Melanholija, otopelost, oddaljenost

[rea]

Pozdravljeni. Sem se že v temi za novince predstavila in se najlepše zahvaljujem sonny, Azraelu, tanjis, Lostu pa Sinuski, da so me opogumili da zdajle tipkam o problemu, ki se vleče že dve leti in upam, da bom lahko našla en način, da temu ubežim naslednjič. Hvala vam vsem.

Kar brišem pa pišem pa brišem, ker nočem razlagat svoje dvajsetletne zgodovine ampak bi preprosto rada prešla k problemu, pa ga tako težko opredelim. Po drugi strani se mi pa zdi, da je tako specifičen in bi me zlahka kdo spoznal po tem. Čeprav so to najbrž sam moji strahovi. Ne želim, da bi meli ljudje (razen dobrih prijateljev, ki jim zaupam vse) okrog mene preveč detajlni vpogled v moje življenje, v moja občutja. Hočem imet navzven eno imunost na karkoli takega, kar bi me lahko prizadelo. Nočem met opomnilnikov o tem kdo sem in kaj počenjam, ker preveč boli.

Stvar je v tem, da.. imam fanta, precej resna zveza, skupaj sva že skoraj 5 let. Res ga imam rada, krasen človek je, ob njem se počutim tako zelo fajn. Samo z njim bi bla, vsak možen trenutek. In tudi sem, ko sem lahko. Ker študira v tujini prihaja domov dvakrat na leto, v vmesnem času pa se slišima po msn, skype, piševa si mejle, vsak dan. Slišima se res vsak dan, kolikor nama čas&časovna razlika pač dopušča. Jaz imam faks, on pa tudi. In ta čas, ko ga ni tukaj ob men, ko ne morema bit skupaj, je neki najtežjega. Sploh prve dni, ko gre, sem jst totalna razvalina. Še zdej, pa je že teden dni odkar je šel, pa je še kar ta občutek prisoten. Ker ko je tukaj, skupi prebijema vsako sekundo, ki nama je dana, ker vema da je spet v bližini on moreč datum, ko se ne bova videla (pa to še lahko, ne boma se mogla dotaknit, se objet, polupčkat..) po 3, 4, 5 mesecev. Res je obupen občutek to, ko moraš nekoga, ki ga maš tako zelo rad, spustit na letališču, ker bi z njim rad bil vsaj še eno minuto, pa ne moreš, ker se zapirajo departure niše za ta in ta let. Potem pa sledi odštevanje mesecev, tednov, dni. Vmes prešaltam na popolnoma drugo osebo, hodim na faks, ukvarjam se s svojimi hobiji, preživljam čas s sošolci&sošolkami, prijateljicami, z družino.. Nekak mi uspe zalaufat po enem času, ko neham žalovat za tem, kar sem izgubila, ker vidim, da itak nima smisla. Mene fizično boli, ko ga pustim odit, srce me boli, tako se jokam, da to ni za vrjet. Vsakič, ko sem sama v sobi ali pa ko mislim, da me nihče itak ne vidi. Sej ne zmeraj, ampak ko me pa prime ta melanholija, se je pa ne morem rešit. Včasih traja kako urco, včasih ves dan, včasih več.. Vsak dan, ki mine, je bližje temu, da boma enkrat skupi. Vsak dan, ki mine je bližje temu, da se boma spet videla na letališču in objela. To me drži pokonci. To, in pa dejstvo, da je zelo pozoren, da mi pogovsto pove, da me ma rad, da me vpraša, kaj je narobe, če vidi, da sem slabe volje, veliko se pogovarjama, ma že stokrat prežvečene teme kako nama je težko in zmeraj pridema do zaključka, da je vredno pretrpet zdjle, ker bo pol tuk lepše. Ker se je treba za vsako stvar v življenju potrudit in ker nič ne pride samo od sebe. 

Prejšnjikrat, ko je šel, sem prvič začela spremljat svoje vedenje bolj podrobno in sem se začela bat, da nebi to moje melanholično in otopelo vedenje prešlo v kako obliko depresije. Bila sem utrujena, zaspana, pa čeprav sem spala po 10 ur na dan, zbudila sem se utrujena. Skrbi me za njega, ker je tam, ne maram tega, da potuje z letali, ker me je strah. Strah me je, da bi se mu tam kaj zgodilo, (skrbi me, ker se tudi sam veliko obremenjuje in si včasih očita to, da me je 'zapustil', da bi lahko bila skupaj, pa nisma. Včasih ma tud on krizna obdobja in takrat se pogovarjam z njim, čeprav je težko, ker po eni strani je bolje za njega, da tam dokonča zelo obetajoč in perspektiven študij, kot pa da tu začne od začetka). Nihalo mi je razpoloženje, lahko sem bila zelo vesela in živahna, potem pa muhava in tečna in zagrenjena. Imela sem obdobja, ko sem ful velik pojedla, pretežno sladkarije, pa obdobja, ko nisem mogla jest kej dost. Samopodoba je bla včasih zelo visoko včasih pa čist na nuli. Sej mi še zdej niha, sam zdejle je to logično, ker ni tk dolgo odkar je šel. Pomaga mi, če o tem govorim s kolegico, ker je zelo razumljiva, me posluša in potolaži. Zelo nerada jokam pred drugimi ljudmi in zato težko spregovorim o tem, ker se zmeri začnem jokat in potem ne spravim nobenga normalnega stavka iz sebe. Takole tipkat mi je res najlažje, in če mogoče pomočim tipkovnico od računalnika je vseeno boljše, da pride do kratkega stika na tipkovnici kot v men, ane?

Niti ne govorim rada o tem tud zarad tega, ker se mi zdi, da je to pač ena situacija v življenju, ki jo bom mogla dat skoz, ker nimam nobenga vpliva na to, ker želim, da bo uspešen moški, da zaključi študij, ker ga že sama izkušnja krepi in vidim, da postaja bolj odločen, samozavesten, komunikativen, razgledan in tako dalje. Vesela sem zanj. Mu zaupam, čeprav je šlo od začetka bolj stežka.

Vsakič ko odide grem jaz skoz en ciklus žalovanja, skoraj kot da bi umrl, kako mi je grozno to pisat. Ker živim tu svoje življenje, okolje ostane isto, samo ena oseba mi manjka in vse se obrne na glavo. Ko je tu, živim samo za njega in na ostale stvari kar pozabljam, zapostavim celo moje prijateljice in prijatelje, ker se res vsak trenutek hočem stisnt k njemu (in najbrž postane že mal moteče, če se nonstop cmokama medtem ko drugi čakajo na naju da se mal bolj družbeno primerno začnema obnašat pa da ne bo pomote, nisma neka hormonsko nabita najstnika, ne pogrešam toliko intimne strani najine zveze kolikor mi primanjkuje njegova toplina, objem, fizična prisotnost, to pač, česar se ne da prek skajpa projecirat. )

Počasi se torej vračam v svoj ritual bivanja brez njega. Nekoliko počistim za njim (razni papirčki, na katere sma skupi čečkala, oblačila, ki so bla nočena, ko sem bla z njim, filmi, ki sma jih gledala, najprej to mal dam na stran, sčasoma postanejo za mene znosne, da jih vidim in da premišljujem o njih samo kot o stvareh, ne pa kot o asociacijah kaj sva počela skupaj in kdo pripada v kompletu z njimi.

Zelo težko mi je tole pisat in se vmes jočem. Najbrž zato, ker sem dost razmišljala o tem, nisem pa našla načina, kako spravit ven vse te frustracije in občutke nemoči, ker nimam dost kej za naredit kot  to, da se poštimam. Načini so različni, največkrat mi pomaga čas, šport (sedaj ob minus 10 mi je pa malo mučno it ven priganjat telo, da se še bolj prehladim, kot že ves čas okrog hodim vsa smrkava.), imam še en malo bolj čuden način, da se izogibam stresu in žalosti, ampak menim, da nama s fantom ta bolj škodi, kot koristi. Skoraj vedno, ko mi že preseda to, da ga lahko vidim in slišim samo preko mrzlega ekrana, postanem odrezava. Ne movem mu, da ga imam rada, jezna sem nanj, ker sem zarad njega tako občutljiva in ranljiva. Najbrž sem res naporna za pogovarjat takrat, ampak to je moj obrambni mehanizem. Poskušam eliminirat čusttva, ker zarad njih samo še bolj trpim. Ob tem spregledam tud to, da se more on grozno počutit ko me vidi tako, brezvoljno, brez strasti, brez želje do tega, da bi se z njim pogovarjala o čem drugem kot o vremenu, počutju, faksu, stvareh na splošno.  Postanem skoraj nedostopna, ne povem mu za stvari, ki se mi v tekočem dogajajo ker čutim, da si ne zasluži, da bi jih vedel (ker pač če bi bil tukaj bi lahko spremljal to sam s svojimi očmi, da mu bom pa jst poročala o tem, kaj se mi dogaja in kaj počnem se mi pa zamal zdi. Na čuden način mi to pomaga, da prebrodim svoje težke čase, s tem da takrat pozabljam, da pa njemu samo pe otežujem stvari. Kot da že ni dovolj vredu partner, mi tega nikoli ne očita, ko se mu opravičujem, da se tako obnašam mi reče da je dovolj že samo to, da kdaj povem, da ga imam rada, da ga vseeno pogrešam, tud če mu tega ne povem. itak da ga pogrešam, sam preprosto preveč me boli, da bi vzdrževala vsa ljubeča čustva, ker jih ne morem sprostit prek tipkovnice, to lahko sprostim sam prek objema, pa ne to da objamem računalnik al pa kamero, ampak morm njega objet, njega začutit ob seb.)

Mogoče bo zgodba iz kakega drugega, vašega vidika dobila nova poglavja. Zaenkrat so neke vmesne rešitve te, da pride zdaj enkrat vmes še za teden dni domov, razmišljam tudi, da bi naslednjič med počitnicami za nekaj deset dni odšla z njim tja. Razdalja je velika (ne študira v evropi) in ni možnosti za kako pogostejšo prehodnost, ker so letalske karte predrage.

Joj kok sem velik napisala. Pa še kr bi dodala pa napisala, sam kot en povzetek z mojimi občutenji je to nekak kar celovit prikaz situacije.

Se slišimo, ane?

r. 

[Arwen]

uf, razmerje na daljavo... koliko časa pa bo še trajal njegov študij?

[rea]

Do takrat, ko bom jaz 22, on pa 23. Še 1 leto in 11 mesecev. Res sem zelo navezana nanj, včasih kar malo preveč. Ampak ko se dolgo časa ne vidima tako v živo, mi je malo lažje prenašat, ker kot sem že omenila, postanem manj dovzetna za kake čustvene občutke, nekak mi uspe to pospravit v en predaček in potem ko pride, ma kaj, že kakih 30 dni pred tem totalno nestrpno odštevam, in potem pride spet nova runda navdušenja, sreče, zaljubljenosti, občutka varnosti, občutka, da imam ob sebi to, kar hočem in si želim najbolj na svetu.

[Arwen]

slabi 2 leti še... boš zdržala?

kako pa na njega to vpliva - veza na daljavo? zagotovo tudi njemu ni lahko...

[rea]

Pri obeh je enako, s tem, da se on počuti krivega, ker je šel, ampak pridema do zaključka, da je samo izkoristil krasno priložnost, ki mu jo je dalo življenje in da so 4 leta v primerjavi s celim življenjem zelo malo. Seveda včasih obupuje, ampak mu stojimo ob strani in ga podpiramo vsi, družina, prijatelji. Nočem, da bi odnehal zaradi mene, ker se mi zdi, da je to res once in a lifetime opportunety. Razmišljam tudi o izmenjavi naslednje leto, da bi se mu pridružila čez 1 leto. To bi blo krasno, ampak moram povprašat profesorje kako in kaj, ker med univerzama (še! ) ni podpisane pogodbe za izmenjavo.

[Arwen]

hja, kaj naj rečem... zdržita  ... moj svak je bil 2x po pol leta službeno odsoten... je bilo kar hudo, sploh za otroke... je težko, nekako sicer gre, a... je težko.... tako da, samo še malo moči in potrpljenja, pa bosta prestala oviro  Držim pesti za oba!

[marika]

Najprej lepo pozdravljena med nami.

Jaz sem tudi študirala v tujini, takrat sem že imela fanta, ki je danes moj mož. Ne vem, ampak to ni prav nič tako katastrofalnega kot opisuješ. Študentje imate/smo imeli veliko možnosti sami razporejati svoj urnik in način opravljanja izpitov. Nekaj časa sem bila v tujini sama in tedaj sva se lahko le nekajkrat tedensko slišala po telefonu in si pisala dolga pisma. Ni bilo interneta ali msn-ja, da bi si v živo in brezplačno dopisovala. Ampak to je najino zvezo utrdilo. Potem je mož za nekaj časa prišel k meni in je opravljal študentsko, priložnostno delo. Potem sem bila spet sama, pa me je enkrat prišel z avtom pogledat, čeprav je moral prevoziti 1100 km. Potem sem bila zopet sama, pa sem šla enkrat za en teden domov in sem mislila, da se mi bo od sreče kar utrgalo. Pa sem šla nazaj in dokončala študij.

Ne vem, nikoli nisem bila zaradi tega melanholična, nisem se počutila prikrajšano. Samo ob misli, da me v Sloveniji nekdo težko čaka, mi je bilo lepo in toplo pri srcu. Ali svojemu fantu ne zaupaš? Jaz sem mu popolnoma zaupala in zato nisem imela nikakršnih strahov.

Lp in vse dobro,

marika

[rea]

Kk se mi je nasmejalo, ko si napisala, da je zdej tvoj mož. Midva sma že tud sanjarla o tem, da se boma poročila, ko bo prišel nazaj tk, za zmeri.   

Mogoče je razlika v tem, da si takrat ti odhajala, da si šla ti v tujino, nisi bila tista, ki je ostala v istem okolju. Jaz sem velikokrat razmišljala (in sem tud hotela iz štarta it tud nekam stran, tudi zarad tega, da mi ne bi blo treba ostajat doma in gledat prazne sobe, v kateri sma se še dva dni nazaj objemala in skup preživljala vsak trenutek) . Je pa to sam en vidik, kako gledaš na stvar, in jst ko se počutim prizadeto in osamljeno in že skoraj zapuščeno, pač ne morem prešaltat na racionalno logiko, če me boli srce od tega, ker ga tako pogrešam. Saj pravim, da sma nenormalno navezana drug na drugega, vsakič, ko pride nazaj bolj, se mi zdi.

Počutim se prikrajšano zato, ker on odhaja in me tu pusti. Ker njemu namenim ves svoj čas in spustim vse ostale obveznosti, vse ljudi, ki so me prej obkrožali in se drugače z njimi družim. Potem pa sem primorana spet it v isti ritual in ne gre zlahka od začetka, ker samo primerjam ta čas s tistim, ko sma skupaj.

Pa saj, sem rekla, da je šel pred kratkim in sem bila še na frišno užaloščena in osamljena. Sploh je pa tako daleč, da se za manj kot en teden ne splača prihajat, ker že sama pot traja najmanj en dan. Msn, e-mail, ja, ful olajšajo in se res dosti slišima, ampak za kratek čas, in upoštevat moram, da ima on svoje obveznosti tam, ki si ji ne more prilagajat. Ima predavanja, treninge, sestanke, obiske fizioterapevta, obisk delavnic, tekme&turnirji (tud čist na drugem koncu in še 3 ure časovne razlike zraven (na že tako veliko)) vse stvari, ki spadajo k vrhunskemu športu in velikokrat se zgodi, sicer ne po njegovi izbiri, pristanem na zadnjem mestu takoj po vseh obveznostih, ker drugače ne more, nima izbire, tam mora bit. Ker je pač tuj študent se mora on prilagajat. Jst pa njemu, in čeprav ga mam rada včasih žre moj ponos, ker sem kot ena lutka, pokliče pač takrat, ko on utegne. Mejl napiše takrat, ko on utegne. Tud če sma bila zmenjena ob drugem času. Okej, sej nimam izbire, tako je, ampak verjemi, da ti malo načne živce včasih.

Požrem ponos, požrem užaljenost, požrem cmok po dolgem pričakovanju, da se slišima, ko sporoči, da bo odsoten cel dan, ker more pomagat trenerju, razumem, ampak vseen te prizadane na eni točki. Ne morem bit popolna altruistka in živet v harmoniji ker on mora to počet, ker bom prišla na vrsto ob svojem času.. Sploh pa imam zadnje čase tako naporno na faksu, da me bo pobralo, pa še odnosi s sošolci so se malo skrhali. In vse stvari skombinirane skupaj (moram met dobre, najboljše ocene, če hočem sploh upam na izmenjavo ki bo sploh na istem kontinentu, kot je on, kaj šele v isti državi na istem faksu) res močno pritiskajo name.


Ampak se nič nočem pritoževat in jamrat. LJubim ga najbolj na svetu. Seveda me je včasih mal strah, kaj če tam spozna koga drugega, ki mu bo isto všeč.. Kaj naj? Jst sem tu, on je tam. Tle so njegovi kolegi, ki budno pazijo na mene, jst morem pa njemu pač verjet na besedo, da ga nobena ne osvaja niti on nje.

Jaz pač samo povem, kako se počutim, da se mi včasih zdi, da je že preveč zame in moram to ven spravit. Nekak sem s tem namenom sploh začela pisat sem, ker vem, da je vse, kar rabim potrpežljivost, potrpežljivost, razumnost, srčnost, ljubezen, pristni odnosi z ostalimi prijatelji, da počnem stvari v prostem času, ki me sproščajo, predvsem pa uro, ki bo malo hitreje vrtela kazalce okrog svojih osi.

Ti si ves svoj študij preživela v tujini? Ves čas sta bla ločena, vsa 4 leta?

[Arwen]

ljudje smo različni in vsak po svoje doživljamo situacije...

Drži se 
objem 

[Azrael]

Rea, vzemi to kot lekcijo... Jaz te čisto razumem in jaz bi prav tako jokal, ampak ja, seveda se lahko navadiš na to, dokler on študira. Sama pri sebi si zamisli in določi, sprejmi trenutno stanje. Eno je ko je on tu, drugi način življenja pa je ko ga ni. Sprejmi to in hkrati vedi, da je res samo začasno in da je vredno.
Navadi se preklopit iz ene naravnanosti na drugo (z njim - brez njega). To ti lahko še tudi kdaj prav pride v življenju takšna lekcija, preizkušnja. In to lekcijo osvajaš, ko njega ni, seveda

[rea]

Azrael.. Najlepša ti hvala! Popolnoma prav imaš, šele zdaj vidim..  Počasi se navajam, in mi ni mučno govorit z njim. Včeraj sma čvekala 3 debele ure in pol, in še bi. Boma pa danes, če bo mel čas. 

[Sinuska]

eeeeem
upam, da te ne bo prizadelo moje mnenje...
sumim, da je tole premočno zate. poglej, kaj si naredila iz sebe. nekoga, ki živi   samo ob njemu in za njega... imela sem dolgo vezo, ki je temeljila na podobni osnovi. ni mi bilo niti enega dneva preživeti brez njega... zdaj vem, da je bila huda zasvojenost. odvisnost. obema je bilo fino, dokler je trajalo. razšla sva se. zdaj imam zdravo razmerje. čutim sebe. ampak si še vedno ne bi predstavljala, da bi šla kam za pol leta, brez njega. jeba.

je res ljubezen tako močna, da bosta preživela takole še dve leti? svaka čast. pogum!

[Azrael]

Rea, nič ni premočno zate.. imaš svojo zgodbo, svoje življenje in razumeš lekcijo, ki ti je dana 

Če bi jaz glede moje problematike razmišljal, da je premočno zame, bi si lahko samo kroglo poslal v glavo... in to že zdavnaj 

Sinuska, brez optimizma nobena stvar ni preveč perspektivna.. navadno niti toliko, da bi človek kaj ukrenil 

[rea]

Malo se mi kvačkajo stvari v eno zavozlano gmoto. Ne najdem veselja do dela za faks, pa bi mogla, ker je v sredo dan d in imam ogromno stvari za naredit. Ko se pogovarjam s fantom mi je odveč, gre mi na jok, slabo mi je. Nočem ga poslušat, nočem ga videt, ker me preveč opominja na to, kje sva. Sprašuje me, kaj je narobe, pa ne odgovorim, ker nimam kaj, ker itak ne more nič pomagat, samo tečnari, da noče, da sem žalostna. Ja vraga no. Razmišljam o njegovih pomanjkljivostih, o enih malih značajskih tikih, ki me ziritirajo vsakič, ko se nama ponavlja tole obdobje, ko se jst zaprem in sem popolnoma neodzivna. Karkoli naredi in se potrudi zame, gre mimo mene, ne maram tega videt, brat, poslušat, ker so stvari take kot so in mi je vseeno kaj dela, kaj govori. Doma sem že dva dni in sem za faks mignila minimalno, samo kopičijo se mi naloge.. nič. Šla bom zdejle delat in se ne mignem stran od mize do osmih zvečer.

[Pupika2]

Rea svaka ti čast in če sta tok zdržala bosta tudi še ta let pa kok še je.....jz mam tud zdj en tak primer k bo šu moj dragi študirat v tujino za pol leta....ko sm zvedela sm se tok prejokalaa še zdj mi je mučno ko vem da bo šu...res ga imam rada in vem da ima tudi on mene... res sm vesela zanga in mu želim samo najboljee..usi mi pravijo sj boo to bo hitro minilo se bosta slišala itd..meni se že zdj to zlo mučno zdi samo bom dala vse od sebe da potrpim in da bo potem vse vredu..dosti stvari sva dala čez slabe,lepe ampak po vsemu se mava zloooo rada....tudi men se plete po glavi kaj če spozna tm kero itd....drugi mi pravijo nej ne mislm tok negativno če me ima tok radd nebo pršlo to tega....jz srčno upam da bo use ok

[rea]

Brala sem neke zadeve o odvisnosti med partnerjema. In sama vem, da sma midva zelo povezana med sabo, na dober in pa tudi na slab način. Ne znam pa definirat, kaj bolj prevladuje, in ali naj se orientiram po tem iz pravih razlogov. Vem samo to, da mi gre strašno na živce, ko pogrešam poba in ko spustim prav vse iz rok, ko sma skupaj. Ne maram, da gre kam brez mene, razumem, da se mora družit s svojimi kolegi, pa razumem, da se res idiotsko in patološko obnašam. (postanem tečnobna, nisem tolk ljubeča preden gre, prav hladna sem, mislim si samo pojdi že enkrat, smo pojdi stran). Pa čeprav vem, da bi bilo čisto drugače, če ne bi furala te veze na daljavo.. včasih me tolk izčrpa, da me boli k*, rada bi bla že enkrat v normalni zvezi ali pa samska. Zadnje čase bolj in bolj razmišljam o tem, da se sam še mučiva po nepotrebnem. Včasih tolk hočem izklopit svoja čustva, da mi je vseeno, če je on zaradi tega žalosten, ker me boli k* kaj on čuti, ker je zarad tega ko on odhaja zmeri totalno sranje in zmeraj govori kako me ima rad in kako sem posebna ampak me hoče samo priklent nase in mu to perfektno uspeva. Po drugi strani pa sma že šla enkrat narazen in sem se na začetku dobro držala, ker sem našla nekoga drugega, ki pa je kmalu začenjal bit preveč lastniški in zaščitniški in absolutno ljubosumen. Na koncu sem se vrnila v svoj stari kalup s starim dečkotom. Vsakič ko je tu, je res fino, ampak ne morem ne mislit na to, da je to sam neko vmesno stanje. In takrat ko je tu se ves svet obrne na glavo. Ne moreva bit narazen za več kot kako urco, dve, ker vema, da bo hmal spet treba it narazen za dolg časa. Aaaaaggghr, kk to sovražim. In štekam, da je to nenormalno ampak po drugi strani je to nenormalno za pare, ki so lahko vsak dan skupaj, najina zveza je pač drugačna.

Eh no. Pridejo dnevi, ko mi gre in se ne sekiram, pa pridejo dnevi ko bi najraje končala vse skupaj. Ne zaradi tega, ker ga tako pogrešam ampak ker mi sam koncept zveze načenja živce, ne morem se koncentrirat, ko bi se mogla, zavidam normalnim parom, logično.

Včasih mi je res kul, ker nekako sem v zvezi, imam fanta, ampak lahko počnem vse stvari, ki jih počnem kot jaz. Bolj ali majn je to da hodim na faks in kej ven, se družim s prijateljicami in družino, ker ko sem z njim vse to absolutno odpade, ker moreva skupi izkoristit vsako minutko, ker mi je drugače žal po tem.

In nenazanje, kar je v bistvu smisel vse te zgoraj napisane epifanije, naporno je šaltat med enim in drugim svetom. Naporno je it iz absolutne odvisnosti od nekoga v absolutno neodvisnost in samostojnost, traja veliko časa, pobere ogromno energije, vpliva na moje počutje(rahla depresija, ni koncentracije za učenje) in vpliva na moje družabno življenje (friends-no friends, ko sem razpoložena sem zelo družabno usmerjena, veliko se pogovarjam, ko pa ne, blokiram vse kar leze in gre okoli mene), vpliva na moje zdravje-omotica, ne jem, pretiravam v športu, moj ventil, poškodbe, grem v skrajnosti.

Občasno sem ok. Pridejo trenutki, ko razmišljam o tem, kako bo fino, ko bo prišel nazaj, predstavljam si prizor na letališču in kako ga bom objela, kako bom srečna takrat. Predstavljam si, da se bova poročila. Pridejo trenutki, ko mi je vseeno. Ko bi ga najraje pustila. Ko sem jezna nanj (in the moment), ko se mi zdi brezvezen sogovornik, ko imam občutek, da mi ne more nič več dat (pa ne materialno), da se je najina zveza iztekla in sem mnenja, da če bi bil tu, bi najina zveza že zdavnaj šla po gobe, ker je včasih res brez domišljije in se mi zdi kot sogovornik prazen. Je sicer dober človek, ampak prazen. Inam trenutke, ko se mi zdi, da me priklenja nase, zmeraj pravi, da dela to zame. Za naju. Se mi zdi, da sem včasih jst faktor, da se moram v bistvu jst odločit, kaj bo naredil. (a bo ostal ali ne, tako je bilo nazadnje, ko je prišel domov z vso prtljago z namenom da ostane za dlje časa ali sploh prekine študij tam. na koncu sem šla z njim 14 dni pred začetkom semestra pri njih, da je šel po karto in se vrnil tja.) Mogoče on misli, da dela kar je najboljš zame, v bistvu me pa tako sesuva tale zveza na trenutke, da ne vem več ali je vredno. In če prekinem z njim, ali ne bo pol ista štorija, ko bo prišel nazaj in ga bom videla in mi bo žal in ga bom pogrešala in bova spet skupi. Again, krivda bo na moji strani, ker bom spet nasedla, najina zveza bo pa izgledla kot poceni štos najstnikov, ki so en mesec skupaj, en mesec ne, potem pa opet jovo na novo skoz celo osnovno šolo.

Zdi se mi, da sem spet nazadovala za celo stopnjo, ko sem se že sprijaznila z vsem razmišljam samo o tem, da bi bilo morda bolje, če bi našla nekaj drugega vsak zase. Spominjam se, ko sva šla narazen, sem si prav želela, da bi si našel drugo partnerko, samo da bi on čutil enako olajšanje, kot sem ga jaz takrat. Skratka potem so stvari šle svojo pot, s takratno (zdaj lahko rečem) simpatijo sva prekinila stike in sem pristala spet s svojim zdajšnjim pobom.

[Arwen]

  tole sedaj je pa nekako v nasprotju z vsem do sedaj napisanim 

[Lado]

Ja, nasprotje! Človek se nehote izda, če preveč govoriči. Takole. Sam sem se poročil preden sem šel k vojakom - dve leti. Doma sem pustil ženo in 14 dni staro hčerko. Ljubezen premaga vse! Seveda, če je prava in ne razpeta v, če bi ali ne.

[rea]

Kaj pa sem izdala? Včeraj sem bila res v precepu, pa večkrat sem že brala teme o povezanosti med partnerjema, ali gre za zdravo ali že malo patološko odvisnost. In nihanja iz ene nenormalne povezanosti v totalno drugo smer, popolno samostojnost, kako se jaz soočam s tem in imam včasih svoje dvome. Res ne razumem, kaj hočeta povedati, zdi si mi, da delujeta rahlo obsojajoče? 

[Lado]

Naj prvi vrže kamen! Nikoli ne obsojam! Zelo hitro berem: Popolna navezanost. Trenutek brez njega je večnost. Veza, ki me utesnjuje. Intimni prijatelj. Prijatelji pazijo name. Naj najde drugo. Bila bi bolj svobodna.
Človek se zapleta v lastne zanke. Ne razumem vsega prav dobro. Oprosti!