Panika -antidepresivi

[brinjevka]

Pozdravljeni,
pa je res težko začeti.
Pred 5 leti sem (prvič in zadnjič v življenju)  iz firbca vzela piškot s travo in preživela noč na urgenci v čakanju na smrt. Čez par dni sem na netu našla, da sem doživela pravi panični napad. Po tednu trpljenja sem nekako prišla k sebi (brez zdravil), vendar se je stvar, sicer v blažji obliki, čez slab mesec ponovila. Ker sem zdaj vedela kaj je to in me tesnobnost ni popustila in sem izgubila tek sem pomoč poiskala pri psihiatru, Dobila sem Seroxat in neka pomirjevala. Ne vem ali je bolezen tako hitro napredovala, ali so bile to reakcije na zdravilo, tako peklensi teden, kot je sledil, mebda ne bi več prenesla. No, ampak čez kakšen mesec je bilo vse OK. Ko sem čez 8 mesecev postopoma nehala jemati Seroxat, me je kmalu obšel rahel PN in jaz sem hitro nadaljevala s Seroxatom. To seje zdaj ponovilo že tretjič. Namreč, ko zaključim s tabletami je kakšna 2 do 3 mesece vse OK, potem pa se pojavijo težave. Nenadna huda slabost, bruhanje, driska (kakšen dan, dva) potem ostane občasna rahla slabost, tesnobnost in preplašeno čakanje kdaj me bo spet obšlo in nazaj na Paroxat (in zopet 14 dnevno naporno navajanje). Poiskusila sem tudi s psihologom s kognitivno terapijo, vendar je po nekaj testih in pogovorih, menil, da sem dovolj stabilna (pač ni imel časa).
Trenutno sem brez tablet od srede septembra, do srede decembra je bilo vse vredu, takrat sem prestala napad, ki je po slabem tednu izvenel, no tale novoletni me pa še kar gnjavi, sem pa začela jest po dva Persena na dan, pa mogoče celo malo pomaga, ampak jaz sem grozno utrujena in nobenega resnega dela se ne upam lotiti, če pa ne vem kdaj me bo zopet streslo.
Včasih si mislim, da bom raje do konca življenje na AD (v času jemanja nimam viroz, glavobola, vnetja mehurja, bolečin v želodcu,- pa magari bo par let manj), ampak me je strah, da to tudi ne bo šlo.
Psihiatra nimam več, ker je zamenjal službo, osebna zdravniaca pa prepušča vse odločitve glede AD meni.
Kam bo to šlo, pa ne vem.
Hvala za vaše mnenje oziroma pomoč in veliko miru
Brinjevka

[Lost]

Poiskusila sem tudi s psihologom s kognitivno terapijo, vendar je po nekaj testih in pogovorih, menil, da sem dovolj stabilna (pač ni imel časa).

Ok, samo sama pri sebi ves da nisi dovolj stabilna. Zato ti svetujem da ce ti je KVT pomagala da
poiščeš novega terapevta ki bo ok ( izkusnje z enim ze imas) in nadaljujes z KVT

Včasih si mislim, da bom raje do konca življenje na AD (v času jemanja nimam viroz, glavobola, vnetja mehurja, bolečin v želodcu,- pa magari bo par let manj), ampak me je strah, da to tudi ne bo šlo.

Sam po dobrih treh letih z redno psihoterapijo zmanjšujem ADje na minimum. Zelja je da jih
nekoc opustim, samo trenutno se nisem sposoben tega. SAmo pred 3 leti mi je zadostovala
komaj 2x doza....sedaj pa sem na polovici le te in delujemo veliko bolj zbrano, mirno in odgovorno.
Ko je depresija ali tesnoba na vrhuncu, ne pomaga na zalost nic drugega kot da jo z ADji ali
drugo primernko terapijo ki jo predpise psihiater ustavimo in zacnemo zdraviti. Potem pa je
na nas da z psihoterapijo pocasi "gasimo" vse ponovne izbruhe in ponovitve.
Gre pocasi kot hudic...in se vedno vcasih pride misel "hja saj pri meni je pa drugace, pri meni
pa ne bo stranskih, jaz pa bom to z voljo"  ne ne gre.... PRAVILEN strokovni pristop in delo.

[pupika]

Psihiatra nimam več, ker je zamenjal službo, osebna zdravniaca pa prepušča vse odločitve glede AD meni.

Brinjevka pozdravljena
kot nekako razumem se ti depresivno stanje in panika vleče že nekaj let. Toplo ti priporočam psihoterapijo..iz lastnih izkušenj
Sama sem tudi hodila k psihologu v ZD, in me je ocenila da sem tako razumno bitje, da ni potrebe da se srečujeva. In ker so se težave še vedno vlekle in stopnjevale, sem pristala kot zelo razumno bitje v bolnici. Včasih nas psihologi napačno ocenijo. žal tudi ti nisi naletela na dobrega.
Vse naše težave imajo nekje vzrok. In sigurno vzrok pri tebi ni en omamen piškot.
Sama sem mislila, da nimam niti vzroka, niti pravice biti depresivna. Sedaj ko redno hodim na psihoterapijo, vidim da se je tekom mojega življenja nabralo kar precej vzrokov..in ko jih spoznavam, spoznavam tudi svoje reakcije nanje, poskušam spremeniti moje vzorce razmišljanja in odzivanja..in moram rečt, da se počutim bistveno bolje
Na žalost je večina psihoterapevtov samoplačniških..in ker kar precej stanejo, postane to ovira za marsikoga.
Nikakor pa nam samo kemija ne pomaga do ozdravitve..na žalost

Bodi pogumna in vedi, da tudi zate prihajajo boljši časi

[tukan]

dobro razbral sem da si imela do sedaj en 5 paničnih napadov to je vredu jst jih mam na dan toliko ali še več najdi si novega terapevta