Bilo je nekega dopoldneva januarja 2021 med covidom. Tisti dan smo v sluzbi morali opraviti testiranje za covid, saj nas je cakala inventura. To je bilo zame prvic - testiranje seveda. Zaradi moje vodstvene pozicije sem bil primoran sodelavce vzpodbujati, da to ni nic, da to opravimo in gremo potem na kavo. Globoko v meni pa se je zgodil bum. Srce je zacelo noret, svic tekel iz mene, v nogah prav dobene moci, v glavi pa megla. Nekako sem prisel ven iz firme in se skril, da sem se probal nadihat, vendar ni pomagalo.
Zdelo se mi je, da traja celo vecnost a je bilo le par minut. Poklical sem sodelavca, takrat mojega najboljsega prijatelja, saj sem moral na wc in si se vzet nekaj za pit. Sam nisem upal, tako me je bilo strah. No, nekako je vse skupaj poniknilo, opravim to bedno testiranje in spet je bilo vse v najlepsem redu, le utrujen sem bil, kot da bi pretekel maraton. Seveda mi ni dalo miru in sem googlal kaj bi to lahko bilo. Moje takratne vnešene besede v google : ‘’ napad stresa ‘’.
Rezultat: panicni napad.
Ja takrat je bil moj prvi. Nikomur nisem povedal. Vedel je le prijatelj ki mi je pomagal na wc in jaz. Povedal nisem niti ženi. Naslednji dan se je nadaljeval kot obicajno tako kot vsi nadaljnji. Spomladi sem zamenjal sluzbo, hja po 6 letih je bil cas za spremembe. Zelo sem bil navdusen a hkrati zaskrbljen. Ponovno vodstvena funkcija. Naj o sebi povem se to, da sem zelo rad zuriral, bil sem tisti, ki je druzbo drzal gor do jutra in prepeval z kitarov roki. A hitro so se stvari obrnile. Z ženo sva šla tisto leto na dopust, ja bil sem ze v novi sluzbi. Bilo je le kratkih 7 dni, potem pa se v ponedeljek vrnem na novo delovno mesto. Tisti dan me je cakala inventura. Seveda smo jo izvedli a se je v meni ponovno zgodilo. Srce razbija, v glavi se mi je motilo, žeja, da ne govorim o dihanju. Bil sem preprican, da so to moje zadnje minute. Ko sem se malo umiril, sem se odpravil predcasno domov, zena v sluzbi pa je bila nedosegljiva. Klicem mamo, naj mi pride nasproti z avtom, saj se ne pocutim dobro. Dlje sem se peljal, slabse je bilo. Bolj sem gledal pulz na uro, slabse je bilo.
Prisel sem tako dalec, da sem samo se ustavil in cakal. Koncno se je nasproti pripeljala mama, dala mi je vodo in sol za polizat. Ni pomagalo. Peljala me je direktno na urgenco. Tam so me seveda pustili cakat uro in pol. Jaz pa sem umiral, no tako se mi je zdelo. Ko sem koncno bil sprejet mi opravijo vse preiskave. Vse BP. Pojdi domov in pocivaj. Diagnoza? Ja nicesar mi niso rekli, niti dali. Spokaj. Ce se ponovi, se vrnite.
Tisti dan sem dozivel se dva napada. Naslednji dan sem ostal doma, šefa sem obvestil in seveda je rekel naj se pozdravim in vrnem ko bom lahko.
Drug dan se je napad ponovil. Ponovno urgenca. Tokrat so me dali kar na covid oddelek. Tam pa seveda spet cakas. Ekg, kri in vse ostalo pa spet brez posebnosti. Takrat so se mi pojavili trzljaji. Za znoret. Ko sem to povedal zdravnici pa se mi je smejala. Za znoret. Spet domov v nevednosti. Tisti dnevi so se mi vlekli, napad za napadom, zdravniki pa nič.
Ponovno sem zacel googlat. In kot strela iz jasnega.. Panicni napadi. Ja seveda..
No moja osebna zdravnica me je v naslednjih dneh dala na vec preiskav, vse pa so bile OK. Nekako tudi vec nisem mogel biti na bolniski z temi izvidi in sem se spravil v sluzbo. Ohjoj, muka. Nakar sva se z takratno zdravnico nekaj pogovarjala in ji rečem, : " jaz imam panične napade". Sledilo je malo tišine in mi reče. Ja videti je res tako. Predpisala mi je AD in mi dala navodila. Zame so bili AD tabu tema in jih seveda nisem začel jemati.
Minil je dan, teden, mesec. Stanje je nihalo, seveda pa je bilo večino dni slabih oz. zelo slabih. Pokličem zdravnico in ji to povem. Njen odziv? " kaj še niste začeli jesti tablet? Terapevti vam ne bodo pomagali!!! Vmes sem hodil k psihologinji, pa tam nekako nisem našel smisla. Bil sem 8x. Ko bi moral iti devetič sem moral službeno odpotovat in mi psihologinja ni več odpisala za nov termin...
No, tisti večer sem vzel prvo polovičko tablete. V trenutku sem ponovno doživel panični napad a naslednji dan? Eden izmed naboljših dni. Preživel sem ga kot takrat ko težav še nisem imel. Tako sem nadaljeval z tabletami in seveda so za tem prišli stranski učinki. Groza. Slabost. Napadi. Omotica. A sem vztrajal.
Med tem časom sem imel težavo iti v avto, trgovino, včasih tudi ven iz hiše. Celo leto se nisem peljal po AC, saj sem na njej doživel en napad in zame je bilo to dovolj. V službo in direktno domov ter nikamor drugam.
Velikih trgovin sem se izogibal, saj sem v njih postal omotičen, ja tako nekako bi opisal takratno počutje.
AD-ji so mi s časom pomagali da nisem imel več napadov, sem pa imel trenutke slabšega počutja. Zakaj? Ne vem, še danes jih imam. So boljši in slabši dnevi.
Meseci so minevali, moje počutje pa se je izboljševalo. Počasi sem spet zavil v velike trgovske centre, vsakič je bilo bolje. Ponovno sem zavil na AC in glej, cmok v grlu ampak gremo dalje. In bilo je lažje in lažje.
Po dobrem letu vse zmešnjave v moji glavi, se mi je rodila hčerka. Zdrava in vesela
In takrat kot bi nekdo odrezal... dobenega trzanja, dobenega slabega počutja. Tukaj sem bil stari JAZ.
Resnično sem se začel dobro počutit, bil sem brez vseh težav. AD sem jemal normalno. Tako je minilo dobrih 8 mesecev, ko sem se odločil da jih preneham jemat. Ja boš ja. Tik pred koncem se je stanje seveda spet poslabšalo. Moje telo še ni pripravljeno? Tako sem si rekel. V službi sem se naenkrat zelo slabo počutil, nobene moči v nogah. Odpeljal me je rešilec. Diagnoza? Ja spet brez. Sedaj spet jemljem normalno AD, stanje se nekako malo po malo vrača v normalo če lahko temu tako rečem.
Kje sem danes? v letu 2023, še vedno se borim in čakam da poletje gre v jesen.
Nekako res na grobo je tole moja zgodba, za katero sem dolgo potreboval da jo delim.
