesece. Razlog je bil stres.
Isto sem imela težave po vsakem obroku, bilo mi je slabo, težko padlo na želodec, vse kar sem pojedla, me je tiščalo… posledično sem takoj izgubila 4kg. Po gastroskopiji mi je bilo rečeno, da je stres, saj je bil izvid povsem BP. Ful sem pazila na hrano pa je bilo potem samo še slabše. Hrana se mo je gabila, že zjutraj sem imela kepo v želodcu, ko sem pomislila, kaj naj sploh jem, da bom ok…
Realno ni pomagalo nič. Mogla sem se sprostit in nič drugega, žal. Nolpazo sem jedla redno 6m in potem so se težave v celoti umirile. Očitno se vam je strah močno vsidral v psiho in vam sama misel o hrani naredi “štalo”.
Glede na to, da pro vas traja veliko dlje časa vidim rešitev samo v kakšni psihoterapiji, mogoče pa probajte z hipnozo, menda pomaga tudi pri teh stvareh.

Pa mogoče izločite še mlečno, gluten. Saj vem, potem kar na 1x človek nima več kaj jest.

[Majdalenka]

Draga Regina,

prisrčna hvala za odgovor! Sem si mislila, da je najbrž stres. Trenutno sicer ne najdem nobenega večjega vira stresa, najbrž je še največji ta, da se pač bojim jesti, ker ne vem, kaj mi bo naredilo. Se pravi, nekakšen začaran krog. No in seveda moje večne težave tudi z vsem ostalim, kar me v telesu boli, zbada, tišči, ščiplje... dobri stari strah pred boleznijo, ali z drugimi besedami, strah pred smrtjo. Vse mi je jasno v teoriji, le v praksi gre malo težje  :-)

Pri hrani pazim, kolikor morem, dala sem stran sladkor skoraj popolnoma, z brezlaktozno in brezglutensko dieto sem poskušala že pred dvema letoma, pa ni bilo čisto nič drugače. Kruha (in ostalega, kar vsebuje gluten) že itak malo pojem, mleko uporabljam brezlaktozno, jem pa jogurte in kak sirni namaz. Pa nimam občutka, da bi mi kaj škodovalo. Igram se z mislijo, da bi šla izključno na vegansko prehrano, pa sem za to enostavno prelena. Sem pa tega neprestanega razmišljanja, kaj smem pojesti in česa ne, obupno sita in ima me, da bi iz čistega veselja pojedla kaj, kar sem jedla v starih časih in zdaj več ne (npr. tortico). Če si bom to veselje seveda uspela spravit v glavo.

Ah, se bom še naprej trudila s sproščanjem. Če ne bo zaleglo oz. če bo slabše, bom mogoče res spet poklicala svojo psihoterapevtko.

Še enkrat hvala za odziv, lep pozdrav!