Pozdravljeni. Tole pišem predvsem zato, ker mi je ta forum izjemno pomagal v zadnjem mesecu in si želim na ta način pomagati tudi drugim v podobni stiski.
Povod za moje trenutno stanje se je zgodil en mesec nazaj. Dve noči zapored nisem najbolje spal. Zadnji večer sem spil tudi nekaj gin-tonicov, ki so bili moji redni spremljevalci zadnje leto (nikoi več kot 1-3 na večer, a takšni večeri so bili prepogosti). Zjutraj se zbudim in opazim rahlo tresavico, čeprav me ni zeblo. Pojem jajca na oko, popijem kavo in se odpravim v službo. Kot vsako jutro si tam skuham kavo in se napotim proti računalniku.
Na poti do svoje mize začutim kako mi začne razbijati srce, noge postajajo mehke in vid se delno zamegli. Se vsedem za računalnik, poskušam kontrolirati svoje dihanje, misli pa začnejo "reševati" situacijo. Okej. V naslednjih dvajsetih minutah se umirim in se odločim odnesti (polno) skodelico kave nazaj v kuhinjo, da ocenim situacijo. Hodim proti kuhinji in opazim, da utrip ponovno narašča. Na hitro pomijem skodelico in se odpravim nazaj, a glej ga zlomka. Noge me komaj ubogajo in oči s težavo narekujejo kam naj grem. Se usedem za mizo in glavo naslonim nanjo. Srcu se zmeša! Hiperventiliram, sili me na bruhanje, srce razbija, mišice se tresejo, misli ponorijo. Sigurno je alkohol! Že zdavnaj sem vedel da pretiravam in v družini sem že videl kako izgleda delirij - to je to! Srce razbija 100 na uro naslednjih dvajset minut, se malo umiri in potem jovo na novo.
Naslednje 4 ure in pol tako preslonim na mizi in čakam da me doleti infarkt. Srce ni narejeno za kaj takega, zakaj nisem pazil nase, vedel sem, da pretiravam z alkoholom, poklicati moram rešilca. Cikel za ciklom. Ob 12ih se telo in um toliko izčrpata, da sem dovolj priseben, da se lahko odvlečem domov (nasrečo mi to služba dopušča). Doma vzamem dva persena in zaspim - končno je vse po starem. Po pol ure se zbudim v paniki. Naslednja dva dni sem presedel pod odprtim oknom (v začetku januarja) in se gugal na stolu. Mišice so se mi tresle, srce razbijalo. Vse se je dogajalo v ciklih, ki so trajali do pol ure in si sledili en za drugim, jaz pa sem smo čakal, da telo izgubi potrebo po alkoholu in da zadeva mine. Po dveh dneh pa sem opazil, da so bili napadi posebej izraziti, ko sem doma ostal sam, ko sem vedel, da nikogar ni, da bi mi pomagal v trenutku ko pride infarkt. Če bi bila zadeva res posledica alkohola, bi bili napadi vrjetno veliko bolj naključni, si mislim. Pomislim, da bi lahko vse skupaj bil panični napad zato začnem googlat in odkrijem ta forum. V trenutku se počutim 80% bolje, saj ima moje stanje končno ime in sotrpine. Boj pa se je takrat šele začel.
Tri dni od napada, sem se odločil iti na sprehod, ta pa je trajal natanko 3 minute. Strah me je bilo ceste, strah me je bilo poštarja, strah me je bilo avtomobilov. Strah me je bilo poklicati prijatelja, strah me je bilo pisati sodelavcem, strah me je bilo trgovine. Vsako takšno stvar sem moral zopet opraviti "prvič" in zopet prebiti led.
Sedaj pa povezujem točke iz preteklosti in opažam, kako je bil panični napad le povod, zadeva pa se vleče že nekaj let. Kako sem obiskoval zdravnike zaradi vrtoglavic. Kako sem se večino noči zbujal ob 3h-4h in nisem več zaspal nazaj. Kako sem vsaka dva meseca odkril novo bolezen in v mislih pripravljal svoj pogreb. Kako sem tlačil stres fakultete, nove službe in težav v družini v že zvrhan koš. Alkohol pa je zadevo napravljal vzdržno, a v resnici je služil le kot jez, ki vodo zadržuje, da ta lahko udari še močneje.
Takoj po napadu sem seveda prenehal z alkoholom, kar je bilo presenetljivo enostavno. Omejil sem tudi uživanje kave, saj sem opazil, da me ta naredi še bolj nemirnega, sedaj pa se iz dneva v dan spopadam s svojimi mislimi in prestrašeno stopam v svet, čakajoč novih paničnih napadov. So boljši in slabši dnevi in vsak teden me preseneti kak panični napad. Trenutno pa čakam na termin pri psihoterapevtu in se z majhnimi žličkami naenkrat soočam z realnostjo, v kateri sem pristal.
Sotrpini, kako se pučutite vi? Pogosto imam občutek, da me ljudje, ki nimajo takšnih težav, sploh ne razumejo, zato se mi zdi še posebej pomembno, da imamo drug drugega.
Lep večer še naprej
