PIŠEVKA !!! spet!

[ami]

Francka,

jaz sem veliko v družbi majhnih otrok, tudi dojenčkov - ej, koliko sem se od njih naučila

komunikacija z njimi je zelo enostavna - stisneš jih malo, objameš, se pohecaš, naigraš - nazaj pa dobiš ogromno - ne vem kakšen večkratnik vloženega - tako iskreno se smejčkajo, uživajo v danem

druženje s tamalimi ti priporočam kot zelo dobro terapijo

[Arwen]

res je - mene nečaki vedno spravijo pokonc 

[Francka]

Ja, otroci so ena velika ljubezen na kupu.
No, pa tudi velik egoizma na kupu.     Lahko bi se kaj naučili od njih.


Jaz sem mnogo, mnogo bolje. Celo spim ponoči. ALELUJA!!
Se sicer večkrat zbudim...sploh z glavobolom....a to ni nič.
Helexa nisem vzela že ful dolgo-en teden verjetno.
Zvečer 5mg Cipralexa, čez dan nekaj hrane in tekočine in preživim.
Objamem se pa tak tudi sama, če je potreba.   

[Arwen]

  yes  ; ja - itaq, lahko dodam! ...  a smo al nismo borci, a?    SMO 

[marika]

Francka,

če to ni super. Saj smo vsi vedeli, da bo prišel ta čas, ko ti bo odleglo, ampak je bilo pa vseeno hudo, da raje ne pomislimo več na to.

Krasno. Zdaj boš lahko normalno zaživela. Upam, da boš uspela najti tudi kakšnega fajn fanta.

Držim pesti zate!!!!!!

marika

[alexx]

Lepa novica. Res lepa. 

[*Lily*]

Francka, lep pozdrav

Evo, jaz sem ena od zdravljenih depresivk in strahcev (močne panike). AD-je sem začela jemati pred dvemi leti in kolikor sem lahko razbrala iz tvojih postov si jih ti začela papcat pred kratkim. Iz prve roke ti povem, da je bilo meni prvih 14 dni jemanja tabletk, milo rečeno, ZA NE ZDRŽAT  . Še več panik, še več vrtoglavic, nobene, ampak res nobene volje do življenja, kaj šele do kakšnega opravila doma...

Ampak po 14 dneh se je začelo umirjati. Prvih 6 mesecev je bilo tako, da se je počutje še pogosto spreminjalo. Tri dni sem bila super, polna energije potem pa kakšen dan bolj dol, ne pa čisto v podnu. Panik ni bilo več, sama sem si upala kamorkoli, volja do življenja in do vsega je kljub temu ostala. Po 6 mesecih pa je minilo tudi to. Počutje se še kdaj poslabša, vendar volja ne izgine nikoli več, panik ni, veselje do vsega ne presahne nikdar. Temu bi lahko sedaj rekla, da sem čisto navaden človek z dobrimi in kakšnim slabim dnevom.

Ravno včeraj pa sem zašla na naš stari forum in brala svoja stara sporočila. Joj, kar solzne oči sem dobila, ko sem brala kako zelo sem bila v podnu. Ne v podnu, prav v veliki črni luknji. Nekdo, ki tega ni izkusil ne more nikoli vedeti kaj pomeni depresija in kako zelo ti panike otežijo življenje. Zato te razumem kako hudo ti je bilo v preteklih dnevih.

Ti pa polagam roko na srce: NE OBUPAJ, IZPLAČA SE STISNITI ZOBE  NEKAJ ZAČETNIH TEDNOV. IZPLAČA SE  !!! Že tri mesece sem brez AD-jev in jaz sem spet jaz, takšna kot prej. Ne, še boljša in z eno izkušnjo več. In vem, da boš po tej poti prišla tudi ti. Začetni klanec je strm, potem pa prideš na ravnino z manjšimi vzpetinami in manjšimi dolinami, ampak to je v primerjavi s prvimi tedni mačji kašelj. Potrpi še malo, malo počvekcaj z nami, stali ti bomo ob strani in se skupaj veselili tvojega uspeha.

Lep pozdrav in topel objem      Lily

[Francka]

Hvala punce, hvala Lily.

Lily: jaz sem jemala Cipralex 3 leta. Sedaj sem bila 9 mesecev brez in sem se počutila fantastično! Vendar me je dober občutek prevzel in sem verjela, da je sedaj vse OK. Nisem prenehala s čiščenjem mojega praga, nisem pa porihtala pomembnih zadev. In EVO. Padec.
Sedaj lahko rečem, da me je ponovitev neverjetno prestrašila. Sploh se nisem znašla prvi teden. Strah me je prevzel. Udala sem se. No, potem mi je s pomočjo prijateljev uspelo pridobiti toliko volje, da sem se pričela borit, spet verjet.

[Arwen]

Francka, hvala ti lepa za ta podatek 

Nisem prenehala s čiščenjem mojega praga, nisem pa porihtala pomembnih zadev. In EVO. Padec.

ker mi zdravnik "grozi" s prenehanjem AD-jev in me je (bilo) resnično strah nehat - rajem jem, kot pa še enkrat pasti v pekel... Torej, če bom lepo pridno hodila po zastavljeni poti, se tu pa tam poslužila kakega stokovnega posveta... in seveda in predvsem sproti razreševala zadeve... hja  .. ja pišuka - mora ratat, al kako? 

[krasendan]

Itak Arwen, da bo ratal...

mam prijateljico, ki je jemala paroxat dobri dve leti...in je pred pol leta prenehala z jemanjem...počuti se super kot da bi jemala...je pa res zmanjševala ful počasi...tolk, da je bla sigurna vase...po čtrtinko tabletke tut en mesec...potem je čist prenehala...in je zdej vse ok...

Arwen posluši zdravnika, sicer pa se opazi, da si dobro!zaupaj vase, marskej si dala čez in veš kako pa kaj...naj te ne bo strah...

Pozdravček

[Arwen]

krasna 

[gogi]

Arwen, to pa je v bistvu dobra novica, da boš počasi prenehala z ADji, to je samo dobro, torej si tudi ti dobro. Sej vem, mene je tut že zdej strah tega trenutka.

Smem samo vprašati, kaj vse počnete vsak dan, da ste sami s seboj in da se počutite bolje?
Jz recimo poslušam glasbo ali berem, izvajam jogo (sicer ne vsak dan), probleme rešujem sproti, počivam kdaj čez dan, vsak dan sem na sprehodu vsaj za pol ure, izvajam tudi vaje KVT, zakrčenje mišic in sproščanje, barvam pobarvanke.

Je morda še kaj takšnega, kar bi lahko počela zase? Žal mi je, ker nisem včeraj uspela pridet na skupino v Kranju.

[Francka]

Po enem tednu miru me je danes spet zbudil nemir.
No, to se zgodi, če človek ni priden. Če čaka, da zdravila primejo, spremeni pa potem nič.
Joj. Res se bom morala spet prijeti v roke. Ali pa bodo simptomi nazaj.
To danes je prav gotovo opozorilo.
Joj, ko pa so to težke stvari za spremenit.
Najraje bi jih prestavljala v neskončnost. Pa ne bo šlo.

[Arwen]

o, Francka, ko bi bil kak simpl recept, ga rade volje povem... pa ga žal ni... 

nič prestavljat - čas je za akcijo  sploh pa TI ZMOREŠ 

[gogi]

No in kaj naj bi še počeli zase? Jz sem pred kratkim napisala par stvari, kaj vse počnem za počutje, pa mi ni nihče dal odgovora. 

No, opzaila sem, da me včasih še vedno malce oblije, kadar sem napeta, takrat si pač poskušam pomagati s predihavanjem. Kaj še? 

[Arwen]

Jz recimo poslušam glasbo ali berem, izvajam jogo (sicer ne vsak dan), probleme rešujem sproti, počivam kdaj čez dan, vsak dan sem na sprehodu vsaj za pol ure, izvajam tudi vaje KVT, zakrčenje mišic in sproščanje, barvam pobarvanke.

in to je zelo ok...

[Aslan]

No in kaj naj bi še počeli zase? Jz sem pred kratkim napisala par stvari, kaj vse počnem za počutje, pa mi ni nihče dal odgovora. 

Zadovoljevnje SVOJIH potreb...za to gre.
Nekatere potrebe so skupne vsem, druge pa imamo različne...
Prepoznaj svoje potrebe, svoje gonilnike, ki ti dajejo moč...

- imeti čas zase vsak dan
- početi nekaj kar ti je ljubo
- reči komu tudi NE in naresti takrat raje kaj ZASE
- dobra hrana, čas za hranjenje v miru, v družbi
- čas za spanje, tvoje spanje...ne samo past v posteljo ko vse postoriš
- šport, smučanje, gibanje v naravi...izlet ZASE, z sebi ljubo osebo ali sam
- čas za sproščanje, savna, ples...tišina doma...sprehod v tišini
- branje knjige ki te zanima....imeti ČAS za to
- druženje, klepet s prijateljicami,imeti ČAS za to...
- shoping day...brez slabe vesti...da kupuješ samo zase...
- dotik, bližna, nežnost....poljubi...spolnost..
- kino...gledališče...v tebi ljubi družbi...
- telovadba, aerobika...vpiši se v tečaj če si želiš to...
...
Naredit SVOJE življenje SEBI prijetno....rad se imet....

[gogi]

Hvala za odgovore, to sem rabila. Samo eno potrditev, da delam v pravi smeri in seveda, razmišljam očitno zdaj tudi prav, ker mislim več nase, kot sem kadarkoli prej.

Vas tukaj res potrebujem in včasih se mi zdi,da mi ta forum da neverjetno moč in zagon.

Lep sončen dan vsem. 

[Francka]

No, tole očitno ne bo šlo tako zlahka mimo mene.
ADji so prijeli in krasno je bilo en teden, mogoče dva.
Sedaj so simptomi zopet tu.
Zakaj?
Ker sem se ta čas skoncentrirala na ozdravitev: vzela sem si čas in nisem od sebe pričakovala nič drugega, kot počitek, sproščanje, dobre misli. In sem se počutila spet fantastično. In potem človek spet pričakuje iste stvari, kot jih je na začetku.
Simptomi nas kdaj tudi brcnejo, da naredimo nekaj kar se FUL bojimo, vendar je potrebno.
In jaz se bom morala lotit diplomske.
Počutim se totalno nesposobno. Nimam pojma kaj napisat. Pa sem naštudirala že nekaj knjig, si naredila izpiske....še vedno ne znam napisat niti 2 stavka.
Tako me zopet trese, spet je tu slabost, nemir, nespanje,......
Kaj sem se ploh spuščala v ta butasti študij ob delu?!!!!!!!!

[Arwen]

Francka  a bi resnično rada, da prifrčim do tebe in te malce  al kako sedaj, aaaaaaaaaaaaaaaaa .... torej - diplomska naloga (predvidevam, da je ostalo le še to, izpiti narejeni?) - naslov imaš? knjige, praviš, tudi... torej... se lepo usedeš in začneš s kazalom, z uvodom - o čem bo tekla beseda, in potem malce teorije, pa kak praktični primer... in potem daš menotrju v pregled in še on kaj doda, predlaga.... in sledijo popravki ... in to je to . simpl...