strah pred infarktom/simptomi ali samo tesnoba in panika?

[studentka]

Ojla, pisem tako pozno ker nemorem zaspat, spet premisljujem stvari. Stara sem 21 let, drugace zdrava punca. Lani februarja sem imela diagnosticirane panicne napade in anksioznost, bila pol leta na antidepresivih takrat je bilo res magicno obdobje. Potem sem zelela poskusit in prenehala z jemanjem je bilo nekaj casa vredu zdaj pa spet ze kaksna dva meseca se najbolj pa zadnji mesec se spet nekaj zmano dogaja in je grozen obcutek. Ze pred letom sem imela razbijanje srca, bolecine v obeh rokah se posebej v levi, kamen na prsih, hitro dihanje, potenje, bolecine v hrbtu med lopaticama in pa na sredini hrbtenice, bolecine v celjusti vsake toliko bolecine v zlicki. Sla na miljon ekgjev ki niso nic pokazali. Ampak tak kot aem rekla sem nekaj casa imela mir tdaj pa me spet ti "simptomi" vsake toliko tako prestrasijo ampak nocem it v bolnico saj me je ze sram bit tam in se mi zdi da ae mi zaposleni ze smejijo v obraz. Imam dneve ko sem ze glede pocutja super brez kakih bolecin vecina dnevov je pa takoh da me vedno nekaj boli in temu potem sledi napad. A je imel kdo take izkusnje z strahom pred infarktom? mirim se stem da sem stara komaj 21 in da se mi to nemore zgodit pa tudi stem da se ti sinptomi ze tako dolgo vlecejo kot da so kronicni in da ce bi me hotelo pobrat bi me ze pobralo. Googlam ene te iste stvari da me se bolj vse preplasi. cisto sem obupana, sem clovek ki se za vse sekira, vse me takoj znervira, tudi moja leta smesno se slisi ampak to sekiranje za fante, da nisem dovolj dobra itd. prosim ce lahko kdo malo podeli svoje izkusnje kar se tice teh bolecin in kako mu je minilo ce vam je

[lz4039]

Pozdravljena
Tudi jaz se spopadam s paničnimi napadi in anksioznostjo in sem imel nekaj podobnih težav par let nazaj.
Takrat sem bil star 22 in sem zaradi podobnih težav imel nekaj strahu pred infarktom (tudi meni se je zdelo zelo čudno, saj sem za to premlad).
Tudi jaz sem bil na EKG-ju in tudi stresnem EKG-ju, ki nista pokazala nič. Rekel bi, da sta bila glavna razloga za težave veliko (nepravilnega) sedenja, premalo gibanja in splošna napetost v telesu.
Si morda poskusila kakšno postopno mišično sproščanje - včasih imaš lahko mišice zelo napete več ur pa se sploh ne zavedaš tega (jaz se velikokrat ujamem z napetimi/dvignjenimi rameni).
Tudi zdaj me še včasih (bolj redko) kaj tišči pri srcu, ampak se nekako tolažim isto kot ti - si rečem, da sem zelo mlad in da sem bil na večih EKG testih, ki niso pokazali nič.
Poskusi se ne preveč sekirat, če pa že se, pa meni pomaga kakšen sprehod ali pa sproščanje/meditacija.
Želim ti veliko sreče pri spopadanju s tem problemom verjemi da bo boljše

[mina]

Draga Studentka, 6 mesecev jemanja je sigurno premalo. Mesec in pol dokler prime in nato 4,5 meseca...obcutno ne dovolj dolgo.
Poleg tega so doze antidepresivov (AD_jev) pri panicnih visje kot pri depresiji. Ce si pila manjso dozo od primerne, pa sploh ni cudno, da ti je spet slabse. Ne odlasaj, pojdi k psihiatru, zacni na novo in ne obremenjuj se. Moras funkcionirati zardi otroka in zaradi sluzbe, predvsem pa zaradi sebe.
Vsi obcutki, ki te preganjajo, so le odraz anksioznosti, panike, strahu. Zdrava si kot riba, samo te psiha malo juga.
Drzi se!

[Panična lariska]

Pozdravljeni vsi na forumu prebrala sem kar nekaj obja, tudi sama se soočam z hudo obliko anksioznosti zadnje 3 mesece.morem vam povedat da sem sama odkrila razlog tega in to je bilo branje simptomov na internetu , Neverjetno je ko spoznamo kako strah vpliva na nas , zavira naš polni potencial ?

V nadaljevanju izveš mojo zgodbo , kako sem se iz neverjetno športne punce , ki je zmogla veliko stvari , spremenila v popolnega invalida v samo 3h mesecih.
To pišem zato da ne ponoviš moje napake in da se mogoče najdeš v tem?:

☆Torej v preteklosti sem vsaki dan odšla na vrh mariborskega Pohorja
☆lahko je bila vročina in sem kljub temu 3 ure kolesarila na soncu
☆ bila je celo huda zima -6 stopinj ko sem enkrat obiskala vrh mariborskega Pohorja
☆brez problema sem pretekala 11 km na mariborskem teku .
☆brez problema igrala celi dan odbojko na vročem soncu
☆brez problema delala tudi po 2 službi na dan
Zdaj pa me je strah popolnoma paraliziral
Še študiram se težko zvečer ker mislim da me bo kap infarkt in tako dalje ko se vstanem iz kavča se mi zdi da bom izgubila zavest skoz ko kje hodim mislim da bom izgubila zavest in umrla ampak dobesedno nam to vse dela um . Bila sem 3 krat na urgenci ker sem misla da je infarkt naredli so mi vse preizkave tudi večkrat in se mi že smejali kako zdrava sem???krvne preizkave vse bp niti holesterola nimam . Ampak vse te informacije o nekih nenadnih smrti pa smrt gor smrt dol na internetu so v meni vzpodbudile neko tesnobo zaradi katere ne morem uživati niti en del dneva vedno mislim skup boš padla zaj te bo stisnilo in imam celo takšne simptome ampak sem pa nora hahah torej srce je zmoglo vse zgoraj naštete podvige nebo pa zmoglo it v avto , se študirat. Zdaj pa obsesivno razmišljam o vratni žili da bo mi vtrgalo žilo in bom umrla joj joj..... prej srce Zdaj žila .

[Michael]

Pozdravljeni vsi na forumu prebrala sem kar nekaj obja, tudi sama se soočam z hudo obliko anksioznosti zadnje 3 mesece.morem vam povedat da sem sama odkrila razlog tega in to je bilo branje simptomov na internetu , Neverjetno je ko spoznamo kako strah vpliva na nas , zavira naš polni potencial ?

V nadaljevanju izveš mojo zgodbo , kako sem se iz neverjetno športne punce , ki je zmogla veliko stvari , spremenila v popolnega invalida v samo 3h mesecih.
To pišem zato da ne ponoviš moje napake in da se mogoče najdeš v tem?:

☆Torej v preteklosti sem vsaki dan odšla na vrh mariborskega Pohorja
☆lahko je bila vročina in sem kljub temu 3 ure kolesarila na soncu
☆ bila je celo huda zima -6 stopinj ko sem enkrat obiskala vrh mariborskega Pohorja
☆brez problema sem pretekala 11 km na mariborskem teku .
☆brez problema igrala celi dan odbojko na vročem soncu
☆brez problema delala tudi po 2 službi na dan
Zdaj pa me je strah popolnoma paraliziral
Še študiram se težko zvečer ker mislim da me bo kap infarkt in tako dalje ko se vstanem iz kavča se mi zdi da bom izgubila zavest skoz ko kje hodim mislim da bom izgubila zavest in umrla ampak dobesedno nam to vse dela um . Bila sem 3 krat na urgenci ker sem misla da je infarkt naredli so mi vse preizkave tudi večkrat in se mi že smejali kako zdrava sem???krvne preizkave vse bp niti holesterola nimam . Ampak vse te informacije o nekih nenadnih smrti pa smrt gor smrt dol na internetu so v meni vzpodbudile neko tesnobo zaradi katere ne morem uživati niti en del dneva vedno mislim skup boš padla zaj te bo stisnilo in imam celo takšne simptome ampak sem pa nora hahah torej srce je zmoglo vse zgoraj naštete podvige nebo pa zmoglo it v avto , se študirat. Zdaj pa obsesivno razmišljam o vratni žili da bo mi vtrgalo žilo in bom umrla joj joj..... prej srce Zdaj žila .

Tole vse kar naštevaš so klasični simptomi paničnih napadov, ki pa so posledica "zastresiranega" telesa.
Del možganov odgovoren za strah ti ob napačnih trenutkih sporoča "nevarnost je...beži stran...". S svojim napačnim "odzivanjem" oz. bežanjem v teh trenutkih pa svojem nezavednem delu v možganih sporočaš "res je bilo nevarno"  in naslednjič, ko greš v podobno situacijo se tvoj nezavedni del ponovno oglasi in sporoča, da je nevarnost, ti s svojim bežanjem padeš na isti "na foro" in smo v ciklu občutek strahu=>beži mo stran=>še več strahu.

Te občutki, da te bo infarkt so dejansko samo lažni občutki in so tam, da te "obvarujejo", da ne bi prišla v podobno situacijo. Lažni ali ne, občutki na nas delujejo precej realistično in se joh na zavedni ravni ustrašimo in zbežimo od teh situacij. Na koncu to vodi v agorafobijo, kjer se varno počutimo samo doma. Pa še tam se lahko zgodi, da doživimo panične napade.

[Regina]

Jaz sem v tistih kriznih letih nehala šteti, kolikokrat me je bilo strah, da me bo infarkt. Grdo rečeno, ampak se navadiš .. potem vidiš, da iz tega infarkta ne bo nič, narediš par preiskav, ampak glava še vedno ne verjame. Mislim, da nikoli ne bo. Sicer po vseh letih teh groznih občutkov, paničnih napadov ni več ... ampak na kaj najprej pomislim, ko čutim tesnobo v prsnem košu? Na infarkt 

Ja, telo je v konstanktem krču in verjame, pričakuje, da se bo res to zgodilo. Vsako stvar, simptom, povežemo s tem ... na koncu nam sploh nič ni - ni ne omotice, ne vrtoglavice, ne bolečine (v realnosti) ampak si jo sami naredimo, potenciramo ... samo telo nam to naredi, glava pa verjame, kar situacijo še poslabša. Jaz sem vedno v takih trenutkih probala nalašč kaj fizično delati, da sem dojela, da mi nič ni.

Mislim nikakor dati prosto pot, sploh pa ne o katastrofiranju.

 

[kasper]

Pozdravljeni vsi na forumu prebrala sem kar nekaj obja, tudi sama se soočam z hudo obliko anksioznosti zadnje 3 mesece.morem vam povedat da sem sama odkrila razlog tega in to je bilo branje simptomov na internetu , Neverjetno je ko spoznamo kako strah vpliva na nas , zavira naš polni potencial ?

V nadaljevanju izveš mojo zgodbo , kako sem se iz neverjetno športne punce , ki je zmogla veliko stvari , spremenila v popolnega invalida v samo 3h mesecih.
To pišem zato da ne ponoviš moje napake in da se mogoče najdeš v tem?:

☆Torej v preteklosti sem vsaki dan odšla na vrh mariborskega Pohorja
☆lahko je bila vročina in sem kljub temu 3 ure kolesarila na soncu
☆ bila je celo huda zima -6 stopinj ko sem enkrat obiskala vrh mariborskega Pohorja
☆brez problema sem pretekala 11 km na mariborskem teku .
☆brez problema igrala celi dan odbojko na vročem soncu
☆brez problema delala tudi po 2 službi na dan
Zdaj pa me je strah popolnoma paraliziral
Še študiram se težko zvečer ker mislim da me bo kap infarkt in tako dalje ko se vstanem iz kavča se mi zdi da bom izgubila zavest skoz ko kje hodim mislim da bom izgubila zavest in umrla ampak dobesedno nam to vse dela um . Bila sem 3 krat na urgenci ker sem misla da je infarkt naredli so mi vse preizkave tudi večkrat in se mi že smejali kako zdrava sem???krvne preizkave vse bp niti holesterola nimam . Ampak vse te informacije o nekih nenadnih smrti pa smrt gor smrt dol na internetu so v meni vzpodbudile neko tesnobo zaradi katere ne morem uživati niti en del dneva vedno mislim skup boš padla zaj te bo stisnilo in imam celo takšne simptome ampak sem pa nora hahah torej srce je zmoglo vse zgoraj naštete podvige nebo pa zmoglo it v avto , se študirat. Zdaj pa obsesivno razmišljam o vratni žili da bo mi vtrgalo žilo in bom umrla joj joj..... prej srce Zdaj žila .

Jaz sem identicen. Se leto nazaj sem tekel maratone, aktivno tekmoval v borilnem sportu, sedaj me je pa vcasih strah it v trgovino. Absolutno paralizira me strah pred neko boleznijo/nekim akutnim zdravstvenim pripetljajem kot je npr. infarkt. Takoj ko zaznam da se ne pocutim popolnoma optimalno (lahko sem samo malo zaspan, se mi malo zvrti itd.) kar cakam da me bo zmanjkalo in da bom padel skupaj.

Sem pa opazil vzorec, to je, da se moje stanje poslabsa, ko sem izpostavljen vecji kolicini stresa (predvsem v sluzbi). Res se mi zdi pomembno, da odkrijemo svoj vzrok nasega stanja in se ne ukvarjamo s posledicami (torej anksioznostjo samo) ampak vzrokom te anksioznosti. Torej da ugotovis kaj te je spravilo v to stanje in tam zacnes. Sem pa zadnjic naletel na zelo dobro predavanje od Dr. Mojce Drnovšek (https://www.youtube.com/watch?v=2Ae-4Fbhkdw&ab_channel=ZRCSAZU), res priporocam ogleda vsakomur v podobni situaciji. Meni je veliko lazje, ko vidim, da v tem stanju nisem sam, da je to pogosta zadeva in da smo si sotrpini podobni.

Srecno! 

[Michael]

Res se mi zdi pomembno, da odkrijemo svoj vzrok nasega stanja in se ne ukvarjamo s posledicami (torej anksioznostjo samo) ampak vzrokom te anksioznosti. Torej da ugotovis kaj te je spravilo v to stanje in tam zacnes. Sem pa zadnjic naletel na zelo dobro predavanje od Dr. Mojce Drnovšek (https://www.youtube.com/watch?v=2Ae-4Fbhkdw&ab_channel=ZRCSAZU), res priporocam ogleda vsakomur v podobni situaciji. Meni je veliko lazje, ko vidim, da v tem stanju nisem sam, da je to pogosta zadeva in da smo si sotrpini podobni.

Sem pogledal predavanje in je nekako povzetek bistva okoli anskioznih motenj in se najdem v tem kaj je odpredavala. Je pa tole iskanje vzroka anksioznosti pogosto gorivo k temu, da se še vedno boriš proti anksioznosti in je ne sprejemaš. Ti dam en lasten primer...sam sem agorafobičen in me je med drugim strah, da če sem na kakem višjem hribu z odprtim pogledom na nižino me grabi nek neracionalen strah, ki me sili da pobegnem od tam. Počutim se ujetega in rad bi bil v tistem trenutku v dolini na varnem, ker se mi po glavi vrti misel "kaj pa če se nekaj zgodi tukaj gor". Pa to je lahko hribček z 400m nadmorske višine.  Od kod mi ta strah pred ujetostjo na višini pa znam tudi poiskat v otroštvu. Kot otroci smo plezali po nekem skalnatem pobočju na nekem hribčku in sem se v nekem trenutku počutil ujetega, ker sem bil že visoko gor v skalah in tudi do gor je bilo še daleč. Meni ta spomin iz razumevanje tega strahu iz otroštva danes nič ne pomaga. Bolj vidim problem v temu, da hočem kontrolirat in odgnat te neprijetne občutke, ko sem v takih situacijah. Hočem kontrolirat nekaj kar se ne da kontrolirat na zavedni ravni in tako dajem gorivo k strahu.

[kasper]

Zdravo Michael, se absolutno strinjam! Glede vzroka sem mislil bolj na to, kaj je tisto kar te dela anksioznega. V tem primeru je to visok hrib z odprtim pogledom, ne pa dejanski vzrok, torej tisto iz otroštva. Morda sem besedo vzrok uporabil narobe in bi bil povod boljsa beseda.

Morda je pri meni bolj neposreden primer. Jaz sem opazil, da mi anksioznost povzroca sluzba, ce je tam prevec stresno. Ceprav je vzrok tudi pri meni vrjetno nekje v otrostvu, je povod (kar sem prej imenoval vzrok) v resnici sluzba in dejanski vzrok v resnici (vrjetno) ni pomemben. Torej poleg tega, da se ukvarjam s tem kako se pomiriti, ko sem anksiozen, je zame se toliko bolj pomembno, da si v sluzbi ne nakopljem prevec dela na enkrat, ampak kvecjemu pocasi nalagam in krepim svojo toleranco stresa.

V tvojem primeru s hribom bi to pomenilo, da se ne ukvarjas z anksioznostjo direktno (v smilu pomirjanja ko ti bije srce, ali pa razne meditacije) ampak da bi postopoma hodil na vedno visje in bolj odprte hribe, saj je to povod za tvojo anksioznost.

[Michael]

Morda je pri meni bolj neposreden primer. Jaz sem opazil, da mi anksioznost povzroca sluzba, ce je tam prevec stresno. Ceprav je vzrok tudi pri meni vrjetno nekje v otrostvu, je povod (kar sem prej imenoval vzrok) v resnici sluzba in dejanski vzrok v resnici (vrjetno) ni pomemben. Torej poleg tega, da se ukvarjam s tem kako se pomiriti, ko sem anksiozen, je zame se toliko bolj pomembno, da si v sluzbi ne nakopljem prevec dela na enkrat, ampak kvecjemu pocasi nalagam in krepim svojo toleranco stresa.

Službe so danes res en velik stresor. Že v osnovni šoli nam vcepijo, da edino kar šteje je dobra ocena in se vsi pehajo za tistimi peticami. Kasneje v službi pa od tebe zahtevajo 120%. Tudi tisti z res debelim usnjem se enkrat zlomijo pod takim pritiskom.

V tvojem primeru s hribom bi to pomenilo, da se ne ukvarjas z anksioznostjo direktno (v smilu pomirjanja ko ti bije srce, ali pa razne meditacije) ampak da bi postopoma hodil na vedno visje in bolj odprte hribe, saj je to povod za tvojo anksioznost.

Jaz hodim na en hrib 800 m nadmorske že kar nekaj let in ga še nisem osvojil  Me vedno kak nov simptom prestraši in potem zpizdnim dol. Sej potem, ko sem v dolini in gledam ta "neosvojljiv" hrib si rečem pa kaj se ga bojiš, saj je sam en kurčev hrib. Dol v dolini mi gre to sprejemanje samega sebe in svojih strahov ful dobro, gor na hribu pa je to sprejemanje precej pog(n)ojeno Kje so potem kakšen Triglav ali pa dopust z letalom 

[kasper]

Službe so danes res en velik stresor. Že v osnovni šoli nam vcepijo, da edino kar šteje je dobra ocena in se vsi pehajo za tistimi peticami. Kasneje v službi pa od tebe zahtevajo 120%. Tudi tisti z res debelim usnjem se enkrat zlomijo pod takim pritiskom.

Tocno tako je ja. Se mi zdi da sploh danes ko vidis, da bo zivljenje zelo tezko, ce ne bos imel dobre sluzbe in ce nimas premozne druzine, ki bi ti pomagala.

Jaz hodim na en hrib 800 m nadmorske že kar nekaj let in ga še nisem osvojil  Me vedno kak nov simptom prestraši in potem zpizdnim dol. Sej potem, ko sem v dolini in gledam ta "neosvojljiv" hrib si rečem pa kaj se ga bojiš, saj je sam en kurčev hrib. Dol v dolini mi gre to sprejemanje samega sebe in svojih strahov ful dobro, gor na hribu pa je to sprejemanje precej pog(n)ojeno Kje so potem kakšen Triglav ali pa dopust z letalom 

Hmm vidim da imas kar veliko borbo za seboj  Si kdaj probal s kaksnim drugim in manjsim hribom? Sicer absolutno nisem strokovnjak, ampak se mi zdi, da bi se ti cez nekaj casa lahko ustvaril odpor proti tocno temu hribu. Torej, da te morda ni vec toliko strah odprtih prostorov na visini, temvec te je "strah" prav tega hriba, ker si nanj asociral ze toliko slabega.

[Michael]

Hmm vidim da imas kar veliko borbo za seboj  Si kdaj probal s kaksnim drugim in manjsim hribom? Sicer absolutno nisem strokovnjak, ampak se mi zdi, da bi se ti cez nekaj casa lahko ustvaril odpor proti tocno temu hribu. Torej, da te morda ni vec toliko strah odprtih prostorov na visini, temvec te je "strah" prav tega hriba, ker si nanj asociral ze toliko slabega.

Zna biti nekaj na tem, da je ta hrib moja zgodba o neuspehu in se podzavestno vedno postavljam v vlogo žrtve. Ta hrib sem si očitno vzel kot merilo o moji agorafobičnosti. Saj podzavestno itak vem, da bom v neki točki šel v beg v dolino. Drugače pa nekatere manjše hribe osvajam in če ni nekega notranjega odpora potem mi ni izziv. Izziv so mi tisti iz katerih hočem pobegnot. Sicer je pa tako, da če se preveč poiztovetiš z nalepkami kot so "agorafobija" ali "anksioznost" potem druga področja v katerih si dober zanemarjaš. Saj smo ljudje več kot neka fobija. Nekateri v določenih situacijah pač ne znamo pravilno ravnati s strahom in potem to prenesemo še na druga področja v življenju. Ni potrebe po tem...

[Nives]

Tudi jaz imam strah pred visino. Ampak tam, kjer je prepadno ali na stolpu na hribu. Pa po cesti, ce so ze manjsi prepadi okrog Ko sem pa enega velikokrat v kratki dobi zvozila, je minilo. Ampak ce bi sla zdaj spet tja, bi bilo verjetno enako.

Strah me je bilo tudi v podmornici. Ali pa na trajektu. Tisoc moznih scenarijev, kaj se lahko zgodi.
Strah me je bilo tudi pred letom z letalom, zdaj je pa to kar ok.

Jaz kar enostavno grem na vse pac. Potem pa, kar je, pa je.

Moja kozorogova struktura pravi, da so tla pod nogami najbolj ziher

[kasper]

Zna biti nekaj na tem, da je ta hrib moja zgodba o neuspehu in se podzavestno vedno postavljam v vlogo žrtve. Ta hrib sem si očitno vzel kot merilo o moji agorafobičnosti. Saj podzavestno itak vem, da bom v neki točki šel v beg v dolino. Drugače pa nekatere manjše hribe osvajam in če ni nekega notranjega odpora potem mi ni izziv. Izziv so mi tisti iz katerih hočem pobegnot. Sicer je pa tako, da če se preveč poiztovetiš z nalepkami kot so "agorafobija" ali "anksioznost" potem druga področja v katerih si dober zanemarjaš. Saj smo ljudje več kot neka fobija. Nekateri v določenih situacijah pač ne znamo pravilno ravnati s strahom in potem to prenesemo še na druga področja v življenju. Ni potrebe po tem...

No to je pa lepo slisati, izgleda kot pot napredka! Si morda kdaj poskusal narediti plan, da gres samo do neke tocke na hribu, ne cisto do vrha in potem to tocko pocasi z meseci prestavljas vedno visje, ko se enkrat do tam pocutis udobno?
Se absolutno strinjam. Meni je tole moje stanje anksioznosti povsem vzelo samozavest. Imam vedno nekje v glavi, da se napad lahko zgodi vsak trenutek in sem potem veliko tezje sproscen v vsakodnevnih situacijah.

[kasper]

Tudi jaz imam strah pred visino. Ampak tam, kjer je prepadno ali na stolpu na hribu. Pa po cesti, ce so ze manjsi prepadi okrog Ko sem pa enega velikokrat v kratki dobi zvozila, je minilo. Ampak ce bi sla zdaj spet tja, bi bilo verjetno enako.

Strah me je bilo tudi v podmornici. Ali pa na trajektu. Tisoc moznih scenarijev, kaj se lahko zgodi.
Strah me je bilo tudi pred letom z letalom, zdaj je pa to kar ok.

Jaz kar enostavno grem na vse pac. Potem pa, kar je, pa je.

Moja kozorogova struktura pravi, da so tla pod nogami najbolj ziher

No to je pa zelo pogumno od tebe! 
Se ti drugace zdi, da majo te zadeve kaj skupnega, razen samo neposreden strah pred neko nezgodo?

A ni zanimivo na koliko drugacnih nacinov lahko delujejo nasi mozgani? Ljudje se sploh ne zavedajo da se cele dneve gibajo okoli stvari, ki se nekomu drugemu zdijo na smrt shrljive. Zadnjic sem na nekem izletu opazoval neko skupino prijateljev, ki so ob 11h dopoldne, brez skrbi na obzorju, pili pivo. Meni (strah pred alkoholom) pa je bil ze samo pogled na to zastrasujoc, pa ceprav sem se pol leta nazaj uzival ob podobnih druzenjih s prijatelji.

[Nives]

Tudi jaz imam strah pred visino. Ampak tam, kjer je prepadno ali na stolpu na hribu. Pa po cesti, ce so ze manjsi prepadi okrog Ko sem pa enega velikokrat v kratki dobi zvozila, je minilo. Ampak ce bi sla zdaj spet tja, bi bilo verjetno enako.

Strah me je bilo tudi v podmornici. Ali pa na trajektu. Tisoc moznih scenarijev, kaj se lahko zgodi.
Strah me je bilo tudi pred letom z letalom, zdaj je pa to kar ok.

Jaz kar enostavno grem na vse pac. Potem pa, kar je, pa je.

Moja kozorogova struktura pravi, da so tla pod nogami najbolj ziher

No to je pa zelo pogumno od tebe! 
Se ti drugace zdi, da majo te zadeve kaj skupnega, razen samo neposreden strah pred neko nezgodo?

A ni zanimivo na koliko drugacnih nacinov lahko delujejo nasi mozgani? Ljudje se sploh ne zavedajo da se cele dneve gibajo okoli stvari, ki se nekomu drugemu zdijo na smrt shrljive. Zadnjic sem na nekem izletu opazoval neko skupino prijateljev, ki so ob 11h dopoldne, brez skrbi na obzorju, pili pivo. Meni (strah pred alkoholom) pa je bil ze samo pogled na to zastrasujoc, pa ceprav sem se pol leta nazaj uzival ob podobnih druzenjih s prijatelji.

Pri meni mislim, da je bolj neposreden strah. Nimam panicnih napadov tudi sicer. Sem to sprejela.. moja druzina je tudi navajena Tako, da jemljem kot del mene.

Sem bila pa prej tudi bolj negotova okrog svojih notranjih taksnih in drugacnih zadev. Postopoma, ko sem bolj znala sama s seboj, je tega zdaj bolj malo.

[Michael]

No to je pa lepo slisati, izgleda kot pot napredka! Si morda kdaj poskusal narediti plan, da gres samo do neke tocke na hribu, ne cisto do vrha in potem to tocko pocasi z meseci prestavljas vedno visje, ko se enkrat do tam pocutis udobno?
Se absolutno strinjam. Meni je tole moje stanje anksioznosti povsem vzelo samozavest. Imam vedno nekje v glavi, da se napad lahko zgodi vsak trenutek in sem potem veliko tezje sproscen v vsakodnevnih situacijah.

Hrib mi je zelo nepraktičen za raziskovanje koliko strahu lahko prenesem. Včasih presežem tisto zadano točko brez večjih problemov, včasih pa predčasno "spizdim". Včasih nekako znam doseči tisto "bmk" stanje, dostikrat pa grem v "fight or flight mode" in takrat zbežim. Odvisno je tudi od tega koliko sem naspan ali pa razdražen. Včasih lahko za kar nekaj dni zapadem v "fix it" stanje, ko si mislim, da bom kar s pomočjo uma nadvladal strah. Se moram kar dostikrat spomnit, da je strah del mene in se ne morem boriti proti sebi. So obdobja, ko se hitro zavem, da premlevam anksiozne in neracionalne misli. So pa obdobja, ko lahko mine nekaj dni, ko premlevam in poskušam racionalizirat neracionalne misli. Moram si dostikrat dopovedat, da je moj zavedni um tisti, ki hoče dat pomen mislim. Moj nezavedni um pa je tisti, ki strelja misli. Uglavnem...nikoli dolgčas 

[Michael]

Pri meni mislim, da je bolj neposreden strah. Nimam panicnih napadov tudi sicer. Sem to sprejela.. moja druzina je tudi navajena Tako, da jemljem kot del mene.

Sem bila pa prej tudi bolj negotova okrog svojih notranjih taksnih in drugacnih zadev. Postopoma, ko sem bolj znala sama s seboj, je tega zdaj bolj malo.

Sej to kaj te je dejansko strah je včasih težko ugotovit. Pa pod haubo strahu so še druga čustva, ki se jih težko ?avedaš. Ko grem skozi proces sprejemanja svojih čustev priplava na površje še marsikakšno drugo čustvo, ki ga najraje nebi občutil. Je potrebno kar čičat in čakat, da se zadeva odvije. Pri svojih fobijah ugotavljam, da so bolj vsiljive misli tiste, ki me spravijo v beg. Generator vsiljivih misli so pa nesamozavest, negotovost, neka večna vloga žrtve... Je pa precej kontraintuitivno sprejemat vsa ta čustva, ko smo iz vseh strani bombardirani kako moramo biti vedno srečni, nasmejani in veseli.

[Nives]

Pri meni mislim, da je bolj neposreden strah. Nimam panicnih napadov tudi sicer. Sem to sprejela.. moja druzina je tudi navajena Tako, da jemljem kot del mene.

Sem bila pa prej tudi bolj negotova okrog svojih notranjih taksnih in drugacnih zadev. Postopoma, ko sem bolj znala sama s seboj, je tega zdaj bolj malo.

Sej to kaj te je dejansko strah je včasih težko ugotovit. Pa pod haubo strahu so še druga čustva, ki se jih težko ?avedaš. Ko grem skozi proces sprejemanja svojih čustev priplava na površje še marsikakšno drugo čustvo, ki ga najraje nebi občutil. Je potrebno kar čičat in čakat, da se zadeva odvije. Pri svojih fobijah ugotavljam, da so bolj vsiljive misli tiste, ki me spravijo v beg. Generator vsiljivih misli so pa nesamozavest, negotovost, neka večna vloga žrtve... Je pa precej kontraintuitivno sprejemat vsa ta čustva, ko smo iz vseh strani bombardirani kako moramo biti vedno srečni, nasmejani in veseli.

Res je. Bravo, da se zavedas se vsega kar jih generira.