Kot da sem en sam velik živec

[Darja]

Čez cel dan. Od jutra do večera. Občutki tesnobe, notranja tresavica, ščemenje po nogah, pritisk v glavi..... Ko me obsedejo misli, da ne bo nikoli bolje, bi najraje kar umrla.
Po operaciji v novembru, sem na povišani dozi Asentre(100) in 1,25 lexaurina zjutraj. Vmes je bilo malo bolje, ko so bili moji doma, zdaj pa sem sama in sploh ne funkcioniram. Da skuham kosilo, porabim cel dopoldan. Vmes grem 10x predihavat in meditirat. Ven iz stanovanja sploh ne upam sama. Samo misel na to, da bi morala v trgovino, mi sproži panični napad. Non stop gledam na uro, kdaj bo domov prišel partner. Pa tudi potem ni dosti bolje. Spim začuda kar ok. Čeprav zjutraj zgodaj vstanem. Jutra so nasploh najhujša. Vsak premik mi povzroča odpor in stisko. Takoj ko začutim, da nekaj MORAM postoriti(npr. pomesti, skuhati....) , me pograbi obupna panika. Pravih prijateljev nimam, ker sem se skozi leta mojih težav uspešno izogibala stikom. Tako da nimam niti koga poklicati in se seveda počutim obupno sama. Kot v kletki. Prosim za kakšen nasvet in spodbudo. Hvala

[Regina]

Pozdravljena,
te razumem, ker poznam vse te občutke.
Ali je bila potreba (če temu lahko tako rečem) po tem, da nisi sama, vedno prisotna, oz je prisotna že dlje časa? Pri meni se je pojavila po prvem paničnem in sem kar dolgo časa rabila, da sem se navadila spet uživati v samoti... ampak evo, sem uspela  Seveda poudarim, ko sem psihično in fizično povsem OK. Če imam slabo obdobje (tesnoba, panika, strahovi .. imam tudi jaz problem biti sama in samo čakam, da pride mož - če sem doma .. hvalabogu pa se umirim v službi, ker se zatopim v delo).
Služba? Iz napisanega ne razberem, ali si v službi?

[Darja]

Že 4 mesece sem v bolniški. Imela sem resekcija trebušne slinavke in vranice. V bolnišnici sem bila cel mesec. Ko sem prišla domov, pa se je začelo. Jovo na novo. Sem upala, da mi bo dvig doze pomagal. Pa ni neke razlike. S prvim marcem bi morala v službo na 4 ure. Pa ne je grozno strah. Še bolj me je strah biti sama doma.

[sonce57]

Darja, nisi sama. Mislim, da nas je kar veliko s takšnimi težavami. Še posebej hudo je, če si sam. Prijatelje ne moreš kar naprej nadlegovati s svojimi problemi in počutjem. Zelo, zelo te razumem. Zadnja dva meseca se spopadam s podobnimi težavami. Glavo imam "zadelano", ne znam drugače povedati, ker ne morem nič misliti, vse se mi dogaja nekako od daleč. Občutek imam kot v letalu ali na višini, ko se ti zadelajo ušesi. je kdo imel takšne težave?
Darja, veliko hudega si preživela, ni čudno, da se ti je anksioznost povrnila. Iz vsega srca ti želim, da bo čimprej boljše, da se boš lahko posvetila fizičnim težavam, ki jih imaš.

[Darja]

Sonce hvala. Najhuje je, da se počutim kot otrok, ki bi se rad skril mami pod krilo. Kot da se ne morem postavit na svoje noge. Počutim se krivo, ker nimam moči.

[Regina]

Že 4 mesece sem v bolniški. Imela sem resekcija trebušne slinavke in vranice. V bolnišnici sem bila cel mesec. Ko sem prišla domov, pa se je začelo. Jovo na novo. Sem upala, da mi bo dvig doze pomagal. Pa ni neke razlike. S prvim marcem bi morala v službo na 4 ure. Pa ne je grozno strah. Še bolj me je strah biti sama doma.

Razumem. Torej iz tega sklepam, da je vseeno lažje in boljše iti v službo za 4h kot pa biti doma sam. In sigurno bi bilo grozno samo prvi dan. Je služba OK, se oz si se dobro počutila tam? Sodelavci, šef, so OK? Če ni nekih slabih izkušenj s službo mislim, da je treba požret strah in iti. Prvi dan bo zoprno, ali pa tudi ne. Ampak sigurno boljše biti nekje z nekom, ne biti sam, si zaposliti misli, kakor pa doma biti v strahu. Sigurno bo boljše za psiho