Panicna motnja vprašanje kaj vas skrbi

[zmajcica]

Sonce kako te stekam. Kot bi se bali življenja. Jza sem sicer poročena in imam 2 otroka ampak ko si v tem si sam. Že 4 leta sem brez službe zaradi poškodbe hrbtenice sem zopet študent. In moj strah. Ali bom zmogla ali bom še znala delat kr v eni lupini strahu sem. Da bo šlo kej narobe itd. Pa sem po naravi ful optimist pa za hece. Ampak ko te stisne anksa sm kot zajc zdej. Nic mi ni smešno sami možni črni scenariji. Si grem že pošteno na živce. Jem cipralex zdej dobre 3 tedne pa s psihoterapijo sem začela. Ponovno. Ves kaj pogresam. Tisto pozotivo ko vidiš korake naprej uspehe in jim slediš. Pozitivno tremo ne pa to sranje. A je kdo tu k je splezal s tega dreka?

[Nives]

Iz tega se da lepo ven zlezti Je pa treba kar precej ozavestit: zakaj imamo sami pri sebi te manevre.. kako do tega pride, da se tako zaciklamo.. kako se ven potegniti.. sprejet kaksne nove nacine, vzorce, odnos do sebe. Postopoma in v casu je marsikaj mozno. Za ukvarjati se je s samim seboj.

[AsandraA]

zmajčica, za začetek poglej, kaj je danes. Ne kaj bo in kaj je bilo.
Si študent. Si opravila kak kolokvij ali izpit?
Si materialno vsaj skromno preskrbljena?

S.

Verjemi, da se.

[zmajcica]

Aleksandra sem na polovici študija pa dobivam pokojnino. Ja sem ok preskrbljena vsaj to. Zato so mi pa ti strahovi če tko pogledam res odveč. Edino spomin in kognicija mi po kovidu zelo nagajata pa me mogoče zato tok skrbi. Sem pa padla 1 izpit psihoterapije k sm ga pred boleznijo razturala pol po kovidu pa vse pozabila.

[zmajcica]

A Sandra oprosti sem kiksnila ime

[AsandraA]

Evo, ta trenutek je poštiman. Resno je takrat, ko en izpit padeš tretjič. Do tja je pa vse OK. In to brez covida. Če ti bo lažje, poskusi pri svoji zdravnici dobiti potrdilo, da so tvoje sposobnosti začasno zmanjšane in morda ti uspe dobiti na pismenem izpitu dodatne pol ure. Poskusiti ni greh.

Za začetek večkrat na teden poglej svoj index in izpisek iz ZPIZ in si (sebi) bodi hvaležna. Dobro ti gre.
Morda moja izkušnja izpred veliko let. Ko sem ubesedila, da se počutim znosno, sčasoma nisem več primerjala svojega novega počutja s počutjem, ko sem bila zdrava. Meni so bile in so mi še zlata vredne besede: znosno počutja, zmorem, dobro mi je, dobro mi gre.

Vem, da to niso besede, ki bi jih današnji čas potrjeval in dovolil. Dovoliti si moramo sami. Predvsem pa biti čim več v tem trenutku. Verjamem, da veš za vaje sproščanja. Meni so zelo pomagale. Na strani društva za razvijanje čuječnosti jih tudi dpbiš. Morda so malo drugačne, kot smo jih vajeni anksi in depri.

Za vzpodbudo. 2x sem izgorela, pa sem zdaj spet OK. Pride se ven, samo zadovoljen moraš biti z vsakim korakom, ki ga narediš.

Pozdrav, Sandra

[zmajcica]

Res ti hvala in vse kar si povedala drži. In prov poskusila bom s temi besedami. Po naravi sem težek perfekcionist do sebe. Dovolj dobro bo the best po novem. Cujecnost poznam furam in mi pomaga. Pa hvaležnost kot si rekla tu in sedaj. Indeks je pa super 9 povprečje. Otroka zdrava živahna jaz pa bom tudi v terapiji odkrila kdo sploh sem in kaj si zares želim. In kako postati dovolj dobra. Zase v prvi vrsti. Res ti hvala za vse te besede. Včasih se je težko imeti rad in biti zadovoljen s seboj. ❤️?

[lz4039]

Hvala sonce za lepe želje...Tudi če zgleda malo, mi to zelo veliko pomeni...da imam vsaj malo lahko občutka, da nekomu, tudi če ga ne poznam, ni vseeno zame, in mi želi dobro. Sem drugače bil že velikokrat pri psihiatru in tudi že leta jemljem antidepresive, ki so mi pa zelo pomagali. V primerjavi z mojimi najhujšimi časi sem sedaj v vrhunskem stanju, takrat nisem bil sposoben odnesti niti smeti. Morda bi moral biti zelo zadovoljen že s tem, da mi ni več tako hudo, kot mi je bilo takrat, vendar nekako nisem. Kot verjetno vsi tukaj, si želim, da bi prišel dan, ko se ne bi več rabil boriti, ampak bi bile stvari enostavne, kot za normalne ljudi, me pa počasi skrbi, da se to nikoli ne bo zgodilo. Pred kratkim, ko sem dopolnil 25 let, me je tudi začelo skrbeti, da sem morda že prestar, da bi kaj spremenil in da sem svojo priložnost že zamudil. Se pa še borim, saj če povem po pravici, nisem nikoli dal res vse od sebe, da bi se teh težav rešil. Delno sem nekako upal, da se bo s časom kaj spremenilo (baje pravijo, da čas zaceli vse rane), delno pa me je tudi malo strah, kaj se bo zgodilo če dam vse od sebe in še vedno ne bo dovolj in bodo težave ostale. Zaenkrat sem se odločil, da se bom še boril in za spremembo res poskusil najbolje kakor zmorem.

Sploh pa vidim koliko vas je tukaj, ki vam je zelo težko pa nekako ne obupate in se še naprej borite. Sem mislil, da se jaz borim že zelo dolgo, pa vidim, da se mnogo ljudi bori še dosti dlje. Bom poskusil biti tako močen kot vi!

[zmajcica]

Iz me veseli da si tak borec. Seveda se borimo se ne bomo vdali. Se celo življenje imaš pred sabo in bos videl še vse bo ok. Jaz jih imam 40 pa se počutim se mlado tako da kar pogumno. Če pa te kaj muči se pa še nam kar javi.