DEPRESIJA IN ANKSIOZNOST V SLUŽBI

[ludvik14]

zadnje dva dela sta bila malo bolj sproščena. Delo mi je šlo bolje od rok. Tako da je tudi nekaj optimizma

bi pa rad bil bol zgovoren in zabaven...

ja sigurno se da, samo skoraj zagotovo bi potreboval ustreznega psihiatra / psihoterapije. Ali pa da se, če je tukaj kdo, ki ima take probleme, dobimo na srečanjih, kot ste se vi na Livadi včasih

[ludvik14]

Živjo zopet se javljam, upam da se imate dobro, lep dan je

Upam da ta teden ne bo tak kot 14 dni nazaj (doživljal sem take napade, da me je glava bolela, vrtelo se mi je,.. ) , namreč, dopoldan sem v službi, in je najbolj naporno zame. Upam da zdržim. Danes je nedelja in samo gledam na uro, koliko nedelje je še ostalo. Vsako uro sem bolj tesnoben, ker se bliža čas za v posteljo, nato pa je itak hitro ura za v službo..  Sicer sem šel malo teči, malo me je sprostilo, ampak ja to sem jaz,...

Najraje bi šel na dolg sprehod in se ne bi vrnil več,... (nekam kjer ni hudo)

[lilija]

Pozdravljen
Tudi jaz sem tesnobna in to kljub pomirjeval. Jaz sem bila na sprehodu a žal mi dosti ne pomaga. 

[ludvik14]

pozdravljena,

Pri meni je prav nevzdržno,..Tudi tebe tako močno skrbi služba, ali pač si tesnobna zaradi drugih stvari?

Sicer pri meni je problem kar povsod,.. ampak trenutno je najtežje v službi, kjer se 8 ur ne moreš umaknit vsem dražljajem okolice..

[lilija]

Jaz imam zunaj oh vsepovsod tudi v službi  sem imela paniko toda zdaj sem na bolniški. Ne vem kako bi zdržala v službi če doma ne morem funkcionirati.

[Regina]

ludvik, močno držim pesti zate in upam, da bo teden bolj miren 
Kako se pa imaš sicer v službi? Ti je OK, ali te kaj bremeni? Te je strah kakšnih zadolžitev? Po prebranem sklepam, da te bremeni to, da si vodja tima? To bo sedaj ostalo tako, ali je samo začasno?
Če bi bil doma ... bi bil bolj umirjen?

Zelo te razumem. Tudi sama imam občasno probleme iti v službo (ravno sedaj sem v nekem primežu ankse in mi je muka iti v službo, ampak še večja pa bi mi bila biti doma). Potem, ko pa pridem v službo in se lotim dela (delam z ljudmi) pa tesnoba ponavadi lepo mine in se sprostim, lahko delam .. tako namreč pozabim na svoje strahove, saj sem osredotočena na druge.

Vprašala bi te tudi, ali imaš v službi kakšnega prijatelja, oz kakšnega sodelavca, ki mu lahko zaupaš? To je namreč zelo pomembno in lažje se človek počuti, če ne rabi v službi 8h igrati, da je OK, če ni.
Jaz sem enkrat na službeni poti (Češka) doživela panični napad, potem pa še več manjših. Zelo mi je bilo hudo in ni bilo druge kakor povedati sodelavki, potem mi je bilo zelo lažje.. res zelo. Hvaležna sem si, da sem se takrat opogumila. Vseeno mi je bilo v kakšni luči me vidi, na koncu pa je bila zelo razumevanoča, bodrila me je, objela me je ... nisem se več počutila samo 
Brala sem, da s strani sodelavcev doživljaš neprijetne stvari ... to res ni lepo. Mogoče bi pa drugače reagirali, če bi vedeli kako se počutiš? Kaj pa kakšen pogovor z nadrejenim?
Mogoče počasi iskanje nove zaposlitve?

Vse dobro in mislim nate, samo pozitivno!   

[ludvik14]

hvala da lahko sploh lahko s kom delim svoje težave,...

ja bremeni me to da sem vodja tima, dela mi problem komunikacija (nisem preveč komunikativen človek), pogovor v večjih skupinah mi je otežen, grabi me panika. Res da se šele uvajam, ampak moja pamet mi ne nese prav daleč. Dobim neko nalogo za izvesti in jo dostikrat izvedem nepopolno, potem pa pride do razburjanj šefov,... potem pa še pozabljam, uff.. verjetno je to zaradi stresa kateri je 8 ur pretiran, najraje bi zbežal kam. Veliko stvari je, veliko odgovornosti, a zgleda da zame je to preveč, nisem sposoben. Danes spet ni šlo tako kot bi moralo.. 

doma je kul se počutim varnega, ampak kaj ko čas prehitro mine in je zopet čas za službo,..

pri meni pa ravno v službi pridejo do izraza moje težave, ker je delo take vrste, kjer me težave najbolj ovirajo.

Ne v službi si ne upam nobenemu zaupat svojih problemov. Sicer se uvaja za vodjo tima še nekdo podobnih let (očitno hitreje napreduje kot jaz, ter je oseba ki je bolj primerna za to delo kot jaz). Včasih mu potarnam da sem malo živčen, ampak ne pa kako hudo je v resnici. No sicer pa sigurno je navzven opaziti kako mi je. Danes mi je nekdo rekel, da zakaj sem živčen, da se tresem in kadim kot turk.

Ja res je, od dosti ljudi sem slišal neprijetne besede, sploh pa se govori da sem en velik pozabljivec.

Nevem ali bo to s časoma minilo, ali pa je res čas da si dobim drugo delo??? Prosim za nasvet. Kaj bodo rekli v našem kraju, ker jih dosti dela na naši firmi, pač če dam odpoved. Sumljivo bo da dam tako hitro odpoved. Je pa res da to ni važno, da bolj važno je kako se jaz počutim..

Naredil sem magisterij. Ko sem prejšnje leto zaključil sem bil zelo vesel in si mislil da je končno konec trpljenja in da bom tako dobil sanjski šiht. Sedaj pa mi je tako hudo. Upam da se zbudim iz nočne more.

Lepo vas prosim za kakšen nasvet. Nevem ali naj grem čimprej do osebne zdravnice ter dobim napotnico za psihiatra, ker po pogovorih bo verjetno lažje vse skupaj..

[Toja]

Lepo vas prosim za kakšen nasvet. Nevem ali naj grem čimprej do osebne zdravnice ter dobim napotnico za psihiatra, ker po pogovorih bo verjetno lažje vse skupaj..

Ves čas te berem in sem predvidevala, da si to svojo težavo že reševal pri svoji zdravnici...
predlagam ti, da greš do nje in se ji zaupaš, po vsej verjetnosti ti bo že ona napisala kakšen  antidepresiv,
v nasprotnem primeru pa te bo napotila do psihiatra...
Lahko pa greš tudi samo do psihiatra, ker ne rabiš napotnice in tam poveš, da je nujno, da ne zdržiš več...

V kolikor pa bi želel težavo reševat brez AD, si poišči psihoterapijo, ta pa je žal samoplašnika, vendar se splača...

Službe pa nikakor ne zapuščaj...vse bo vredu ...

 

[_Bemci]

Pozdravljen, Ludvik,
tudi sama spremljam tvojo zgodbo in tudi jaz sem imela dve zaposlitvi, kjer se nisem počutila dobro. Ko zdaj pogledam nazaj, mi je vse popolnoma jasno: v enem primeru je bila zaposlitev stresna, prioritete so se ves čas menjale, nikoli nisi vedel, kaj te čaka ... prav tako kot ti, sem se bala že samo nedelje! ker je to pomenilo, da zatem sledi ponedeljek. Čisto živčna, slabo spala ... Pa sicer nisem imela pretiranih težav z anksioznostjo, od časa do časa v določenih situacijah. Potem sem dala odpoved v tisti službi in zadihala. Kaj bodo drugi rekli nima smisla razmišljati - ti upravljaš svoje življenje in samo ti moraš prenašati stres. Moja druga zaposlitev je bila neprimerna zaradi šefice, ki se je spravljala na šibkejše, novince. Izvajala je skratka psihično obliko agresije. Preden mi je to potegilo, sem že bila na robu z živci, saj sem prav tako kot ti krivila sebe, kako da ne znam obvladovati situacij, šefice, itd. Zdaj imam zapsolitev, v kateri sem zares zadovoljna, poleg tega pa sem ugotovila, da delo z ljudmi ni zame, saj prevzemam ogromno energije od drugih in se potem obremenjujem sama. K sreči delam v raziskovanju, kjer je največ dela z pisnimi vsebinami.
Morda ni vse povezano z nami, z našo anksioznostjo (čeprav menim, da bi že zaradi samozavesti bilo dobro narediti kakšen korak, delati na sebi ...), s tem, da smo mi "neprimerni". Določene situacije, zaposlitve, ljudje so lahko zelo stresne, okolje nezdravo ...
Srečno ti želim 

[ludvik14]

Ja je kar nevzdržno, sicer zdravnici h kateri sem hodil, sem že pisal, vendar mi je rekla da naj vztrajam in se držim stvari katere sva že predelala 6 let nazaj, ter če ne bo bolje, izvedenva video klic, vendar trenutno bi res potreboval kakšne antidepresive da mi pomagajo pri borbi z problemi. Jamal sem zoloft.

Ja pač vztrajati je treba, potem se pokaže napredek, vendar morem tudi napredovati, se nekako naučiti stvari, da ne bom poslušal več od drugih da nič ne znam in da pozabljam.

Hvala toja za nasvet, ter Nemci da si delila zgodbo z mano

Danes je bilo spet naporno.

[Ribica]

Ludvik, pozdravljen,
tudi jaz te berem. Sočustvujem, ker nervoza zaradi službe in občutek, da ne obvladaš dela, je res težek. Smo se pa verjetno vsi že kdaj srečali s takšnim obdobjem, sploh na začetku karierne poti. Od notranje trdnosti je odvisno, kako se uspemo s temi občutki prebiti naprej. Morda bi za nekaj časa res potreboval podporo zdravil, da se umiriš in malo otrdiš.
Rada bi ti pa napisala še nekaj: redno kajenje trave vpliva na možgane in tvoja raztresenost in pozabljivost ima lahko razloge tudi tu. Trava dokazano povzroča slabšo koncentracijo. Moj nasvet: čimprej prenehaj s travo.

[ThinkPink]

Pozdravljen, Ludvik14.

Jaz se bi kar strinjala z Ribico. Vsak začetek je težak. In če nimaš izkušenj z vodenjem in nimaš prirojenih komunikacijskih sposobnosti in povrh vsega še težave z anksioznostjo - je zate še toliko težje.
Dobra novica pa je - vsega se da priučiti. Vzemi svoje delo kot osebni izziv. Vsak dan začni s pozitivnimi afirmacijami, ponavljaj si, da si sposoben in da ti bo vse, česar se lotiš uspelo. Če ti kje spodleti, pa se potolaži, da si človek in ne robot.
Lažje bi ti svetovala, če bi vedela, kakšno delo opravljaš in na kakšen način komuniciraš s sodelavci. Bolj osebno ali po e-mail, telefonu, kako jim posreduješ informacije ipd. Če imaš čas, si zvečer napiši nekaj opornih točk in parkrat ponovi, da bo naslednji dan predaja službe lažje potekala. Jaz sem npr. zelo pozabljiva. Iz tega razloga si pomembne zadeve vedno zapišem in če želim kaj povedati si pripravim pisni osnutek z opornimi točkami in če vmes pozabim, kar pogledam v svoje zabeležke in povem pač po zapisanih točkah. Bolje tako, kot pa da zmedeno razmišljaš, kaj moraš povedati.
Če te kdo karkoli vpraša, ti pa nimaš pripravljenega odgovora in da ne "nakladaš" nekaj iz glave, pač reci, da moraš zadevo še preveriti in boš odgovoril, ko boš zadevo preučil. Pojdi v pisarno (oz. prostor, ki ga imaš kot vodja na razpolago), si pripravi odgovor, zapiši oporne točke in jih posreduj osebi. Tako se boš počasi in vztrajno naučil komunikacije, ki ti bo kmalu prišla tako v kri, da ne boš več rabil opornih točk, ker se bodo zadeve ponavljale, pa tudi ti boš izgubil strah pred komuniciranjem.
Za sproščanje pa namesto trave: sprehod, kopel ali tuš, kakšen čas, umirjena glasba, meditacija ipd, ponavljanje afirmacij, da zmoreš in da bo vse ok. Ker bo.
LP, ThinkPink

[ludvik14]

vsi nasveti od obeh so zelo koristni. Bom poskušal delat na tem. Se javim konec tedna kako bo. Občutek imam da me šef ne mara, saj s tem ko pozabim, ali sem pasiven ko me kaj praša, ali delujem nerodno, me ima verjetno za počasnega, čudnega, nezrelega za ta poklic. Danes sem spet eno tako zakuhal. Sicer ni vplivala na proizvodnjo nič. Rekel je sodelavki če sem tut v svojem kraju tak kot tu...
Kar se tiče trave, bom zmanjšal in prenehal, kot je v planu. Sicer ko sem kadil, sem pazil, da sem čisto malo, ker če bi skadil toliko da bi biu učinek THC ja zelo velik, bi se na zmedenosti in ostalih simptomih poznalo še več.

[Ribica]

Ludvik
na temo uspešnega vodenja obstaja ogromno literature, priročnikov, tudi brezplačnih na spletu. Morda zvečer namesto travce pričneš kaj takšnega prebirati. Počasi, postopno, sistematično po posameznih področjih....
Pohvali se za vsak dan, ko ti uspe premagati kakšno svojo šibko točko, zapisuj si, kje si delal napake in kje si jih uspešno premagal. Tako boš lahko spremljal svoj napredek in čez čas videl, da si se vendarle premaknil z mrtve točke.
Jaz sem se na tak način izkopavala iz težke depresije in če se mi je kdaj zazdelo, da se nikamor ne premaknem in da nikoli ne bo boljše, sem, šla brat tiste stare zapiske in sem vedno znova ugotovila, da sem vendarle boljše, kot sem bila ...in to mi je dalo voljo za naprej. Korak po koraku mi je uspelo.
Tudi tebi bo, bodi potrpežljiv sam s seboj in ne obupaj. 

Ribica

[ludvik14]

Ribica hvala za nasvet bom upošteval,...

Včeraj pa se mi je spet zgodilo nekaj hudega, kaj bi vi rekli na to. S prijatelji smo se dogovorili da gremo naslednji teden od četrtka do nedelje v Zagreb malo na počitnice. Vse je dogovorjeno rezervirano. Ko sem to povedal uceraj očetu, mi je dal jasno vedeti da naj odpovem. Rekel mi je da moram ostati doma. Da imamo doma zaenkrat veliko dela in da sploh sedaj ko sem končal faks moram pomagat pri domačih opravilih in ne samo pohajati okoli in zapravljati denar, da zdaj mi tega ne bo več pustil toliko. Pa ravno zaradi problemov kot jih imam se moram čimveč družiti s prijatelji, da treniram socialne veščine. 
pa tako sem se veselil tega zagreba..Počutim se osamljenega, pa ker sem brez dekleta še veliko bolj. že ko sem v družbi, sem bolj tih sramežljiv, in po večini bolj opazovalec, a če se še toliko ne bom smel družiti, se bojim da bom še bolj zgubil voljo do življenja. Uceraj sem sicer napisal prijatelju ki je organiziral dopust, da zaradi dela bom verjetno prišel posebaj kakšen dan poznej (se prav bojim pogledat kaj mi je odgovoril), ampak še to nevem če bom lahko, če mi bodo doma pistili. Danes gremo z družino na žegnanje velikonočnih jedi, se bojim koga od njih srečata.
Star sem skoraj 30 pa se zaradi takih stvari počutim kot otrok..


Kaj bi mi predlagali, prosim za nasvet, kako naj ukrepamo. Res prosim za nasvet, naslednjič ko bom pa jaz v boljšem psihičnem stanju, bom pa jaz pomagal.. prav bojim se prihodnosti

[Nives]

Oce ti bo povedal, ce ti lahko kam gres, ti si star pa 30 let?
Ne..tako pa to ne gre. Odrasel si. Ti odlocas kam in kdaj gres in tudi za kaj zapravljas Svoj denar.
Lepo od tebe bo, da jim bos tudi doma kaj pomagal narediti. In ce zivis doma, da kaj prispevas za skupne stroske.
Ampak na tebi je, koliko casa bos namenil za to delo. Ce hoces biti normalem za svoj razvoj nujno rabis ti odlocati. Kam gres, kdaj gres, kam das svoj denar. Da tud malo pomagas doma. Ampak tvoj ostali life se starsev pa ne tice

[Regina]

On “ti ne bo pustil”? Uhh tole me pa pogreje.
Odrasel si, sam odlocas o svojem zivljenji.
Nisi suzenj starsev, lepo, da starsem pomagamo pri opravilih, tukaj se pa tudi vse zakljuci.
Imas svoje zivljenje in kar lepo pojdi s prijatelji! 

[ludvik14]

okej hvala, potem razmišljam prav. Doma pomagam, naredim kar rečejo, sicer se tudi dostikrat skregamo (za kar so krive velikokrat moje bolezni-pozabljivost, nered-nepospravljena soba,...), ampak vseeno,.. Kako zelo mi bi pasalo pobegniti od tega vsakdana malo na hrvaško, da se mal odpočijem. (sicer so strahovi prisotni, kako bom funkcioniral med prijatelji, ker to so 4 dnevi neprestanega stika z njimi).

Dvomim da mi bo uspelo doseči da grem od četrtka do nedelje. Mogoče da pridem za njimi petek ali soboto v zagreb,... To res rabim, da malo pobegnem (težki časi v službi kjer dvomim da bom dolgo zdržal, občutek velike osamljenosti ker se zadnje čase veliko manj družim s frendi kot leta prej, stalno razmišljanje o nizki samopodobi, praznini, manjvrednosti.


Samo način moram dobiti da dosežem vse to, da lahko grem

[Nives]

Tako je. Najdes nacin in gres. Kak dan pomagas, potem pa gres.

Tvoja lekcija je, da se naucis postavljat zase. Se najbolj doma..ocetu. To ti bo dalo tudi nek obcutek tvoje vrednosti in samozavesti.

Ce ze doma pometajo s teboj.. ni cudno, da imas z drugimi tezave. Upret se moras temu.. nujno

[ludvik14]

Upam da mi uspe da grem. Da zdržim dva šihta v torek in sredo in potem za nagrado grem.

Sedaj pa moram nujno na kolo da se sprostimo, kajti anksioznost je danes res huda. Priporočate mogoče še kaj drugega za pomiritev, film, kakšno meditacijo,..?

Kako ste pa ostali?