Panicna motnja vprašanje kaj vas skrbi

[zmajcica]

Zivjo sotrpini. Ker nimam nikogar da bi ga vprasala me zanima cesa je vas strah? Od kar sem prebolela covid sem opazila, da imam slabsi spomin in se tezje skoncentriram. Sledil je mocn panicni napad da je z mano nekaj hudo narobe. Ker imamo Parkinsona v druzini sem itak na to pomislila. Potem so sledili panicni kar tako in sedaj sem na cipralexu. Strah me je da kar vse pozabim kdo so moji jaz itd. Kr neki vem. In v tem strahu me skrbi kako bom ce bom se kdaj ok. Moram studirati pa mi kar ne gre. Skooooz neke skrbi. Za otroka moza moje starše. Vem da je brez veze ampak sploh si ne morem ponagati. Moj me ima se poln kufer. In pol se strah da se mi odpelje da ne naredim kake neumnosti. Kr ene. Je se kdo tak? Cipralex jem 17 dni. Prosim za vase izkusnje.

[Regina]

Uh strahovi ... kje naj začnem 
Trenutno me je strah, da se bo moje slabo psihično stanje vleklo še dolgo časa, strah me je, da je fizično kaj z mano narobe. Strah me je zadnje dni tudi zaradi COVIDA, če se bom šla cepit s 3. odmerkom - a bom OK, a bodo moji OK. To so aktualni strahovi, imam pa tudi stalne strahove, o katerih sicer ne razmišljam veliko, niti ne smem, ker potem me ohrmomijo - to so naprimer strahovi pred boleznijo, smrtjo, kakšnih hudim dogodkom. Se mi pa zdi, da imamo vsi te strahove, le da jih nekaterih preveč vključujemo v svoje življenje, nekateri pa znajo ustaviti taka razmišljanja. 

Se pa ponavadi zgodi tako, da me neka stvar malo skrbi, potem pa o njej veliko razmišljam ... no potem se pa pojavi strah. In ta strah prinese še marsikaj s sabo.

Si verjetno v eni fazi, ki te še drži in si zato panična, v strahu ... bo minilo, sigurno. Probaj si zapolnit dan, predvsem pa sprejeti, da strah je tukaj in obstaja. Objemi se, imej se rada ... potem bo pa tudi razmišljanje bolj pozitivno 

[zmajcica]

Regina najlepsa hvala si ne prov pomirila res. Ti tudi imas kake adje?

[Regina]

Nimam, sem večkrat skoraj šla do zdravnika, ampak je bilo strah tablet pa nisem potem nikoli probala. 

[zmajcica]

O bravo. Sem vesela zate. Meni ni ratalo. Kaj  cmo. Sem pa vesela da jih imamo in da delujejo. Ne takoj seveda gres kar cez muke. Si pa zelim fuuuuuul da bi lahko bila brez adjev. Ne vem a sem res tak pussy al wtf. Mi pa ful pomaga pogovor tu. Hodis na kako psihoterapijo?

[Regina]

Nič ni slabega v tem, da jemlješ ADje. Enim se zdi pogumno to, da jih ne uzivajo.. meni pa ravno obratno, se mi zdi pogumno to, da jih in si s tem pomagajo 
Trenutno ne hodim na terapije, sem pa hodila nekaj časa nazaj… problem je bil pri meni ta, da ko sem zacutila, da sem OK sem kar nehala hodit. Potem pa se je cez cas pokazalo, da se zdalec nisem resil svojih tezav.
Tako, da je res dobro, da se hodi redno 

Koliko casa imas ze tezave?

[25263661]

Ufff...strahovi.

Jaz sicer jemljem že pol leta cipralex, concor(da mi srce ne znori) in občasno apaurin.

Pomaga in sicer, da ne pride do paničnega napada, za kaj druga(strah), pa mislim da zelo malo.

Najbolj me je strah za družinske člane(najbolj za otroke), da je jim kaj ne zgodi, prav na živce grem sama sebi s tem nenehnim nadzorom n strogostjo, ampak se ne znam tega rešit.

Tud bolezni me je strah, staranja, pa tudi zelo se bojim smrti

[sonce57]

O, joj, kako smo si enaki. Strah je naš največji sovražnik. Zelo dolgo se že ukvarjam z njim, zadnje leto- dve mi povzroča strah pred visokim pritiskom. Ko si ga namerim v mejah normale, sem srečna. Če je že 145 (zgornji) je panika že neznosna. Postanem depresivna, žalostna. Moje dnevno počutje se odraža v tem kakšen imam pritisk. Dopoldan je v redu, popoldne me daje panike že ko pomislim, da si ga bom merila. In ne mi reči, da si ga naj neham merit  - ker to pa tudi ne gre. Pa sem v začaranem krogu.
Ima še kdo tudi takšne težave?   

[Micha]

Imam. Tudi pritisk.
Pri meni je podobno: popoldne, po 16. ali 17. uri, gre zgornji čez 150.
Vedeti je sicer treba, da je res nevaren, če je 200, ali 220. Takrat ga je treba takoj nižati (pod jezik Kaptopril tableto, predpiše jo splošni zdravnik).
Previsok pritisk pa je seveda treba zdraviti tudi, če je večinoma nad 150, spodnji pa nad 90.

Kaj narediti? Za foro ga meriti recimo ob 10-ih...   
Tistih (recimo) 130 ob 10-ih je vzpodbuda, ko pa proti večeru vidiš na merilcu, da je (že) 160, pa si najmanj, kar je, slabe volje.

Recepti za zmanjšanje: čim več gibanja, zmanjšati vnos "belega" (sladkor, sol), zmanjšanje telesne teže, če je previsoka.
Ter kakšne sprostitivene vaje, mogoče celo meditacija.

Priporočam tudi res dober merilec, mogoče Omron, ter čim manj sekiracije.
Dejstvo je, da tuje ljudi (šefi, stranke) praktično ne moremo spreminjati. Lahko pa sebe...

[Regina]

Sonce in Micha, tudi jaz imela in se imam strahove glede pritiska.

Nikoli nisem imela visokega, vedno je bil 100-120 zgornji. Lani sem imela slabo obdobje in se si ga slucajno izmerila.. pa je bil 130 in ze panika. Merila sem si ga pogosto in kar je bilo nad 125 mi je ze bilo prevec, strah, panika, sekiranje. Pa se je umirlilo.
Sem pa na zacerku poti s paniko imela vecino casa povisan pulz… takrat sem si merila pritiska tudi po 10x na dan. Leeeta sem rabila, da se je pulz umiril, in sedaj je moje povprecje (nosim pametno uro) 65-70 
Se vedno pa, ko se pocutim “cudno” posezem po mojmu Omroncku in si merim tlak.
Se vedno pa je tako, da cim je do 130 zgornji sm OK, visje pa panika.

Oce ima kronicno hiperrenzijo ze ufff.. vsaj 20 let (sedaj je 65 star). Vsaj 3x se spomnem, da so ga peljali v ambulanto zaradi tlaka, 220/100 ce ne vec. Dobila ga je zaradi stresa, enkrat se spomenm, ker je sosed umrl, nejgov dober prijatelj, nenadoma ga ni bilo vec.. oce pa cez par dni tlak v bozjo m….
Kljub tabletam… no menda ima in normalni siuaciji tlak okrog 130 zgornji (tablete).
Tako, da itak me je strah se tega, da bom tudijaz imela pritisk.. mati ima pa bolj nizkega, upam, da sem po njej 

[Toja]

Imam. Tudi pritisk.
Pri meni je podobno: popoldne, po 16. ali 17. uri, gre zgornji čez 150.
Vedeti je sicer treba, da je res nevaren, če je 200, ali 220. Takrat ga je treba takoj nižati (pod jezik Kaptopril tableto, predpiše jo splošni zdravnik).
Previsok pritisk pa je seveda treba zdraviti tudi, če je večinoma nad 150, spodnji pa nad 90.

Kaj narediti? Za foro ga meriti recimo ob 10-ih...   
Tistih (recimo) 130 ob 10-ih je vzpodbuda, ko pa proti večeru vidiš na merilcu, da je (že) 160, pa si najmanj, kar je, slabe volje.

Recepti za zmanjšanje: čim več gibanja, zmanjšati vnos "belega" (sladkor, sol), zmanjšanje telesne teže, če je previsoka.
Ter kakšne sprostitivene vaje, mogoče celo meditacija.

Priporočam tudi res dober merilec, mogoče Omron, ter čim manj sekiracije.
Dejstvo je, da tuje ljudi (šefi, stranke) praktično ne moremo spreminjati. Lahko pa sebe...

Pod tole se podpišem... 

[25263661]

 Strah je naš največji sovražnik. Zelo dolgo se že ukvarjam z njim, zadnje leto- dve mi povzroča strah pred visokim pritiskom.
 

tako sem se jaz, oziroma veliko več s pulzom.  Ker sem imela konstantne težave s tem, mi je to prešlo v navado. Seveda že po leta jemljem beta blokator in zdaj je vredu. Brez tega ne vem kako bi  .
Merilca za tlak in utrip nočem uporabljat, razen, če bi res morala

[Regina]

 Strah je naš največji sovražnik. Zelo dolgo se že ukvarjam z njim, zadnje leto- dve mi povzroča strah pred visokim pritiskom.
 

tako sem se jaz, oziroma veliko več s pulzom.  Ker sem imela konstantne težave s tem, mi je to prešlo v navado. Seveda že po leta jemljem beta blokator in zdaj je vredu. Brez tega ne vem kako bi  .
Merilca za tlak in utrip nočem uporabljat, razen, če bi res morala

Kako je pa merjenje tlaka pri zdravniku? Je tudi strah, povisan?
Jaz sem imela grozno visok pulz pri zdravniku, ali pa na EKGju (pregled za sluzbo)… 150/min  pa tudi pri ginekologu (ker sEm jemala kontracepcijo in je treba spremljat tlak)
Pa je prislo tako dalec, da sem menjala osebnega zdravnika, ker mi je njegova sestra skos merla tlak, tudi ce sem samo po kak recept prisla.. kakor, da bi nalasc to delala, pa vedela je, da me je strah.
No h sreci zdaj ze dolgo nisem bila pri nobem zdravniku. Me pa ze skrbi kako bo, ko bom nekoc noseca, ket takrat se tudi pri ginekologu preverja tlak. Pomoje bom se probala dogovorit, da si ga doma merim in belezim 

[/quote]

[sonce57]

Za nižanje pritiska imam zdravila in zjutraj je vedno nizek, dopoldne tudi (merim si ga trikrat/dan), ko pa moj um zagleda omicronček  popoldne, se  začne tekma s časom - kdo bo prej: ali pritisk gor ali jaz s meditacijo dol . Groza. Danes grem z otroki v Mozirski gaj. K sreči je pritiskec v redu, tako bom lahko tudi jaz uživala v lučkah. Normalno mi ga lahko zmeri samo moja zdravnica, ker sva skupaj že 35 let. Drugje je pa druga pesem.
Povejte, a nismo ubogi vsi, ki imamo kakršne koli motnje in strahove? Kako se izviti iz tega primeža? K sreči imamo drug drugega, da si lahko vsaj pišemo in beremo, čeprav se ne poznamo
 

[25263661]

Regina, pri zdravniku itak imam zvišan tlak in pulz

[25263661]

Povejte, a nismo ubogi vsi, ki imamo kakršne koli motnje in strahove? Kako se izviti iz tega primeža? K sreči imamo drug drugega, da si lahko vsaj pišemo in beremo, čeprav se ne poznamo
 

res je, tudi meni dosti pomeni, da  tukaj drug drugega razumemo, ker nekateri ljudje si niti predstavljajo ne, kako je nam velikokrat težko

[zmajcica]

Ja res je. Bi bilo fajn se dobit pa predebatirat o vsem kar nas skrbi. Sigurno bi bili pol teže lazji. Škoda ker ni skupin sedaj. K vids da nisi edini pa da smo kljub strahovom čisto normalni edino bolj obcutljivi❤️

[Runo24]

O Bog, saj nisem edini, ko to berem, mi je kar malo lažje. Sem pisal na forumu pod temo OKM, nič bolje. Zdaj pa še ta covid omikron. Strah me je virusa, sem se odločil za 3.odmerek, sem že na 2. komaj šel in to z zamudo. Zdaj me je strah cepiva, čeprav je kar je in Covid-a še naprej. Obiskov nimam, še brat bolje, da ne hodi. Roke pokajo po stalnem pranju in razkuževanju. Zdravil ne jemljem, psihoterapija pa je koristna, a draga. Skupaj nam bo lažje. Lp

[lz4039]

Sem hvaležen za to temo, saj tudi jaz nimam nobene osebe, da bi jo vprašal ali pa da bi kdo vprašal mene o mojih strahovih in težavah, sem si pa tega vedno želel.
Tukaj sem nov in mi je precej težko pisati, saj me je svojih problemov sram, ampak upam, da mi bo to vsaj malo pomagalo, če ne drugega pa se vsaj spopadam z enim izmed svojih strahov
Pravega paničnega napada sicer nisem imel že nekaj let, strah pred paničnim napadom in posledično izogibanje strašljivim situacijam pa je še vedno tukaj, zato veliko večino časa preživim doma. Nikoli nisem hodil nikamor, saj se z anksioznostjo in panično motnjo z agorafobijo spopadam že od 13 leta in se že od takrat večini situacij izogibam. Posledično nimam veliko prijateljev niti partnerke ne, zato se večino mojih pogovorov dogaja z starši ali pa o službi z sodelavci (delam na daljavo kot programer).
Skratka...strah me je predvsem zaprtih situacij brez lahkega izhoda (saj je umik iz situacije ob morebitnem pričetku panike otežen ali nemogoč) in pa socialnih stikov(in posledično, da bom za vedno sam), zaradi prevelikega obremenjevanja o tem kaj si drugi mislijo o meni in mojega občutka, da nisem dovolj dober.
Še enkrat hvala za to temo in hvala vsem, ki ste prebrali moje sporočilo.

[sonce57]

Tudi sama sem se začela izogibati dogodkov ali situacij, ki mi niso prijetna. Najbolj sem sproščena ko gre vse po mojih dnevnih navadah. Spremembe izredno težko prenašam, saj venomer razmišljam koliko imam pa sedaj pritiska. Ko sem se nekaj dni nazaj namenoma soočila s neprijetno situacijo, sta panika in tesnoba ponoreli. Za nekaj časa imam spet dovolj soočanj. Najbrž bo kdo rekel, da prehitro vržem puško v koruzo, vendar imam že ogromno poizkusov za sabo. K sreči imam prijateljice, ki me razumejo. Želim si na dopust, vendar vem, da trenutno tega sploh nisem sposobna izpeljati. Mogoče bi mi boljše uspevalo, če bi imela koga ob sebi, da bi me bodril in da bi lahko položila glavo na njegovo ramo. Pa smo spet tam, ne upam začeti nobenega razmerja, ker me je preprosto sram, da bi morala povedati o svojih težavah.
Iz4039 zelo razumem tvoje težave. Ocenjujem, da si mnogo mlajši od mene, zate mora priti čas, ko boš lahko šel iz svoje lupine. Poskušaj po majhnih korakih, da ne bo naenkrat prehudo. Ne predaj se in ne obupaj. Tudi jaz bom še poizkušala, ker bi še rada kam šla. Si že bil pri kakšnem psihiatru? Pomagala bi ti tudi psihoterapija. Že to, da si pisal na naš forum je znak, da si na pravi poti. Nadaljuj in javi kako ti gre. Želim ti veliko uspeha pri tem in vse dobro.