OKM Ritualčki

[mjaz]

Pozdrav iz Slovenije

Sem 45-letnik, ki že cca dve leti trpi za OKM. Rekel bi, da gre za pretirano vraževernost, ki je bila pri meni sicer že od nekdaj v mejah normale prisotna (izogibanje 13, črne mačke ... etc), ampak nič posebnega in motečega. Situacija mislim, da se je precej poslabšala s Covidom, ki mi sicer ni povzročal nekih hudih strahov, očitno pa sem se podzavestno bal okužbe in tako pričel z nekimi rituali in kompulzijami, v smislu, če bom naredil to in to se ne bom okužil. In zadeva se je stopnjevala in danes je moje življenje polno enih malih ritualčkov, ki močno otežuejo vsakdanjik, doma in v službi. Ne bom jih niti našteval ... od pobiranja kamenčkov po tleh, hoje z desno nogo čez črto, vedno ista pot z avtomobilom, pospravljanje postelij, rituali pri tuširanju, pranju zobov ... in podobno. Vse v smislu, "če ne naredim tega, se mi bo kaj zgodilo, ali pa mojim bližnjim". Sicer normalno funkcioniram, služba, družina, hobiji ... ampak je to nonstop prisotno in je res moteče. Na srečo nimam obsesivnih misli, je pa seveda prisotna tesnoba, če kakšnega rituala ne naredim ali pa se mu upiram. Lažje je le, če si že vnaprej rečem "OK, tega pa ne bom danes storil" in potem ni tak problem se kakemu ritualu odpovedati.

Pred cca pol leta sem pričel s psihoterapijo, cca 1x do 2x mesečno, ki pa zaenkrat nekih učinkov še ni prinesla, razen, da morda bolj občutim kakšne zadeve pri odnosih v družini ali pa do ostalih bližnjih. Kot rečeno .... na srečo ... zaenkrat živim še dokaj normalno, ampak je res naporno ves čas za te ritualčke skrbet, ki vzamejo kar precej časa in energije, obenem pa misliš nanje, namesto, da bi kaj bolj pametnega razmišljal. Sem tudi aktiven, se rekreiram, športam in podobno. Imam dokaj nestresno službo in življenje. Včasih poskušam z meditacijo in dihanjem, a se nekako ne morem čisto posvetiti temu, ker mi misli vedno nekam zbezljalo. Popolnoma se zavedam, da gre za OKM in da so moje skrbi popolnoma neupravičene, mnogokrat se smejem sam sebi ... ampak, nikakor se teh zadev ne morem rešiti.

Bi pa rad to obdobje prebrodil brez tablet in podobnih zadev, ampak ne vem kako. Včasih mam občutek, kot, da sem se na to že navadil in to pač sprejel ... čeprav bi se rad tega rešil, a ne vem kako. Pa včasih imam občutek, da se premalo posvečam odpravljanju težav, čeprav po drugi strani se skoraj lažje potolažim z mislijo ... "jebiga, bomo preživeli".

Je kdo tukaj s podobnimi problemi in mu jih je uspelo rešiti ali pa vsaj ublažiti?

Hvala za vsak odgovor.

[Nives]

Pozdravljen in dobrodosel med nami!

Direktnih izkusenj z OKM sicer nimam, vendar po dolgotrajnem preucevanju podrocja in delu na sebi, menim, da imajo vse DAM izkusnje podoben vzrok. Samo malo drugace se simptomatika odrazi.
Cestitke, da si se ze odlocil za psihoterapijo! Definitivno prava izbira, da prepoznas svoje funkcioniranje, ki sprozi simptomatiko, se naucis ravnati s custvi in zacnes delovati drugace.
Ce se ze bolj cutis v odnosih, kot si napisal, pomeni, da ze napredujes. Kar je hitro glede na pogostost terapije. Ta sicer najbolj optimalno deluje, ce je tedenska. Gres v pravi smeri torej..
Postopoma bos lahko vedno bolj ozavestil te svoje mehanizme in mocneje, ko jih bos cutil, bolj bos stimuliran, da izberes kaj drugega. Omenil si tesnobo, ki se pojavi, v kolikor ne izvedes rituala. Na neki tocki se bos raje odlocil, da se soocis s tesnobo oz custvi, ki so skrita v njej. Postopoma bos lahko sprejemal in tesnobo in custva in se jih naucil regulirati.
Vmes na kakih tockih deluje ali zastrasujoce ali mucno ali brezizhodno, ampak v resnici nic strasnega. Samo pot, ki jo je za prehodit, da bos razvil pristnejsi stik s seboj in funkcionalnejse delovanje.

Kar pogumno naprej

[mjaz]

Hvala za odgovor. Zanimivo ja, kako deluje človeška psiha in kaj vse povzroči in kako so misli nekaj najmočnejšega.

Pri meni je zanimivo še to; da se ritualčki + tesnoba močno povečajo, če sem utrujen, neprespan, nervozen in podobno. Če pa sem OK počutja, pa je tega ful manj, manj je prepričevanja s tem in podobno.

Pred cca šestimi leti sem doživel nekaj blažjih paničnih napadov, brez pravega vzroka ... oziroma so se kar pojavili ... in od takrat je ta strah ostal v meni. Začelo se je s strahom pred ponovnimi napadi, ki se je sveda navezoval na fizično počutje ... torej, če sem npr začutil napetost v nogah, sem se takoj ustrašil, da prihaja spet napad in podobno ... to se je z leti izboljšalo in prišlo pod kontrolo, se je pa strah očitno naselil v te kompulzije in zdej je kar je. Zagotovo pa je psihološka pomoč OK, ker, če ne druzga, ti vsaj razkrije, da to ni nič, kar se ne bi tudi drugim dogajalo in tudi ti pokaže pot ven iz tega tunela ....

Je pa res neverjetno naporno se soočit s tesnobo in te kompulzije ignorirat. Res nekaj najtežjega.

[Nives]

Tezko se soocit s tesnobo je samo ena vmesna postaja. Ce bos nadaljeval v tej smeri ozavescanja svojih manevrov in potem cutenja pristnih feelingov v ozadju za tesnobo, bo ko bos znal z njimi, precej bolj enostavno. Ena naravna tendenca telesa je, da ko si s seboj, karkoli ze cutis, temu sledi mir. Res neprecenljivo. In ce kasneje, ko pridejo se kaksni poskusi bega v tesnobo, lahko to takoj ozavestis in se spravis k sebi. Vse ti je jasno torej in z vsem znas ravnati.

Definitivno je vredno hodit po tej poti

[sanja]

Res je naporna ta psiha. Ko se enkrat srečaš s paničnimi napadi, te je potem vedno  strah, da te ponovno napadejo. Rabiš kar precej časa, da se tega znebiš.Iz izkušenj - najhujša je bolečina, ko boli duša (tesnoba). Že ko te napade najmanjši nemir, si v pripravljenosti, da te tesnoba spet napade. Dosti nas je sotrpinov.

[mjaz]

Sej bo!