Tesnoba v prsnem košu

[mukica]

 :'(Pozdravljeni!

Z anxioznostjo in zaskrbljenostjo se spopadam od najstniških let ( v otroštvu poskus samomora mame, alkohol v družini- oba starša, zmerjanja, poniževana in kasneje še samomor meni najljubše osebe, moje ome)..sedaj sem stara 50 let različne ad sem jemala zadnjih 12 let, pred tem sem nekaj let obiskovala vedenjsko kognitivno psihoterapijo, ampak nikoli, ko sem prišla v stresno situacijo , nisem sama znala ven iz tesnobe, imela sem panične napade z agorafobijo, kar so zdravila zelo omejila , vendar vsaki dve leti sem morala ad zamenjati, ker ni več prijel… največja težava je žgoča tesnoba v prsnem košu, ki me omejuje skoraj 24 ur na dan, ne pomagajo ne avtogeni treningi, ne dihalne vaje, ne čuječnost… sedaj jemljem postopoma mesec in pol Seroxat 60 mg, pričela sem tudi s psihoterapijo, tokrat po Jungu, obiskujem jo tretji mesec, ko sem dvignila ad na 60 mg je bilo en teden v redu, razen grozne nespečnosti…sedaj žgoča tesnoba v prsnem košu zopet ne pojenja, to me ovira pri vsakodnevnih dejavnostih in življenju nasploh… včasih si mislim, da bi tudi sama naredila konec temu trpljenju, ker enostavno ne zmorem več… ima kdo izkušnje, kdaj prične Seroxat resnično delovati? Ali  je mesec in pol še premalo? Pomagam si z Lexaurinom in gledam, da ga preveč ne pojem…Do sedaj sem dobila nazaj apetit in agorafobije več ni, ta žgoča tesnoba v prsih pa ostaja… prosim za kako dobro besedo in nasvet… hvala

[Nives]

Pozdravljena!

Da AD na polno prime je potrebno pocakati do 8 tednov. Je pa pri posameznikih razlicno in lahko tudi prej. Ce ni vec agorafobije in se ti vraca apetit, pomeni da AD ze delujejo. Lahko da bo AD polno prekril tesnobo, ni pa nujno.
Super, da si se tokrat odlocila za analiticno psihoterapijo. KVT ne deluje na same vzroke tesnobe. Zate bo zelo dobro, ce se bos na terapiji soocila z bolecino preteklosti. Na terapiji te bo terapevt naucil tudi, kako hendlati s temi custvi. To je edini nacin, da se resnicno osvobodis bremena, ki ga nosis v sebi. In nekako edina prava izbira, ki se ji ne da ubezati.
Tudi sama sem morala skozi te stvari in so obdobja, ko seveda ni prijetno, ampak se da. Ce bos sla skozi to, bo scasoma obcutek v sebi vedno lazji in svetlejsi.
Ko z odlaganjem preteklih bremen skrbimo zase, je to velik doprinos tudi za vse druge ljudi, ki nas obkrozajo. Ter s tem za cel planet.
Za custva obstaja ogromno nacinov, kako si pomagati hendlati z njimi. V casu skozi to postajamo tudi vedno mocnejsi.

Zato kar pogumno. Vse je se pred teboj

[mukica]

Nives, najlepša hvala za odgovor in ja, imam težave s potlačenimi čustvi, in se bojim čutiti , in vedno znova padem v strah pred tesnobo, potem si realno dopovedujem stvari, se za hipec počutim bolje in sem že nazaj v tesnobi… ko ne zmorem več teh mini vzponov in globokih padcev, vzamem Lexaurin, največkrat samo zvečer, ker me je dajala grozna nespečnost in po 48 ur nisem spala, kdaj pa kdaj pa tudi čez dan… lep pozdrav in še enkrat hvala! Kdaj si se po terapiji pričela počutiti bolje, ker jaz dva dni po terapiji težko funkcioniram?

[Nives]

Saj se bos navadila kar lepo pocasi... Odlicno je ze to, da se tega zavedas, ker se jih dosti niti tega nikoli ne zave. V startu najbolje, da si v custvih na terapiji, kjer te terapevt vodi skozi to in se bos navadila in naucila biti z njimi. Terapija je pac en varen prostor, ker terapevt zna nuditi oporo in zna pomagati.
Po intenzivnih terapijah smo kak dan ali dva ali bolj v teh feelingih ali obcutljivi.
Po koliksnem casu.. tezko recem. Po eni strani, ker je bil start ze tako dolgo nazaj in se ne spomnim. Po drugi sem pa nekatere stvari v razlicnih obdobjih prisle na vrsto za obdelavo. Imela sem izjemno tezko otrostvo in posledicno ogromno predelave..
Koliko cesa pri komu je tezko reci.. Ni primerljivo.. odvisno je od globine ran in interesa.
Dejstvo je, da ce se bos cutila in bodo feelingi naslovljeni in v obdelavi, tesnobe ne bo. Potem bos z dejanskimi custvi. V zacetku je to bolj intenzivno in dozivljamo malo dramaticno. V casu se pa lahko naucis lepo ravnati z njimi, tako da ni drame. Veliko lazje je biti z dejanskimi feelingi, kot v tesnobi.
Ne gre tudi vse naenkrat in cel cas, ampak nekako postopoma in po obrokih. Sproti ugotovis se kaksne druge stvari o sebi in delas se na teh stvareh.
Zelo dobrodoslo je gibanje, ker se nakopicena custva sproscajo tudi skozi sport. In kako sproscanje. Pa da so kaksne dejavnosti, ki jih pocnes z veseljem.
Ti kar pogumno na pot in sledi navodilom na terapiji, pa prepusti casu cas. Veliko nas je slo skozi.  Vse dobro

[mukica]

Hvala! Zlata si!

[Nives]

Hvala

[Jerry_77]

Lep pozdrav vsem!

Spremljam tale forum kolikor pomnim dobrih 10 in še nekaj več let. Tokrat sem se odločil, da pod tole temo tudi jaz napišem svoj "post", in sicer zato, da mogoče tudi v nekem smislu pomagam dati nekaj upanja za reševanje težav.

Kolikor berem, ima avtorica tele teme težave s pekočo bolečino v prsih. Pri meni je BILO isto točno eno leto nazaj, ko se mi je po recimo 22 letih zopet zgodil panični napad, ko sem ravno odhajal spat-oz. sem že "kinkal" 10 minut. In sledil je "blažji" panični napad. Takega še nisem poznal. Nato je do sedaj sledilo v 1 letu tri (3) obdobja paničnih napadov (kar hudih-kriva pa je, v 95 % služba in slabi odnosi, premestitev na drugo delovno mesto...saj veste, kako to gre), po recimo 2-3 tedne skupaj (zadnji teden se je počasi umirjalo vse skupaj). Tretje obdobje pa preživljam ravno sedaj, s pojavom agorafobije.
Zanimivo je pa to, da sem 2x  nevtraliziral panični napad s pekočino v prsih, ja, ravno takega, ki se mi je pripetil 1 leto nazaj. In sicer tako, da sem se samo vlegel na trebuh, pomislil-to bo to-in se zasmejal. In umirjeno dihal. Pa je šlo mimo. Brez tablet.
Hočem napisati to, da tudi jaz še vedno ne najdem odgovorov na vse napade, ampak očitno se da, z OGROMNO dobre volje, naporov, treningov...tudi knjige mi pomagajo, namreč zelo rad berem. Na tesnobi -D.B sem že 2x prebral, in tudi priročnik TRIS panična motnja je tudi lahko rečem super zadeva. Razširi obzorje. Meni je ZELO pomagalo to, da sem se začel izobraževati o paničnih motnjah&co, da vsaj veš, pri čem si in lažje prebrodiš, ko te doleti.

Drugače je pa z mojim "dopingom" takole: jemljem AD Cipramil 20 mg. Meni zares pomaga tudi Helex 25 mg, ki pa ga vedno vzamem le ali 1/2 ali pa 1/4 tablete, odvisno od razpoloženja pred stresnimi situacijami. Vzamem malo prej, da prime, da gre lažje mimo. In res me pomiri. To je samo sedaj, na začetku krize, potem, ko gre mimo, tablet tudi pogledam ne.
Ogromno tudi brskam po sebi, da najdem "izvor" problemov - namenoma hodim v "fobično" okolje, ki je napade sprožilo in raziskujem. Ni prijetno, ampak kolikor sem do sedaj natuhtal, je to edini način, da stvari pridem(o) do dna.

Upam, da sem vsaj malo pomagal, a saj to sigurno že veste