Prosim za nasvet

[sara]

Pozdravljeni!

Že kar nekaj časa prebiram ta forum, ker me tukajšnji odnosi in medsebojno spodbujanje tolažijo, vendar sem šele zadaj končno zbrala pogum, da se sama kaj napišem.
Stara sem 18, sem učenka 3. letnika gimnazije. Od nekdaj sem bila bolj introvertna in nagnjena k živčnosti. Začelo sem mi je okoli 11 leta, ko sem se večkrat pretirano sekirala zaradi mojega zdravja (npr. če sem imela glavobol, sem takoj šla googlat in sem nato mislila, da imam tumor). Pri 13 letu, pa sem začenjala dobivat fizične simptome tesnobe (težko dihanje, razbijanje srca), ampak ni bilo nevzdržno. Zares se mi je poslabšalo 3 leta nazaj, med 2. karanteno, začela sem namreč dobivat panične napade. Vse skupaj se mi je lansko leto tako poslabšalo, da me je bilo strah stopiti iz hiše. Nič nisem mogla delat, imela sem slabo koncentracijo, cel čas sem samo poskušala krotit to svojo tesnobo, da ja ne dobim še en panični napad. Starša, s katerima imam sicer bolj zapleten odnos, sta mi bila pripravljena pomagati, če sta tudi ona verjela v to pomoč. Onadva pač verjameta, da psihoterapija ne pomaga, zato sta me raje vozila na razne hipnoze, masaže ipd. Nič od tega mi ni pomagalo. Edina stvar, ki mi je zares pomagala, je bila dihanje s trebušno predpono. Vendar to spet samo za silo koti mojo tesnobo.
Potem pa sem septembra lansko leto pričela jemati ašvagando. To je adaptogena rastlina, ki naj bi medrugim pomagala tudi pri tesnobi. No, to je tudi naredila. Ne vem kdaj sem bila nazadnje tako mirna. Na žalost pa ima ašvaganda tudi slabo plat. Na njem sem bila vedno utrujena, počutila sem se prazno. Poleg tega se jo mora jemat v ciklih, ker lahko drugače razviješ odpornost. Zaradi teh stranskih učinkov sem jo prenehala jemati. Problem je, da se je zato moja tesnoba vrnila in sem zadaj na isti točki kot prej.
Zelo sem potrta, saj ugotavljam, da v tem času, ko sem jo jemala nisem v resnici nič naredila, da bi se svoje tesnobe znebila. Trenutno zato preizkušam več stvari (dihalne vaje, meditacija itd.) in se izobražujem na temo tesnobe. Drugače se trudim živeti čim bolj zdravo, pazim kaj jem, se redno gibam… Prosila bi za nasvet, uporabne informacije in mnenje. Že vnaprej bi se zahvalila vsakemu, ki si je Vzel čas, da vse to prebere.
LP.

[Nives]

Pozdravljena Sara

Lepo, da si se opogumila in nam pisala.

Pohvalno, da zelo lepo skrbis zase. Dihalne vaje in meditacija so zelo dobra pomoc. Lepo tudi, da zdravo jes in se gibljes.

Zakaj pa starsa ne verjameta v psihoterapijo? Antidepresivi in psihoterapija sta uradno priznani najboljsi opciji. Ce je kateri od njiju kdaj bil na terapiji in ga ni prepricalo, to ne pomeni, da ne deluje.

Meni osebno je psihoterapija izredno pomagala, zato jo zelo zagovarjam. Na terapiji imas moznost ozavestit zadeve, ki te nekje zaenkrat nezavedno tezijo in jih razdelati, se naucit ravnati s custvi, ki so se nekje skrita, itd. Terapija je zelo uporabna zadeva za celostni razvoj.

Polnoletna si, tako da se morda lahko o tem tudi sama odlocis? Si iz Ljubljane morda, da ti kaksno terapevtko priporocim?

Kaj te sicer tezi v tem obdobju? Je to zakljucevanje solskega leta? Napisala si, da imas zapleten odnos s starsi. Te obremenjuje odnos s katerim od njiju? Odnosi v druzini izjemno vplivajo na nase dusevno zdravje.
Imas sicer kaksno prijateljico, kateri se lahko zaupas s tezavami?

[sara]

Starša sta na žalost ena izmed tistih, ki mislijo, da je terapija za "norce". Drugače pa ja, z njima se nikoli nisem dobro razumela, sploh zato, ker se z njima ne morem odkrito pogovorit. Ko so se mi začele težave s tesnobo, sta mi samo rekla, da je vse to samo v moji glavi in da naj se neham tok sekirat. Šele ko je prišlo do tega, da nisem niti ven nisem mogla stopit, ker sem dobila panični napad, sta me začela resno jemati.

Z ocenami sicer nimam težav. Edini problem je, da me med poukom začne dušit in moram iti zato večkrat iz razreda, da se malo pomirim.

Ja, sem tudi jaz razmišljala podobno. Glede na to da sem polnoletna, lahko vzamem zadevo v svoje roke. Samo skrbi me, ker vem da bosta starša zato jezna. In ja, sem iz Ljubljane, zato bi vam bila zelo hvaležna za priporočila.

Imam prijateljico, kateri zaupam vse. Tudi ona je mnenja, da bom mogla tukaj sama ukrepat in me spodbuja k psihoterapiji.

Najlepša hvala za vaš odgovor.

[Fema]

Pozdravljena,

zelo se lahko poistovetim s tvojim doživljanjem, saj sem kot adolescentka sama imela podobna obdobja. Super se mi zdi, da meditiraš, dihaš s predpono in predvsem - se izobražuješ. Samo tako naprej in se boš zelo opolnomočila! Kar se tiče trenutnega stanja, jaz bi ti morda vseeno svetovala obisk psihiatra, preprosto greš do osebnega zdravnika in mu poveš za stiske, zelo verjetno ti bo dal napotnico.
Dober psihiater ti bo dal psihološko oporo in po potrebi zdravila, ne smemo pozabiti, da antidepresivi delujejo pri 50-odstotkih oseb z depresivnimi in ankioznimi motnjami, da praviloma nimajo problematičnih stranskih učinkov, zatorej se splača v primeru dalj časa trajajoče motnje probati tudi z njimi.

Srečno, pa kaj se javi kako napreduješ! 

[Michael]

Sara,
če imaš vsiljive misli, panične napade in nonstop guglaš svoje simptome in iščeš nove diagnoze in morebitne bolezni ti prvo predlagam, da nehaš guglat. Tudi jaz sem pred 20 leti imel vse živo od tumorja v možganih, steklina, antrax, fibromialgija, kolera, itd... Če doktor pravi, da je s tabo vse OK potem mu verjemi.
Stran vrzi tudi razne hipnoze, avtogene treninge, dihalne vaje, tapkanje in ostale ostale oslarije. Če najdeš psihoterapevta in te sprašuje floskule kot so "naštej mi tri lepe stvari, ki so se ti včeraj zgodile" beži stran, tak te bo obral za denar in se hoče za daljši čas priklopit na tvojo denarnico.
Tudi sam sem nekoč imel vsiljive misli med vožnjo in panične napade pa je zadeva izzvenela. Si mlada in ne zapravljaj si življenja kot mnogi tukaj vključno z mano z prej naštetimi oslarijami. Probaj si ozavestit, kaj je nasprotje od strahu, eni pravijo da je zaupanje, drugi ljubezen. Imej ljubezen do sebe, zaupaj, da so simptomi anksioznosti samo neprijetni telesni občutki in vsiljive misli so pač misli, ki pridejo in grejo. Če nonstop premlevaš te misli in jim daješ pozornost potem se ojačajo in postanejo središče tvojega fokusa.
Pri meni so bile recimo vsilljiive misli med vožnjo, da bodo moje roke same zavile v nasproti vozeče vozilo in bi tako povzročil nesrečo. Takrat sem delal vse živo, da sem preusmeril pozornost stran od misli, vrtel radio, pil vodo, stiskal gumo z roko. Misliš, da je bilo pri naslednji vožnji kaj bolje ? Je bilo vso to preusmerjanje pozornosti koristno ? Danes če pride taka misel med vožnjo si rečem npr "zanimiva misel, ampak roke same od sebe ne zavijejo, zaupam vase"

[Fema]

Michael,

vse od hipnoz do avtogenega treniga nima smisla metati v isti koš. Npr. tapkanje je resda new age izmišljotina brez kakršne koli logične razlage, kamoli znanstvenega ozadja, medtem, ko je trebušno dihanje medicinsko nesporno dobra tehnika za umirjanje nekaterih simptomov. Tukaj je treba biti kritičen, vedar se danes da praktično vse (v kolikor bereš angleško) preveriti na internetu, tudi nekatere baze znanstvenih člankov so odprte. Prav tako, ni ene rešitve za vsakogar - tipa"ignoriraj vsiljivke, napade, depresonalizacijo". Vzrok in jakost simpomov so tako kolpleksni in različni, da se tega ne da poenostaviti. Kar se tiče terapevtov se strinjam, te neki "ljubi sama sebe in vse bo okej" naredijo več škode kot koristi. Vendarle pa mnogi potrebujemo terapevtsko in/ali zdravniško intervencijo. Zato menim, da je tako kot pri izbiri psihiatria kot terapevta potrebno pristopati kritično, z dvomom, a hkrati tudi vztrajno, z upanjem, da ti nekdo lahko pomaga. Ogromno je slabih zdravnikov in terapevtov, nekaj povprečnih in nekaj takih, ki ti v danem trenutku lahko dobesedno rešijo življenje. Seveda se moramo v prvi vrsti zanesti nase, a s prisotnostjo kompleksnih simptomov, žal, to ni vedno možno. Podpora okolice je nujna, smo družbena bitja.

[Nives]

Psihoterapija je uradno priznana metoda za zdravljenje anksioznih in depresivnih motenj. Danes se zanjo odloca tudi veliko ljudi, ki nimajo teh motenj, ker jim z delom na sebi omogoca hitrejso osebno rast. S tem pa tudi postopno izboljsevanje posameznih zivljenjskih podrocij in vecjo kvaliteto zivljenja na splosno.
Tako da cetudi smo po njihovem mi na forumu malo nori ali so pa tisti, ki imajo shizofrenijo ali psihozo.. Taksna prepricanja ljudi izvirajo samo iz neznanja, nepoznavanja podrocja in ker je dusevno zdravje v Slo danes se vedno malo tabu. Clovek, ki ima tezavo, si pac pomaga in ne zarije kot noj glavo v pesek in se pretvarja, da je nima.

Cetudi bodo starsi jezni Sara Polnoletna si in sama odlocas o sebi. Lahko jima poves, da bi se veliko bolj pocutila, ce te podpreta pri tvoji zelji, da si pomagas. Ce se hodis pogovarjati k strokovnjaku in ti to pomaga, zakaj bi bila nora? Ce bos kasneje sama ugotovila, da tega ne zelis se lahko se vedno odlocis drugace.
 
Kontakte ti posljem v zasebnem sporocilu. Vse so odlicne terapevtke, strokovne in tople osebe. Kar nekaj mojih znank se ukvarja s psihoterapijo in tudi mene je to zanimalo. Skratka, posredovala ti bom par kvalitetnih kontaktov, ti pa zase izberi osebo, ki tebi najbolj ustreza.

Meditacija in dihalne tehnike so tudi priznana dopolnilna pomoc. Oboje je koristno, ce smo tesnobni ali pa ce nismo. Uporabljam malo tudi sama in res pomirja in deluje pozitivno.

Ce bi bila tako slabo, da v vsakdanu ne bi zmogla dovolj normalno funkcionirati, se lahko kasneje se vedno odlocis se za antidepresive. Osebno mislim, da ce ni prehudo ali je samo obcasno, je bolje preizkusit najprej samo s terapijo. Lahko da bo to cisto dovolj. Ni potrebe, da gre vsak na ADje. Nekateri razresijo svoje tezave brez antidepresivov. V resnici zdravi samo zdravilni pogovor in kar se notranje v cloveku ob tem dogaja, da se spreminja. ADji so pa samo podpora, ki omili ali prekrije simptome in ne zdravijo.

Veseli me, da imas prijateljico, ki se ji lahkp zaupas. Tudi taksno, ki je glede tega odprtih nazorov.

Smo se najprej na zvezi, velja? Napisi kaj, ko bos potrebovala podporo.

Vse dobro ti zelim

[Michael]

medtem, ko je trebušno dihanje medicinsko nesporno dobra tehnika za umirjanje nekaterih simptomov.

Med paničnim napadom ti dihalna tehnika ne pomaga nič, ker je telo tako polno adrenalina, da se ne moreš umirit in se fokusirat na dihanje. Pa plitko dihanje je samo eden od mnogih simptomov anksioznosti. S kakšno tehniko se boš pa lotila občutka derealizacije in depersonalizacije. Z objemanjem drevesa ?


Kaj pa nespečnost? Pa električni sunki po telesu ? Pa tenzijski glavoboli? Imaš za vse neko tehniko?

Prav tako, ni ene rešitve za vsakogar - tipa"ignoriraj vsiljivke, napade, depresonalizacijo". Vzrok in jakost simpomov so tako kolpleksni in različni, da se tega ne da poenostaviti.

Tukaj se niti ne gre za ignoriraj, ker ignorirat ne moreš. Saj veš za tisto ne misli na belega medveda. Bolj se gre za to, da se s svojimi mislimi ne boriš proti tem, ker te bitke ne boš dobila.

neki "ljubi sama sebe in vse bo okej" naredijo več škode kot koristi.

Pa ravno tale "ljubi samega sebe" ima veliko vlogo v tem ali hočeš iti na pot ozdravitve ali ne. Če se ne ljubiš nimaš šans. Osnova za vsako resno terapijo je ljubezen do sebe, ker drugače lahko cel lajf papcaš ad-je, piješ benzote in si govoriš "o zakaj jaz, zakaj se to meni dogaja...".

Vendarle pa mnogi potrebujemo terapevtsko in/ali zdravniško intervencijo. Zato menim, da je tako kot pri izbiri psihiatria kot terapevta potrebno pristopati kritično, z dvomom, a hkrati tudi vztrajno, z upanjem, da ti nekdo lahko pomaga. Ogromno je slabih zdravnikov in terapevtov, nekaj povprečnih in nekaj takih, ki ti v danem trenutku lahko dobesedno rešijo življenje. Seveda se moramo v prvi vrsti zanesti nase, a s prisotnostjo kompleksnih simptomov, žal, to ni vedno možno. Podpora okolice je nujna, smo družbena bitja.

Seveda rabimo zdravniško intervencijo in tudi do neke mere pomaga. Ne bo pa ti pomagala npr. pri kakšnih fobijah, če se boš cel lafj izogibal stresnih situacij. Tudi dober terapevt ti pokaže samo vrata, skozi katera pa moraš iti sam skozi.

[Nives]

Michael in Fema!

Temo je odprla Sara, uporabnica v stiski. In namen te teme je, da ji pomagamo po svojih zmoznostih.

Prosim, da iz te teme ne nastane en dolg spisek reportaz kot dokazovanja en drugemu, kdo ima bolj prav. Vsak od vaju ima po svoje prav. Ni pa namen teme, da najdemo uporabnika, ki ima najbolj prav.

Sara je zelo mlada uporabnica, ki se ni preizkusila osnov in ne zelim, da se jo mede. Prav je, da preizkusi uradne metode, ker tudi uradne metode vecini najbolj pomagajo. Vemo pa tudi, da nekaterim ne pomagajo in si izberejo kaj drugega.

Tudi vse nastete druge metode so do ene mere uporabne. Nekaterim celo pomagajo bolj kot druge. Vendar so v prvi vrsti uradno namenjene kot dopolnitev.

Naj starta na zacetku torej.

Namen odprte teme je torej pomoc Sari.

Hvala za razumevanje!

[Fema]

Mi je žal, če je kdo dojel moje komentarje kot neko ego prepriljivko z drugimi uporabniki. Kot dolgoletna uporabnica psihiatričnih in psihoterapevtskih zdravljenj, se čutim dolžno, da mlado osebo usmerim tudi v kritično mišljenje (saj sem sama pogosto trpela zaradi neprofesionalne obravnave), in, da naglasim, da je potrebno biti pazljiv pri tehnikah samopomoči ter hkrati, da so nekatere tehnike zelo uspešne. Žal v primerjavi s tujimi forumi, na dotičnem pogrešam več celostnega pristopa h komentarjem posameznikov v stiski, imam občutek, da izstopajo komentarji moderatorjev, ki se zelo ponavljajo (pojdi na psihoterapijo in vse bo ok), ob tem pa se ignorirajo teme napredkov zdravljenja v psiholoških in medicinskih strokah (v minulih letih je kar nekaj metodološkig prebojev v tem polju). Vem, da dotična nit pogovora ni primarno usmerjena v
nekako akademsko nakladanje, zato bom tukaj zaključila. Upam, da bodo moderatorjo sprejeli konstruktivno kritiko. 

[Michael]

Nives,
nisem noben zdravnik, psihoterapevt, psihiater, psiholog, zdravilec, itd...

Sem nekdo, ki se več kot dve desetletji ukvarja z celo paleto simptomov, ki so posledica anksioznosti oz. preobčutljivega živčnega sistema. Pri simptomih sem doživel že vse od derealizacije, paničnih napadov, drgetanje notranjih organov, nespečnost, neki čudni dogodki v vmesnem stanju med spanjem in budnostjo. Morda se kdo od mlajših znajde v podobni stiski in hočem s svojim pisanjem pripomoči k temu, da ne zapade v ta cikel telesni simptomi->še bolj sem prestrašen->še več telesnih in ostalih simptomov. Tak cikel pa lahko traja dolgo.

Kaj bi jaz današnji "Michael" rekel "Michaelu" ko je doživel panični napad pred cca 25 leti ? Rekel bi mu samo to "Move on. There is nothing there".
Enkrat takrat sem prebral tudi eno brezvezno zen zgodbico, ki gre nekako takole : Kobilica sreča stonogo in jo vpraša "Ej stonoga, kako veš kdaj moraš dvignit 12 in 15 nogo in hrkati 19 in 23 nogo spustit?". Stonoga se je zamislila in od takrat naprej ni znala hodit.
No ta stonoga sem jaz, ki se zopet uči hodit na en tak mehanski način...dvigni xyz noge in hkrati spusti abc noge. Vse to zaradi tega, ker nisem hotel pozabit strahu, ki sem ga doživel pri paničnem napadu.  Preveč sem hotel vedet kaj je v ozadju, začel sem vrtat, kaj so vsi ti simptomi, kaj pomenijo, so to kakšne potisnjene otroške travme, ranjen notranji otrok, notranji oče, notranja mama,...

[Fema]

Moram še dodati: osebi v stiski sem svetovala naj se pogovori z osebnim zdravnikom. Na njemu je, da potem pacienta usmeri bodisi v psihiatrično bodisi klinično psihološko, psihoterapevtsko ali katero koli drugo pomoč. Ne razumem, zakaj bi ta nasvet kogar koli lahko zmedel. Osnova ni plačljiva psihoterapija, osnova je obisk osebnega zdravnika. To je neizpodbitno in najbolj etično.

[Nives]

Pozdravljena Fema in Michael!

Tudi sama nisem zelela nic slabega. Tudi verjamem, da nam ljudem lahko pomagajo zelo razlicne metode in nimam tezav z razlicnimi pogledi in praksami. Ker pa na vecino najbolje delujejo ravno uradno: psihoterapija in / ali ADji in je pri tem torej procentualno mozen najvecji napredek, se mi zdi smiselno, da se to tudi najbolj priporoca.

Ceravno je meni najbolj pomagalo to dvoje, sem odprta tudi za vsa druga mnenja. Kar nisem zelela je pa, da bi vajin pogovor morda sel v smer dokazovanja, kar sem  malenkost zaznala in zato zaprosila, da se ne nadaljuje v to smer.

Moderatorke in administrator foruma smo brezplacni prostovoljci, ki skusamo uporabnikom pomagati z osnovnimi znanji in s tem da prisluhnemo ali smo v podporo uporabnikom. Poganjajo nas le srcna zelja, volja in empatija pomagati ljudem, ki so se znasli v podobnih izkusnjah. Vsi moderatorji imamo za seboj dolgotrajno lastno delo na sebi in vmes pridobljeno znanje. Tudi za mano je ze cca 20 let.

Sama nimam tezav, ce bi kak nov moderator imel in predstavil se kaksne drugacne poglede in metode. Sprejme pa vsak moderator s svojimi komentarji tudi moralno odgovornost do uporabnika.

Ce kdo od vaju zeli biti moderator in na ta nacin doprinesti k drugim razlicicam tehnik, lahko izrazi svojo prosnjo in se bomo o njej moderatorji ekstra pogovorili.

Sama sem preizkusila ali obcasno uporabljam vecino tehnik, ki sta jih opisala in vem, kako delujejo name. Hkrati si za nobeno od njih ne bi upala trditi, da imajo lahko tak bolj celosten efekt, kot ga ponujata psihoterapija in ADji.

Fema, vredu si svetovala Sari Potem si nagovorila Michaela, ki se je odzval na tvoj komentar. In od tud dalje bi zadeva lahko vodila v eno dokazovanje, kar sem zelela predcasno ustaviti.

Hvala vama, ker sta upostevala moj prosnjo

[sara]

Najprej najlepša hvala vsem za vse nasvete in mnenja. Sicer se strinjam s tabo Michael. Ko sem namreč dobila prvi panični napad, sem naredila iz tega celo paniko in od takrat se je vse skupaj zelo poslabšalo. Probala sem tapkanje, vendar mi ni ustrezalo. Najbolj mi pomaga če se osredotočim na dihanje, ampak v res hudi paniko to nič ne pomaga. Včasih je res boljše če preprosto ne delam muhe iz slona. Je pa to lažje reči kot narediti. Od nekdaj sem bila oseba ki stalno vse overthinka in opažam da mi to naredi veliko škode. Ravno zato bom poskusila s terapijo. Seveda, nameravam biti zelo izbirčna pri izbiri le-tega. Poleg tega sem se tudi naročila pri osebni zdravnici, morda bo me tudi ona kam usmerila in mi kaj priporočala Zelo sem resna in nameravam vztrajati, zato ker je vse skupaj prišlo do te točke, ko me to omejuje pri vsakdanjem življenju. Prav zato sem pripravljena poskusiti več stvari in se zavedam da mogoče nekatere stvari ne bodo vredne svojega denarja. Kar se tiče antidepresivov, se jih raje ne bi posluževala, dokler ne bo skrajni moment, še posebej zato, ker se mi zdi, da se da veliko narediti brez njih. Sem pa zato hvaležna vse za različna mnenja, prav to sem hotela. Včasih je dobro da slišiš različne nasvete.

Še enkrat hvala vsem.

[Michael]

Sara,

me veseli da ti je moje pisanje vsaj malo smiselno.

Glede na to da si mlada in še nisi pregloboko zabredala v to "brezno" bi ti nekaj zadev pojasnil iz svojega zornega kota in kaj bi mlajši verziji sebe predlagal da ne bi pregloboko zabredel.

Panični napadi in dp/dr so vsaj kar se mene tiče nekako res simptomi, ki ne moreš preko njih kar tako. So intenzivni in se tudi izrazijo na tak način, da si jih tvoji možgani res zapomijo. Je pa nekaj kar si verjetno že 100x slišala in sicer, da so ti nenevarni. Iz svojih izkušenj ti povem, da so to samo neprijetni telesni občutki, ki čez čas izvenijo, če se nepanično/nevrtralno odzvoveš na njih. Panični napadi izzvenijo res hitro, medtem ko pri dp/dr pa se lahko vlečejo dalj časa. Poskusi sprejeti to trenutno stanje in poskusi naprej živeti svoje življenje pa čeprav se ti zdi življenje v stanju derealizacije precej čudno in neudobno. Bolj kot se počutiš udobno v neudobnem telesu prej izzveni. Poskusi ne dramatizirati svoje situacije in dp/dr v roku 3 mesecev izzveni. Zapomni si tole: bolj ko se upiraš tem občutkom dalj časa ostanejo. Na del možganov, ki upravlja s strahom in osatlimi neprijetnimi emocijami ne moreš direktno vplivat in upiranje tem emocijam samo ojača del možganov, ki v telo sprošča adrenalin in kortizol, ki sta dva glavna hormona, ki vplivata na občutek neprijetnih emocij (strah, žalost, obup, brezizhodnost,..)

Je pa še druga opcija in jaz ji pravim "mrhovinarstvo" - to smo taki, ki po dveh desetletjih še vedno govorimo o vseh možnih simptomih anskioznosti, koliko mg kakšnega AD-ja kdo jemlje in koliko AD-jev smo po vseh teh letih zamenjali, kateri so novi simptomi, zdaj me glava toliko ne boli več ampak spim samo 3 ure na noč, itd... Vsak od nas premetava neke kadavre, jih ovohava, najdemo neke stare kosti in jih analiziramo do potankosti, premetavmo vso to mrhovino, premlevamo, analiziramo - skratka fokus našega življenja so anksioznost in njeni simptomi.

Če je možno se izogni "mrhovinarstvu", živi svoje življene kolikor se da polno in če doživiš panični napad ga ne analiziraj do potankosti ampak si rečeš "ah, to je pa notranji alarm za strah, ki se včasih oglasi ob nepravem trenutku". To bi jaz predlagal mlajši verziji sebe. Poskusi pozabit na portal nebojse, pojdi na sladoled, pivo, whatever, vse je boljše od tega 

[Nives]

Ja, tudi to je ena od opcij, kot pravi Michael. Da nekako izpiliš svoj pogled na simptome tako, da si ne narediš drame glede tega.

Mene je pa bolj zanimalo, da v sebi uredim zadeve tako, da simptomatike sploh nimam. Ker v ozadju naših DAM je samo potlačevanje čustev (večinoma strah in jeza) in še kakšna ranjenost, bolečina, morda tudi travma. Zares čutit svoja čustva in občutke, se znati soočati tudi s svojo bolečino in kakšne vzorce spremenit, da nismo sami sebi v škodo. Samo to in nič drugega Je pa treba malo samo sebe notranje spoznati, videti te stvari pri sebi, se naučiti biti s težkimi čustvi. Ker biti s tem je bistveno lažje, kot biti z DAM simtomatiko. Potrebuješ pa pri tem predvsem vztrajnost in pogum, da si dovoliš čutit svojo "temo". Nekateri žal tega nikoli ne zmorejo.